Ris: Nevidni gozdni kralj

Gazim po svežem snegu globoko sredi dinarskih gozdov. Skrbno sledim stopinjam pred seboj. Široke so slabih osem centimetrov, okrogle oblike, vidni so štirje prsti, odtisov krempljev ni videti. Takoj jih prepoznam. Pripadajo največji evropski mački – evrazijskemu risu.

S težo do 30 kilogramov je evrazijski ris največji izmed štirih vrst risov, ki živijo na svetu. Poleg svoje velikosti pa se od drugih loči še po eni značilnosti. Vse druge vrste risov lovijo predvsem zajce in druge manjše živali. Nasprotno pa evrazijski ris lovi predvsem kopitarje - živali, ki so večje od njega. Po vedenju je tako bolj podoben leopardu ali tigru.

Na risovi sledi
Risa najlažje prepoznamo po čopkih na ušesih in po kratkem repu s črno konico. Ker ima pegast kožuh z varovalno barvo in je aktiven večinoma ponoči, ga v naravi le redko vidimo. Pa še takrat ponavadi hitro izgine med drevesi. Več o življenju risa se lahko zato naučimo, če se pozimi odpravimo v gozd in poiščemo svežo sled.

Tako tudi jaz zdaj zasledujem samico, ki je tukaj hodila prejšnjo noč. Opazim, da sta zraven njene še dve sledi z manjšimi tačkami. Torej sta bila z njo še dva mladička. Risji družini sledim preko vrhov in številnih kraških vrtač, ki so značilne za naše dinarske gozdove. Večkrat opazim, da se razdalja med stopinjami poveča in da sledi vodijo v krogih. To pomeni, da sta mladiča skakala in se igrala po zasneženem pobočju. Kdaj pa kdaj se jima je pri igri pridružila tudi njuna mama.

Risinja Snežka in njena družina
To risjo samico sicer že dobro poznam. Ime ji je Snežka in je eden izmed risov, ki jih že dalj časa opazujemo in preučujemo. Svoje ime je dobila po gori z imenom Snežnik – najvišjem vrhu dinarskih gozdov v Sloveniji. Tam smo jo namreč pozimi ujeli v zabojno past in ji nato okoli vratu namestili posebno ovratnico z GPS-om. Ta sprejema podatke o njenem gibanju in nam jih potem pošilja v obliki sporočil SMS. Takšne raziskave so pokazale, da risi za življenje potrebujejo zares ogromne površine. Na svojih dolgih pohodih prehodijo tudi po več deset kilometrov na noč.

Kot vsi risi tudi Snežka svojega širnega teritorija ne zapušča. Brani ga pred drugimi samicami, ne moti pa je prisotnost samca. Vendar se tudi njega običajno izogiba. Drugače je le v času parjenja. Tako je bilo tudi letos februarja, ko sem v mraku poslušal, kako ga je klicala. “Maaauuu, maaauuu, maauu”, je odmevalo čez temne gozdove. Po parjenju so se njune poti spet razšle in do naslednjega leta se bosta srečevala le še po naključju.

Čopko in Tačka

Živo se še spominjam, kako sem potem nekega majskega dne iskal Snežkin plen. Dva dni se je že neprestano zadrževala na istem mestu. Mislil sem, da je ujela kakšno večjo žival in se zdaj z njo hrani. Vendar, kakšno presenečenje! Namesto plena sem na skriti skalni polički sredi strmega pobočja zagledal dve majhni puhasti kepici. Snežka se ni zadrževala na enem mestu, ker bi imela plen. Povrgla je mladička! Mlada risa sta bila stara komaj dva dni, brez zob in še popolnoma slepa. Snežka je večino časa preživela z njima. Zapuščala ju je le toliko, da se je sama nahranila. Skrbno ju je čuvala in ju redno umivala s svojim jezikom.

Več o Snežki preberi v oktobrskem NG Juniorju.