Vstopna stranVsebinaArhiv

Osupljive sove

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografiji: John Waters / NPL / Minden Pictures (pegasta sova); Phil Mclean / FLPA / Minden Pictures (lesni sovi)

image

Lačna pegasta sova leti po hladnem nočnem nebu in išče kaj za pod zob. Tla prekriva odeja odpadlega listja, ki je odlično skrivališče za miši in voluharje – sovin plen. Ptica ima na srečo posebno lastnost, s katero zazna hrano: supersluh. Pegasta sova ima tako občutljive slušnice za sluh, da sliši že najtišje šelestenje, tudi če je glodavec oddaljen kar nekaj metrov. Po zaslugi izvrstnega sluha se sova usmeri proti miši in poleti po svoj plen.

Vseh 225 vrst sov ima izjemne veščine in lastnosti. “Sove izvrstno opravljajo svoje delo,” pojasnjuje Kevin McGowan, ornitolog ali strokovnjak za ptice v newyorškem Cornellovem ornitološkem laboratoriju. Nekatere sove pa imajo že kar nadnaravne lastnosti, od sluha, ki pritiče superjunakom, do noro velikega razpona peruti ali še posebej puhastega perja. Predstavljamo ti nekaj neverjetnih sov, ki letijo visoko v nebo.

Pegasta sova
Kje živi?
Na vseh celinah, razen na Antarktiki
Posebnost?
Prvovrsten sluh
Ko pegasta sova pleni, posluša na vsa ušesa. Znanstveniki mislijo, da ima ta žival najboljši sluh med pticami. Nanj se zanaša pri iskanju plena. Gosto perje na obrazu preusmerja zvočne valove, ki jih oddaja plen, v slušna kanala, ki sta postavljena nesimetrično. Sova ugotovi, kje je plen, glede na kot, pod katerim zvočno valovanje prispe v uho. Pegasta sova lahko lovi tudi v popolni temi ravno zaradi izjemnega sluha. Sama ušesa so jo, ni kaj.

Lesna sova
Kje živi?image
V Evropi, Severni Afriki in nekaterih predelih Azije
Posebnost?
Vrhunska zaščita
Lesne sove so izvrstne čuvajke, ki postanejo zelo napadalne, če se njihovemu gnezdu z mladiči približa druga žival ali človek. Vsiljivce redno podita tako samica kot samec. Njuno orožje so kremplji, ostri kakor britev. Raziskovalci, ki preučujejo mlade lesne sove, zato nosijo zaščitno obleko, očala in celo čelade, da se zavarujejo pred zaščitniškimi starši.

Še več osupljivih sov lahko spoznaš v novembrski številki revije National Geographic Junior.


Za kovček dobrih zgodb

Besedilo: Jerneja Jezernik
Fotografije: arhiv Pokrajinskega muzeja Celje (Alma s kužkom); Rokopisna zbirka NUK (akvarel)

image
V času, ko lahko v letalu potuješ skoraj s svetlobno hitrostjo in prek družbenih omrežij klepetaš s prijatelji z vsega sveta, si težko predstavljamo, kakšna neverjetna pustolovščina je bilo potovati pred stotimi leti. Od ene največjih svetovnih popotnic vseh časov, Alme M. Karlin (1889–1950) iz Celja, ki je kot ena redkih žensk na začetku 20. stoletja kar sama obredla ves svet, se lahko tudi največji pustolovci še vedno naučijo kakega učinkovitega popotniškega trika. Zaradi mene lahko tudi s poprom.

image»Bom šla pa v Ameriko!« Alma M. Karlin v svoji avtobiografiji Sama zapiše, da se je rodila leta 1889 v nekoč dvojezičnem mestu Celje na Štajerskem. Že priletna starša – oče Jakob je bil upokojeni avstrijski major, mama Vilibalda pa učiteljica na mestni dekliški šoli – sta pričakovala dečka, ki bi nekoč nadaljeval očetovo vojaško kariero. Toda na svet si je drznila privekati le deklica. In to slabotna. Ker so zdravniki napovedali, da bo živela kvečjemu nekaj mesecev, so ji starši dali ime: Alma, Seelchen – Dušica.

Mala deklica pa je bila prava bojevnica. Že pri štirih letih se je razvila v samosvojo trmoglavko. Kadar so ji starši kaj prepovedali, jim je odločno zabrusila: »Bom šla pa v Ameriko!« Ko so jo nekoč želeli ustrahovati, da bo zaradi svojeglavosti morala od doma, so ji pod božično drevesce položili kovček z nekaj osnovnimi potovalnimi potrebščinami. To darilo pa je prej razburkalo njeno domišljijo, kot ji pognalo strah v kosti. Odtlej je med vožnjami na vrtiljaku sanjarila o tem, da bo nekega dne sama prepotovala ves svet in napisala za kovček dobrih zgodb. Ko se je kot izjemno bistra mladenka v Londonu naučila osmih tujih jezikov, je 24. novembra 1919 v svoj potovalni kovček zložila svoj pisalni stroj Erika in svoj slovar desetih jezikov. Iz italijanskega pristanišča Genova je s čezoceanskim parnikom odplula na osem let trajajočo pot okrog sveta. Sama, jasno.

