Vstopna stranVsebinaArhiv

Kako poseben je svet okoli nas!

Fotografije: Luka Dakskobler / National Geographic Junior (Nastop); Ivan Mitrevski (Ilustracija); Osebni Arhiv (S Šapo, Otroška); Drago Videmšek (Ultramaraton); Domen Pal (Cankar V Stripu)

image
NGJ: Si mladinski pisatelj. Mnogi pravijo, da otroci rajši gledajo filme ali se igrajo na pametnih telefonih, tablicah ... Zato me zanima, zakaj sploh brati knjige?
Žiga: Olala, resno? Zakaj brati? Naštel bi lahko vsaj 98 razlogov. A ker nimamo prostora, naj jih naštejem le nekaj. Le knjiga ima to zmožnost, da te popolnoma prevzame in posrka v zgodbo, da pozabiš na vse, kar se dogaja okoli tebe. Ob tem te tudi kaj nauči, ti nezavedno odpre številna obzorja, obogati besedni zaklad ter pomaga na mnogih področjih. Na primer, kako pridobiti pozornost ali celo osvojiti srce simpatije.
 
NGJ: Se spominjaš svojih najljubših knjig, ko si bil star recimo 9, 10 let?
Žiga: Seveda. To so bili Bobri Janeza Jalna. Krasna knjiga, ki opisuje boj posameznika in edinstvenost narave. Kot navdušenca nad upornostjo, naravo, živalmi in dogodivščinami so me Bobri tako navdušili, da sem jih prebral večkrat. Rad sem bral tudi zgodovinske in pustolovske romane, kot so Vinetu, Z ognjem in mečem, 20.000 milj pod morjem ter seveda domače avtorje, kot so Leopold Suhodolčan, France Bevk, Anton Ingolič ...

NGJ: Tema našega letošnjega likovnega ekonatečaja so zmaji. Ko sem te prosila, da postaneš častni pokrovitelj natečaja, si bil vesel. Menda imaš rad zmaje, kajne? Zakaj? Si jih upodobil tudi v kakšni knjigi?
Žiga: Zmaji so zakon. So med mojimi najljubšimi pravljičnimi bitji. Tudi zato, ker jih ljudje ne razumejo najbolje. Malce se jih bojijo, ne vedo točno, kam z njimi. Pa zato, ker so skrivnostni, nepredvidljivi. In seveda močni, da je joj. Pa še leteti znajo. In da, zmaj seveda nastopa tudi v enem mojem stripu. Tistemu z naslovom Dan, ko je izginil Ljubljanski grad.

NGJ: Zelo rad in zelo veliko gostuješ in nastopaš po šolah. Imaš kakšen zabaven spomin, prigodo s teh obiskov?
Žiga: Šole so zakon. In z leti se je teh nastopov nabralo kar veliko. Zabaven spomin? Veliko jih je. No, zanimivo se mi zdi to, da po nastopih na šolah vedno postanem zelo lačen. Zato sem velik fen šolske malice. In čaja!!

image

NGJ: Že v mladosti so te zelo zanimale ptice, še vedno o njih veliko veš. Kaj te pri njih navdušuje?
Žiga: O, ptice me še vedno zelo zanimajo. In še vedno jih opazujem in spremljam, kolikor mi dopušča čas. Pri njih me navdušujejo sposobnosti, ki jih imajo. Vztrajnost, spretnost pri pletenju gnezd, petje, orientacija ... In to, da so tako skrivnostne. O njih vemo tako malo, naučijo pa nas lahko ogromno.

NGJ: Je z ljubeznijo do ptic povezan tudi tvoj priljubljeni roman za mlade Jastrebov let? Menda je to ena tvojih najljubših knjig?
Žiga: Vsekakor. Ptice, natančneje jastrebi, so bili navdih za moj knjižni prvenec. Ta knjiga je moja prva knjiga, zato mi je zelo ljuba. In jastrebi so zelo zanimive ptice, z edinstveno vlogo v naravi. Zdelo se mi je pomembno, da v knjigi poleg napete kriminalne zgodbe zapišem tudi to in da s tem seznanim mlade bralce.

NGJ: Doma imate belo labradorko Šapo. Kakšna družabnica je, kaj najrajši počneta skupaj? 
Žiga: O, Šapa je labradorka le na videz. V resnici se v njej skriva čisto pravi volk. Zelo je svoja, mestoma tudi divja in nepredvidljiva. In kot takšna mi je zelo všeč. Najraje skupaj tečeva. Po gozdovih in hribih, daleč stran od vseh.

image

NGJ: Si tekač, ultratekač, kar pomeni, da tečeš na dolge razdalje. Skupaj s pisateljskima kompanjonoma si pretekel ultramaraton Zion, stokilometrski tek v nacionalnem parku Zion v ameriški zvezni državi Utah. Skupaj ste o tem napisali tudi uspešno knjigo. Od takrat si pretekel še več ultramaratonov. Zakaj ti je to v veselje?
Žiga: Tek na dolge proge mi je z leti zlezel pod kožo. Težko bi rekel zakaj. Ko se premikam več ur, se enostavno imam lepo in vse se zdi prav. Vse je na svojem mestu, tako, kot mora biti. Takrat se umirim in postanem zelo srečna oseba. Misli in doživetja postanejo tako intenzivna, da je joj. 

NGJ: Včasih tečeš tudi v dobrodelne namene, za zbiranje sredstev pomoči potrebnim. Tudi sicer se rad odzoveš na pobude, s katerimi lahko pomagaš. Se ti zdi pomembno, da skrbimo drug za drugega, za soljudi?
Žiga: To sploh ni vprašanje. Če nekdo potrebuje pomoč, mu pač pomagaš. Tako so me učili in tako čutim. Žal mi je le, da temu ne posvetim dovolj časa.

NGJ: Ena od tvojih zadnjih knjig NK Svoboda se dotika begunske problematike. Pretresljiva zgodba o nenavadnem prijateljstvu med sirskim beguncem Sabijem in slovenskim 15-letnikom Anejem. Kaj je to pretresljivo knjigo – ki je sicer namenjena srednješolcem – navdihnilo?
Žiga: Navdihnili so jo resnični dogodki, ki se še vedno dogajajo. Na svetu je žal vse preveč otrok, ki so begunci in to ne po svoji krivdi. Vse preveč je otrok, ki nimajo svojega doma, tople postelje in jih ne obdaja ljubezen družine. Čisto sami so, prepuščeni vsej krutosti, ki jo premore ta svet. In te ni malo.

NGJ: Po knjigi naj bi posneli tudi film. Kdaj ga lahko pričakujemo?image
Žiga: Režiser Boris Petkovič pravi, da bomo začeli snemati naslednje leto. Juhej!

NGJ: Rad preživljaš čas v naravi, na tekih, ali potepanjih z družino ... A ni dovolj, da imamo naravo samo radi. Če jo želimo tudi ohraniti, moramo zanjo tudi kaj storiti. Misliš, da moramo biti aktivni? Ali naj samo čakamo, da odrastemo in takrat rešujemo stvari?
Žiga: Ne, ne. Biti moramo aktivni. Sam sem aktiven ornitolog že od osnovne šole dalje. O tem, da moramo z naravo ravnati spoštljivo, govori kar nekaj mojih knjig. Kadar le lahko, govorim o tem, kako poseben je svet okoli nas, mi pa ga kar uničujemo. Vsak od nas je lahko aktiven, od malih nog dalje. No, dragi bralec, kaj boš storil danes, da bo svet lepši in čistejši?

NGJ: Naš planet se sooča z mnogimi težavami. Velik problem je onesnaževanje. Zaradi plastičnih odpadkov, recimo, ki jih odvržejo ljudje, umre veliko živali. Že sama količina odpadkov je problem. Ali meniš, da jo lahko zmanjšamo?
Žiga:Težko sem pameten. Seveda je to težava. In rešitev se po mojem nahaja pri vsakem posamezniku posebej. Tudi pri meni. Vedno lahko še dosledneje recikliramo, manj uporabljamo plastične vrečke in večkrat zavihamo rokave ter pospravimo odpadke iz narave. Bralci Juniorja lahko veliko uporabnih nasvetov, kako lepše skrbeti za okolje, najdejo tudi na straneh te revije.

