Vstopna stranVsebinaArhiv

Nenavadna živalska prijateljstva

Fotografija: © Shutterstock / coka

image

Pes pomirja geparda
Columbus, ameriška zvezna država Ohio

Mladi gepard Emmett je imel prvih nekaj tednov življenja pljučnico in zanj so skrbeli noč in dan. Njegovo okrevanje so spremljali dobri ljudje v naravovarstvenem rezervatu Wilds v Cumberlandu v ameriški zvezni državi Ohio. Ko pa je Emmett ozdravel, so ga preselili v živalski vrt v Columbusu.
Gepardi so po naravi previdne živali. Emmett pa je imel ob rojstvu težave, zato se je oskrbnikom zdelo, da mora imeti prijatelja. Živali so lahko osamljene prav tako kakor ljudje. Če imajo prijatelja − žival, s katero se družijo in celo crkljajo − se bolje razvijajo. In tu nastopi psiček Cullen. Očarljivi puhasti mladič je takoj postal Emmettov prijatelj.
Mladiča se zelo rada skupaj igrata. Pri tem pa je najbolje to, da Emmett in Cullen opozarjata obiskovalce živalskega vrta, da so gepardi ogrožena vrsta, ki jo moramo zaščititi.

Želva sprejme povodnega konja
Mombasa, Kenija

Ko je bil povodni konj Owen še mladič, je v cunamiju izgubil družino. Ljudje so ga rešili in odpeljali v zavetišče za divjinske živali v afriški državi Keniji. Toda Owen ni mogel živeti z drugimi povodnimi konji v parku, saj ga niso sprejeli medse. Osebje je sklenilo, da bo živel v ogradi z želvo po imenu Mzee.
Owen je po tragediji še kako potreboval prijateljico, zato je želvi sledil vsepovsod. Mzee najprej ni vedela, kaj naj si misli o novem občudovalcu. Kmalu pa sta postala velika prijatelja. Owen se je celo začel vesti kot želva, saj je jedel isto hrano kot Mzee in spal ponoči, ne podnevi kot drugi povodni konji. Želve sicer ne slovijo po družabnosti, toda Mzee se je očitno rada družila z mladim povodnim konjem. Skupaj sta jedla listje, plavala in pogosto dolgo dremala. Mzee je včasih celo iztegnila vrat, da jo je lahko Owen ljubeče polizal.

Še več zgodb o nenavadnih živalskih prijateljstvih si lahko prebereš v junijski številki revije National Geographic Junior.


25.000 km/h skozi gobovo juho

Besedilo: Luka Dakskobler
Fotografije: NASA (portret); Luka Dakskobler (z otroki); NASA / Astronaut Randy Bresnik (pice)

imageSlovenci radi uživamo v lepotah sveta in potujemo. Nekateri celo v vesolje. Od 562 astronavtov, ki so do danes potovali v vesolje, sta kar dva s slovenskimi koreninami. Če pomisliš, da nas je malo manj, kot je prebivalcev osrednjega Pariza, je to kar velika reč. Pred leti je Slovenijo že obiskala ameriška astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams, letos pa se je v kraje svojih prednikov vrnil Nasin astronavt Randy Bresnik. Njegov pradedek in prababica sta bila iz Ljubnega ob Savinji ter Luč. V svoji dolgi karieri je letel z več kot 80 letali in dobil vzdevek “Tovariš”. Pred kratkim se je po 139 dnevih v vesolju vrnil z Mednarodne vesoljske postaje. Zaupal nam je najbolj osupljiva dejstva o bivanju v vesolju.

Vesolje diši po gobovi juhi

Vesolje ima vonj, čeprav tam ni molekul zraka, ki bi vonj prenašale. Toda ko se astronavti vrnejo v vesoljsko postajo s sprehoda v vesolju in se zračna komora napolni z zrakom, njihova obleka oddaja vonj. Najverjetneje zato, ker so molekule obleke reagirale z vesoljskimi delci in sončno svetlobo v vesolju. Randy in članica odprave sta vesolje hkrati zavohala po istem sprehodu in se oba strinjala, da diši po gobovi juhi.

Ukrivljenost zemlje

image
Zemlja ni ploščata (kot morda zmotno mislijo nekateri, ki ne zaupajo znanosti). V vesolju je dobro vidna njena ukrivljenost. Iz delčka, ki ga vidiš, si lahko predstavljaš preostanek našega modrega planeta. V vesoljski postaji Zemljo obkrožijo vsakih 90 minut. Randy pravi, da je videti zelo majhna, kot velika žoga za na plažo.

Lahko se igraš s hrano

Astronavti v vesolje vzamejo izsušeno hrano, da je lažja, nato pa na postaji vanjo spet vbrizgajo vodo. Drugo hrano imajo v vrečkah, dobijo tudi M&M čokoladke, včasih celo sestavijo (ne pečejo) pico.

image

S hrano pa se lahko igrajo, saj lebdi. “Zabavamo se s pošiljanjem hrane po zraku. Lahko samo odpreš usta in jo ujameš,” pove Randy. Poleg tega pa na postaji tekočine ne moreš naliti v kozarec. Ko jo iztisneš iz slamice, naredi lebdečo kroglo. Naj bo voda, sok ali karkoli drugega, lahko naredijo kroglo in jo ali ujamejo z usti ali vanjo vtaknejo slamico in jo posesajo iz zraka, medtem ko lebdi.

Brez pranja oblačil

Na Mednarodni vesoljski postaji nimajo pralnih ali pomivalnih strojev, niti prhe. Umivajo se s krpo, ki jo namočijo s tekočim milom in vodo. Oblačil ne perejo, temveč jih vržejo stran in vzamejo nove.

Še več zanimivosti iz vesolja, ki nam jih je zaupal Randy, lahko najdeš v junijski številki National Geographic Juniorja.


Dobrodošli na otoku lisic

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografija: Schafer And Hill / Getty Images

Majhen otoški lisjak pokuka iz svoje podzemne lisičine in ovohava podrast na otoku Santa Cruz, ki leži okrog 30 kilometrov proč od južne kalifornijske obale. Za njim pride brat in lisjaka se začneta igrivo prekopicavati. Zabavo kmalu prekine samica, mladičema očisti dlako po vsem telesu, potem pa ju odpelje, da bi ju naučila pleniti.

Pred nekaj desetletji je živelo na otoku Santa Cruz in še dveh otokih narodnega parka Kanalskih otokov okrog 4000 lisic. Pred kratkim pa so skoraj izginile. Ljudje so spremenili življenjski prostor lisic in ga tako ogrozili, da je bilo leta 1999 na otokih samo še okrog sto lisic.

Znanstveniki so vedeli, da morajo razmere na otokih spet spremeniti, da bi ohranili vrsto, ki ne živi nikjer drugje na Zemlji. Skovati so morali drzen načrt, da bi na otokih spet vzpostavili nekdanje razmere.

image

Porušeno ravnovesje

Lisice na teh otokih, velike kot domače mačke, so bile nekoč na vrhu prehranjevalne verige, hranile pa so se z vsem od žuželk do miši in ptic pa tudi sadja. “Bile so levi Kanalskih otokov,” primerja razmere na otokih Tim Coonan, biolog z ameriške vladne agencije za narodne parke. “Niso imele plenilcev.”

Pred približno 80 leti pa se je to začelo spreminjati. Lisice so prej delile svoj dom z ameriškimi jezerci, ki so se hranili predvsem z ribami, druge ujede pa so odganjali. Toda v 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja so se s kalifornijske obale začeli v morje izlivati pesticidi. Morske živali so se zastrupile, sčasoma je strup pomoril tudi ameriške jezerce, ki so plenili ribe. Do 60-ih let ameriških jezercev na otokih ni bilo več.

Ker ameriški jezerci niso več varovali otoka, so se na otokih San Miguel, Santa Rosa in Santa Cruz naselili planinski orli. Drugačni so kot ameriški jezerci, saj plenijo sesalce. Otoške lisice so bile zanje ravno pravšnji plen. V enem samem desetletju so jih skoraj iztrebili.

Lisice so bile na robu izumrtja, rešila jih je lahko samo še hitra sprememba. Znanstveniki z vladne agencije za varstvo narave in drugih agencij so združili moči in skovali izvrsten načrt, da bi rešili otoško lisico.

Nadaljevanje zgodbe bi lahko prebereš v junijski številki revije National Geographic Junior.


Potopljeni zaklad

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič

image

So ti zgodbe o zakladih, ki se skrivajo na dnu morja, kdaj burile domišljijo? Zgodbe o skrinjah, polnih cekinov, zlata in dragega kamenja, ki so jih v starih časih prevažale ladje, potem pa nesrečno končale v razburkanih valovih? No, skrinjo zlata danes bolj težko najdeš, a čisto blizu nas so potapljači naleteli na osupljivo najdbo. Pri hrvaškem otoku Mljet se je pred več stoletji potopila trgovska ladja z dragocenim tovorom.

Odkritje
imagePodvodni svet jadranskega morja je poln ostankov ladij in vsak potop k njim je vznemirljivo doživetje. Še toliko bolj vznemirljivo je, če pri tem naletiš na neznane ostanke. To se je leta 2006 zgodilo skupini zagrebških potapljačev. Potapljali so se v bližini otoka Mljet in naleteli na ladijske razbitine. Polomljena rebra stare ladje, za katero ni do takrat vedel nihče, so jih navdušila ‒ česa takega pač ne najdeš vsak dan. Za kako pomembno odkritje gre, so ugotovili šele kasneje. Celo Jurica Bezak, ki je vodil potapljače, si ni mogel predstavljati, kaj so našli, pa čeprav je po poklicu arheolog in se veliko ukvarja s podvodnimi najdbami.

V naslednjih letih se je razkrilo bogastvo tega odkritja. In se po več kot desetletju raziskav še vedno razkriva. Podvodna arheologija je namreč počasno in zelo težavno delo ‒ raziskovanje na morskem dnu zahteva veliko časa, potrpežljivosti in posebno usposobljenost potapljačev. Ko je najdba končno na površju, mine še veliko časa, preden ji strokovnjaki določijo izvor, starost in pomen. Potrebna je tudi posebna obdelava, da ne bi propadla. A pojdimo lepo po vrsti.

Žrtev gusarjev
imageNaslednje poletje, ko je bilo vreme primerno, so na Mljet prišli hrvaški arheologi in potapljači. Skrbno so raziskali območje najdbe. Pri tem so si pomagali tudi z velikimi, tako imenovanimi mamutskimi sesalniki. Z njimi so sesali velike količine mulja in peska, ki so prekrivale ostanke potopljene ladje. Od takrat vsako poletje pridejo za nekaj tednov in odkrivajo vedno nove in nove stvari. Za nekaj časa so se jim pridružili tudi arheologi iz Benetk. Izkazalo se je, da to ni bil samo še en brodolom med mnogimi brodolomi. In kako je sploh prišlo do njega? »Ladja je prečkala plitvino v bližini otoka in si pri tem najbrž poškodovala trup.

image

Vanjo je začela vdirati voda, a ker je imela določeno hitrost, se ni takoj potopila,« pravi arheolog Igor Miholjek, ki vodi raziskave. »Zato se ostanki ladje nahajajo 200 metrov od plitvine na globini okoli 40 metrov, kjer je dokončno potonila.« Miholjek meni, da je potonila zaradi gusarjev. Ladje so plule po drugi poti, ta pa je najbrž bežala pred gusarji, ki so imeli nekoč na Mljetu svoja skrivališča. To se je verjetno zgodilo v lepem vremenu, ko na ladji niso mogli opaziti, da plujejo proti nevarni plitvini. Ko je morje razburkano, je dobro vidna, saj se voda na njej peni in brizga.

Reportažo z izvrstnimi fotografijami slovenskega fotografa Arneja Hodaliča si lahko do konca prebereš in ogledaš v junijski številki National Geographic Juniorja.


Gremo ven!

Pripravila: Irena Cerar
Fotografije: © Shutterstock / Sabphoto (deček); © Shutterstock / Marcin Niemiec (lisica); © Shutterstock / seamind224 (roke); © Shutterstock / djgis (plaža); © Shutterstock / Sergey Fatin (peščeni grad); Luka Dakskobler (otroci ob potoku); © Shutterstock / Cagkan Sayin (kamni); © Shutterstock / JGA (Velika planina); Irena Cerar (možiček)

image
Dolgi poletni dnevi prav kličejo po pustolovščinah na prostem. Svet narave je izvrsten prostor za raziskovanje ali za pobeg v domišljijo – tu se najde za vsakogar nekaj. Zato pošlji televizijo, računalniške igrice in pametni telefon na poletne počitnice ter se odpravi v resnični svet – na drzno odpravo v naravo. S seboj lahko vzameš še dobro družbo, da bo bolj zabavno. Pripravili smo nekaj predlogov za začetni navdih.

NA PLAŽI
Plaže so ozki pasovi kopnega ob morjih, jezerih ali rekah. Skale, ki so izpostavljene vodi in vetru, v nekaj tisočletjih razpadejo na drobne kose. Veter in voda naneseta te delce skal na obalo.

image

Sčasoma nastane plaža. Zaradi peščene ali prodnate površine, ki se postopoma spušča k vodi, plaža kar kliče h ... kopanju, seveda! To je najbolj vrhunsko plažno opravilo, a lahko počneš še marsikaj drugega ...

Kaj lahko počneš

Izdelaj peščeni grad!image
Se ti zdi igranje v pesku opravilo za najmlajše in ne več zate? Napaka! Zastaviti si moraš samo bolj smel načrt. Grad na peščeni plaži lahko izdeluješ le pol ure ali veliko dlje. Potrebuješ veliko lopato za večje količine peska in majhno za oblikovanje podrobnosti, veliko vedro za vodo in lonček ali dva za oblikovanje stolpov. Kar na plaži poišči školjke, peresa in morsko travo, da okrasiš grad.

Z lopato označi območje, kjer bo stal grad. Na označeno mesto začni nositi pesek, tako da nastane velik kup. Ne pozabi, da mora biti pesek precej moker. Z lopato ali rokami tolci po zunanjem delu kupa, da ga utrdiš. Okrog gradu izkoplji jarek, da grad polepšaš in zaščitiš pred valovi. Lončke napolni z mokrim peskom. Okrog gradu naredi potičke, ki bodo v resnici grajski stolpi. Zdaj je čas, da grad okrasiš. Uporabi školjke in kakšno pero, ki bo kot zastava plapolalo na najvišjem stolpu.

V GOZDU
Pri nas imamo res srečo, saj je Slovenija dežela gozdov. To pomeni, da je kar 60 % naše države prekrite z gozdom. Mnogi tujci naši deželi pravijo zeleni dragulj!

image

Drevesa so tudi največje in najstarejše rastline. Rastejo v skupinah ali v sestojih, ki predstavljajo življenjsko okolje za številna bitja. Tudi za gozdne živali, ki so zelo plašne in se pred človekom umaknejo. A če jih vidimo, nam polepšajo dan! V gozdu boš – tudi v najbolj vročih dneh – lahko vedno našel hladen kotiček. Če pa si želiš bolj pustolovskega doživetja, povabi starše na nočni poletni sprehod!


Kaj lahko počneš
Igraj se Srečanje z drevesomimage
To igro se igramo v parih. Svojemu prijatelju ali staršu zavežemo oči in ga peljemo po gozdu do zanimivega drevesa (seveda ne gremo predaleč in ga tudi skrbno vodimo), nato mu pomagamo raziskati drevo: naj ga otipa, povonja, se podrgne z licem, objame, otipa, če raste ob njem še kakšne druge rastline, otipa obliko vej, listov ... Ko prijatelj neha z raziskovanjem, ga peljemo nazaj na izhodišče, tokrat po drugačni poti. Zdaj mu snamemo trak z oči in poiskati mora svoje drevo.


OB REKAH IN POTOKIH
Vsaka reka ima svoj izvir. Sprva je potoček, ki vse hitreje teče proti dolini. Po navadi se združi z drugimi potoki in iz njih nastane reka. Reke se po navadi izlijejo v drugo reko, jezero ali morje.

image

Nič novega. Ob vodi – ne glede na njeno obliko – pa se vedno najde kaj novega, saj ob njej vse vrvi od življenja. Če je voda čista in primerna za kopanje, v poletni vročini ne boš hitel domov! 

Kaj lahko počneš
Pobarvaj prodnike!image
Ljudje že tisočletja klešemo in barvamo kamne. Ob obisku reke, potoka ali morja naberi lepe prodnike in jih spremeni v umetnine. Potrebuješ nekaj ploščatih prodnikov, milo in gobo pa tudi barvo in čopiče. Prodnik očisti z milom in gobo, da odstraniš vso umazanijo. Začni barvati! Najdlje se bo ohranila akrilna barva. (S temperami si sicer ne uničiš oblačil, toda na dežju se sperejo.) Prodnike razstavi na vrtu ali jih prinesi domov ter uporabi kot zaustavljalnike vrat ali obtežilnike za papir. Lahko so tudi lepo darilo!

NA PLANINI
Planina je gorski pašnik, na katerem poleti pasejo krave, konje ali ovce. Planine so zanimive tudi za manj zagnane hribolazce, saj so ponovadi lažje dostopne in polne življenja!

image

Poleg živali poleti na planinah živijo pastirji, pogosto pri njih lahko pomalico kislo mleko, ali sir ... Naša največja pašna planina je Velika planina v Kamniško-Savinjskih Alpah. Lahko pa obiščeš tudi Menino planino, Krvavec, Bohinjske, Bovške ali Tolminske planine.

Kaj lahko počneš
Če se ti ne da imagepočeti nič pametnega, si lahko najdeš košček planinske trate, se uležeš in opazuješ oblake. Kakšnih oblik so, kako potujejo, ali v njih prepoznaš kakšno podobo?
Lahko pa nabereš storže rušja, ali kakšnih drugih iglavcev ter doma iz njega izdelaš divjega moža ali planinskega škrata. S silikonskim lepilom na storž prilepiš oči, iz lišajev mu narediš frizuro ali brado, iz filca ali poljubnega materiala oblikuješ pokrivalo, pa je. Prilepi ga na podlago – na primer lubje, da bo lepo stal. Bodi ustvarjalen in naredi po svoje!

V MESTNEM PARKU
Mestni parki ostajajo že okrog tisoč let. Toda prvi so imeli povsem drugačen namen kot danes. V Angliji so imeli parke, da so v njih lahko živele živali, na primer srnjad.

image

Konec 18. in 19. stoletja pa se je to začelo spreminjati. Ljudje so živeli v velikih mestih in hrepeneli so po javnem prostoru, kamor bi ubežali pred mestnim vrvežem. Zato so si uredili zelene površine, kamor so se hodili sproščat in uživat v naravi. Te površine so postali parki.

Kaj lahko počneš
Podajajte si frizbi! Metanje frizbija je priljubljen šport v večini parkov. Se znaš igrati? Primi rob frizbija. Palec naj bo zgoraj, kazalec pa na zunanjem robu. Kolena imej rahlo upognjena. Če si desničar, naj bo spredaj desna noga, in obratno. Z roko prekrižaj prsni koš, potem pa z njo zamahni proč od sebe in izpusti frizbi.

image

V nekaterih večjih parkih je poleti zelo živahno. V ljubljanskem Tivoliju, na primer, si lahko vedno ogledaš zanimivo fotografsko razstavo, prelistiš kakšno dobro knjigo v Knjižnici pod krošnjami ali opazuješ priložnostne nastope različnih artistov.


Ustvarjalnice: Zajtrk s kiti

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

image
Potrebujemo:

  • hlačnico starih kavbojk
  • 2 krompirja
  • nož
  • flomaster
  • papirnato brisačko
  • barve za blago za temne podlage
  • čopič
  • napihljivo barvo za blago

Za pogrinjek uporabimo hlačnico starih kavbojk. Ni je treba naravnost odrezati, samo prerežemo jo po dolžini. Še bolj frajersko je, če je rob malce nacefran.

Dva debelejša in srednje velika krompirja prerežemo z nožem čez polovico. Rez naj bo čim bolj gladek in odrezana površina gladka. Ploskve krompirja so vlažne, zato jih popivnamo s papirnato brisačko, da se osušijo.

Eno polovico krompirja uporabimo za telo. Na drugo polovico s flomastrom narišemo kitov rep. Na tretjo polovico narišemo vodni curek. Za risanje ne uporabimo alkoholnih flomastrov, ker je njihova barva premočna in imamo lahko zaradi tega kasneje težave pri nanašanju barve in tiskanju (slika1).
Po črtah, ki smo jih narisali s flomastrom, režemo s konico noža do globine pol centimetra. Potem zarežemo krompir ob strani, da odvečni del odpade. Robove krompirja in površino ponovno popivnamo s papirnato brisačko.
Pri rezanju z nožem poprosi za pomoč odraslega pomočnika.
image


Krompir, ki ga uporabimo za odtis telesa, namažemo do polovice z modro barvo. Na preostalo polovico nanesemo belo barvo (slika 2). Krompir s pobarvano površino močno pritisnemo na podlago, da se barva prenese na blago (slika 3). Za vsakega kita je potrebno krompir ponovno namazati.
S čopičem nanesemo modro barvo na vzorčni del krompirjev, izrezanih v obliki repa in vodnega curka. Prav tako jih odtisnemo na blago. Pazimo, da barva, ki jo nanesemo, ne sega čez rob. Če je barve preveč, robovi odtisov niso ostri.
Počakamo, da se barve posušijo, nato s čopičem narišemo oči.

Na koncu narišemo z napihljivo rdečo barvo, ki jo nanašamo s pomočjo plastenke, še nasmejana usta. Posušimo.

Barve utrdimo tako, da posušen izdelek prelikamo z vročim likalnikom po hrbtni strani. Barve se utrdijo, napihljiva usta pa ljubko napihnejo.

Pogrinjke brez skrbi, da bi se nam barva odstranila, peremo na 40 °C.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Mačji panda ali rdeči panda sodi med:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov