Vstopna stranVsebinaArhiv

Najredkejši leopard na svetu

Besedilo: Scott Elder
Fotografije: Tom Brakefield / Getty Images (leopard se plazi); © Edo Schmidt / Alamy (leopardji mladič)

Amurski leopard je počasi zasledoval plen, medtem ko se je spuščal po zasneženem pobočju, poraščenem z drevesi. Na jasi pod njim je bil jelen sika, ki je objedal drevesno lubje. V mrzli ruski zimi je to eden redkih virov hrane. Leopard se je spustil tako nizko k tlom, da se je s trebuhom dotikal snega. Nenadoma se je odrinil in skočil naprej. Jelena je napadel z razdalje treh metrov.

image

Zdaj me vidiš, zdaj me ne
Večinoma si predstavljamo leoparde sredi afriške savane, toda ti marogasti plenilci živijo tudi drugje po svetu in v drugačnih življenjskih prostorih. Prilagodili so se življenju na travnatih površinah, v deževnih pragozdovih, puščavah in ledeno mrzlih hribovitih pokrajinah. Amurski leopardi živijo v mrzlem podnebju na rusko-kitajski meji. Imajo gostejšo dlako in daljše noge, da lahko gazijo v visokem snegu.

Amurski leopardi se na mrazu odlično počutijo, toda do konca 20. stoletja se je v njihov življenjski prostor naselilo že toliko ljudi, da so izgubili kar 98 % svojega območja. Sprva so bili razširjeni na prostoru velikem za 20 Slovenij. Danes pa živijo na območju v velikosti petine Slovenije. Poleg tega so mačke iskali divji lovci, da bi jih ubili in prodali njihovo kožo. Leta 2000 je okoljevarstvenike pretreslo, saj so ugotovili, da je na svetu samo še 30 amurskih leopardov. (Je pa res, da je raziskava temeljila na štetju sledov, kar ni najzanesljivejša metoda.) “Živali so bile na robu izumrtja,” je povedal biolog Dale Miquelle. “Nekateri smo se bali, da je že prepozno, da bi jih rešili.”

In rešitev? Nov narodni park, kjer je ogrožena mačka zaščitena. Znanstveniki pa so morali najprej prepričati vlado, da se ukrep izplača − in da ga je zares mogoče izpeljati.

Opazovanje leopardov
Odrasel samec je hodil po snegu, potem se je ustavil in pogledal naokrog. Raziskal je svoje ozemlje, da bi morebitnega tekmeca opozoril, naj se ne približuje. Toda koliko ozemlja je mačka pravzaprav varovala? In pred koliko drugimi leopardi? Vlado je bilo treba prepričati, da amurski leopardi potrebujejo pomoč. In najprej je bilo treba ugotoviti, kje se najpogosteje zadržujejo − in kje ga je treba najbolj zavarovati.

imageIskanje amurskih leopardov je težje, kot se zdi. Seveda, znanstveniki so že lahko prešteli njihove sledove v snegu. Toda sledovi povedo samo to, da je bil tam neki leopard; ne povedo, koliko časa je bil tam ali kaj je počel. Pri takem štetju tudi zlahka pomešaš mačke med seboj. Mačke poleg tega slovijo po tem, da se znajo dobro prikrivati v okolju. “Nekoč sem skušal slediti amurskemu leopardu,” pripoveduje raziskovalec s Svetovnega sklada za naravo Yury Darman. “Pozneje sem ugotovil, da je bila v resnici mačka tista, ki je od daleč opazovala mene.”

Znanstveniki so se odločili za pristop z visoko tehnologijo: v naravo so skrili kamere, ki so samodejno začele snemati ali fotografirati, ko je šla mimo žival. Naprave so namestili na poti, po katerih so mačke pogosto hodile. Tako so dobili več podatkov o amurskih leopardih s tistega območja. Maroge posameznega leoparda, ki jim pravimo rozete, so prav tako edinstvene kot naši prstni odtisi. Znanstveniki so tako ločili leoparde med seboj in ugotovili, kje se posamezna mačka večinoma zadržuje.

Še več o amurskih leopardih si lahko prebereš v marčni številki revije National Geographic Junior!


Narodna parka – brata

Besedilo: Ana Kunstelj, Triglavski narodni park
Fotografije: National Park Service / Narodni park Kratersko jezero (Kratersko jezero); Aleš Zdešar / TNP (Bohinjsko jezero);
Ilustracija: Miha Marolt / TNP

imageČe bi med slovenskim Bohinjskim jezerom, ki leži v Triglavskem narodnem parku, in Kraterskim jezerom v zvezni državi Oregon v Združenih državah Amerike potegnili ravno črto po zemljevidu, bi lahko izračunali, da ju ločuje več kot 9000 kilometrov! In če bi se lahko na letalo usedli v Bohinju in odleteli naravnost tja, bi bili na poti več kot 10 ur skupaj.



Obiski od daleč
A Triglavski narodni park in Narodni park Kratersko jezero, pa čeprav sta tako daleč narazen, sta leta 2017 postala tesno povezana – postala sta parka brata. Z veliko pomoči ameriške ambasade v Sloveniji je prišlo do izmenjave: skupina sodelavcev iz ameriškega parka je prišla v Slovenijo na obisk, na ogled lepot naših Julijskih Alp in na izmenjavo izkušenj s sodelavci v Triglavskem narodnem parku. Lansko leto poleti pa je skupina sodelavcev Triglavskega narodnega parka odšla daleč daleč prek morja raziskovat lepote narave v Oregon, ameriško zvezno državo, ki se ponaša s čudovitim Kraterskim jezerom.

Narodni park Kratersko jezero

Ledenik in vulkan
Triglavski narodni park in Narodni park Kratersko jezero sta si v marsičem podobna, med njima pa obstajajo tudi velike razlike. Oba predstavljata dokaj veliko območje narave, ki je zavarovano zaradi svoje izjemnosti. Triglavski park je celo malo večji od Kraterskega jezera, saj obsega celotne Julijske Alpe z najvišjim vrhom Triglavom. Park Kratersko jezero pa v svojem osrčju čuva jezero neverjetno modre barve in skoraj neslutene globine.

Tudi v Triglavskem narodnem parku ležijo posebna jezera, največje je Bohinjsko. Najbolj pa smo ponosni na Triglavska jezera in dolino, v kateri se bleščijo, visoko pod našo najvišjo goro. Dolino Triglavskih jezer imenujemo srce narodnega parka. Vsa jezera v naših Julijskih Alpah so nastala s pomočjo ledenika. Ko je oblikoval gore in vrezoval doline več kot 10.000 let nazaj, je za seboj puščal velikanske skale, na nekaterih mestih, kjer voda ni mogla odteči, pa so nastala jezera.

Triglavski narodni park

Vulkan se prebudi
Kjer se danes na sončne dni neverjetno modro blešči Kratersko jezero, je še 8000 let nazaj stala gora, veliko višja od Triglava. Mount Mazama je stala v družbi dvajsetih njej podobnih gora – vulkanov. Še danes se strmo dvigajo nad pokrajino gozdov. Veliko jih samo spi in čaka na čas, ko bodo spet bruhali pepel in povzročali potrese. Vulkan Mount Mazama se je iz spanja zbudil pred 7700 leti v mogočnem vulkanskem izbruhu. Goro je razneslo in sesedla se je sama vase, v njeni globini pa je nastala ogromna luknja, imenovana kaldera ali krater. V tisočletjih po izbruhu se je s pomočjo dežja in velikih količin snega, ki še vedno vsako leto obilno zapade na območju narodnega parka Kratersko jezero, velika in globoka luknja napolnila s čisto vodo. To je najgloblje jezero v Severni Ameriki, saj v globino sega kar 600 metrov (Bohinjsko je na najnižji točki globoko »le« 45 metrov).

Še več o pobratenih parkih si lahko prebereš v marčni številki revije National Geographic Junior!


