Hej, dobro me poglej!

Tako so me s pogledi nemo nagovarjale bolne, poškodovane, zastrupljene in oslabele živali, ki sem jih obiskala v njihovem začasnem pribežališču. Med njimi sem uzrla lesno sovo, ki je z velikimi očmi pozorno opazovala vsak moj gib. V zavetišču je preživela dolgo okrevanje po hudi poškodbi letalne peruti. Imela je prometno nesrečo in ni mogla leteti in loviti hrane. Ljudje, ki so jo našli, so pomoč poiskali v Zatočišču za prostoživeče živali Golob na Mlaki pri Kranju. To je edina tovrstna ustanova pri nas, ki pa imena ni dobila po golobih, kot ste morda pomislili, pač pa po priznanem veterinarju dr. Golobu.
Ob našem obisku smo lesno sovo izpustili v njeno naravno okolje in njena zgodba je dobila srečni konec. Toda mnoge živali nimajo te sreče. Njihove žalostne zgodbe so različne in ne moreš se izogniti občutku krivde, ker smo za večino njihovih poškodb in bolezni krivi ljudje. Avtomobili, kosilnice, strelno orožje ter objestno delovanje človeka poškodujejo vsako leto vse več živali, ki ne živijo med štirimi stenami.

Po sedmih mesecih zdravljenja biologinja Nina Orehar spušča lesno sovo v naravno okolje.

Prebivalci zatočišča
Zatočišče oziroma azil je prostor za začasno oskrbo oziroma zdravljenje bolnih in poškodovanih živali ter osirotelih mladičev, ki sami ne bi bili sposobni preživeti v naravi. Sprejema pa tudi živali, ki so bile lastnikom odvzete zaradi nedovoljenega zadrževanja v ujetništvu ali trgovanja. V njem najdemo različne vrste ptic, ježe, želve, srne, polhe in celo medvede. Včasih pa se tu znajdejo tudi po domovih ali na carini zaplenjene eksotične živali. Veliko večino živali, ki v njem najdejo zavetje, uspejo pozdraviti in jih vrniti nazaj v naravo. Oskrbnica zatočišča, biologinja Nina Orehar, razloži, da »zatočišče deluje že od leta 2004. Delujemo v Kranju in na Muti na Koroškem. Naš cilj je živali v najkrajšem času vrniti v naravo. Do danes smo sprejeli že več kot 2000 bolnih in poškodovanih živali in jih od tega več kot 70 odstotkov tudi uspešno izpustili. To se nam zdi zelo lep uspeh!«

Pot do okrevanja
Vsaka nastanjena žival mora skozi dolgotrajen postopek okrevanja. Z njimi ima oskrbnica Nina res veliko dela, saj ima v »najslabših časih« v oskrbi hkrati preko 150 živali. Kljub trdemu delu z nasmehom odvrne, da ji »ni težko skrbeti za bolne, poškodovane in oslabele živali.« Oskrba ji sicer vzame res veliko časa, še posebej takrat, ko imajo živali mladiče. »Takrat jih moram hraniti vsake tri ure, kar pomeni zame veliko noči brez spanca. Vendar je vse poplačano, ko žival izpustimo v naravo,« pojasni požrtvovalna oskrbnica. Živali preživijo v azilu približno tri mesece ali več, nekatere zaplenjene eksotične živali pa ostanejo v njem za vedno. Divjadi v zavetišču skoraj ne vidimo, ker spremenjen lovski zakon ne omogoča zadrževanja živali v ujetništvu, kamor sodi tudi azil.

V oktobrski številki NG Juniorja preberi zgodbo o srečnem izpustu lesne sove in ugotovi kje živi slovenski dr. Doolittle, ki z vsem srcem pomaga živalim v stiski.