Indiana Jones pričakuje, da se bo srečal z jeznimi bojevniki, živim peskom in s številnimi nastavljenimi pastmi.

Nič čudnega, saj bo vendar po dolgem in počez prečesal južnoameriški tropski deževni gozd, da bi našel kristalno lobanjo. Ta je nekakšen starodavni računalnik, v katerem so se ohranili podatki o skrivnostnem ljudstvu. Toda v novem filmu Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje, četrtem iz serije filmov o znamenitem Indyju, se mora arheolog spopasti z vsemi omenjenimi nevšečnostmi, hkrati pa še rešiti starega prijatelja. Indyju vedno uspe pasti v težave. Toda ali je v njegovih dogodivščinah tudi kaj resničnosti? NG Junior je z malce brskanja poskušal to odkriti.

Indy in njegov pomočnik Mutt sta naletela na nepričakovano sled.

Pogled v notranjost

Ko Indy in njegov prijatelj Mutt raziskujeta notranjost starodavnega templja, Mutt sproži vzvod nastavljene pasti – in navadno stopnišče postane smrtno nevarno. Kaj takega se resničnim arheologom po navadi ne dogaja. Templji – zgradbe, v katerih so častili bogove – v resnici nimajo pasti. In čeprav se Kristalna lobanja dogaja v Peruju v Južni Ameriki, so filmski templji izdelani po vzoru majevskih templjev iz Mehike. Ljudje niso mogli v notranjost teh templjev, ker so bili trdno zgrajeni. Namesto tega so se lahko nanje povzpeli po terasastih, piramidi podobnih stranicah, da so lahko na vrhu molili.

Nekateri prizori filma so bili posneti na slapovih Iguazú Falls v Argentini, ki se spuščajo 80 m globoko.

Zidne pisarije
Indy na steni templja najde hieroglife (sličicam podobne znake, ki pomenijo določeno besedo ali zvok), ki naj bi ga po lažji poti pripeljali do cilja. Tudi Maji so na kamnite plošče, ki so jih polagali na stene templjev, zapisovali hieroglife. Toda pripadniki starodavnih kultur so, tako kot Maji, pisali o svoji zgodovini in mitologiji, ne pa o tem, kako prideš do zaklada, skritega v templju. »V templjih v resnici ni znakov X, ki bi označevali mesto, kjer se skriva zaklad,« pravi strokovnjak Marcello Canuto z univerze Yale, ki proučuje Maje.

Živio, uničevalec!
Indy skozi tropski deževni gozd beži pred velikanskimi hrošči, ki jedo ljudi. Tako velike žuželke v resnici ne obstajajo, toda arheologi morajo kljub temu paziti na gomazečo golazen na območjih, ki jih raziskujejo. Deževni gozdovi Srednje in Južne Amerike so polni navadnih suličark, ene najnevarnejših kač tega območja. Potem so tu tudi muge dermatobije, katerih ličinke se lahko naselijo pod kožo, se hranijo s tkivom in se nato »prežrejo« na površino. Celo rastline so nevarne: sok strupenega črnega drevesa je tako dražeč, da lahko povzroči boleče izpuščaje.

Dobrodošli v templju!
Indy želi raziskati še enega od starodavnih templjev, toda napadejo ga besni bojevniki, ki se ga želijo znebiti. Čeprav na zidovih resničnih templjev velikokrat najdemo rezbarije straž, je skoraj gotovo, da resnične straže niso nikoli varovale templjev. Ti so bili zgrajeni v mestih ali na gosto naseljenih krajih, namenjeni pa so bili vsem, ki so želeli častiti bogove. Zato ni bilo potrebe, da bi templje kdo stražil.

Zgodovina ali potegavščina?
Indy z zlobnimi ruskimi pustolovci tekmuje, kdo bo prej našel kristalno lobanjo. Lobanja, ki jo vidimo v filmu, je izdelana po pravih kristalnih lobanjah, ki naj bi jih uporabljali majevski svečeniki. V muzejih lahko celo vidimo njihove ostanke. Toda zadnje raziskave so pokazale, da so te lobanje stare nekaj več kot 150 let in nikakor ne spadajo v čas Majev. Poleg tega so izdelane iz kristala, ki ga ne najdemo na območju, kjer so živeli Maji. »Nobenega dokaza nimamo, da so te lobanje zares iz antičnega časa,« pravi Marc Zender z univerze Harvard, strokovnjak za Maje. Lobanja iz filma je torej bolj izmišljotina kot resnično dejstvo.