Pujsi : mopsi

Besedilo: Julie Beer
Fotografiji: Rasimon / iStockphoto / Getty Images (pujsi); Annette Shaff / Shutterstock (mops)

image

Najhitrejši

Pujsi niso videti kot vrhunski športniki, a tebe verjetno prehitijo. Odrasli udomačeni pujsi lahko tečejo s hitrostjo 18 kilometrov na uro − to je hitreje kot večina ljudi! Na nekaterih kmetijskih sejmih v ZDA celo prirejajo dirke pujsov na tekaških stezah. In kaj žene pujsa, da postane najhitrejši? Malica na koncu, kaj pa drugega.

Obstajajo tudi dirke mopsov. Toda ti hišni ljubljenčki so veliko počasnejši od pujsov, saj poprečno tečejo samo 8 kilometrov na uro. Tudi sicer večinoma niso dolgo dejavni. Drugačni so od poskočnih pasjih pasem, kot so borderski ovčarji in kodri, saj imajo raje kratke, živahne sprehode.

image

Najbolj lačen

Pujsi so pravi jedci. Nič čudnega, v divjini jedo vse, od trav do majhnih ptic in plazilcev. Udomačeni pujsi samo občasno sami iščejo hrano, sicer pa je njihov glavni obrok krma, v kateri so različne žitarice. Pujsi − ki lahko tehtajo do 350 kilogramov − vsak dan zaužijejo za dva odstotka svoje teže hrane. To je toliko, kot če bi ti na dan pohrustal 50 sendvičev! Manire? Kakšne manire?

V očeh mu piše: “Daj mi jesti!” Za mopse so najbolj zdravi pasji briketi − po navadi vsebujejo piščanca, žita in dodane vitamine ter minerale. Mopsi so majhni psi, zato se jim vsak dodatni prigrizek (tudi grižljaj banane!) hitro pozna pri teži. Veterinarji pravijo, da to ni zdravo. Mopsi obožujejo prigrizke, ampak zanje je bolje, da se s pujsi sploh ne primerjajo. Nor sem na banane.

Kateri je pametnejši, preveri v marčni številki revije National Geographic Junior!


Ustvarjalnice: Semenske bombe

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

image

Semenske bombe so star način pogozdovanja, setve poljščin ali avtohtonih rastlin v gosti vegetaciji, na sušnih področjih ali na težko dostopnih zemljiščih. V današnjem času so postale orodje gverilskih vrtnarjev po vsem svetu. Z njimi obnavljamo zapuščena urbana območja, ustvarimo cvetoč travnik ali pa jih uporabimo v vrtnarstvu.

Potrebuješ:

  • navadno lončarsko glino
  • malo dobre zemlje
  • semena
  • žličko

Glino razvaljaj na pol centimetra debelo in oblikuj skodelico (slika 1).
Vanjo nasuj zemljo (slika 2) in nanjo potresi ščepec semen (slika 3). Z žličko premešaj zemljo s semeni.
Zgornji rob skodelice po vsej dolžini stisni skupaj, da ostane zemlja s semeni v notranjosti (slika 4). Potem med dlanmi oblikuj kroglico.
Položi jo na časopis, da se posuši (slika 5).

image

Bombo lahko odvržeš na svoj vrt, šolski travnik, zelenico pred blokom ali jo položiš v svoj cvetlični lonček. Če je bomba zunaj, jo bo zalival dež. Če jo imaš doma pod streho, jo vsake toliko časa poškropi z vodo. Po nekaj dneh bodo semena začela kaliti. Glina bo zaradi vlage počila in razpadla. Iz tvoje bombe pa bodo pokukale in začele rasti nove rastline.

Katera semena uporabiš v semenskih bombah
Za semenske bombe lahko uporabiš vsa semena. Najhitreje bodo iz bomb pokukale redkvice, solata in rukola. Vanje pa lahko zamešaš semena različnih vrst zelenjave (buč, fižola, kumar ...), semena cvetlic, različne avtohtone vrste rastlin. Predvsem je odvisno od tega, kam želiš semenske bombe odvreči.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Koliko let smo slovenske juniorje navduševali za raziskovanje in varovanje našega planeta?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.