Vstopna stranVsebinaArhiv

Nevidna mačka

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografiji: Prisma by Dukas Presse-Agentur GmbH / Alamy (odrasla žival); Daniel J. Cox / Getty Images (mladiča)

image

Kanadski ris si utira pot skozi gozd v ameriški zvezni državi Kolorado. Divjinska mačka se nenadoma ustavi, ker na svojem ozemlju opazi nepričakovanega gosta, znanstvenika, ki preučuje to vrsto, približno dvakrat večjo od hišnih mačk. John Squires, biolog raziskovalec pri ameriški vladni agenciji Forest Service, je srečanja zelo vesel. “Tukaj le redko vidimo te živali,” pojasnjuje Squires. “Ponavadi vemo, da so bile tu, ker vidimo sledove.” Ljudje srečajo kanadske rise v divjini tako redko, da jim pravijo “nevidne mačke”. Ris strmi v znanstvenika, potem pa neslišno odide. Na Aljaski in v Kanadi je kanadskih risov na pretek. V Koloradu in drugih 48 južneje ležečih ameriških zveznih državah pa so redkejši. Naravovarstveniki skrbijo zanje, zato preiskujejo gozdove, kjer živijo, in ugotavljajo, kaj potrebujejo.

Specialiteta: zajec
imageNaravovarstveniki hočejo napolniti risov dom s hrano. Risi so pri jedi izbirčni in pravzaprav jedo samo eno: ameriške snežne zajce. “Ti sesalci predstavljajo od 90 do 95 odstotkov risove prehrane,” pripoveduje biolog Mark McCollough, ki dela v ameriški zvezni državi Maine. Risi so od ameriških snežnih zajcev tako odvisni, da se njihovo število zmanjša, ko se zmanjša število zajcev. In ko si zajci spet opomorejo, naraste tudi število risov.

Kanadski risi bodo preživeli samo, če se število zajcev ne bo preveč zmanjšalo. Zato so vladni organi, znanstveniki in strokovnjaki za gozdove združili moči, da bi v risovem življenjskem prostoru lahko zagotovili obilje zajcev. Raziskovalci v Mainu so ugotovili, da imajo ameriški snežni zajci radi gozdove z gosto podrastjo, saj v njej najdejo svoja skrivališča. “Podrast mora biti tako gosta, da ljudje težko hodijo skoznjo,” pojasnjuje McCollough.

Gozdarji sekajo stara drevesa, da bi naredili prostor novim. Tako pride do tal več sončne svetlobe, ki ustvari idealni življenjski prostor. Naravovarstveniki pa gozdov v teh 48 južneje ležečih ameriških zveznih državah ne skušajo spremeniti zgolj v samopostrežno restavracijo z zajčjimi zrezki: upajo tudi, da jim bo uspelo ustvariti varnejše razmere za rise.

Več o kanadskih risih si lahko prebereš v decembrski številki revije National Geographic Junior.


Skrito jezero, skriti baron

Besedilo: Noah Charney
Fotografije: Luka Dakskobler (čoln); © Shutterstock / Blaz Kure (grad)
Ilustracija: Arhiv gradu Bogenšperk / Slava Vojvodine Kranjske

image
Spomladi se povzpni na Slivnico in se razglej. Pred teboj se razteza prostrano jezero, na obzorju so še zasnežene Alpe in zrak je svež. Voda prekriva okrog 26 kvadratnih kilometrov, povprečna globina jezera pa je šest metrov − to je daleč največje jezero v Sloveniji. Zdaj pa stopi na isti kraj v času noči čarovnic. Staro izročilo pravi, da je bila Slivnica nekoč zbirališče čarovnic, ki jih je vodila coprnica Uršula. In ker je noč čarovnic, pomisliš, da so te vražje babnice uročile. Jezero je namreč izginilo! Najprej vidiš Cerkniško jezero, potem Cerkniško polje in na njem cvetlice in živino, ki se pase.

