Vstopna stranVsebinaSanjal sem, da bom nekoč ekolog

Sanjal sem, da bom nekoč ekolog

Pogovarjal se je: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič (portret); osebni arhiv (hokej); Anže Osterman (popis sov); Jan Pirnat (protest, obe, veslanje)

Spoznaj našega ekourednika: okoljevarstvenika, vrhunskega športnika, biologa … in še kaj!

Kaj si najraje počel kot otrok?
Najraje sem bil zunaj in v gibanju. Z daljnogledom v rokah sem opazoval ptice, s kolesom ali mopedom sem dirjal po okoliških gozdovih, na smučeh in sankah preizkušal strmine domačih klancev, s kokeršpanjelko Odro raziskoval obrobje vasi ... Od domačih živali sem bil nanjo najbolj navezan, vedno je bila z mano. Eno leto sem imel doma tudi krokarja, ki je padel iz gnezda in je potreboval nadomestno mamo. Celih 12 let pa sem sobo delil z legvanom Perotom. Ne dobesedno, saj je imel svoj terarij. Kot navdušen modelar sem doma v kleti izdeloval modele letal in jadrnic. Letala sem spuščal z okoliških gričev, jadrnice pa na Šobčevem bajerju ali Blejskem jezeru.

Rok Rozman

Kako pa so tvoji starši gledali na to?
Kot edinec sem imel njihovo pozornost vedno na razpolago, pri mojih početjih so me podpirali. Seveda ne pri vseh, vselej pa so mi stali ob strani pri stvareh, za katere sem kazal največ zagnanosti in so bila smotrne. Za moje odraščanje je bilo izjemno pomembno, da smo živeli na vasi, v hiši z ogromnim dvoriščem, drvarnico, golom za hokej in košem za košarko. Starša nista bila velika avanturista, a sta me kljub skrbem pustila v hribe in na različna kampiranja. Tako sem lahko počel, kar se mi je zdelo najbolj prav.

Si kot otrok rad bral?
Niti ne, sem pa včasih listal enciklopedijo narave, priročnik za opazovanje ptic, članke o preživetju v naravi in potem vse prebrano preizkusil za domačo hišo. Sanjal sem, da bom nekoč ekolog in snemalec dokumentarcev o naravi, pa tudi uspešen hokejist na Finskem ali v Kanadi.

image

Očitno si že kot otrok imel ogromno energije. Ali ti je bilo težko v šoli sedeti pri miru?
Ja, v šoli sem vedno imel »mole v riti«, kot pravijo pri nas. Ko so učitelji ugotovili, da kljub temu spremljam pouk, naredim nalogo in spravim skupaj znanje za solidno oceno, so se s tem sprijaznili. Sta me pa starša zaradi viška energije pri štirih letih vpisala na hokej, da bo sine vsaj po treningu dal mir (hahaha …).

Kaj je najbolj vplivalo na tvoje zanimanje za naravo?
Narava me je zanimala, odkar pomnim. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako so me nekoč iskali in me našli sedečega v luži, kjer sem se igral z deževniki. Niti tri leta nisem imel. Če bi me takrat nadrli in kaznovali, bi to najbrž grobo poseglo v mojo ljubezen do narave. A me niso in še danes včasih obsedim, kot da se je čas ustavil, in opazujem ptice, vidro ali pa kačjega pastirja. Starša sta kmalu uvidela, da me bolj kot karkoli drugega zanima vse, kar je živo, in mi pričela podarjati žepne knjižice iz zbirke Sprehodi v naravo. Odgovorile so mi na mnoga vprašanja in še bolj približale naravo. Še danes imam prav vse. Nekatere so tako oguljene, da je težko razbrati, kaj je na naslovnici.

Kot študent biologije si se veliko ukvarjal predvsem s sovami. Kaj te je pri njih najbolj pritegnilo?
Sove so strašno zanimive! Ko sem bil star okoli deset let, sem začel hoditi na ornitološke tabore in na popise ptic. Tam sem kot spužva srkal znanje od vodij. Loteval sem se tudi svojih malih raziskovalnih projektov in sove so me vse bolj privlačile. Izjemno skrivnostne ptice so, že videti jih je težko. O njihovem življenju marsičesa še ne vemo.

