Besedilo: Rom Whitaker
Fotografija: © ISTOCKPHOTO / GASPARETZ ATTILA, LUKA DAKSKOBLER (urednica s kačo)
Večina ljudi se boji kač. Rom Whitaker pa je zelo drugačen. Še nikoli ni spoznal kače, ki mu ne bi bila pri srcu.
Taboril sem v Indiji, ko sem zagledal kačo, ki se je zapodila pod grm. Večina ljudi beži pred kačami, jaz pa ne! Zgrabil sem jo za rep. Mislil sem, da sem ujel krotko podganarico. Nato sem zaslišal nekakšno stokanje ali vzdihovanje. Takrat sem se zavedel, da v rokah držim rep kraljeve kobre. Srce mi je skočilo v hlače in na smrt sem bil preplašen! Kraljeve kobre so velikanske, saj v dolžino lahko merijo do pet metrov. To je več od večine avtomobilov. Še huje je to, da je njen strup zame smrtno nevaren, če bi me ugriznila. Kraljeve kobre so ene najbolj strupenih kač na svetu, toda kljub temu sem jo hotel ujeti. Pograbil sem svojo spalno vrečo in jo na široko razprl. Kača je mislila, da je vreča dobro skrivališče, zato je zlezla vanjo. Odtlej sem ujel veliko kač. Nekatere so bile nestrupene, druge pa so bile prav tako zelo stupene kot kraljeva kobra.
Zakaj tvegam življenje z lovljenjem kač? Ker sem herpetolog – znanstvenik, ki preučuje kače. Potujem po svetu, da bi jih našel. Znanje o teh osupljivih plazilcih posredujem tudi drugim.
Na potovanjih sem srečal precej zanimivih kač. Pri svojem delu sem se poučil o različnih vrstah. Predstavil vam bom nekaj vrst kač, ki so mi najbolj pri srcu.
Srhljivi strupniki
Na Zemlji živi okrog 2400 vrst kač, a le 270 vrst ima strup, ki je ljudem nevaren.
S strupom kače ubijejo svoj plen in se z njim tudi zaščitijo pred plenilci. Oglejmo si, kako nekatere kače uporabljajo strup.
Trepalničarka je rumena kača, ki jo uvrščamo med gade. Živi na drevju v Srednji in Južni Ameriki in se najraje prehranjuje s pticami.
Ko se ji ptica približa, jo ugrizne. Strup iz kačinih strupnikov prepoji plen, ki zaradi tega ne more več odleteti. Kača si nato vzame čas in pernato pojedino počasi pogoltne.
Lov in zaščita
Morski krajt domuje v oceanu. Tam se hrani z jeguljami. Ta kača plava po morskem dnu in išče luknje, v katerih živijo jegulje. Ko zagleda jeguljo, jo ugrizne. Strup prepoji jeguljino telo in jo popolnoma oslabi. Kača nato izvleče plen iz luknje in ga požre.
Lovil sem tudi prerijske klopotače. Nekoč me je ugriznila. Skušal sem jo prijeti za glavo, a nekako ji je uspelo zariti zobe v moj prst. Vanj je izločila strup in prsta še danes ne morem upogniti. To je bil življenjski opomin, da moram s kačami previdno ravnati.
Več o kačah poišči v februarskem NG Juniorju.
Beseda urednice
Moj prvi kačji »safari«
V tej številki vse kar mrgoli od zmajev in kač. In ker prisegam na osebne izkušnje, sem želela pobliže spoznati ene ali druge. Z zmaji, kot je znano, slabo kaže. Zato sem odšla v ljubljanski živalski vrt k pedagoginji Petri Hrovatin.
Kač se ne bojim, a ko je Petra jemala ameriškega rdečega goža iz terarija, sem jo vendarle vprašala, ali je strupen. In ker ni, sem ga brez strahu vzela v roke. Presenetilo me je, kako je hladen, gladek in miren. Nato sem spoznala še kraljevega pitona Fredija (na fotografiji). Temu skoraj kilogram težkemu lepotcu takšno hecno ime pravzaprav slabo pristoji. Ko ga vzameš v dlani, se zdi precej resna kača. A Fredi je navajen ljudi; počasi se me je ogledal, se z razcepljenim jezikom dotaknil moje kože, nato pa miroljubno splezal po mojih rokah in ramenih.
Moj prvi kačji »safari« se seveda ne more primerjati s tistimi, ki jih opisuje raziskovalec Rom Whitaker v članku Lovec na kače. A bil je moj! In predvsem: bil je nestrupen ...

Vsebina




