Nad prosojnimi oblaki

Nekega zgodnjega majskega jutra je deset juniorjev, mladih bralcev, zbralo dovolj poguma, da so se z nami dvignili pod nebo. Nismo poleteli ravno v vesolje, a bili smo, če lahko tako rečem, vsaj na poti tja.

Leteli smo nad Ljubljano brez trohice strahu, enourno druženje pa porabili za klepet o marsičem. Košaro sem delila z najbolj zagrizenimi bralci Juniorja. Tako smo kovali načrte in si izmenjali zamisli za različne reportaže v naslednjem šolskem letu. Poslušali smo (ravno prav srhljive) zgodbe fotografa Arneja, ki nam je pripovedoval o najstarejši ženski lobanji, najdeni na ljubljanskem barju. Nato smo opazovali zanimive skrivalnice, ki so jih uprizarjali zajci in srne v visoki travi. Po pristanku smo z nasmehom prenesli balonarski krst, po katerem smo vsi dobili plemiške nazive barones in baronov Brezoviških.

Moja druščina – ki je, mimogrede za to balonarsko pustolovščino morala vstati že okoli petih zjutraj – je bila izjemna. Ne samo po neustrašnosti, ampak tudi po pismih in ilustracijah, ki smo jih na uredništvo prejeli po izletu. Ni kaj, zaradi lepe izkušnje smo bili še nekaj dni vsi majčkeno »v oblakih«!