Zlato, ki se ne sveti

V levi roki denar, v desni košček zlata, v očeh veselje? Ne, v visokogorju Papue Nove Gvineje je zlato povezano s trpljenjem, nasiljem, strahom.  V krajih, ki so odvisni od nezanesljive igre sreče, za veselje pač ni prostora. Romantiko o zlatokopih in rudnikih diamantov najdemo zgolj v filmih. 
V pogorju Mount Kare so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odkrili bogato najdišče živorodnega zlata. Takrat so zlato iskali in ga tudi našli prav vsi domorodci: otroci, njihovi starši, stari starši ...  Obogateli so neznansko, a jim ne zlato in še manj denar ni pomenil prav nič. Kupci zlata so prileteli s helikopterji, ga vzeli, plačali in odleteli. Domačini pa so še vedno živeli v napol podrtih lesenih kolibah, čeprav je tu lahko neznansko mraz in tudi dežuje neprestano. A bili so sami svoj gospodar. Potem pa se je vlada odločila, da bo rudnik vzela v svoje roke in je staroselce enostavno razlastila. Od takrat naprej v tej ozki dolini med hribi visokimi več kot 3000 metrov vlada gorje, ki ga ne poplača še tako velik kos zlata.