Zmaji na Slovenskem

Z zmaji ne gre češenj zobati, je dejala moja babica. Menda je enega srečala, ko je bila še zelo majhna deklica. Otroci smo ji seveda verjeli, odrasli pa mislim, da ne. Včasih je bilo pri nas kar nekaj zmajev, če gre verjeti številnim ljudskim pripovedim. Je pa res, da jih že dolgo nihče ni videl.

Zmaj v Postojnski jami
Pred mnogimi leti je v Postojnski jami živel strašen zmaj. Ko je bil lačen, je tulil, da se je razlegalo daleč naokoli. Ljudje so mu morali prinašati ovce, koze in teleta, da se je pošast nasitila. Razmišljali so, kako bi se ga znebili. Pod Nanosom pa je živel pastir Jakob, ki je bil zelo prebrisan. Ukazal je zaklati tele, ga odreti, nato pa je kožo nabasal z živim apnom. Tega so vrgli zmaju. Zmaj ga pogoltne in skoči v vodo, da bi se napil, saj je postal žejen. Kmalu začne od bolečine divjati in rjoveti. Iz žrela mu je uhajal dim, apno je pričelo vreti. Zmaj se je še zadnjič vzpel in se vrgel na hrbet. Tedaj pa mu je počil trebuh. Malo je še pobrcal, potem pa je bilo po njem. In ljudje so bili rešeni nadloge.

Zmajski most v Ljubljani
Ljubljana pa nima zmaja samo v grbu, pač pa kar štiri mogočne zverine čepijo tudi na slavnem Zmajskem mostu v središču mesta. Vsak od zmajev ima odprt gobec, iz katerega moli jezik ter razprta krila.

Prestolnico z zmaji povezuje pripovedka o grškem junaku Jazonu, ki je s tovariši z ladje Argo bežal pred zasledovalci in prišel tudi do reke, ki se danes imenuje Ljubljanica. Vožnja proti toku te reke jih je pripeljala do velikega jezera in močvirja. V tem močvirju je naletel na strašno pošast, se z njo boril in jo premagal. To je tisti zmaj, ki danes širi peruti v ljubljanskem mestnem grbu.

Most, ki Ljubljano krasi od leta 1901, se je sprva imenoval Jubilejni most, a kmalu je prevladalo ime Zmajski most. Velja za izjemen gradbeni in arhitekturni dosežek tistega časa.

Ne spreglej Zmajskega likovnega natečaja!