Neukročena voda

Za potepanje je dovolj le radovednost. Ne glede na letni čas, ne glede na količino šolskih nalog in ne glede na velikost čevlja je premagovanje razdalj s hojo nekaj najlepšega. Ko se prepustiš pokrajini in ji dopustiš, da te vódi, smo kmalu pri – vodi! Pri tisti vodi, v kateri je raztopljena vsa pokrajina in ki skače, se izmika, narašča, škropi, odriva, drvi, se skriva, bruha in celo lula!

Mladi raziskovalci – še posebej krasa – pa moramo biti za dober potep dovolj strokovno izobraženi, sicer sta hoja in raziskovalno delo zgolj turistični spominek. Skušajmo biti del razgledane in ozaveščene druščine, ki je lačna izpolnjenih doživetij, telesnih naporov in sadov narave. Zato te vabim na pomladansko odpravo k jezeru, ki izginja, k slapu, ki se skriva, in k izviru, ki se napihuje.

Cerkniško polje, kjer raste voda

Globoko med Javorniki, Loškim poljem in Blokami leži velika kotanja z ravnim dnom, imenovana Cerkniško polje (veliko 70 km2, kar je toliko kot 50 Blejskih jezer skupaj). Odlikuje se z vhodi v velikanske podzemne prostore. Kraško polje je brez površinskih potokov in rek, voda prihaja na dan na južnem in vzhodnem robu polja iz številnih kraških izvirov. Ob večjem deževju iz njih priteče na Cerkniško polje precej več vode, kot je lahko odteče skozi jame oziroma ponikne v tla.

Ko voda na severnem delu polja priteče z neprepustnega dolomita na prepustnejši apnenec, se začne njeno pronicanje v podzemlje. Požiralniki, ponikve in ponori se postopoma napolnijo, rečni stržen prestopi meandraste bregove in nastane Cerkniško jezero. Del jezerske vode se podzemno tihotapi proti Planinskemu polju skozi Rakov Škocjan, drugi del pa privre na dan šele čez dvajset kilometrov – pri Vrhniki. Ko je dotok vode manjši od odtoka, začne gladina jezera upadati in spet se pokaže dno, na katerem rastejo – ribe. V preteklosti se jih je nabralo tudi za dvajset kmečkih vozov, danes pa jih ribiči iz presihajočih jam rešujejo pred poginom in jih vlagajo v umetne ribnike in kasneje vračajo v jezero.

V Jamskem zalivu je največja ponorna jama Velika Karlovica. Njen vhod je zaradi poskusa ojezeritve do polovice zazidan. Pri požiralnikih so v suhem vidne le še špranje, če pa so še te prekrite z naplavinami, govorimo o ponikvah. Pod Dolenjo vasjo izginja jezerska voda v treh skupinah požiralnikov in ponikev z zanimivimi imeni: Rešeto, Vodonos in Retje. Ponori, ki ob določenem času bruhajo, drugič pa požirajo vodo, se imenujejo estavele.

Čeprav še danes ne poznamo natančno vseh podrobnosti, jezersko presihanje ni več takšna skrivnost kot pred tristo leti, ko ga je opisoval Janez Vajkard Valvazor. Z opisom je postal celo član angleške kraljeve akademije, najznamenitejše znanstvene družbe na svetu. Cerkniško jezero je največje slovensko jezero in v povprečju obsega do 20 km2. Močno deževje ga lahko napolni v enem samem dnevu (na najglobljem delu je globok 10 m), sicer pa v dveh ali treh dneh. Odteče pa v treh do štirih tednih.

Zaradi stalno spreminjajoče se podobe pa ga je vredno obiskati prav v vseh letnih časih. Leta 2002 je bil na tem območju ustanovljen Notranjski regijski park, ki s svojo dejavnostjo opozarja na prisotnost kar 250 vrst ptic, pomen različnih življenjskih okolij travnikov in mokrišč ter na lepo pokrajino.

S pomočjo marčnega NG Juniorja razišči še bruhajoči slap in presihajoči studenec.