Divja mačka

Imate pri hiši domačo mačko? Pa veš, da v naših gozdovih živi tudi divja mačka? Še danes je mnogo ljudi ne pozna in je ne zna ločiti od domače sovrstnice. Pridruži se slovenskim biologom in spoznaj tega skrivnostnega malega plenilca iz naših gozdov.

Domača ali divja?
Morda si se kdaj sprehajal ob robu gozda in ti je prek poti stekla progasta mačka. Večina ljudi pomisli, da gre le za kakšnega potepuškega domačega mačka. Vendar je možno, da je bila to v resnici divja mačka.
Divja mačka je živela pri nas že v času ledenih dob še pred prihodom človeka. Nasprotno pa domače mačke izvirajo iz Afrike. Prve so ljudje udomačili v Egiptu in jih nato pripeljali v Evropo.
In kako ju ločimo med seboj? Divjo mačko najlažje prepoznaš po zelo širokem repu s črnimi kolobarji. Rep se konča topo, kakor da bi ga nekdo odsekal. Drugače je pri domači mački, pri kateri je rep običajno tanjši in se postopoma zoži v konico. Divje mačke so vedno sivo-rjave barve s črnimi progami, rožnatim smrčkom in zelenimi očmi, domače mačke pa so zelo različno obarvane.

Proučevanje skrivnostne divje mačke
Signal v radijskem sprejemniku postaja vedno glasnejši. Biolog Hubert Potočnik ustavi terenski avto ob robu gozdne ceste sredi dinarskega gozda na Kočevskem. Signal prihaja iz majhne ovratnice, ki je nameščena okoli vratu divje mačke z imenom Liza.
Liza je le ena izmed več kot desetih divjih mačk, ki jih je Hubert s sodelavci nadel ovratnice z oddajniki. Divjo mačko je v temačnih gozdovih zelo težko opaziti. S pomočjo oddajnika pa ji Hubert brez težav sledi.
Nekdaj se je o tej vrsti vedelo zelo malo. Zato je bilo spremljanje divjih mačk še toliko bolj zanimivo. »Kot da bi na novo odkrival delček sveta, ki ga pred tabo ni še nihče spoznal,« se spominja Hubert prvih dni na terenu. Zaradi raziskav s pomočjo telemetrije zdaj precej bolje poznamo njihovo skrivnostno življenje. V preteklosti so na primer mislili, da zaradi globokega snega divje mačke v naših dinarskih gozdovih ne morejo preživeti zime. Hubert je ugotovil, da jim to uspe zato, ker se v zimskem času pomaknejo na osončena južna pobočja hribov. Tam sneg zaradi sonca hitro skopni. To divjim mačkam omogoča, da lahko tudi pozimi pridejo do svojega najljubšega plena – voluharic in gozdnih miši.

Več o prebivalki naših gozdov preberi v januarski številki NG Juniorja.