Vstopna stranVsebinaArhiv

Turbogepard

Besedilo: Avery Elizabeth Hurt
Fotografiji: Michel and Christine Denis-Huot / Biosphoto /  Minden Pictures (mladi gepardi med igro); © Stephen Belcher / Minden Pictures (v teku)

Gepard čepi v travi afriške savane in opazuje antilopo, ki se je oddaljila od črede. Mačka se plazi bliže in bliže. Potem se zažene proti plenu in pri tem tako hitro pospešuje, da so noge na prvi pogled zabrisane. Antilopa zagleda mačko in pobegne. V diru steče v goščavo, gepard pa ji sledi. Ko prideta iz grmičevja, jo gepard ujame in usmrti. Čas je za večerjo.

image

Gepardi so prvovrstni plenilci, ki se za večerjo zelo potrudijo. So najhitrejše kopenske živali − tečejo lahko 105 kilometrov na uro. Znanstveniki so zato do nedavnega uspeh pri plenjenju pripisovali ravno hitrosti. Z najsodobnejšo tehnologijo so preučili, kako se mačka giblje, in našli presenetljive odgovore na vprašanje, zakaj je gepard tako hiter plenilec.

Visokotehnološke ovratnice
Leta 2012 je Alan Wilson z veterinarske fakultete londonske univerze (Royal Veterinary College) skušal ugotoviti, kako se gepardi gibljejo med sprintom. Znanstveniki so dotlej preučevali predvsem hitrost gepardov v ujetništvu, tako da so na avto privezali predmet, na primer plišasto žival, in opazovali, kako hitro mačke tečejo za njo. Domnevali so, da so divjinski gepardi pri plenjenju tako uspešni zaradi hitrosti. Wilson se je o tem želel prepričati. Z ekipo je odrinil v Bocvano, afriško državo, kjer živi največ gepardov na svetu.

imageZnanstveniki so se vozili po prostrani ravnini in iskali mačke. Kmalu so zagledali 40-kilogramsko samico, ki se je sprehajala po travnatem ozemlju. Član ekipe se je nagnil skozi okno vozila in mačko ustrelil z uspavalno puščico. Samica se je ulegla in zaspala. Znanstveniki so poskakali iz vozila in zavihali rokave. Žival so pregledali in ji nadeli poseben “modni”  dodatek – radijsko ovratnico. “Opremljena je bila s tehnologijo, ki nam je omogočila, da smo mačko opazovali,” pove Wilson.

Raziskovalci so nadeli ovratnice še štirim gepardom. V naslednjem letu in pol so znanstveniki po zaslugi te naprave vedeli, kdaj gepard teče (kar je pomenilo, da pleni), pri tem pa določili kraj in izmerili hitrost teka. Ovratnica je zaznala tudi spremembe smeri teka.

Ko so znanstveniki zbrali podatke o 367 tekih, so jih začeli analizirati. Vedeli so, kdaj so gepardi sprintali. Če se je mačka ustavila in izvajala hitre, sunkovite gibe, potem pa se je skoraj popolnoma umirila, so znanstveniki vedeli, da se je ruvala s plenom in ga ubila.

Znanstveniki so opazovali hitrost in smer teka, in pri tem so ugotovili nekaj, kar jim je vzelo sapo. Gepardi niso izvrstni plenilci samo zaradi hitrosti, temveč tudi zaradi zmožnosti, da se nenadno ustavijo in ostro zavijejo.

Članek o gepardih si lahko do konca prebereš v februarski številki revije National Geographic Junior.


Moje zmajske poti

Besedilo: Marko Frelih
Fotografije: © Shutterstock / Mario Savoia (Zmajski most); Günther Hölbl (krilati krokodil iz Egipta); Marko Frelih (sveti Jurij)

Štirje za enega, eden za vse
imageVsak dan srečam zmaje, takšne in drugačne. Najljubši so mi tisti štirje, od katerih me dva grozeče spremljata z očmi, ko stopim na most preko Ljubljanice in dva, ki me gledata v hrbet, ko se oddaljujem od mostu. To so sloviti zmaji na »svojem« Zmajskem mostu v Ljubljani. Na poti v službo v Slovenski etnografski muzej in nazaj domov grem mimo omenjenih zmajev in z zanimanjem spremljam dogajanja okoli sedečih bronastih pošasti.

