Vstopna stranVsebinaArhiv

Kako se pogovarjajo gorile

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografije: Ibrahim Suha Derbent / Getty Images (skupina goril); Eric Baccega / Npl / Minden Pictures (mladič)

image

Zaposleni, ki v živalskem vrtu mesta Columbus v Ohiu vstopijo v ogrado za gorile, pogosto zaslišijo zvok, ki je podoben blebetanju ljudi. Ampak to je samo Max, zahodna nižinska gorila. Ta človeku podobna opica svoje oskrbnike pozdravi z dolgim in globokim mrmranjem, kar v goriljem jeziku pomeni: »Živijo!« Tudi ko oskrbniki zvečer zapustijo njihovo ogrado, se oglasi s podobnim zvokom, kot da bi rekel: »Lahko noč.«

Max se ne oglaša samo z naključnimi zvoki. Gorile, kot je on, bi res rade nekaj sporočile. In če se naučiš vsaj malo njihovega jezika, jih lahko celo razumeš. »Človeku podobne opice so mojstrice sporazumevanja,« pravi Audra Meinelt, upravnica živalskega vrta v Columbusu. Gorile pa ne »govorijo« samo z zvokom. Da sporočijo to, kar hočejo, uporabijo tudi gibe in celo vonj svojega telesa. Torej ni čudno, da strokovnjaki mislijo, da so gorile pri komuniciranju najbolj napredne živali, takoj za ljudmi. Ko prebereš teh pet zgodb, se lahko o tem prepričaš tudi sam.

image

1. »Ti to zmoreš.«                       
Fasha je gorska gorila, ki živi v divjini in si je nogo poškodovala, ko se je ujela v past divjih lovcev v Ruandi, državi v Afriki. Uspelo se ji je osvoboditi, ampak je zaradi poškodbe težko dohajala svojo skupino. Vendar pa njena prijateljica, gorila Icyororo, ni dopustila, da bi zato zaostala za drugimi. Držali sta se pod roko in skupaj skakali od skale do skale in čez reko. Vsakih nekaj minut se je obrnila do nje in jo potrepljala, kot da bi ji rekla: »Samo še malo, pa bo.« Ko sta prijateljici prispeli na drugo stran reke, je Icyororo objela Fasho. »Gorile spodbujajo tiste, ki jih imajo rade,« pravi Veronica Vecellio s Sklada za gorile Dian Fossey. »Icyororo je Fashi sporočila: „Uspelo ti je!“«

image

2. »Kaj pa zame?«
Nia, zahodna nižinska gorila, je z navdušenjem odkrila novo »igračo« – plastični kozarec – v svoji ogradi živalskega vrta v mestu Columbus. Ko so ga oskrbniki prišli pospravit in so ji ponudili drugo igračo v zameno, jim ga Nia ni hotela dati. Zato so ji za nagrado ponudili priboljšek. Nia jim je predala kozarec – ugotovila pa je tudi, da so lahko stvari, ki jih najde v svojem domovanju, tudi nekaj vredne. Ko je Nia naslednjič našla kozarec, ga je razlomila na več kosov in oskrbnikom dajala samo po enega … v zameno za priboljšek po vsakem kosu kozarca!

Še več o presenetljivih načinih sporazumevanja med gorilami si preberi v majski številki revije National Geographic Junior.


Z vlakom v preteklost

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

image

Pred več kot stotimi leti je bila Slovenija del avstro-ogrske monarhije, ki je na svojem ozemlju vneto gradila železniške proge. Še posebej pomembna je bila Transalpina od češke Prage do Jadranskega morja. Del te proge se je nahajal tudi v Sloveniji in po več kot 100 let stari Bohinjski železnici se lahko s skoraj toliko starim vlakom zapeljete še danes.

Bohinjska železnica
Avstro-ogrska monarhija je v začetku 20. stoletja obsegala zelo velik del Evrope od Češke na zahodu vse do Ukrajine in Romunije na vzhodu. Vlak je bil takrat najsodobnejše prevozno sredstvo, po vsej monarhiji so vneto gradili železnice. Transalpina je bila pomembna 717-kilometrska železniška povezava med zahodno Evropo in Jadranskim morjem, njen slovenski del – Bohinjska železnica – pa je bil velik gradbeni izziv. Več kot štirinajst tisoč delavcev jo je gradilo od leta 1900 do 1906. Na 145-kilometrskem odseku med Jesenicami in Trstom so morali zgraditi kar 62 mostov in 43 predorov! Da bi Gorenjsko povezali s Primorsko, so zgradili tudi 6327-metrski Bohinjski predor. Železnico je 19. julija 1906 svečano odprl sam avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Prav tisti, atentat na katerega je kasneje v Sarajevu sprožil začetek prve svetovne vojne. Po Bohinjski progi se je zapeljal z dvornim vlakom, se med potjo ustavljal in pozdravljal domačine. Pred prvo svetovno vojno je po njej vsak dan peljalo kar 70 vlakov med Prago, Münchnom in Dunajem. Za pot med Jesenicami in Trstom je vlak potreboval štiri ure. Nato pa je prva svetovna vojna žal promet na tej železnici povsem ustavila.