Rok Rozman

Že v srednji šoli sem začel načrtno iskati gnezdišča velike uharice. To je največja sova na svetu. Vse v zvezi z njo me je zanimalo – kako lovi, s čim se prehranjuje, kje gnezdi … Vse je bilo še bolj zanimivo, ker je nočna ptica in je skoraj nikoli ne vidiš. Po diplomi sem eno leto posvetil proučevanju odnosov med veliko uharico in veliko manjšo lesno sovo, ki pa je precej bolj pogosta. Ornitologi so bili mnenja, da če med čakanjem na oglašanje velike uharice zaslišiš lesno sovo, to pomeni, da tam uharice ni. Uharica ima namreč lesno sovo za svoj plen. No, pa se mi je med mnogimi večeri v gozdu zgodilo, da sem slišal obe vrsti hkrati. Začel sem raziskovati in presenečen ugotovil, da je tam, kjer so uharice, lesnih sov celo več kot tam, kjer jih ni. Moram pa še najti čas, da iz teh ugotovitev pripravim magistrsko nalogo.

Razlog za pomanjkanje časa je, da se zadnja leta ukvarjaš predvsem z varovanjem rek. Na mnogih naj bi zgradili hidroelektrarne. Zakaj je tako pomembno varovati reke?
Reke so prav posebni deli narave, polne življenja in pomembnih povezav med organizmi, ki tam živijo. Od njih smo vsi odvisni, saj polnijo podtalnico, prenašajo hranila in minerale z gora v oceane, neštetim rastlinam in živalim predstavljajo dom. Nudijo nam torej pitno vodo, hrano, krojijo podnebje, so pomembne prometne poti in stičišča kultur. Vse civilizacije so se razvile ob rekah.

image

V zadnjih 150 letih smo večino rek dodobra uničili. Spravili smo jih v kanale, utesnili za nasipi, zaustavili z jezovi, jih onesnažili z odplakami. Zares divjih rek je le še malo in le še tam najdemo mnoge rastline in živali, ki se nimajo več kam umakniti. Če hočemo še naprej piti dobro vodo, jesti ribe iz rek in oceanov, uživati v lepih dolinah, se spuščati po brzicah in omogočiti preživetje mnogim rastlinam in živalim, enostavno moramo varovati reke, ki vse to omogočajo.

Boriš se proti elektrarnam na rekah, a ljudje potrebujemo vse več elektrike. Kako lahko rešimo potrebe po njej?
Ljudi je na svetu res vse več in vsak od nas porablja čedalje več elektrike. A to ni nujno, vsak lahko omeji njeno porabo. Televizor sploh ni nujen pripomoček, če pa je že v hiši, naj ne bo prižgan v prazno. Luči naj gorijo le, ko jih potrebujemo, namesto igranja video igric pojdimo raje ven na sprehod. Ne kupujmo kar naprej novih reči, saj je za njihovo izdelavo potrebne veliko elektrike. Na Švedskem, ki je bogata dežela, ni ljudi prav nič sram, da svoje reči popravljajo in jim tako podaljšujejo uporabnost. Tudi oblekam. Elektriko bomo seveda uporabljali še naprej in nekaj novih elektrarn bomo morali zgraditi. Vendar se moramo dogovoriti, koliko in kakšne naj bo bodo, da si ne bomo z njimi uničili okolja.

image

Kaj te žene, da se tako vztrajno boriš za reke?
Reke so moje prijateljice. Na in ob njih sem preživel najlepše trenutke v življenju. So tudi dom neštetim bitjem: ribam, polžkom, kačjim pastirjem, vidram, lokvanjem, algam. Ob njih nekateri ljudje še vedno živijo v sozvočju z naravo. In ko nekdo hoče vse to po nepotrebnem uničiti in vzeti, se mi zdi prav, da se uprem in k temu povabim še ostale. Kot otroka so me naučili, da je v primeru krivice prav, da se postaviš za pravico. In še danes čutim tako.

Oglej si Nepoškodovane/The Undamaged!
Te dni se v slovenskih kinematografih vrti film Nepoškodovane. Celovečerni dokumentarec prikazuje prizadevanja Roka Rozmana ter drugih članov, prijateljev ter podpornikov gibanja Balkan Rivers Tour v njihovem boju za ohranitev divjih rek Balkana.
Seznam filmskih projekcij najdeš na: https://balkanriverdefence.org/news/theundamaged-slo-kino/

Na YouTube si lahko ogledaš tudi zanimiv in duhovit govor, ki ga je imel Rok na prireditvi TEDx Ljubljana. 

 

image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikokrat bi vse prodane knjige o Harryju Potterju, če bi jih postavili v vrsto, obkrožile svet?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.