V zadnjih letih so postali prava senzacija med množico turistov, ki jih vse bolj oblegajo, saj se vsak želi fotografirati v zmajski družbi. Nekateri tudi pretiravajo in zajahajo zmaja ali se celo obešajo na njegova krila. Verjetno ni daleč trenutek, ko se bo kakšno zmajsko krilo odtrgalo in skupaj z junaškim pozerjem zgrmelo v vodo. Večina ljudi namreč ne ve, da so zmaji sestavljeni iz posameznih delov in v notranjosti votli. Izvrstne kiparske in livarske zmajske umetnine prikazujejo fantazijsko bitje, s katerim je povezana daljna preteklost Ljubljane, ki sega v dobo grških mitov.

image
Iz različnih živali sestavljeno bitje, ki je upodobljeno v egipčanskem svetišču, predstavlja eno izmed najbolj razširjenih različic zmajske podobe: krilati krokodilji trup in glava ujede z rogovi.

imageSveti Jurij na konju v viteški opremi je najprej sulico porinil v zmajski gobec, nato pa se je z mečem lotil ranjene pošasti. Po legendi je Jurij pobil zmaja, da je rešil princeso, ki ji je bilo usojeno, da konča v zmajskem žrelu.

Močvirski spopad
Zgodba o Argonavtih, grških junakih, ki so se odpravili na območje Črnega morja iskat zlato runo, je splošno znana. Okoli petdeset jih je bilo, ki so po uspešni pridobitvi zlata na poti domov zapluli v Donavo in naprej v Savo, vse do Ljubljanice, ki jih je vodila do izvirov na Vrhniki. Tam so svojo znamenito ladjo Argo, ki je znala celo govoriti, razstavili na kose in jo pretovorili do morja, kjer so nadaljevali plovbo proti Egejskemu morju. Zgodba je plod domišljije antičnih avtorjev, ki pa v ozadju odseva resnične selitve ljudi in s trgovske stike na območju Balkana in Sredozemlja v bronasti dobi pred več kot 3000 leti. Za nas so Argonavti še posebej zanimivi, saj z njimi še danes povezujemo nastanek Emone, predhodnice Ljubljane in pojav zmaja v grbu. Izobraženi Ljubljančani so si namreč v 17. stoletju izmislili svojo verzijo starodavnega mita: Ko so Argonavti zapluli na obsežno zamočvirjeno območje na današnjem Barju, so tam zagledali ogromnega zmaja. Pogumni Jazon, vodja Argonavtov, je napadel zmaja in ga pokončal. Potem so se za krajši čas ustavili, izsušili del močvirja in zgradili naselje, ki so ga imenovali Emona.

Še več zanimivosti o zmajih si preberi v februarski številki National Geographic Juniorja.

Če te zmaji zanimajo, sodeluj na 10. Juniorjevem likovnem ekonatečaju! Več o zmajskih nagradah ter pogojih sodelovanja najdeš v februarski številki National Geographic Juniorja ali tukaj

Slovenski etnografski muzej in Ljubljanski grad pa pripravljata tudi razstavo Zmaj vseh zmajev, ki bo na ogled v grajskih Kazematah od 25. aprila 2018 dalje.

 


Fant z oblaki

Besedilo: Marina Katalenić in Petra Slatinšek
Fotografije: Fivia – Vojnik / Kinodvor

image
Te zanima, kako so posneli drzne prizore v osupljivem mladinskem filmu?
Dvanajstletni Niilas obišče mamo, ki živi z novo družino na Laponskem, na severu Švedske, kjer prebivajo nomadski pastirji ljudstva Sami. Nerad se je ločil od očeta, s katerim je užival običajno mestno življenje, zato je precej nejevoljen. Deklica Sunnà in polbrat Pontus se trudita navezati stik z njim. Pastirji se pripravljajo na selitev jelenov, otroci jim pomagajo. Niilas iz upora namerno spusti čredo in eden od jelenov izgine. Deček se priključi iskalni odpravi in pri tem kar naprej srečuje skrivnostnega losa … Sramežljivi mestni fant se počasi prelevi v divjega dečka, ki preizkuša meje svojih moči. Vsem pričakovanjem navkljub Niilas doživi najbolj razburljivo poletje v svojem življenju.

Kako so to posneli!?
V filmu Fant z oblaki je kar nekaj prizorov, ki so osupljivi: na primer bližnje Niilasovo srečanje z orjaškim losom, padec v reko ali drzno preskakovanje ovir. Preveri, kako so jih posneli.

Los, čisto od blizu
Vse živali – severni jeleni, los, sova, ki jih vidimo v filmu, so resnične in niso bile dodane računalniško. Tudi skrivnostni los, ki mu je ime Seamon. Ker je velik in včasih nevaren, je bil posnet v norveškem naravnem parku Polar Park. Glavni igralec Daan, ki igra Niilasa, se je res dotaknil njegovega nosu, vendar je bila vmes ograja. Slednjo so nato v računalniku izbrisali. S tem posegom in premišljeno montažo smo bili prepričani, da je Seamon čisto blizu Daana.

image

Globoki bazen
Niilasu ni lahko, ko se znajde v novem kraju med novimi ljudmi. Preizkušnje se kar vrstijo. Po prepiru z mamo zbeži in in pri tem pade v reko, ki ga vleče na dno. Da so lahko posneli to razburljivo podvodno sceno se je Daan moral udeležiti tečaja potapljanja. Snemanje je namreč potekalo v enem najglobljih bazenov na svetu, ki v globino meri kar 33 metrov! Med posnetki je Daan za nekaj sekund odstranil masko s kisikom in zadržal dih, ob tem pa nadaljeval z igro. Desetka za pogum!

Še več zanimivosti iz zakulisja filmskega snemanja si preberi v februarski številki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Beneška maska

Besedilo: Rada Kos
Izdelava maske: T. Jarc
Fotografije: Tadej Maligoj

Izdelovanje beneških mask je bil in je še danes izredno cenjen poklic. Vsaka beneška delavnica ima svoje skrivne tehnike, ki dajejo maskam značilne posebnosti. Beneško masko si s pomočjo kalupa lahko izdelamo tudi sami. Na kakšen način si jo boste okrasili, pa prepuščamo vam, dragi mascherari. Tako namreč v Benetkah nazivajo mojstre te izjemne umetnosti.

Potrebuješ: image

  1. kalup za beneško masko
  2. valj rebrastega kartona ali skledo
  3. mivko
  4. vodo
  5. kamen ali dva
  6. keramično maso v prahu za ulivanje ali kakovosten mavec
  7. plastičen kozarec, 0,5 l
  8. žlici
  9. mali in veliki izvijač
  10. kladivo
  11. brusni papir

Kalup beneške maske je sestavljen iz dveh delov: zunanji (levi na sliki) daje maski zunanji videz. Vanj vlijemo keramično maso ali mavec. Zaradi manjšega, notranjega (desnega), ima maska obliko sklede. Kalup deluje kot utež. Njegova oblika omogoča, da nastanejo oči in luknjice za obešanje ob strani ter zgornji in spodnji rob maske. Za ulivanje potrebujemo še valj rebrastega kartona. Maska je namreč polkrožna. Z valjem, v katerega jo položimo, spravimo masko v vodoraven položaj (slika 1).

Valj rebrastega kartona postavimo na delovno podlago. Najbolje je, da jo obložimo s časopisom, saj bo masa med delom stekla iz kalupa. V valj položimo večji kalup maske. Manjši kalup napolnimo z mivko. V mivko vlijemo še vodo, da je kalup težji. Plastičen kozarec do tretjine napolnimo z vodo. Vanjo s suho žlico dodajamo mavec. Malo počakamo, nato z drugo žlico vse skupaj premešamo. Masa mora biti tako gosta, kot je masa za palačinke. Če je preredka, med mešanjem postopno dodajamo mavec. Pripravljeno maso ulijemo v večji kalup (slika 2).

Na mavec takoj položimo notranji kalup z mivko. Dodatno še obtežimo z enim kamnom ali celo z dvema kamnoma, da kalup ne splava. Ne vznemirjajte se preveč, če masa ob robovih steče iz kalupa. Zato imamo spodaj podložen časopis (slika 3).

image

Počakamo vsaj eno uro. Medtem se mavec strdi in je dovolj močan, da masko vzamemo ven. Z obema rokama stisnemo zgornji kalup, da pride vmes zrak, nato ga počasi dvignemo. Dobrodošel je še pomočnik, ki nam drži spodnji kalup (slika 4).

Zunanji kalup z masko obrnemo. Na grobo s prsti odstranimo strjeni mavec, kar sega iz kalupa. Kalup previdno razširimo tam, kjer so luknjice na sencih, da pride zrak med mavec in masko. Včasih je treba poskusiti večkrat. Pri tem pazimo, da se nam ulitek ne razbije. Še vedno ni popolnoma strjen. Tako odstranimo mavčni odlitek (slika 5).

Maski najprej odlomimo prevelik rob na spodnjem delu pod usti. Pri tem si lahko pomagamo s kleščami.
Nato z izvijačem in s kladivom odbijemo tanko maso v očeh.
Na koncu z majhnim izvijačem še izdolbemo zalite luknjice na sencih. Skoznje na koncu napeljemo trak za obešanje (slika 6).

Masko pustimo, da se čez noč posuši, nato robove zbrusimo najprej z grobim, nato s finim brusnim papirjem.

Tako, pripravljena je, da jo pobarvamo z vodenimi barvicami, temperami ali akrilnimi barvami. Po želji dodamo še bleščice, perle na trakovih, okrasno perje ...

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Avtohtona pasma slovenske čebele se imenuje:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov