Vodomec: živobarvni kraljevi ptič

Vodomec je majhen ptič, a tako pisanih barv, kot bi bila njegova domovina Afrika. Tam imajo, kot vemo, mnogi ptiči perje res zelo živih barv. A vodomec, ki je komaj malce večji od navadnega vrabca, živi ponekod v Aziji, na severu Afrike in v Evropi. Živi tudi pri nas. Res pa je, da ga ni mogoče videti vsepovsod, saj je precej redek. Zato sem bil na svojega prvega vodomca, ki sem ga opazil kot otrok, zelo ponosen.

Tedaj sem imel devet ali morda deset let, ne spomnim se več natančno. Dobro pa vem, da sem skrbno pisal svoj »ptičji dnevnik«. Tako sem imenoval zvezek, v katerega sem si zapisoval imena ptic, ki sem jih opazil blizu doma in po okolici, kjer sem se potepal. Zapisal sem si datum in kraj, kjer sem opazil ptiča, kaj je počel in podobno. Posebno navdušen sem bil, če sem odkril gnezdo. Hodil sem gledat, kako mali pernati starši valijo jajčka in kasneje skrbno krmijo svoje mladiče, kako se ti učijo leteti, kako končno odletijo iz gnezda. Včasih sem se jim v svoji radovednosti kar preveč približal in jih po nepotrebnem plašil.

Gnezdo v rovu
O vodomcu sem bral v revijah in v knjigah o ptičih, ki sem si jih izposojal v knjižnici, zato sem dobro vedel, da teh ptic ni veliko in so se mi zdele še posebej zanimive. In eden od teh redkih vodomcev si je napravil gnezdo nedaleč od našega doma. Zato me je to odkritje navdajalo s posebnim ponosom. Na koncu vasi je sosed začel graditi hišo in zato dal najprej v hrib skopati veliko luknjo. Naslednjo pomlad pa si je v zadnjo stran te luknje skopal svoj rov še vodomec! Vedel sem, da je na koncu meter dolgega rova samička znesla jajčka iz katerih se bodo izlegli mladiči. Vhod v rov je bil nekaj metrov visoko, zato nisem mogel do njega, da bi lahko poškilil vanj. Tako je bil mali ptič varen tudi pred vaškimi mačkami.

Skrb za mladiče
Čisto blizu je tekel majhen potok, kjer sta samec ali samica lahko lovila majhne ribice, svojo hrano. Videval sem enega od njiju, kako poseda na suhi veji, ki se je iztezala nad vodo, in preži nanje. Potem je bliskovito strmoglavil v vodo in že čez trenutek spet čepel na isti veji kot prej. Malo je otresal z glavo in poletel do skoraj suhe jablane, ki je rasla nedaleč stran od gnezda z lačnimi mladiči. Z nje je potem smuknil k njim v rov.
Kaj bi dal takrat, da moj daljnogled ne bi bil le otroška igrača! Morda bi lahko ločil, kdaj je mladičem hrano prinesel oče, kdaj pa njihova mama! V eni od knjig je pisalo, da mladiče hranita oba starša in da se med sabo nekoliko razlikujeta. Pri samcu je kljun povsem črn, pri samički pa je spodnji del rdečkasto obarvan …

Kraljevi ribič

Angleško ime za vodomca kingfisher, kar v prevodu pomeni »kraljevi ribič«, je povsem primerno. Vodomec je namreč pri lovu na majhne ribice, ki so njegova glavna hrana, zelo spreten. Nanje preži s suhe veje nad vodo in se ob primernem trenutku bliskovito spusti vanjo. Zato za življenje potrebuje vode, predvsem so mu všeč reke in potoki, v katere ljudje še nismo posegli. Kjer je vodni tok močnejši, ne lovi, raje si poišče mirnejše tolmune. V naravne bregove rek in potokov si skoplje tudi gnezdilni rov. Ta se včasih nahaja nekoliko stran od vode, vendar ni prav nikoli zelo oddaljen od nje. Urejanje potokov in rek precej omejuje njegov življenjski prostor. Ko izravnajo ovinek, ki ga dela potok, začne voda teči hitreje, kar mu za lov ne ustreza. Po takih posegih je običajno tudi manj bregov, primernih za gnezdenje.

Več o vodomcu in o tem, kaj vse je moral narediti fotograf, da je lahko posnel fotografije tega lepega prebivalca naše dežele, preberi v junijskem NG Juniorju.