image

Muzejski vlak
Danes nas v zgodovino po verjetno najlepši železniški progi pri nas popeljeta dva vlaka, ki ju hrani Slovenski železniški muzej. Največkrat po progi sopiha 147-tonska nemška parna lokomotiva, ki sicer lahko doseže hitrost 85 km/h, a zaradi zahtevnosti proge pelje povprečno pol manj. Od Ljubljane do Nove Gorice porabi približno 30 tisoč litrov vode in šest ton premoga, ki jih kurjač z lopato meče v peč. Običajno ima vlak osem vagonov, v enem od njih je tudi bife. Cel vlak tehta do 180 ton in mora med potjo premagati kar nekaj vzponov – takrat parni stroj sopiha še močneje, iz dimnika pa se še bolj kadi.

image

S Francem Ferdinandom na pot
Vlak svojo pot začne na Jesenicah, kjer parno peč zaženejo že en dan prej. Nato odsopiha do Bleda, kjer na železniški postaji že čaka avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand z blejsko gospodično Mici in vojakom Alojzom. Seveda to niso prave zgodovinske osebnosti, ampak njihovi “sodobni namestniki”. Kot se je to zgodilo pred več kot sto leti, tudi danes prestolonaslednik na rdeči preprogi z uvodnim govorom slavnostno odpre Bohinjsko progo. Nerodni vojak Alojz najprej pregleda vlak, da je varen, šele nato se prestolonaslednik Franc in gospodična Mici vkrcata in vlak se odpelje proti Bohinju. Obdajajo ga slikovite gore, prečka reke in soteske, nato pa v Bohinjski Bistrici zapelje v Bohinjski predor, skozi katerega vozi kar osem minut. Na drugi strani gorovja ga pričaka primorski zrak, globoke soteske, reke Bača, Idrijca in Soča, ki ga naposled pripelje do Solkanskega mostu. S 85-metrskim kamnitim lokom je to največji takšen most na svetu. Na drugi strani vlak pričaka le še zadnja postaja – Nova Gorica. Na tej 100-kilometrski poti od Jesenic do Nove Gorice je 29 predorov, 45 mostov in 5 galerij.

Še več o vožnji z muzejskim vlakom si lahko prebereš v majski številki National Geographic Juniorja.

VOZNI RED

Prvi letošnji vlak bo šel na pot četrtega maja, zadnji pa devetega novembra. Informacije o voznem redu pa najdeš na spletni strani http://www.abc-tourism.si.

 


Ustvarjalnice: Cvetoče drevo

Izdelek in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

image

Okrasimo cvetlični lonec s cvetočimi drevesi.

Potrebujemo:

  • cvetlični lonec
  • na zraku sušečo se modelirno maso
  • krožnik z vodo
  • lepilo za les
  • čopič
  • valjar
  • modelčke za izrezovanje v obliki cvetov
  • nož
  • manjše liste

image

1. Cvetlični lonec operemo in počakamo, da se posuši. Modelirno maso dobro pregnetemo in oblikujemo debelejši svaljek (slika 1). Položimo ga na cvetlični lonec in oblikujemo deblo drevesa. Iz mase oblikujemo še en debelejši svaljek, ki ga bomo prilepili na spodnji del drevesa kot tla. Iz tanjših svaljkov bomo drevesu oblikovali veje.

image

2. Ko imamo vse dele pripravljene, jih moramo prilepiti na cvetlični lonček. Vsak svaljek posebej namažemo z lepilom za les in prilepimo na podlago (slika 2). Ne nanašajmo preveč lepila, da svaljki ne polzijo po cvetličnem lončku.
Lepljenje začnemo z deblom in nadaljujemo s tlemi. Veje razvejamo na zgornjem delu in jih prav tako prilepimo na lonček. Ko delo končamo, robove in površino mase zgladimo z vlažnimi prsti (slika 3). Počakamo nekaj časa, da se lepilo posuši.

3. Maso razvaljamo na debelino 2–3 mm. Nanjo položimo liste. Najlepše se odtisnejo takšni z bolj poudarjenimi listnimi žilami. Liste z valjanjem odtisnemo v maso. Z nožem jih izrežemo in robove zgladimo z vlažnimi prsti (slika 4). Lepilo za les namažemo na hrbtno stran lista in ga prilepimo na drevo. Veje drevesa prekrijemo z listi.

image

4. Z majhnimi modelčki za izrezovanje izrežemo cvetove (slika 5). Robove pogladimo. Med prsti oblikujemo majhno kroglico, ki jo položimo na sredino cveta. Cvetove prilepimo na liste.
Počakamo nekaj ur, da se izdelki posušijo.


