Z Živo Moravec, lanskoletno zmagovalko Juniorjevega fotografskega natečaja, smo se pogovarjali, kaj vse je doživela na nagradnem potovanju v Južnoafriško republiko. Pridruži se nam pri obujanju spominov na nepozabno afriško pustolovščino! 

Živa Moravec je najstnica iz Ormoža. Poleg občutka za fotografijo ima še ogromno drugih talentov. Skrbi za psičko Taro in dva skakača, vsak teden pridno vadi klasični balet, igra klavir in flavto, riše, bere. Poleg tega je odlična naravoslovka. Ima ostre oči in hitre sive celice, da zna v svoj objektiv ujeti ravno pravi motiv … ter zmagati in za nagrado skupaj z očetom odpotovati v Južnoafriško republiko.

Kdaj si dobila svoj prvi fotoaparat?
Svojega fotoaparata nimam. Vseskozi me spremlja družinski fotoaparat.

Si se osnove fotografiranja učila v praksi – s ‘’škljocanjem’’ ali si šla na kakšen tečaj, prebrala vodnik oziroma te je kdo usmerjal?
Pri nas doma vsi po malem fotografiramo. Prebrala sem nekaj priročnikov, knjig in revij. Kar nekaj čas traja, da se naučiš osnov, da je svetloba tista prava … Tako na začetku več ‘’škljocaš’’ in vadiš. Na tečaj še nisem šla.

Lani si zmagala na Juniorjevem fotografskem natečaju in odpotovala v Južnoafriško republiko. Kakšen je bil tvoj prvi vtis Afrike?
Ob pristanku v Johannesburgu sem najprej opazila tri metre visoko betonsko ograjo z žico, ki je obkrožala letališče. Sem bila kar malce šokirana. Nato sem opazila množico ljudi in travo, ki je bila dejansko zelena! A bilo je res vroče ...

Najprej si si ogledala tamkajšnji akvarij. Kakšen je ta v primerjavi s piranskim?
Akvarij je res lepo urejen in je v primerjavi s piranskim akvarijem dosti, dosti večji. Prva opaznejša razlika je v samih ribah, ki so bolj pisane. Tudi tjulnjov nimajo v akvariju. Le zakaj bi jih imeli?! Ti sami pridejo v tamkajšnje pristanišče.
Zanimiva je bila tudi delavnica o planktonu, za zaključek pa so nam nohte na rokah opilili s kožo morskega psa.

Na potovanjih navadno nikoli ne gre vse po načrtih. Se je pripetilo kaj nenačrtovanega?
Ja, res je. V zadnjem rezervatu Grootbos sva bila nastanjena v hišici, v kateri je začela puščati vodovodna napeljava. Teklo je iz stropa in iz pip! Vodo so zaprli, nama pa dali ključe od sosednje hišice. Tako sva spala eni hišici, umivala pa sva se v drugi.

Kaj si jedla? Si poskusila kakšno njihovo specialiteto?
Veliko njihove hrane nisva dobila. Imeli so golaž iz antilope, ki pa ga nisem poskusila. Zadnji večer sva bila na večerji, ki je trajala kar dve uri in pol. Bilo je namreč sedem jedi … In če povem po pravici, ne vem točno, kaj vse sem jedla. Bila je neka raca, pa ribe, jagnjetini podobno meso, za sladico pa nekaj čokoladnega. Vse zelo okusno.

Na črni celini lahko v naravi ali rezervatih vidimo živali, ki jih drugače srečamo samo v živalskih vrtovih. Pot te je vodila tudi v zasebni rezervat Aquila Private Game Reserve. Kako je bilo?

Stanovala sva v enem od bungalovov, vsak od njih je narejen iz naravnih materialov. Na dan sva imela dve vožnji na safari, vmes sva raziskovala naselje ali počivala. Imela sva veliko sreče z voznico džipa. Svetovala nama je, kdaj naj greva na safari, da bova lahko videla največ.
V rezervatu se vse živali prosto gibljejo, ograjeni so samo levi. Do vseh živali smo se pripeljali, ugasnili avto in fotografirali. Dokler je bilo pri neki živali kaj zanimivega, smo se zadržali tam. Pri levih ni voznica nikoli ugasnila avta. Dokler smo bili zunaj ograje, se levi niso zmenili za nas. Ko pa je voznica stopila iz avta in šla odpret vrata ograje, so levi dvignili glave in pogledali, če je ‘’kaj užitnega’’. Ko je sedla nazaj za volan, so levi ponovno začeli dremati.

Obiskala si rezervat prostoživečih živali Grootbos. Kako se razlikuje od Aquile?
V Aquili živijo živali, ki so tipične za safari. V Grootbosu pa nisva videla nobene večje živali. V njem so pomembnejše rastline, ki naj bi jih bilo več kot tisoč vrst. Najbolj mogočno je deloval pragozd ogroženih dreves, ki jih v Južni Afriki imenujejo milkwood. Šla sva šla tudi na izlet z ladjo. Tako sva videla delfine, morske pse, tljulnje, afriške pingvine … Kupila sva tudi hišico za pingvinjo družino in tako simbolično prispevala k ohranjanju te živalske vrste.

Kaj te je najbolj presenetilo v Južni Afriki? Ljudje, pokrajina, socialne razlike …?
Na poti na večerjo h gospodu du Plessisu, častnemu konzulu Republike Slovenije v Južnoafriški republiki, sem lahko hitro opazila razliko med mestom in predmestjem. Če je samo mesto Cape Town mogočno, lepo in zelo evropejsko, je predmestje z barakarskimi naselji res žalostno. Prav očitna je razlika med revnimi in bogatimi. Da bi se bogati obranili napadov tolp in revežev, imajo svoje hiše ograjene, na ograjah pa rumeno-moder napis, ki opozarja, da bodo vsiljivce ali napadalce pregnali z orožjem.

S seboj si verjetno vzela tudi fotoaparat. Koliko fotografij je nastalo?
S sabo sva imela prenosni računalnik in tako sem fotografije lahko sproti nalagala nanj. Nastalo je okoli tri tisoč fotografij. Najljubše fotografije nimam.

Kaj svetuješ juniorjem, ki bodo letos sodelovali na fotografskem natečaju?
Naj poskusijo biti drugačni. Videli smo že veliko lepih posnetkov sončnega zahoda. A to ni nič novega. Če poskusiš nekaj drugačnega, je lahko res to tisto ‘’vau’’!