Vstopna stranVsebinaArhiv

Največ omejitev je samo v glavi

Besedilo: Luka Dakskobler
Fotografiji: Roman Jakič

Se ukvarjaš s športom? Pozimi smučaš? Predstavljaj si, da nekega jutra ne moreš več hoditi. To se je pri trinajstih letih zgodilo našemu najuspešnejšemu športniku invalidu, Galu Jakiču. Preden je doživel infarkt hrbtenjače, ki mu je ohromil noge, se je ukvarjal z atletiko, pozimi pa smučal. Nato je čez noč pristal na invalidskem vozičku.

Kako naprej

imageA to ga ni ustavilo. Dve leti po začetku bolezni je šel v Avstrijo na tečaje smučanja sede in začel trenirati pri večkratni paraolimpijski in svetovni prvakinji. Še isto leto se je odločil, da bo tekmoval. “Imel sem katastrofalno prvo sezono,” prizna. A spet se ni vdal. Leta 2005 se je priključil slovenski reprezentanci, že leto kasneje pa je kot predtekmovalec nastopil na paraolimpijskih igrah v italijanskem Torinu. Nato je svojo formo izpopolnjeval na evropskem prvenstvu in bil na naslednjih paraolimpijskih igrah leta 2010 v kanadskem Vancouvru edini slovenski športnik. Istega leta se je priključil ekipi National Sport Center for Disabled v Winter Parku v Coloradu v ZDA in osvojil drugo mesto v slalomu za Ameriški pokal. Je večkratni državni prvak, v svoji karieri pa je nanizal že vrsto vidnih uvrstitev.

Smučanje sede
Gal smuča s takoimenovanim monoskijem, ki je sestavljen iz posebnega vzmetenega sedeža. Ta je povezan z nekakšno nogo, ki je spodaj videti kot smučarski čevelj, ta pa se nadaljuje v navadno vez na smučki. V rokah vsak smučar drži bergli, ki imata na koncu prav tako pritrjeno smučko.
Smučanje sede zahteva kar nekaj privajanja. Predvsem na hitrost, ki se sprva zdi že pri slalomu velika. Tudi Gal je začel s slalomom, nadaljeval z veleslalomom, superveleslalomom in nazadnje smukom, ki se mu ne zdi najbolj strašen. “Mene je bolj strah pri superveleslalomu kot pri smuku, ker je superveleslalom zelo zahteven, hkrati pa zelo tehničen in zelo hiter. Na drugi strani pa se smuk tako hitro dogaja, da se ne zavedaš, kako hitro dejansko gre.”
Precej ravnodušno gleda na nesreče: “Ene parkrat se razbiješ in to je to.” On se je kar nekajkrat, a se je vedno dobro končalo.

image

Novo življenje
Gal je moral svoje staro življenje pri trinajstih čez noč opustiti. “Voziček te prisili, da zelo hitro zrasteš,” pove in doda, da ga je bolezen prisilila tudi, da je že zelo kmalu sam pri sebi razumel, kaj je pomembno v življenju. V svoji bolezni ne vidi veliko omejitev, tiste redke pa mu predstavljajo izziv, nikakor pa ne razlog za nejevoljo. “Načeloma v 90 % lahko delam vse, kar sem delal prej,” pojasni. Seveda pa je življenje na vozičku precej drugačno. “Težav je na začetku cel kup,” pove. “Že v vsakdanjem življenju se moraš navaditi, da cel kup stvari, ki so ti bile prej samoumevne, zdaj narediš drugače. Od stranišča pa do nevemčesa.” A danes Gal sam pride kamor koli hoče, vozi avto, nobena vrata ga ne ustavijo, nobene stopnice. “Nikoli ne smeš pustiti, da ti težava določa življenje,” meni Gal. “Vedno ti nekaj vzame, a kljub temu neke stvari imaš. Iz teh stvari, ki jih imaš, moraš potegniti največ. Zelo veliko omejitev je samo v glavi.”

Več o Galu preberi v februarskem NG Juniorju.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Koliko let smo slovenske juniorje navduševali za raziskovanje in varovanje našega planeta?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.