Besedilo: Gregor Sever
Fotografija: Peter Kocjančič / Muzej novejše zgodovine Slovenije
Najbrž poznaš pesmico Janeza Bitenca „Siva kučma, bela brada“ in veš, kdo se ob njej rad pridruži otrokom. Seveda, to je dedek Mraz!
Spet je prišel tisti čas leta, ko se veselimo novoletnih daril. Najbolj neučakani ste morda že poslali pismo kateremu od dobrih decembrskih mož. Nekatere bo obiskal Miklavž že prav kmalu, do božiča se bo oglasil Božiček, do novega leta pa še dedek Mraz. Morda pa te pridejo obiskat vsi trije!
Medtem ko Miklavž hodi po Sloveniji okoli 170 let, nas je dedek Mraz prvič obiskal kmalu po drugi svetovni vojni. Sprememba oblasti je takrat prinesla nove običaje in Miklavž se je vsaj v javnosti umaknil pravljičnemu možu iz Sibirije. Da, dedek Mraz je svoj decembrski pohod začel pred mnogimi leti v mrzli Rusiji!. Pri nas je hitro našel svoje poslanstvo – obdarovanje in razveseljevanje otrok, še posebej revnih in sirot – toda tudi on se je moral potruditi za svoj prostor pod soncem.
Na začetku je bil namreč ves bel in brez veliko značilnosti, po katerih ga vsi poznamo. Nekateri v Sloveniji so ga hoteli kar zamenjati. V vrsti so čakali drugi junaki: oča Triglav, babica Zima in celo Sneženi mož. A ko je slikar Maksim Gaspari leta 1952 dedku Mrazu na glavo poveznil slovensko polhovko (značilno notranjsko pokrivalo iz polhovih kožuščkov), se je dedek Mraz slovenskim otrokom dokončno usedel v srce.
Dobil je škornje, ovčji kožuh s slovenskimi vzporci, popotno palico z zimzelenom, koš z darili in dom pod Triglavom. Odtlej vsako leto razveseljuje otroke vseh starosti po vrtcih, šolah in tudi v novoletnih sprevodih. Hkrati pa mu družbo v decembrskih dneh delata Miklavž in Božiček. Kdo bi se branil darov od treh dobrih mož!

Vsebina




