Libanon

V Libanonu so lepi kraji. Peščene plaže so kot nalašč ustvarjene za uživanje milega mediteranskega podnebja, gore so ravno prav visoke za zimsko smučanje. Bejrut, njegovo glavno mesto, je včasih veljal za Pariz Bližnjega vzhoda. A žal je v državi nekaj zelo, zelo narobe. Zadnja desetletja jo stalno pretresajo uničujoči nemiri. Seveda poznajo v Libanonu tudi obdobja miru, ampak ta so tako kratka, da ostaja za vse preveč otrok naravna lepota nedosegljiva, pravzaprav prepovedana. Tudi takrat, ko ni spopadov, težko uidejo vsem nevarnostim, ki zunaj njihovih domov prežijo nanje.

Brata Abbas in Husan nista rinila v težave, ampak je že tako naneslo, da sta morala nabirati dračje v bližnjem gozdu. Dolgo je bilo vse v redu in prav, potem pa sta nekega dne naletela na pisano škatlico – kasetno bombico. Desetletni Husan jo je odnesel s praskami, trinajstletni Abbas pa je bil huje ranjen in je komaj preživel nesrečo.
Sovražniki mečejo kasetne bombe z letal. Pločevinaste škatle, polne eksploziva, so opremljene s pisanimi majhnimi padali, da ob dotiku s tlemi ne eksplodirajo. Zelo veliko jih lahko naenkrat spustijo na zemljo. V zadnji vojni jih je izraelska vojska odvrgla na Libanon v samo 72 urah prek štiri milijone. Štiri milijone majhnih bombic, okrašenih s padalci živahnih barv, ki čakajo na Husana, Abbasa in njihove prijatelje …

10-letnega Husana Awelija, ki se na sliki igra z žogo, je ranila kasetna bomba, medtem ko sta z bratom nabirala drva in dračje v bližnjem gozdu pri mestu Sur v južnem Libanonu. Husan je utrpel le manjše poškodbe, njegov tri leta starejši brat Abbas (desno) pa je bil huje ranjen in je komaj preživel nesrečo.