Vstopna stranVsebinaArhiv

Oder na ulici

Besedilo: Anka Pirš
Fotografije: z dovoljenjem festivala Ana Desetnica
Ilustracija: Saša Kerkoš

Sredi glavnega mestnega trga starejša gospa pogrinja mizico. Pripravi dva stola – enega zase, na drugega pa postavi veliko sliko psa. Na mizo da tudi torto, krožnike in kozarce. Okoli nje se zbira vse več ljudi. Na začetku ni jasno – se je starejši gospe malce zmešalo ali gre za kaj povsem drugega? Seveda, v mesto je prišel festival uličnega gledališča!

V prestolnici se vsako leto na pragu poletja odvija Ana Desetnica. To je mednarodni festival uličnega gledališča, ki ga Ljubljana gosti že osem let. V festivalskem času se mesto povsem spremeni. Ulice in trgi spremenijo svoj obraz. Postanejo polni različnih klovnov, požiralcev ognja, animacij, parad, uličnih predstav, baskerjev in velikih spektaklov.

Oder na ulici

Kaj je ulično gledališče?
Najlažje si ga predstavljaš kot zmes navadnega gledališča in cirkusa. Odlikuje ga veliko spretnosti, žongliranje, akrobatika in improvizacija. Pogosto je tudi precej spektakularno, saj se na ulici lahko uporabi veliko efektov, ki jih v zaprtih prostorih ni mogoče. Velike eksplozije, požiranje ognja in ognjene podobe občinstvu pričarajo posebno vzdušje. Posebni pirotehnični efekti se lahko izvajajo le na prostem, kjer ni nevarnosti požarov, a še to le ob posebnih ukrepih.

Oder na uliciV Evropi in drugod ulično gledališče že dolgo ni nekaj nenavadnega ali novega. Začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ki so bila, pa ne samo v umetnosti, leta sprememb. Igralci so začeli zapuščati zaprte prostore, odhajali so na ulico in v naravo. Klasično gledališče je vedno razglabljalo o smislu življenja, igralci pa so želeli razmišljati o smislu trenutka, dogodka, takšnega kot je. Pri nas je bila prva skupina pouličnega gledališča gledališče Ane Monro. Stopili so na ulico in nas s svojimi predstavami ujeli nepripravljene med vsakodnevnimi opravki. Še danes znajo pričarati nasmeh, pa naj smo še tako slabe volje. Prav oni ali, še bolje, Goro Osojnik je bil tisti, ki se mu je posvetilo, da smo Slovenci dobro občinstvo za ulično gledališče. In da je treba predstaviti več različnih skupin, ki se ukvarjajo z uličnim gledališčem. K nam je povabil tuje skupine in tako želel spodbuditi domače umetnike, da se pokažejo na ljubljanskih ulicah. Tako se je leta 1989 začel mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Kmalu je prekoračil meje prestolnice in zdaj ulično gledališče zabava mimoidoče v Mariboru, Novi Gorici, Novem mestu, Kamniku, Krškem in še kje. Vsako leto pritegne več gledalcev, tudi do 30.000, to pa ni mačji kašelj, kajne? Edini nagajivec odličnim predstavam je dež, a z dobro voljo lahko ukanimo tudi tega.

Bomo sploh kaj razumeli?
Ulično gledališče je namenjeno tistim, ki ste radi zunaj in si želite nenavadnih mestnih doživetij. V navadnem gledališču moramo včasih dolgo in mirno sedeti. Na ulici je drugače, vseeno pa je potrebna tišina, da lahko igralce in druge umetnike sploh slišimo. Treba je tudi spoštovati prostor, na katerem se odvija predstava, kajti čeprav smo na ulici, je to pravzaprav oder. Predstave so narejene tako, da jih lahko razume vsak od nas. Prav v tem je lepota uličnega gledališča.

Tako bodo to poletje iz Francije prišle lutke v naravni velikosti, ki živijo v čisto pravi hiši. Saj veš, kako preprosto se je včasih spreti s sosedi ali sošolci, in to tudi zaradi čisto majhnih stvari. Prav o tem bodo spregovorile lutke – šest oken bo predstavljalo šest stanovanj. V njih živijo prijatelji, ki se zaljubljajo, si med sabo včasih zavidajo in nasploh na zabaven način počnejo vse, česar smo vajeni tudi mi. Tako nam postavijo ogledalo, ki odseva naša življenja. To naredijo duhovito, tako da se sami sebi lahko od srca nasmejemo.

Oder na uliciFIMIPIDIPI in pot do srca
Le kdo ima tako hecno ime, Fimipidipi? To je prijazen stripovski junak, raznašalec ljubezni. Živi v škatli na strehi mesta, čisto blizu slehernega od nas. Potrka na vrata vsakomur, ki potrebuje in željno pričakuje ljubezen. Vsakemu pripada en srček, a ne takšen, razbit in poškodovan, temveč svež, poln in voljan. Fimipidipi in pot do srca je zgodba o tem, kako Fimipidipiju nikakor ne uspe dostaviti srca dečku, ki živi na vrhu majhnega bloka. Odloči se, da bo dal vse od sebe, da mu to uspe. Čeprav Fimipidipi v nerodnosti razbije dečkov srček v nešteto koščkov, se spomni novih rešitev.
Fimipidipija boš lahko našel v parku Zvezda, ki bo v času festivala spremenjen v velik PESKOVNIK.

Mirno boš lahko pustil starše, da se igrajo na oddelku za Gospode in Gospe, ti pa se boš lahko prepustil iskanju Fimipidipija. Kako ga boš poiskal, je presenečenje, lahko pa namignemo, da bodo narejene velike sestavljanke, ki jih boš moral rešiti. Vsaka ti bo povedala, kakšne ideje ima mali simpatični lump, ampak najpomembnejša bo pa prav tvoja domišljija.

Kako lahko sodeluješ tudi ti?
Če si osnovnošolec, te Fimipidipi vabi, da se vključiš v njegovo zgodbo. Nariši kratek strip in prispevaj svoje NADALJEVANJE ZGODBE O TEM, KAJ SE ZGODI, KO FIMIPIDIPIJU USPE PREDATI SRCE V PRAVE ROKE. Nagrajeno delo bo objavljeno v reviji National Geographic JUNIOR, vsi sodelujoči pa bodo prejeli Fimipidipijeve nagrade. Najbolj domiselne prispevke bomo objavili tudi na spletni strani.

Svoj strip pošlji najpozneje do 31. julija 2006 na naslov: Strip Core/Forum Ljubljana, Metelkova 6, 1000 Ljubljana. Pripiši: za Juniorjev Fimipidipij.

Več o Fimipidipiju najdeš na spletni strani http://www.ljudmila.org/.
Natančnejši program festivala najdeš na http://www.anadesetnica.org/.

V nadaljevanju reportaže v reviji preberi Fimipidipijeve zanimivosti, o Povorki luči in si oglej zabavne fotografije z uličnih predstav.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Koliko let smo slovenske juniorje navduševali za raziskovanje in varovanje našega planeta?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.