Vstopna stranVsebinaArhiv

Sam doma

Besedilo: David George Gordon
Fotografije: Danita Delimont / Getty Images (tjulenj); © Michio Hoshino / Minden Pictures (samica in mladič); Doug Allan / Getty Images (pod vodo)


Verjetno težko verjameš, da komaj dva tedna star mladič, ki je videti nebogljen, že zna preživeti na mrzlem svetu Severnega ledenega morja. Toda grenlandskim tjulnjem to uspe. Kako?

image

Z gosto dlako, maščobo in nagonom. Ko se breja samica pripravlja na kotitev, se iz morja povzpne na led. Tam je na desettisoče drugih samic. Skoti skoraj 10-kilogramskega mladiča.

imageNovorojenec je čisto droben. Pred ledenim mrazom ga varuje samo dlaka, ki je prosojna, da lahko sonce pogreje zrak, ki je ujet v dlaki in med dlako. Mladičevo telo vsrkava toploto in topel zrak, ujet med dlako, jo zadržuje tik ob telesu, da je mladiču prijetno toplo. Mladiči pri materah sesajo mleko, ki je desetkrat bolj mastno kot kravje. Mladič se tako zredi za dobra dva kilograma na dan. (Ti se mogoče zrediš za toliko v letu dni!)



Ta dodatna teža je plast maščobe, ki je dober toplotni izolator, da tjulnja ne zebe. Ko je star 12 dni, tehta približno 35 kilogramov. Samica ve, da se mora mladič od takrat naprej znajti sam.

image
Prepuščen sam sebi
Mladi grenlandski tjulenj lahko šele po štirih tednih ugotovi, da mame ne bo nazaj. Dotlej pa jo kliče skoraj neprestano. Večina mladičev preživi, saj počivajo na ledu. Nekaj časa jim zadostuje maščoba, ki so jo pridobili s sesanjem mleka. Največjo nevarnost predstavljajo severni medvedi, ki se pojavijo sem ter tja.

Toda po približno mesecu dni je mladič lačen, in ker ima nagone, skoči v ledeno morje. Ko raste in postaja močnejši, plava dovolj dobro, da se požene za prvim pravim obrokom. Predstavljajo ga čisto majhni raki, ki živijo v oceanu in se imenujejo kril.  Odrasli tjulnji pa jedo večji plen, na primer ribe.

Več o tjulnjih si lahko prebereš v januarski številki National Geographic Juniorja.


Kraški ovčar

Besedilo in fotografije: Blaž Vehovar

image
Kraški kmetje in pastirji so pred več sto leti vzgojili pse, ki so bili primerni za varovanje njihovih čred drobnice. Ti močni in pogumni psi se niso smeli ustrašiti ne volka ne medveda, pa tudi ne risa ali klateških psov.

Črede so morali varovati tudi pred tatovi, ki jih v tistih časih ni bilo malo. Časi so se spremenili in pastirjev danes morda ni več toliko. A njihovi zvesti pomočniki so ostali. To so kraški ovčarji, naša edina domača (avtohtona) pasma psa.

Zvestoba in trma
imageNekoč so pastirji svoje ovce, naše istrske pramenke, pasli vse leto, tudi pozimi. Takrat so jih selili v toplejše kraje ob morju. Tako so pastirji morali ob sebi vedno imeti velike in pogumne pse. Takšne, ki bi bili za svojo ovčjo družino pripravljeni dati tudi svoje življenje. Med seboj so parili le tiste najmočnejše, najlepše, najpogumnejše in nenazadnje najbolj ubogljive pse. Večino teh lastnosti imajo ti psi še danes. Veljajo za samostojno pasmo, ki zna misliti s svojo glavo.

imageSamčki so tudi zelo samozavestni in zato včasih prav po kraševsko trmasti. Vendar pa so tudi najljubeznivejši družinski psi, zelo primerni za družbo majhnim otrokom. Imajo nagonsko prirojen čut za varovanje, predvsem šibkejših. Otroke in celotno družino brezpogojno varujejo in so jim popolnoma vdani.  Članek o kraškem ovčarju si lahko do konca prebereš v januarski številki National Geographic Juniorja.


Odgovori na nagradno vprašanje!
Blaž Vehovar, avtor tega članka in vseh fotografij v njem, je o kraškem ovčarju napisal tudi knjigo z naslovom Kraški ovčarji – sinovi burje.
Preberi članek, odgovori na nagradno vprašanje in se poteguj za knjigo!
Kdaj je bila pasma kraškega ovčarja prvič mednarodno priznana?

Odgovor pošlji do 15. januarja 2019 na naslov National Geographic Junior, Stegne 9b, 1000 Ljubljana. Priloži tudi Dovoljenje za sodelovanje za letošnje šolsko leto, ki ga najdeš v vsaki reviji ali tukaj. Izžrebali bomo enega bralca/bralko, ki bo prejel razkošno monografijo Kraški ovčarji – sinovi burje. Podarja jo založba Hart.


Nenavadni izumi

Fotografija: Frank Wojciechowski / Rex / Shutterstock

Brezžična tetovaža za zob
imageDvakrat na leto moraš nujno k zobozdravniku. Nekega dne pa bo o stanju tvojih zob poročala kar brezžična tetovaža. Drobni senzor bo izdelan iz zlatih žic, ki so tanjše kot pajčevina. Na zob ga bodo pritrdili kot začasno tetovažo. Ko bo tam, bo zaznaval gnilobo ali škodljive bakterije, ki bodo zaživele na tvojih čekanih. Če bo senzor zaznal, da je v ustih kaj narobe, te bo opozoril prek digitalne naprave. Znanstveniki so tetovažo za zob preizkusili samo na kravah, a upajo, da bo nekega dne ljudem pomagala odpraviti zobno gnilobo enkrat za vselej.

Miza−slinček
Malica bo novo doživetje na mizi−slinčku. Izum je namenjen sklepanju prijateljskih vezi na pikniku. Dve osebi si okrog vratu zavežeta trakove. Prenosno zložljivo mizo za piknik morata ves čas držati v ravnovesju. Zaradi všitih žepov in vdolbin za kozarce sta hrana in pijača na varnem, s prijateljem ali prijateljico pa morata vseeno paziti, da se gibata usklajeno in mize ne prekucneta. Pa še nekaj: Če je hrana dvignjena od tal, ti piknika ne morejo pokvariti mravlje.

Še več nenavadnih izumov poišči v januarski številki National Geographic Juniorja.


Ustvarjalnice

Besedilo in izdelki: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Imaš doma bel puli, ki ga ne moreš več nositi, vendar se od njega ne moreš ločiti? Tudi v moji omari se je našel mehek, star in že leta zapuščen puli, ki je ždel med nezanimivimi oblačili. Poleti je romal z drugimi puloverji v klet, ob koncu jeseni pa je spet z velikim upanjem zrl v omare v zgornjem nadstropju. »Bo letošnje leto kaj bolj razburljivo?« se je radovedno spraševal.

Potrebujemo:image

  • bel volnen puli
  • škarje
  • prejo za šivanje
  • šivanko
  • gumbe
  • rdeč filc
  • univerzalno lepilo
  • blazino
  • kapo
  • šal ali ruto

Volnenemu puliju skrajšamo rokave.

Odrezani rokav obrnemo. S prednjim vbodom obšijemo rokav približno 2 cm od roba. Oba konca preje stisnemo in rokav naberemo. S prejo večkrat ovijemo stisnjeno mesto in prejo zavozlamo. Rokav obrnemo (slika 1).
Enako naredimo še na drugem rokavu in ovratniku pulija.
Roke in glavo napolnimo s polnilom. Če je pulover dovolj velik, lahko napolnimo srednji del kar z mehko blazino. Spodaj snežaka zašijemo. Snežaku na glavo poveznemo kapo, da lažje določimo položaj oči, korenčka in ust.

Za korenček izrežemo iz filca četrtino kroga. Zvijemo ga in z univerzalnim lepilom zalepimo v stožec (slika 2).
Spodnji rob stožca zravnamo, namažemo ga z lepilom in prilepimo na glavo.

image

Za oči prišijemo manjša črna gumba (slika 3).
Usta izvezemo z rdečo prejo s prednjim vbodom (slika 4).
Naš snežak potrebuje na svojem trebuščku še velike gumbe.
Okoli vratu mu zavežemo šal, da se ne prehladi.

Se tudi tebi zdi, da bel puli novim dogodivščinam nasproti hiti?

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Koliko let smo slovenske juniorje navduševali za raziskovanje in varovanje našega planeta?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.