Vstopna stranVsebinaArhiv

Reševanje servala

Besedilo: Scott Elder
Fotografije: Suzi Eszterhas

Samica zavoha v zraku nevarnost, ki se širi po afriški savani. To ni dobro poznani vonj leopardov ali hijen, smrtonosnih plenilcev, ki neprestano ogrožajo njo in mladiče. To je vonj po ognju. Oskrbniki parka v narodnem rezervatu Masai Mara izvajajo redni nadzorovani požar, ki dolgoročno ohranja rastlinstvo v parku. Ognjeni zublji bodo kmalu dosegli servale, ki živijo v brlogu, skritem sredi goščave.
Samica z usti vzdigne prvega mladiča in ga odnese na varno. Nato se vrača po drugega, tretjega in tako dalje. Toda v zmedi odhajanja in vračanja eden od mladičev slepo odtava v dim. Samica ga ne najde.

Prihaja pomoč

image

Skozi goščavo se vozijo turisti na safariju, ki upajo, da bodo od daleč uzrli kakšno divjinsko žival. Toda nekaj se nahaja nepričakovano blizu – sredi prašne ceste stoji osiroteli serval. Samice ni na spregled, zato vodič pobere drobno pegasto mačko in jo dostavi oskrbnikom parka. Slednji pokličejo prijateljico Suzi Eszterhas, ameriško fotografinjo divjinskih živali, ki tabori v parku.
Eszterhasova pohiti v pisarno oskrbnikov. Serval je droben kot veverica, njegove oči in uhlji pa so se šele začeli odpirati – Eszterhasova sklepa, da je star komaj kaj več kot teden dni. Mladič ni utrpel ožganin, je pa dehidriran in podhranjen ter poln bolh.

Doma pri novi mami

image

Mladič v savani ne more preživeti, v bližini pa ni rehabilitacijskega središča, zato oskrbniki poprosijo Eszterhasovo, naj poskrbi za prišleka. Fotografinja privoli, čeprav mladič besno sika vanjo. »Divjinski mladič mora živeti s samico. Toda jaz sem bila edino, kar je imel,« pove Eszterhasova. Mladiča odnese s seboj v šotor in ga poimenuje Moto, kakor domačini pravijo ognju.
Fotografinja je opazovala divjinske servale, zato je dobro vedela, da se posvojitev takšnega bitja ne more primerjati s skrbjo za domačo mačko, s katero je odraščala. Njen cilj ni bil, da bi Moto postal njen ljubljenček – upala je, da se bo nekega dne lahko vrnil v divjino.
Esterhasova je mladiču z roko odstranila bolhe. O servalih se je pozanimala pri strokovnjakih in v bližnji koči s spleta naložila recept za posebno mešanico mleka z dodatki, ki jo bo pil serval. Nikjer ni mogla najti stekleničke za hranjenje mačk, zato si izposodila stekleničko za dojenčke.

Moto potrebuje bližino
Eszterhasova je hranila Mota vsakih nekaj ur, tudi ponoči. Po nekaj dneh jo je začelo skrbeti, da mladič ne je dovolj. Zdel se ji je ravnodušen, kot bi bil depresiven. Oskrbniki parka so ji svetovali, naj se posvetuje z žensko, ki je nekoč vzrejala divjinske živali. Eszterhasova je po telefonu izvedela naslednje: »Ni dovolj navezan nate. Moraš ga prepričati, da si njegova nova mama. Poznati mora tvoj srčni utrip in občutek tvoje kože.«
Toda, kako naj to stori? Tedaj se ji posvetila genialna zamisel. Šiviljo je poprosila, naj ji na srajce prišije žepe, da bo Mota nosila naokrog kot kengurujka svoj podmladek. Takoj, ko ga je položila v žep, se je Moto sprostil. »Sprememba je bila osupljiva,« pojasnjuje Eszterhasova. Kadar je odtlej naletela na oviro pri skrbi za malo divjinsko mačko, se je vprašala: »Kaj bi storila samica?« Eden od primerov je bilo oponašanje materinega pomirjajočega božanja z grobim jezikom. Eszterhasova je Motov kožuh redno krtačila z zobno ščetko, pri čemer je mačkon naravnost užival!

Bodo Mota spustili nazaj v divjino? Se bo znašel? Preveri v septembrskem NG Juniorju.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov