Vstopna stranVsebinaArhiv

Tekma za prvaka

Besedilo: Emily Krieger
Fotografije: Kandfoto / Istock / Getty Images (gepard); © Alan Murphy / Bia / Minden Pictures (sokol selec)

Gepard
Od nič do sto: Gepardi so najhitrejše živali na tleh. Hitrost 100 kilometrov na uro razvijejo v pičlih treh sekundah. Tako hitro lahko tečejo samo kratek čas. 100 metrov premagajo v 5,85 sekunde − za približno 3,5 sekunde hitreje kot olimpijski zmagovalec. Večje = boljše? Gepardi so hitri, ker poznajo nekaj ukan: povečane nosnice, pljuča in srce. Po teh velikih delih telesa lahko steče veliko kisika, kar pomeni več »goriva« za mišice.

Gepard

Grajeni za hitrost: Avtomobili so oblikovani aerodinamično, kar pomeni, da je upor zraka čim manjši. Tudi gepardi imajo aerodinamično oblikovana telesa. Močne mišice zadnjih nog in zadnjice omogočijo, da žival v trenutku razvije veliko hitrost. Zaradi upogljive hrbtenice in dolgih nog pa lahko delajo dolge korake.

Sokol selec
Pernati kralji: Telesa teh ptic so grajena tako, da letijo kot puščica. Sokoli selci imajo veliko prsnico, zato so tudi prsne mišice lahko velike. Večje mišice omogočijo močnejše zamahe s perutmi. Zasluge gredo tudi obliki peruti, saj so podolgovate in koničaste, torej zelo aerodinamične. Vrtoglavi spusti: Sokoli selci so najhitrejše živali na nebu. Plen lahko ubijejo tako, da se spustijo proti tlom v prostem padu.

Sokol selec

Ko to počnejo, stisnejo peruti tesno k telesu in potegnejo noge k sebi. Spustijo se lahko z 900 metrov, pri tem pa letijo s hitrostjo dobrih 320 kilometrov na uro! Letalna »obleka«: Če letiš po zraku kot raketa, težko dihaš. Sokol ima v nosu stožčaste strukture, ki med hitrim letom nadzorujejo vstop zraka v dihalne poti. Ima tudi prosojno tretjo veko, ki ščiti oči kot zaščitna očala.

Zmagovalec
Gepardi so najhitrejši na tleh, toda sokoli selci razvijejo večjo hitrost. Letijo do trikrat hitreje, kot mačke tečejo. Gepardi pravzaprav sokolom sploh niso za petami. Zmagovalec: sokol selec

Še več živalskih primerjav poišči v februarski številki revije National Geographic Junior.


Nenavadni vrečarji

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografije: James Gourley / Shutterstock (z listom); Peter Murphy (plezanje)

imageKo so raziskovalci v Avstraliji konec 17. stoletja prvič videli to puhasto žival prijaznega videza, so mislili, da je podgana, velika kot mačka. A so se ušteli! Ti vrečarji so sicer sorodniki kengurujev in valabijev, a so precej bolj nenavadni. Imajo lastnosti, ki jih sicer pripisujemo drugim živalim − in zato so nekaj posebnega.

imageTrgajo liste kot koale
Kratkorepi grmičarski kenguruji včasih splezajo po deblu meter in pol visoko, da lahko zgrabijo slasten list ali jagodo. Mogoče se ti to ne zdi kdo ve kaj, toda njihovi najbližji sorodniki − kenguruji in valabiji − tega ne zmorejo. Koale, ki obožujejo drevesa, imajo močne in velike šape, s katerimi se lahko ves čas oprijemajo vej. Kratkorepi grmičarski kenguruji pa zdržijo samo nekaj minut. Ravno dovolj dolgo, da zgrabijo kaj okusnega za pod zob!


Poskakujejo kot zajci
Če opaziš, da med grmovjem poskakuje rjava puhasta kepa, vedi, da to ni zajec. To je poskakujoč kratkorepi grmičarski kenguru! Po navadi se plazijo po vseh štirih, imajo pa tudi zelo močne zadnje noge, da lahko skačejo. Te živali ustvarjajo prehode v grmičevju in travi, podobne podzemnim predorom, ki jih kopljejo zajci. Puhasti, srčkani in poskočni? Čudovito!


Še več zanimivosti o kratkorepem grmičarskem kenguruju preberi v februarski številki National Geographic Juniorja.


Vznemirljive najdbe

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matija Lukić (Gosposvetska); Arne Hodalič in Katja Bidovec (ostalo)

image

Si se kdaj čudil arheologom, ki potrpežljivo iščejo skrivnostne ostanke preteklosti? Lani in predlani so jih mnogi Ljubljančani, tudi učenci osnovnih šol, lahko opazovali pri delu. Za slovensko glavno mesto lahko rečemo, da kar prekipeva od zgodovine. Kjerkoli zapičiš lopato malo globlje v tla, lahko naletiš nanjo. A tisti, ki znajo take najdbe videti in doumeti njihov pomen, so arheologi. Na danes lepo prenovljeni Gosposvetski cesti v Ljubljani so imeli res veliko dela.
image
Ko so pred letom in pol gradbeni stroji odstranili asfalt, so bili zraven. Polnih deset mesecev so skrbno odstirali prej neznano preteklost. Ko so opravili svoje delo, so ulico spet prepustili gradbenikom. Kar so odkrili, jih navdaja z zadovoljstvom. Na območju Gosposvetske ceste je bila namreč nekoč emonska nekropola. A pojdimo lepo po vrsti.

Emona
Območje, kjer danes stoji Ljubljana, je bilo poseljeno že pred več tisočletji. Pravi razcvet je doživelo pred 2000 leti. Rimski imperij se je začel z območja današnje Italije širiti proti vzhodu. Ljubljanska vrata so bila zelo pomembna za njihovo prodiranje proti Balkanu in Donavi. Tako so najprej zgradili trgovsko naselbino pod vzpetino, na kateri danes domuje ljubljanski grad. V letih 14 in 15 našega štetja pa so ustanovili mesto Emona.
image
Bilo je veliko bolj napredno kot prejšnja naselja, ki so jih večinoma sestavljale lesene ali preproste kamnite zgradbe. Emona je bilo lepo urejeno pravokotno mesto s čvrstim obzidjem. Znotraj obzidja so bile zidane hiše, ulice, javni prostori in trgi … Ostanki obzidja Emone so ponekod še danes lepo vidni. Cankarjev dom bi se, če bi obstajal že v času Emone, nahajal znotraj njega. V Emoni je živelo do 4000 prebivalcev. Ko so jo leta 452 opustošili Huni pod poveljstvom zloglasnega vojskovodje Atile, je izgubila svoj pomen. Kmalu zatem so začeli z vzhoda prodirati naši predniki Slovani.

Reportažo si lahko v celoti prebereš v februarski številki revije National Geographic Junior.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Koliko dni so stari Egipčani izdelovali mumijo?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.