Če se med delom z modelirno maso zamaže površina cvetličnega lonca, madeže odstranimo z mokro krpo.

Tako okrašen cvetlični lonček lahko uporabimo kot dekorativni lonček za sobne rastline. Če želimo, da ga krasi sveže cvetje, vanj postavimo manjšo stekleno vazo ali kozarec, saj glineni cvetlični lončki vode ne zadržijo.

 


Sanjal sem, da bom nekoč ekolog

Pogovarjal se je: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič (portret); osebni arhiv (hokej); Anže Osterman (popis sov); Jan Pirnat (protest, obe, veslanje)

Spoznaj našega ekourednika: okoljevarstvenika, vrhunskega športnika, biologa … in še kaj!

Kaj si najraje počel kot otrok?
Najraje sem bil zunaj in v gibanju. Z daljnogledom v rokah sem opazoval ptice, s kolesom ali mopedom sem dirjal po okoliških gozdovih, na smučeh in sankah preizkušal strmine domačih klancev, s kokeršpanjelko Odro raziskoval obrobje vasi ... Od domačih živali sem bil nanjo najbolj navezan, vedno je bila z mano. Eno leto sem imel doma tudi krokarja, ki je padel iz gnezda in je potreboval nadomestno mamo. Celih 12 let pa sem sobo delil z legvanom Perotom. Ne dobesedno, saj je imel svoj terarij. Kot navdušen modelar sem doma v kleti izdeloval modele letal in jadrnic. Letala sem spuščal z okoliških gričev, jadrnice pa na Šobčevem bajerju ali Blejskem jezeru.

Rok Rozman

Kako pa so tvoji starši gledali na to?
Kot edinec sem imel njihovo pozornost vedno na razpolago, pri mojih početjih so me podpirali. Seveda ne pri vseh, vselej pa so mi stali ob strani pri stvareh, za katere sem kazal največ zagnanosti in so bila smotrne. Za moje odraščanje je bilo izjemno pomembno, da smo živeli na vasi, v hiši z ogromnim dvoriščem, drvarnico, golom za hokej in košem za košarko. Starša nista bila velika avanturista, a sta me kljub skrbem pustila v hribe in na različna kampiranja. Tako sem lahko počel, kar se mi je zdelo najbolj prav.

Si kot otrok rad bral?
Niti ne, sem pa včasih listal enciklopedijo narave, priročnik za opazovanje ptic, članke o preživetju v naravi in potem vse prebrano preizkusil za domačo hišo. Sanjal sem, da bom nekoč ekolog in snemalec dokumentarcev o naravi, pa tudi uspešen hokejist na Finskem ali v Kanadi.

image

Očitno si že kot otrok imel ogromno energije. Ali ti je bilo težko v šoli sedeti pri miru?
Ja, v šoli sem vedno imel »mole v riti«, kot pravijo pri nas. Ko so učitelji ugotovili, da kljub temu spremljam pouk, naredim nalogo in spravim skupaj znanje za solidno oceno, so se s tem sprijaznili. Sta me pa starša zaradi viška energije pri štirih letih vpisala na hokej, da bo sine vsaj po treningu dal mir (hahaha …).

Kaj je najbolj vplivalo na tvoje zanimanje za naravo?
Narava me je zanimala, odkar pomnim. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako so me nekoč iskali in me našli sedečega v luži, kjer sem se igral z deževniki. Niti tri leta nisem imel. Če bi me takrat nadrli in kaznovali, bi to najbrž grobo poseglo v mojo ljubezen do narave. A me niso in še danes včasih obsedim, kot da se je čas ustavil, in opazujem ptice, vidro ali pa kačjega pastirja. Starša sta kmalu uvidela, da me bolj kot karkoli drugega zanima vse, kar je živo, in mi pričela podarjati žepne knjižice iz zbirke Sprehodi v naravo. Odgovorile so mi na mnoga vprašanja in še bolj približale naravo. Še danes imam prav vse. Nekatere so tako oguljene, da je težko razbrati, kaj je na naslovnici.

Kot študent biologije si se veliko ukvarjal predvsem s sovami. Kaj te je pri njih najbolj pritegnilo?
Sove so strašno zanimive! Ko sem bil star okoli deset let, sem začel hoditi na ornitološke tabore in na popise ptic. Tam sem kot spužva srkal znanje od vodij. Loteval sem se tudi svojih malih raziskovalnih projektov in sove so me vse bolj privlačile. Izjemno skrivnostne ptice so, že videti jih je težko. O njihovem življenju marsičesa še ne vemo.