»Izginjajoče jezero« ni samo eno

imageCerkniško jezero je presihajoče jezero, čudežno izginotje pa je posledica prepustnih apnenčastih tal, ki so značilna za Kras. Jezero jeseni ponikne v požiralnike, skrite v jezerskem dnu, in v ponorne jame na vznožju okoliških hribov. Spomladi dež in sneg, ki se tali, jeseni pa obilne padavine napolnijo vodonosnik (nekakšne podzemne shrambe vode) in voda pride na površje.

Polje se spremeni v sladkovodno jezero, polno rib. Domačini so več stoletij verjeli, da so za skrivnostno pojavljanje in izginjanje vode krive čarovnice, ki se zbirajo na Slivnici. Potem se je našla prva znanstvena razlaga in njen avtor je nekdo, ki bi moral biti precej slavnejši, kot je.



Skrivnosti gradov

Cerkniško jezero me je začelo zanimati, ko sem snemal epizodo Skrivnosti gradov za televizijski program Travel Channel v svoji posvojeni domovini, Sloveniji. Bili smo na gradu Bogenšperk, kjer je nekoč živel naravnost osupljiv polihistor, kar pomeni vsestransko izobražen človek, baron Janez Vajkard Valvasor (1641−1693). V tem delu sveta ga pozna vsak, drugje pa malokdo. image Prvič sem naletel nanj v slovenskih turističnih vodičih, kjer je bil na hitro omenjen. Čudil sem se, ker o njem nisem našel skoraj ničesar drugega, sploh pa ne v angleškem jeziku. Valvasor najbolj slovi po tem, da je odkril naravno razlago za »čudežno« izginotje Cerkniškega jezera, toda to je samo del njegovega obsežnega življenjskega dela.

Še veliko več o Valvasorju in njegovem delu si lahko prebereš v decembrski številki revije National Geographic Junior. Tam najdeš tudi poseben minivodnik, s katerim se lahko odpraviš po Valvasorjevih sledeh.

 


Morske vidre: prisrčne in srčne

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografiji: Milo Burcham / Getty Images (skupina): Donald M. Jones / Minden Pictures (vidra)

image

Iz globin ledenih aljaških voda plane morska vidra z ulovom: mrtvo orjaško tihomorsko hobotnico. Samica se hitro prekucne na hrbet, da bi uporabila svoj trebuh kot mizo. Orjaška hobotnica visi z nje kot prevelik prt. Osupli znanstveniki vidro opazujejo, kako se masti. Predstavljajo si, kakšen boj se je odvijal pod vodo. “Nisem še videl, da bi vidra prinesla tako velik plen, toda nisem presenečen,” pojasnjuje morski biolog Chris Marshall. “Morske vidre so izjemno močne živali.” Že res, da so morske vidre videti kot srčkane, nežne puhaste kepe, toda v resnici so močni, odporni in žilavi plenilci, ki se iz dneva v dan postavljajo po robu plenu, okolju in drug drugemu. Pravzaprav večina ljudi ne zmore tega, kar zmorejo vidre. Preberi, zakaj veljajo za silake med prebivalci oceana.

Ustvarjene za morje
Morska vidra je velika približno toliko kot 11-letni otrok − vendar veliko močnejša. Skoraj vse življenje preživi v lomečih se valovih. Najsi bo nevihtno ali mirno, zima ali poletje, vidre jedo, spijo, se borijo, parijo in kotijo na morski gladini. Vidre živijo največ slab kilometer od obale in nikoli se ne oddaljijo od nje več kot tri kilometre.

imageČlovek bi imel srečo, če bi v vidrinem domu preživel 20 minut, saj bi se podhladil in bi mu telo prenehalo delovati zaradi prenizkih temperatur. Ljudje namreč v vodi izgubljamo telesno toploto 25-krat hitreje kot na zraku. Drugi morski sesalci, kot so kiti in mroži, imajo debelo plast maščevja, ki je dober toplotni izolator, da notranjost telesa ostaja topla. Morske vidre pa maščobe nimajo. Redkokdaj, če sploh, gredo iz vode. Kako torej preživijo?

