Vstopna stranVsebinaPotovanja so najboljša šola, v katero sem se vpisala

Potovanja so najboljša šola, v katero sem se vpisala

Pripravila: Carmen L. Oven
Fotografije: osebni arhiv Mojce Mavec

Tokratno Juniorjevo ekourednico zagotovo dobro poznate – to je Mojca Mavec. Iskriva oranželaska s televizije, ki je nikoli ni doma! No, kakšen dan je tudi doma, v Sloveniji in takrat na nacionalni televiziji vodi popotniško oddajo Čez planke, jutranje oddaje, v katerih kaj dobrega skuha, ali pa je na odru katere od številnih prireditev, ki jih vodi. Morda ste jo kdaj slišali, kako na televiziji opisuje risanke za tiste otroke, ki ne vidijo. Mojca je velika popotnica in tako kot so živo oranžni njeni lasje, tako zelo živa je tudi njena radovednost. Ko je obiskala 50. državo po vrsti, jih je prenehala šteti, ko sem jo povabila za letošnjo Juniorjevo ekourednico, pa je bila v Parizu.

image
Mojca, ste bili vedno tako radovedni kot ste danes?
Oh, že ko sem bila majhna, se mi je zdel svet premajhen. Najprej zibka, potem majhna otroška soba, potem vse te majhne stvari v majhnem stanovanju, tam zunaj pa se je vedno zdelo, da čaka nekaj velikega in mamljivega. Že sosedove hruške so bile bolj sladke kot naše. 

Se spomnite svojega čisto prvega potovanja? Kako daleč ste potovali?
Prve poti, ki se jih zares spomnim, so bile kratke, do živalskega vrta, ki se mi je takrat zdel res nek tuj, eksotičen kraj. Zanj sem skovala tudi eksotično besedo, aties. Moj aties, kar sem vztrajno izgovarjala počasi, s poudarkom na vsakem zlogu posebej. Še zdaj ne vem, od kod ta beseda. A dobro je opisala kraj, kjer so živele same nenavadne živali …

Kaj vas učijo potovanja, stik z različnimi kulturami, jeziki …?
Le če prideš nazaj drugačen, kot si šel, si zares potoval. To je najboljša šola, v katero sem se vpisala in takole z leti ugotoviš, da sploh niso pomembni kilometri. Razdalje se merijo v ljudeh, ki si jih spoznal, v zgodbah, ki si jih slišal, v stvareh, ki si se jih naučil.

Ko ste bili stari toliko, kot so naši bralci in bralke, kakšne so bile vaše skrivne sanje? Ste si že takrat želeli pri svojem delu potovati?
imageOh, zdi se mi, da sem imela povsem običajne otroške sanje. Želela sem postati vse od princese, balerine, igralke do učiteljice v šoli. So se pa potovanja začela zelo zgodaj v mojem otroštvu. Nekaj let sem odraščala v tujini in kljub temu, da smo živeli le nekaj sto kilometrov stran od domovine, so se mi poti v Ljubljano zdele dolge in vznemirljive, čisto prave pustolovščine. Morda me je to še posebej zaznamovalo – vse tiste poti z vlakom in avtomobilom domov v ranem otroštvu. Tistih nekaj ur, ki te popeljejo v povsem drug svet.

Prepotovali ste že veliko sveta, pri svojem delu spoznavate zelo različne ljudi; je kakšna prigoda, ki vam je posebej ostala v spominu?
Težko se odločim, poti vedno zaznamujejo ljudje. In včasih tudi osli. Če se samo spomnim osličkov na Cipru, vsako ljudstvo, ki je vladalo na otoku, je prineslo svojo vrsto osla, v njih je zapisana cela zgodovina otoka in še danes so po videzu tako različni, da jih je veselje pogledati.

Radi hodite v naravo? Kam najraje?
Obožujem puščave. Zdijo se mi kot velike, neskončne peščene dvorane. Res je nenavaden občutek, ko prvič stopiš v puščavo. Tišina tam je povsem drugačna od tišin, ki jih poznam drugje. Še danes šepetam, ko stopim v puščavo. Preprosto me je strah, da bi prekinila mir in spokojnost. Obožujem tudi gozdove, tiste domače na Krasu, kjer tako lepo slišiš, kako šumi vsak bor posebej, in tiste druge, stare, goste pragozdove, kot je Beloveška pušča na meji med Pojsko in Belorusijo. To je najstarejši gozd v Evropi z drevesi, starimi več kot petsto let.

image

Kako sami skrbite za varovanje okolja?
Če želimo kar koli postoriti na tem svetu, moram najprej počistiti pred lastnim pragom. Že dosledno ločevanje odpadkov pomaga, ugašanje luči, ko jih ne potrebujemo, računalnika, televizorja, manjša poraba vode, ko si umivamo zobe. Pri tem vedno občudujem mlade, kako ste pogosto veliko bolj osveščeni kot starši. Velikokrat ste prav otroci tisti, ki opozarjate starejše, kako pravilno ločujemo odpadke.

Kaj se vam zdi v življenju zares pomembno?
Biti pomirjen sam s seboj, nikamor hiteti, počasi osvajati svet in nikoli to početi za vsako ceno. Sama sem človek, ki nikoli nisem šla z glavo skozi zid, a sem vseeno zlezla »čez planke«. Najprej premisli, preden narediš korak v življenju. Počasi se vedno daleč pride.

Zelo pogosto vas lahko vidimo na televiziji.  Imate pri nastopanju na televiziji še kdaj tremo?
Še vedno malo, tiste pozitivne treme, zaradi katere še bolj zbereš misli in se osredotočiš na svojo vlogo, preden stopiš pred kamero.

Kaj vas kot raziskovalko sveta še vedno najbolj preseneti?
Koliko razdeljenih krajev je še vedno na svetu, skreganih ljudi, ograj, ki nas ločujejo.

image

Če bi lahko živeli kjer koli na svetu, za katero deželo bi se odločili?
Živela bi na Švedskem. To je dežela s prelepo naravo in je država, ki je uspela tudi zato, ker je od nekdaj uspešno vključevala tujce in znala uporabiti njihove talente. Sem pa tudi zadovoljna Slovenka. Več ko potuješ, bolj ceniš, kar imaš doma. In zelo me moti, ker Slovenci res veliko godrnjamo čez svojo deželo in ljudi, ki jo vodijo. Poglejmo malo čez planke, pa bomo videli, da ni tako hudo.

Kaj vas vodi na vseh vaših poteh?
Nikoli ni treba daleč za vsako ceno. Velike in izjemno zanimive stvari se skrivajo že za naslednjim vogalom.

Kaj pa najraje počnete, ko ste doma?
Najraje berem in kuham. Včasih tudi v obratnem vrstnem redu.

image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov