Divjina - pravi obraz narave

Zame je divjina dragocenost, ki je obogatila vse moje življenje. Ko sem bila še čisto majhna, sta me v gorsko divjino naših gora popeljala moja starša. Samotni kotički, ki smo jih skupaj odkrivali, so še danes med mojimi najljubšimi na svetu. Imela sem tudi veliko srečo, da sem doživela celo tisto veliko, pravo divjino patagonskih prostranstev, Himalaje in tropskega pragozda. Doživetja divjine – tudi tiste podzemske – so med najlepšimi darili, ki mi jih je podarilo življenje. Prežeta so z osuplostjo nad lepoto narave, s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Človek na obisku
Divjina je območje, ki mu vlada narava v svoji najbolj neokrnjeni obliki, brez vmešavanja človeka.  V divjini živali in rastline živijo ter umirajo v skladu z naravnimi procesi in v njej je človek le obiskovalec. Dolga tisočletja je bila divjina človekov nasprotnik. Ljudje so se morali z divjostjo, nepredvidljivostjo in silovitostjo narave nenehno bojevati za svoj obstoj. V današnjem času pa se je odnos do narave in tudi divjine zelo spremenil: spoznali smo, da brez narave ne moremo preživeti, saj smo tudi sami naravna bitja. Smo del zapletene mreže življenja na našem planetu, kjer je pravzaprav vse povezano med seboj: zemlja, voda, zrak, ki ga dihamo, živali, rastline – in ljudje.

Za mojo veliko ljubezen do divjine in gora so – seveda! – krivi moji straši. Na potepanjih po gorah in gozdovih smo spletli smo tako trdne družinske vezi, kot jih v mestu najbrž ne bi nikoli. Na fotografiji sem z mamo Alenko v Kamniško-Savinjskih Alpah. 

Doma sem v divjini!
To povezanost vseh živih bitij so od nekdaj zelo dobro razumela ljudstva, ki si niso prizadevala narave spremeniti in ji nasprotovati. Rajši so se ji prilagajala in razvijala umetnost življenja v sožitju z naravo. Pojem »divjina« so si izmislili ljudje, ki so doma daleč od nje – pravi prebivalci divjine razmišljajo povsem drugače. »Mi nikoli nismo razmišljali o širnih prerijah in gozdovih, o deročih rekah in gorskih strminah kot o »divjini«. Samo belec vidi v vsem tem nekaj nevarnega in divjega, področje, kjer nanj prežijo divje zveri in divjaki. Za nas pa je bilo vse to dom! Šele s prihodom belega človeka je naše življenje postalo zares divje,« je leta 1933 zapisal indijanski poglavar in mislec Luter Stoječi medved.

Ali pogrešaš malo divjosti?
Prebivalci velikih mest so že pred nekaj stoletji opazili, da je v divjini nekaj, kar jih silno privlači ... nekaj, kar v svojem vsakdanjem, mestnem življenju ljudje sicer zelo pogrešamo. Čeprav je zelo težko natančno povedati, kaj tisto »nekaj« pravzaprav je. Za nekatere je to lepota neokrnjene narave, za druge pustolovščina, za tretje raziskovanje neznanega, spet za koga drugega preizkušanje samega sebe, premagovanje strahov ... Mnogi ljudje se divjine zelo bojijo in jim še na misel ne pride, da bi se podali tja. Pravzaprav imajo čisto prav – divjina je res nevarna, nepredvidljiva in tam vladajo naravne sile, ki so vsekakor močnejše od človeka. Prav zato je doživetje divjine imenitna šola za življenje danes – šola narave, ki pomaga razumeti, da ljudje še zdaleč nismo tako vsemogočni, kot bi radi bili in da ima narava še vedno zadnjo besedo.

Več o divjini preberi v aprilskem NG Juniorju.