Rok Rozman

Že v srednji šoli sem začel načrtno iskati gnezdišča velike uharice. To je največja sova na svetu. Vse v zvezi z njo me je zanimalo – kako lovi, s čim se prehranjuje, kje gnezdi … Vse je bilo še bolj zanimivo, ker je nočna ptica in je skoraj nikoli ne vidiš. Po diplomi sem eno leto posvetil proučevanju odnosov med veliko uharico in veliko manjšo lesno sovo, ki pa je precej bolj pogosta. Ornitologi so bili mnenja, da če med čakanjem na oglašanje velike uharice zaslišiš lesno sovo, to pomeni, da tam uharice ni. Uharica ima namreč lesno sovo za svoj plen. No, pa se mi je med mnogimi večeri v gozdu zgodilo, da sem slišal obe vrsti hkrati. Začel sem raziskovati in presenečen ugotovil, da je tam, kjer so uharice, lesnih sov celo več kot tam, kjer jih ni. Moram pa še najti čas, da iz teh ugotovitev pripravim magistrsko nalogo.

Razlog za pomanjkanje časa je, da se zadnja leta ukvarjaš predvsem z varovanjem rek. Na mnogih naj bi zgradili hidroelektrarne. Zakaj je tako pomembno varovati reke?
Reke so prav posebni deli narave, polne življenja in pomembnih povezav med organizmi, ki tam živijo. Od njih smo vsi odvisni, saj polnijo podtalnico, prenašajo hranila in minerale z gora v oceane, neštetim rastlinam in živalim predstavljajo dom. Nudijo nam torej pitno vodo, hrano, krojijo podnebje, so pomembne prometne poti in stičišča kultur. Vse civilizacije so se razvile ob rekah.

image

V zadnjih 150 letih smo večino rek dodobra uničili. Spravili smo jih v kanale, utesnili za nasipi, zaustavili z jezovi, jih onesnažili z odplakami. Zares divjih rek je le še malo in le še tam najdemo mnoge rastline in živali, ki se nimajo več kam umakniti. Če hočemo še naprej piti dobro vodo, jesti ribe iz rek in oceanov, uživati v lepih dolinah, se spuščati po brzicah in omogočiti preživetje mnogim rastlinam in živalim, enostavno moramo varovati reke, ki vse to omogočajo.

Boriš se proti elektrarnam na rekah, a ljudje potrebujemo vse več elektrike. Kako lahko rešimo potrebe po njej?
Ljudi je na svetu res vse več in vsak od nas porablja čedalje več elektrike. A to ni nujno, vsak lahko omeji njeno porabo. Televizor sploh ni nujen pripomoček, če pa je že v hiši, naj ne bo prižgan v prazno. Luči naj gorijo le, ko jih potrebujemo, namesto igranja video igric pojdimo raje ven na sprehod. Ne kupujmo kar naprej novih reči, saj je za njihovo izdelavo potrebne veliko elektrike. Na Švedskem, ki je bogata dežela, ni ljudi prav nič sram, da svoje reči popravljajo in jim tako podaljšujejo uporabnost. Tudi oblekam. Elektriko bomo seveda uporabljali še naprej in nekaj novih elektrarn bomo morali zgraditi. Vendar se moramo dogovoriti, koliko in kakšne naj bo bodo, da si ne bomo z njimi uničili okolja.

image

Kaj te žene, da se tako vztrajno boriš za reke?
Reke so moje prijateljice. Na in ob njih sem preživel najlepše trenutke v življenju. So tudi dom neštetim bitjem: ribam, polžkom, kačjim pastirjem, vidram, lokvanjem, algam. Ob njih nekateri ljudje še vedno živijo v sozvočju z naravo. In ko nekdo hoče vse to po nepotrebnem uničiti in vzeti, se mi zdi prav, da se uprem in k temu povabim še ostale. Kot otroka so me naučili, da je v primeru krivice prav, da se postaviš za pravico. In še danes čutim tako.

Oglej si Nepoškodovane/The Undamaged!
Te dni se v slovenskih kinematografih vrti film Nepoškodovane. Celovečerni dokumentarec prikazuje prizadevanja Roka Rozmana ter drugih članov, prijateljev ter podpornikov gibanja Balkan Rivers Tour v njihovem boju za ohranitev divjih rek Balkana.
Seznam filmskih projekcij najdeš na: https://balkanriverdefence.org/news/theundamaged-slo-kino/

Na YouTube si lahko ogledaš tudi zanimiv in duhovit govor, ki ga je imel Rok na prireditvi TEDx Ljubljana. 

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kako je ime blejski gospodični, ki se skupaj s Francom Ferdinandom, prevaža z muzejskim vlakom?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.