Vrhunski kožuh
Morska vidra nosi razkošen kožuh. Ti imaš na glavi približno 100.000 las. Vidra pa ima telo poraščeno s približno 800 milijoni dlak. Dlaka jo ščiti pred morsko vodo. Zmoči se samo zunanja plast − konice dlak. Gosta dlaka in naravna maščoba v njej skrbita za to, da sta koža in podlanka suhi. Med dlako in kožo je zrak, ki je dober toplotni izolator. Če je dlaka umazana ali poškodovana in se koža zato zmoči, vidra lahko hitro pogine zaradi podhladitve. Edina zaščita pred ledeno morsko vodo je dlaka, zato si ta morski sesalec skoraj polovico dneva dlako umiva, češe in jo »tupira«.

Še več zanimivosti o morskih vidrah, pa si preberi v decembrski številki National Geographic Juniorja.


Kako smo v objektiv lovili zverinice

Besedilo: Petra Hrovatin, vodnica Fotosafarija
Fotografije: Petra Hrovatin in udeleženci safarija

image
Bila je sončna oktobrska sobota, ko smo se z nagrajenci Juniorjevega fotografskega natečaja srečali v Živalskem vrtu Ljubljana. Najprej jim je Irena Cerar, odgovorna urednica revije podelila knjižne nagrade. Nato pa smo si oprtali nahrbtnike, vzeli fotoaparate, se poslovili od staršev ter se podali na poseben fotopotep. Obiskali smo tudi nekatere dele vrta, kamor drugi obiskovalci ne morejo sami. Preveri, kaj vse smo videli, doživeli in ujeli v svoje objektive! Reportažo smo sestavili s fotografijami udeležencev.

K alpakam smo vstopili v ogrado in se jim približali na doseg roke, kar je pri fotografiranju živali precejšnja prednost. Nahranili smo jih z briketi in jih tudi rahlo pobožali. Pri tem smo jih slikali od spodaj, od zgoraj in od strani. So hvaležen motiv, saj imajo velike temne oči, v katerih se zrcali celotna okolica.

image
Tudi surikate so izjemno fotogenične. Veliko jih je in ves čas so ukvarjajo druga z drugo ter kažejo svoje družabno življenje. Zato je zanimivih trenutkov za beleženje veliko. Če pa jim v ogrado postavimo izrezljano bučo, postane njihovo vedenje še bolj posebno. Prav vse se nagnetejo vanjo in nastane toliko smešnih situacij , da bi lahko zapolnili celo fotografsko kartico.

image
Ko v živalski vrt vstopiš s fotoaparatom, je priporočljivo, da na vhodu preveriš urnik hranjenja živali ter mu slediš. Naravna vedenja živali so za opazovalca fotografij zelo privlačna. Tudi mi smo se tega držali in se nekaj minut pred hranjenjem morskega leva postavili na mesto, ki nam je glede na lego sonca najbolj odgovarjalo ter pripravili svoje fotoaparate.

image Pred medvedi smo obiskali geparda ter ju s koščki hrane privabili bližje. Najhitrejšega kopenskega teka nismo videli, smo pa izvedeli, da ga oskrbniki spodbudijo s pomočjo posebne naprave. Ta po ogradi vleče vrv, na koncu katere je pripet kos blaga kot vaba. Geparda krpe sicer nikoli ne ulovita, saj jo oskrbniki na koncu zamenjajo z nagrado – mesnim obrokom.


image
V večjo ogrado medvedov nas je pospremil oskrbnik. Medvede je za krajši čas zaprl v manjši del ograde, od večje ločene s steklom. Razložil nam je, kje se po ogradi lahko gibamo in kam lahko skrijemo hrano, da jo bodo medvedje s svojimi čutili kasneje iskali. Skozi steklo, ki loči ogradi med seboj, smo medvede lahko fotografirali. Varno smo se jim približali čisto blizu do višine njihovih oči ter posneli nenavadne fotografije.