NGJ: Druga težava, globalno segrevanje ali povečanje povprečne temperature na Zemlji, se zdi abstraktna, nekako neotipljiva. Pa v resnici ni tako. Dva preprosta nasveta, ki ju v tej številki priporočamo bralcem se glasita: Jej zelenjavo in pojdi rajši peš! Z obema se z lahkoto poistovetiš, kajne?
Žiga: Absolutno. Vsak mesec prehodim med 200 do 400 kilometri. In pojem čedalje več zelenjave. Zdrave, organske, vzgojene doma. V resnici to niti ni tako zelo težko. Plus, človek se ob tem počuti odlično.

NGJ: Če samo ena vrsta živali ali rastlin izgine z našega planeta, so ogrožene tudi druge, kajti v naravi je vse povezano. Pri nas še vedno lahko vidimo, kako globoko so v ljudeh zakoreninjeni strahovi pred kačami, volkovi, medvedi ... A v resnici so zelo pomembni za ravnovesje v naravi. Sam si medveda tudi že srečal. Kako je bilo? Imaš v rokavu še kakšno srečanje s kakšno »strašno« živaljo?
Žiga: Takšni strahovi se mi zdijo neutemeljeni. In brezvezni. Ponavadi se ljudje bojimo tistega, česar ne poznamo. In res ne vem, zakaj si ne dovolimo spoznati. Medveda sem srečal že večkrat in vsakič sem občutil neizmerno hvaležnost, da je temu tako. Gre za krasno žival, ki se je ni treba bati. Če si previden in se zavedaš, da hodiš po njegovem terenu, je povsem dovolj. Še to. Živali niso strašne. So čudovite in neizmerno zanimive. Vsekakor si želim srečati volka, risa, tudi pumo. Upam, da mi kdaj uspe.

NGJ: Več kot pet let si za našo revijo pisal stripe o Živi iz muzeja, ki smo jih vsi zelo radi brali. Pri založbi Miš so izšli tudi v knjigi z naslovom Zgodovina Slovenije v stripu. Našo revijo dobro poznaš. Kakšna se ti zdi?
Žiga:Juniorja redno prebiram že dolga leta. V njem vedno najdem kaj zanimivega, iskrivega, nenavadnega. To, da sem tudi sam pisal in ustvarjal za Juniorja, je bila zame nepozabna izkušnja. In da ste me povabili na klepet, prav tako. Tako zelo sem ponosen, da bom to revijo zagotovo shranil v tisti predal, kjer hranim najpomembnejše stvari in spomine. Naj živi Junior!!

NGJ:Res je, naj živi! 😊 Hvala, Žiga, za iskriv pogovor!


Onesnaževanje

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografija: Menno Schaefer / Shutterstock

Malo onesnaževanja = velike težave
Plastični odpadki so drugačni od papirnatih ali bioloških, saj se nikoli popolnoma ne razgradijo, torej nikoli ne razpadejo na delce, ki bi jih narava lahko ponovno uporabila. Plastika pogosto konča v vodi, kjer izloča strupene kemikalije, pa še živali mislijo, da je hrana. V znanstveni reviji Science so objavili raziskavo, s katero so ugotovili, da v oceanu vsako leto pristane 8,8 milijona ton plastike, ki ogroža več kot 700 vrst morskih živali.

image

Plastični odpadki niso edini, ki onesnažujejo planet. Okolje onesnažujejo tudi nafta, ki se razlije v morje, strupene snovi v poljedelstvu, kot so gnojila in pesticidi, ki pronicajo v prst, in celo močna hrup in svetloba (ladijski zvoki motijo kite, ko se sporazumevajo med seboj, močne luči pa lahko zmedejo živali, kot so ptice in pravkar izvaljene morske želve).

Počistimo za seboj
Ko onesnažimo okolje, lahko vplivamo na naravo za mnogo let. Najlaže je s prstom kazati na tovarne, toda del onesnaženja je posledica našega vsakdanjega početja. Avto na primer proizvaja izpušne pline, pa tudi odvečni gospodinjski odpadki lahko resno škodujejo Zemlji. Sobo verjetno lahko pospraviš in počistiš v nekaj urah (Upajmo!). Težav zaradi onesnaževanja pa ne moreš preprosto stlačiti v omaro. Planet moramo čistiti vsi. Z drugimi besedami: najbolje, da sobo pospravljaš sproti. Enako velja za skrb za planet. Nekaj, kar po navadi uporabljajo ljudje, in se po uporabi razkroji; primer: biorazgradljiva žlica ne ostane v okolju na tisoče let, saj se razkroji − plastična pa se ne.

Z branjem nadaljuj v aprilski številki National Geographic Juniorja. Tam te čaka 13 nasvetov za varovanje planeta pred onesnaževanjem.


Uničevanje življenjskega prostora

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografija: © Shutterstock / Edwin Butter

Jaguar hodi sem ter tja po robu deževnega pragozda v Braziliji. Velika mačka se je nekoč sprehajala po gosto poraslem gozdu, zdaj pa je del njenega doma kmetija z živino, ki ji je zasedla ozemlje. Pred stotimi leti so jaguarji živeli na ozemlju od jugozahodnih Združenih držav Amerike do Argentine v Južni Ameriki. Dandanes je njihovo ozemlje več kot za polovico manjše, živijo pa predvsem v amazonskem deževnem pragozdu. Jaguarji niso edine živali, ki izgubljajo dom − pri Svetovni zvezi za varstvo narave trdijo, da izguba življenjskega prostora predstavlja največjo nevarnost kar 85 odstotkom vseh ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

image

Življenje na robu
Samo okrog sedem odstotkov zemeljske površine preraščajo tropski deževni gozdovi, ki pa so dom polovici vseh rastlinskih in živalskih vrst. Strokovnjaki ocenjujejo, da vsak dan izgine dobrih 30.000 hektarov gozda, saj ga ljudje krčijo za pridobivanje lesa in ozemlja za svoje kmetije. Drevesa imajo pomembno vlogo tudi zato, ker vsrkavajo ogljikov dioksid, ki je eden od razlogov za podnebne spremembe. Če je gozdov manj, v ozračju ostane več toplogrednih plinov. Ogroženi so tudi travniki, podvodni življenjski prostori in mokrišča. Pri Svetovnem skladu za naravo ocenjujejo, da je v zadnjih sto letih izginila približno polovica vseh mokrišč na svetu, saj so jih ljudje izsušili, da bi pridobili prostor za kmetije ali tovarne. To pomeni, da imajo živali manj prostora za hranjenje, parjenje in vzrejanje svojih mladičev.

Delitev prostora
Uničevanje življenjskega prostora lahko pomagamo preprečiti, če najdemo ravnovesje med potrebami ljudi in živali. Nekateri znanstveniki mislijo, da lahko obvarujemo do 90 odstotkov vseh vrst, če zaščitimo polovico planeta. Sicer pa lahko boljši planet soustvarjaš s svojim vsakdanjim početjem.

Z branjem nadaljuj v aprilski številki National Geographic Juniorja. Tam te čaka 13 nasvetov za varovanje planeta pred uničevanjem življenjskega prostora.


Upad biotske raznovrstnosti

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografija: Douglas Klug / Getty Images

image

Orjaška črepaha plava po Velikem koralnem grebenu ob severovzhodni obali Avstralije. V koralnih grebenih in okoli njih živi na milijone živalskih in rastlinskih vrst, ki so odvisne druga od druge. Taki mešanici vrst znanstveniki pravijo biotska raznovrstnost. Določeno okolje je uspešno, če v njem prebivajo različne rastlinske in živalske vrste. Orjaške črepahe na primer rade žvečijo morsko travo. Na enem mestu se ne smejo zadržati predolgo, saj v območju živijo tudi morski tigri, ki plenijo želve. Če ne bi bilo morskih tigrov, bi želve pojedle vso najboljšo morsko travo in uničile življenjski prostor drugih živali, ki so od trave odvisne. Če bi samo ena vrsta − želve, morski psi ali morska trava − izginila, bi najverjetneje izginila tudi druga vrsta, ki je povezana s prvo. Če izgine ena sama vrsta, so ogrožene tudi številne druge.

Raznovrstnost
Na našem planetu je verjetno na milijarde različnih vrst rastlin, živali, bakterij in drugih živih bitij. Toda do zdaj jih poznamo samo dva milijona. A ne glede na to, ali vrste poznamo ali ne, je njihova prihodnost negotova. Podnebne spremembe, onesnaževanje, divji lov in uničevanje življenjskega prostora vplivajo na število rastlinskih in živalskih vrst v določenem življenjskem prostoru. Izumiranje vrst pomeni upad biotske raznovrstnosti. Po podatkih Svetovne zveze za varstvo narave je skoraj tretjina živali tik pred izumrtjem.

image

Zavzemi se za naravo
Planet lahko pomagaš reševati tako, da tudi ti preprečuješ upad biotske raznovrstnosti. Nekatere živali, na primer morske pse, je treba še posebej zaščititi. Znanstveniki jih imenujejo ključna vrsta, saj so odločilnega pomena pri zagotavljanju zdravih ekosistemov. Če zaščitimo živali, kot so morski psi, zaščitimo tudi druge vrste.


Z branjem nadaljuj v aprilski številki National Geographic Juniorja. Tam te čaka 13 nasvetov 13 nasvetov za varovanje planeta pred upadom biotske raznovrstnosti.


Včasih celo 17, pogosto pa nič

Besedilo: Rok Kušlan
Fotografije: Erika Kovačič (Petelinjsko Jezero); Luka Dakskobler (Erika, Pivka, Perunika)

image

Kako nastanejo Pivška jezera?

Pivka sicer ne leži na Krasu, a je svet okrog nje vseeno kraški. Saj veš, jame, vrtače in tako naprej. Eden od kraških pojavov so tudi presihajoča jezera. Zlasti nanje so v Pivki še posebej ponosni in tja prihaja čedalje več obiskovalcev, da bi jih videli. Vendar pa se kaj lahko zgodi, da se obiskovalci enostavno obrišejo pod nosom, saj jezer ob daljših sušnih obdobjih sploh ni. A kako je to sploh mogoče? Saj jezera vendar niso luže, da bi kar tako presahnila! Gospa Erika Kovačič iz Krajinskega parka Pivška jezera, nam je povedala, da je to posledica kraškega sveta, ki obdaja Pivko. Kraški svet je zgrajen iz apnenca, kamnine, ki jo voda raztaplja, zato je ves navrtan, preluknjan ter tako podoben gobi za brisanje table. V Sloveniji je apnenca zlasti na zahodu povsod dovolj. Na njem vsa voda, ki pade v obliki dežja, ponikne v podzemlje. Vendar pa voda ne ponika vse do središča Zemlje, pač pa do naslednje kamnine, ki vode ne prepušča. Na takem stiku z drugačno kamnino se voda ustavi in začne nabirati. Erika Kovačič pripoveduje, da je plast apnenca pod Pivko zelo tanka in ker je jeseni in spomladi tam ogromno dežja, se apnenčasta plast v celoti prepoji z vodo. Ker pa dež še kar ne neha padati, se v kotanjah pojavijo jezera.

image

Od kod številka 17?

Včasih ni bilo natančno znano, koliko je Pivških jezer. V različnih knjigah je bilo mogoče prebrati različne številke, ki pa so se v glavnem vendarle vrtele okrog številke 17, ki je pred nekaj leti obveljala za uradno. Vendar ta podatek drži le, ko je vodostaj podzemne vode najvišji in so t. i. kraške poplave najsilovitejše, kakršne so bile nazadnje leta 2014. Takrat so sicer travniki v Pivški dolini posejani z brezštevilnimi jezerci, mlakami in lužami, tako da je težko razumeti, od kod ravno številka 17. Erika Kovačič pojasni, da k Pivškim jezerom prištevajo le ojezeritve, ki jih ne napajajo razlite vode reke Pivke, pač pa zgolj podzemna voda in teh je natanko 17. Največje med njimi je Palško jezero, ki je ime dobilo po bližnji vasi Palčje. Njegova povprečna (o stalni seveda ne moremo govoriti, saj tudi jezero ni stalno) površina znaša več kot 100 hektarjev, kar je približno enako kot 300 nogometnih igrišč!

image

S fotografijami bogato reportažo o Pivških jezerih si lahko do konca prebereš v aprilski številki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Medvedek

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Najbolj priljubljena igrača med plišastimi živalmi, po domače pliškoti, je zagotovo medvedek. Ne samo v Sloveniji, ki ji lahko upravičeno rečemo tudi dežela medvedov, saj jih lahko v nekaterih delih države srečamo skoraj na vsakem koraku, temveč po vsem svetu.

Ko pomislimo na medvedka, pomislimo na nekaj mehkega, prijetnega in toplega. Prav takšnega lahko naredimo tudi sami iz starih nogavic, napolnjenih z mehkim polnilom. Medvedek bo čudovito darilo za ljubitelje živali, nas in vas pa bo zazibal v sladke sanje.

Potrebuješ:image

  • eno večjo nogavico
  • 4 manjše nogavice
  • polnilo: vato, ostanke filca ali mehkih tkanin
  • šivanko z večjim ušesom
  • prejo za šivanje
  • 4 gumbe
  • kose filca ali mehkega blaga
  • škarje
  • okrasni trak
  • gibljive oči
  • univerzalno lepilo

Večjo nogavico in vse štiri manjše nogavice napolnimo s polnilom. Polnila naj bo toliko, da imajo vse nogavice približno enako obliko. Če nam bo medvedek delal družbo med spanjem, naj nogavice ne bodo preveč trdo napolnjene (slika 1).

Vsako nogavico na zgornjem robu s šivanko in prejo prešijemo s kratkimi šivi po celotni dolžini. Konca preje stisnemo skupaj in zavozlamo, da zapremo odprtino. Ostanke preje potisnemo skozi luknjico na nogavici nazaj v notranjost (slika 2).

Na približno eni tretjini (od prstov navzdol) stisnemo večjo nogavico s prejo in jo zavozlamo. Tako nastane glava. Lahko uporabimo tudi elastiko. Na vrhu vsake manjše nogavice, iz katerih bodo nastale roke in noge, prišijemo gumb (slika 3).

image

Šivanje rok in nog na telo medvedka (večjo nogavico) je malo bolj zahtevno opravilo. Mogoče pride prav kakšen pomočnik. Skupaj z njim zašijemo manjše nogavice na medvedka. Na papir narišemo krog za gobček, večji polkrog za uho in manjši polkrog za sredino ušesa. Narisane dele izrežemo.
Papir položimo na filc in ga pritrdimo z bucikami. Za gobček izrežemo en krog. Za ušesa izrežemo štiri večje polkroge. Za sredine ušes pa dva manjša polkroga iz filca druge barve kot je uho. Izrežemo še trikotnik za smrček (slika 4).

Na krog za gobček prišijemo trikotnik (smrček) in izvezemo usta s stičnim vbodom (slika 5).

Za ušesi prišijemo oba manjša polkroga (vsakega posebej) na večji polkrog. Potem dodamo vsakemu velikemu polkrogu še drugi večji polkrog in ju prišijemo skupaj z zančnim vbodom (slika 6).

Krog položimo na sredino glave in ga prišijemo. Z univerzalnim lepilom prilepimo oči (slika 7).

Ušesi lahko prišijemo na glavo, bolj enostavno pa je, da ju prilepimo (slika 8).
Okoli vratu medvedku zavežemo pentljo (slika 9).


image


Facebook Junior.si

Anketa


Mačji panda ali rdeči panda sodi med:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov