Prav na koncu sveta

Ker zadnje čase sneg tako redko zamete naše kraje, nas nehote zamika, da bi Aleksiju zavidali njegovo pustolovsko življenje. Njegova družina se od aprila pa tja do novembra s sanmi, ki jih vlečejo jeleni, še pogosteje pa peš, premika po sibirski tundri, prostranem svetu onstran polarnega kroga, kjer drevje ne raste več. Tako iščejo pašo za številno čredo jelenov. Pet tisoč jih ima njegov oče in vsakega posebej dobro pozna.

Ko se po dolgih urah, navadno pravzaprav dnevih, ustavijo, postavijo čum, šotor, prekrit s težkimi jelenovimi kožami. Takrat se tudi spravijo k jedi: to so po navadi veliki kosi surovih rib, včasih pa tudi nekoliko kuhanega jelenjega mesa. Za poobedek si privoščijo prepečenec. Ko se odpočijejo in jeleni popasejo vso travo, ki jo lahko izkopljejo izpod snega in ledu, gredo spet naprej.

Čeprav Aleksij živi na polotoku Jamal, ki v jeziku Nencev, torej njegovega ljudstva, pomeni ‘prav na koncu sveta’, se ne more izogniti šoli. Na začetku šolskega leta pridejo ponj in ga skupaj z nenskimi prijateljicami in prijatelji s helikopterji prepeljejo v bližnje mesto, ki pa je še vedno nekaj sto kilometrov oddaljeno od staršev. Tako večji del leta preživi brez staršev v internatu, in to vse od svojega šestega leta. Tega dela njegovega življenja pa mu najbrž ne zavidamo več, mar ne?