imagePri ogradi volkov smo občudovali dve črni volkulji, ki ju je osvetljevalo opoldansko sonce. Fotografirali smo ju ob spodnjem delu njune ograde in si pri tem za ozadje izposodili vzpenjajoči se teren.

imageOskrbniki velikih mačk svojim varovancem redno zastavljajo nove uganke, kako priti do hrane. Tokrat so ji kos mesa obesili na elastično vrv. Ob tem je imela tigrica pred jedjo veliko dela. Tudi v naravi ga ima, preden plen poje. Mi pa smo dobili zanimive posnetke …

image
Žirafe so tako velike, da jih je težko zajeti v objektiv, če stojimo tik ob njih. Zato smo izkoristili dani trenutek in fotografirali podrobnosti na njenem telesu, ki so sila zanimive, in se hkrati čudili njihovi velikosti.

image
Pred slovesom smo dobro spoznali in ogledali tudi nadvse fotogenično kačo – ameriškega rdečega goža. Tudi dotikali smo se ga in napravili veliko bližnjih posnetkov glave, lusk, oči in jezika … Za konec pa smo ga imeli še okoli vratu in domov odnesli vsak svoj portret s kačo.


POKROVITELJ NAGRADNEGA DOŽIVETJA:

image

Fotosafarija se lahko udeležijo tudi druge zaključene skupine.



Preveri na www.zoo-ljubljana.si.

 


Ustvarjalnice: Na belem konjičku

Izdelek in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Potrebujemo:

    image
  • debelejši karton ali lepenko
  • svinčnik
  • škarje
  • lepilo za les
  • čopič
  • tanko volno
  • ščipalke
  • nepredeno volno
  • rjavo akrilno barvo
  • silikonsko lepilo
  • rdeč karton
  • rdeč filc
  • zlat karton
  • črno perlo

Najprej na karton s svinčnikom nariši konjička. Če se ti to zdi pretežko, si pomagaj z modelčkom za piškote. Vsak del (dve sprednji nogi, dve zadnji nogi, telo in gugalnik) nariši na karton posebej, ker boš lahko tako kasneje lažje ovijal volno okoli vsakega posameznega dela. Vse dele s škarjami izreži. (slika1)

Ovijanje volne
Na sprednjo stran izrezanega dela s čopičem nanesi lepilo. Toliko naj ga bo, da bo površina bela. Nekaj lepila nanesi tudi na hrbtno stran, da se prilepi začetek volne. Pri malih konjičkih uporabi za ovijanje tanjšo volno. Če so konjički veliki, lažje ovijamo z debelejšo. Ovijaj tako, da so niti med seboj vzporedne. Ovijaj na gosto, da se barve podlage skozi navito volno ne vidi. Če ti volne med delom zmanjka, konec prilepi na zadnjo stran. Vzemi novo volno, jo na hrbtni strani prilepi in nadaljuj z ovijanjem. Težave nastopijo pri ovijanju na okroglinah. Tam si pomagaj s ščipalkami, s katerimi spneš ovito volno. Počakaj, da se lepilo posuši. (slika 2)

image

Za rep uporabi nepredeno volno ali vato. S koščkom niti preveži pramen na sredini. Z lepilom namaži zadnji del konjička in nanj položi rep. Počakamo, da lepilo prime, nato nadaljuj z ovijanjem. Z volno ovij noge in telo. “Gugalnik” pobarvaj z akrilno barvo. (slika 3)

Ko je lepilo suho, konjička zlepi skupaj z vročim silikonskim lepilom. (slika 4)

Nalepi še okraska: sedlo in uzdo. Uporabimo karton in filc. Kot dodatek sedlu uporabi zlat karton.

Za oko prilepi črno perlo ali zrno popra, na zadnjo stran pa s šivanko napelji vrvico za obešanje.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Od katerega stoletja dalje ljudje izdelujejo snežake?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov