Izza kulis novegha filma - Povest o Despereauxu

V novem filmu Povest o Desperauxu se mišek z imenom Despereaux poda iz mišjega sveta družbo hudobnih podgan, ki hočejo ugrabiti princeso. Reši jo lahko samo Despereaux. NG Junior je raziskal srednjeveško Evropo, da bi ugotovil, ali je v filmu kaj resničnega ali gre samo za pravljico.

Kraljevske navade
Princesa Pea se dotakne Despereauxove glave. Čeprav je za princeso zelo nenavadno, da se dotika miši, je Pea tako osamljena, da se temu ne more upreti. »Srednjeveške princese bi bile večinoma težko osamljene, saj skoraj nikoli niso bile same,« pravi Margaret Cole, strokovnjakinja za srednji vek med letoma 500 in 1500. Kraljice in princese so bile obdane s svojimi dvornimi damami, ki so jim delale družbo in jim služile. Te gospe niso imele veliko izbire – svojo službo so morale opravljati, ker so njihovi možje ali očetje navadno služili kralju. Tudi ženske iz kraljeve družine niso mogle veliko izbirati – princese so se pogosto poročile že pri štirinajstih letih z možmi, ki jih niso nikoli videle. Tako so se povezovale kraljeve družine.

Viteška čast
Ko Despereaux prebere pripoved o pogumnem vitezu, ki premaga zmaja, tudi sam najde dovolj poguma in časti ter priseže, da bo princeso branil pred podganami. Resnični vitezi so imeli svoja viteška načela. Branili naj bi ženske, se bojevali pravično in lepo ravnali z ujetniki. Toda teh načel niso vedno spoštovali, posebno med bitkami. Vitezi so bili znani tudi po tem, da so pobijali nedolžne ljudi, ropali cerkve in grdo ravnali z nasprotniki. »Ne nazadnje je bil to čas, ko so kralji pridobivali moč tako, da so bili neizprosni, in ne tako, da so bili prijazni,« pripoveduje naša sogovornica.

Knjižne miške
Despereaux kar požira pripovedi o pogumnih vitezih, toda druge miši se iz njega norčujejo, ker knjige bere, namesto da bi jih jedel. Miši seveda ne morejo brati, toda v srednjem veku tudi večina ljudi ni znala brati. V zgodnjem srednjem veku so brali samo višji cerkveni dostojanstveniki, ker je bilo knjig zelo malo. »Vsako knjigo je bilo treba ročno prepisati,« opisuje strokovnjakinja, »in vsaka je navadno obstajala samo v enem izvodu.«

Pod zemljo
Despereaux mora zato, ker želi rešiti princeso in s tem prekrši mišja pravila, v ječo, polno podgan. V srednjem veku niso bile vse ječe temne in strašljive podzemne luknje. Nekatere so bile povsem v redu. »Ujetnike so velikokrat nastanili v navadne bivalne prostore, saj so jih potrebovali za izsiljevanje denarja,« pojasnjuje Margaret Cole. Včasih so v podzemnih ječah hranili tudi nakit – navsezadnje so prostori pod zemljo, ki nimajo oken, nadvse varni.

Srednjeveška zabava
Na letnem praznovanju Royal Soup Day v kraljestvu Dor kuharji kot po tekočem traku mrzlično pripravljajo sestavine in zlivajo juho po dolgih ceveh in koritih. Prava srednjeveška praznovanja so bila prav tako veličastna, z mamljivimi slaščicami in tortami v oblikah živali in gradov (čeprav je bila hrana včasih že malce pokvarjena). Toda pozabite na srebrni pribor – ljudje so hrano nabodli kar na nože in jo nato jedli z rokami.