Vratarja Amonovega templja v Ljubljani

Egipčanski mumiji očeta in sina bosta po mnogih stoletjih spet združeni. In to v Ljubljani! Le kako ju je pot pripeljala k nam?

Zgodba se je začela v Karnaku

Da bi lažje razvozlali ozadje tega nenavadnega “družinskega srečanja”, se moramo najprej preseliti v Karnak, kjer stoji največji tempelj v Egiptu. Tako velik je, da so za njegovo gradnjo potrebovali več kakor tisoč let. Glavna zgradba tega najbolj svetega, spoštovanega in izbranega kraja, kakor so Karnak imenovali včasih, je bil tempelj, posvečen bogu Amonu. Ta je veljal za kralja med egipčanskimi bogovi in tempelj naj bi ponazarjal njegovo zemeljsko domovanje. Si lahko predstavljaš bogastvo, ki se je skrivalo za tempeljskimi vrati, ki so bila pokrita z zlatimi in bronastimi ploščami? Iz starih zapisov lahko preberemo, da so v času vladavine faraona Ramzesa III. templju darovali 31.833 kilogramov zlata, 997.805 kilogramov srebra in skoraj dva in pol milijona kilogramov bakra, 880.000 mernikov žita ter 3722 bal blaga! Kakšno bogastvo, čeprav drugih darov, kakršni so meso, vino, olje, sadje in zelenjava sploh nismo omenili! Seveda je v notranjost templja, kjer so hranili kip boga Amona, lahko pokukala le peščica izbranih ljudi. To so bili visoki svečeniki, kralji in kraljeva družina. Si misliš, kakšna čast in odgovorna naloga je biti vratar takšne zakladnice?

Dolga pot v Ljubljano
Si vedel, da Narodni muzej Slovenije v Ljubljani hrani poslikano krsto s pravo egipčansko mumijo, ki pripada prav vratarju Amonovega templja? To je muzeju podaril Anton Lavrin, ki je bil pred 150 leti avstrijski generalni konzul v Egiptu (tako se je takrat reklo veleposlanikom). Lavrin, ki je bil sicer doma iz Vipave, je najprej služboval v Aleksandriji, nato pa v Kairu. V tistih časih se je lahko izkopavalo in raziskovalo brez omejitev. Tako so se starodavne umetnine in drugi predmeti prodajali kar na tržnicah. Tudi Anton Lavrin je postal vnet zbiralec starin in si je nakupil kar precej predmetov. Večino je pozneje podaril muzeju na Dunaju, nekaj pa jih je prinesel tudi domov. In izmed teh je najbolj zanimiva skrinja z egipčansko mumijo nekdanjega svečenika, ki je skrbel za zakladnico v svetišču boga Amona. Mumijo imenujejo Isahta, v resnici pa je njeno pravo ime A-keswy-ta (izgovori se A-kesvui-ta). Hieroglifi z imenom so zelo težko berljivi in zato je prvi prevajalec ime prevedel in napisal narobe. Od takrat se A-keswy-ta imenuje Isahta. A-keswy-ta je živel v času 25. dinastije, to je približno 670 let pr. n. št. Krsto krasijo čudovite poslikave. Na notranji strani krste je upodobljena boginja Nut, ki je boginja neba. 

V marčni številki Juniorja preberi konec nenavadne zgodbe dveh mumij, očeta in sina, ki bosta po 160 letih spet združena. Ogledal si ju boš lahko tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu v okviru razstave Faraonska renesansa.

Več o avtorju članka, fotografu in sodelavcu pri razstavi preberi v prispevku Kraljevsko!.