Več o izjemnem potovanju Alme M. Karlin si lahko prebereš v novembrski številki National Geographic Juniorja ali na razstavi v ljubljanskem Cankarjevem domu.


SOS Proteus

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Ko se po poplavah na kraških območjih Slovenije igraš v naravi, dobro opazuj. Lahko se namreč zgodi, da boš lahko prav ti rešil življenje naplavljeni človeški ribici. S klicem na telefonsko številko SOS Proteus ji boš na pomoč poslal strokovnjake iz jamskega laboratorija, ki že desetletja pomaga poškodovanim človeškim ribicam.

image

Človeška ribica (lat. Proteus anguinus), naš naravni zaklad, je izredno občutljiva. Milijone let je živela v čistem podzemnem zavetju. A z razvojem civilizacije so jo začele ogrožati onesnažene podzemne vode z odplakami, pesticidi in drugimi strupenimi snovmi, ki skozi razpokan apnenec pronicajo v kraško podzemlje ter jih zastrupljajo. Ne vemo, ali zaradi tega njihovo število v jamah upada; to lahko le sklepamo. Podnebne spremembe povzročajo vse pogostejše poplave, ki človeške ribice naplavijo na površje, kjer kot jamska žival ne preživijo dolgo. Ker smo za njihovo umiranje krivi predvsem ljudje, je prav, da jim pomagamo. Ne le s prenehanjem onesnaževanja podzemne vode, ki jo pijemo tudi sami. Lahko jih rešimo tudi takrat, ko jih poplave izvržejo na površje, a le če pravilno ukrepamo in pokličemo Zatočišče za človeške ribice v Kranju.

imageV jami pod Kranjem že skoraj 60 let deluje Jamski laboratorij Tular. Ustanovil ga je jamski biolog Marko Aljančič, da bi v njem preučeval človeške ribice. To skrivnostno živo bitje morda živi sto let, nekatere stanovalke v Tularju so danes stare vsaj 80 let.Ko je Aljančič  prejel prve klice na pomoč, je človeške ribice sprejel v svoj laboratorij, kjer so tudi ostale in okrevale. Takšni klici so se nadaljevali do 1991, ko je laboratorij sprejel človeško ribico brez sprednje noge, ki je nato tam tudi ostala.
Zadnjih deset let človeške ribice po okrevanju vračajo v njihove jame. Laboratorij je prevzel Aljančičev sin Gregor, ki je sklenil, da je pojav naplavljenih človeških ribic treba preučiti. Zanimalo ga je, ali imajo človeške ribice čutila, ki jih vnaprej opozorijo na poplave. Pa tudi kako se prilagajajo na podnebne spremembe. Za te raziskave ter reševalne akcije sta z ženo Magdaleno na Mednarodnem kongresu za jamsko biologijo prejela posebno nagrado. Najditelji naplavljenih in poškodovanih človeških ribic so pogosto otroci, ki živalce najdejo med igro v naravi ali na sprehodih.

Še več o tem, kakšne poškodbe lahko imajo človeške ribice, kako jih zdravijo ter vračajo v naravno okolje, izveš v novembrski številki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Praskanke v lubju

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

image

Jesenski dnevi so kot nalašč za pohajkovanje po gozdu, kjer lahko poleg gozdnih sadežev naberemo tudi koščke lubja. Kose lubja pa lahko najdeš tudi na obali, kamor jih rado naplavlja morje. Najlepše bomo našli na plažah z borovci. Morje lubje obrusi in mu da prav posebno obliko. Ne glede na to, kje lubje naberemo, pa morajo biti kosi čvrsti in nekoliko debelejši. Vanje bomo izpraskali vzorce in izdelali obeske za ogrlice.

Potrebujemo:

  • debelejše kose lubja
  • žebelj ali šilo
  • nož
  • svinčnik
  • vrvice
  • akrilne barve ali tempere
  • gobico
  • prozoren lak v spreju


Kosi lubja imajo hrapavo površino, neprimerno obliko ali so zelo debeli. Za grobo strganje površine, izrezovanje ustrezne oblike in tanjšanje potrebujemo manjši kuhinjski nož, s katerim v lubje tudi zavrtamo luknjice.

image

S svinčnikom na lubje skiciramo vzorec. Da vzorec izpraskamo v površino, potrebujemo žebelj ali šilo, včasih pa tudi starejšega pomočnika (slika 1).
Na nekaterih mestih je lubje mehko in voljno, na drugih bomo potrebovali nekaj več časa, da bomo vzorec poglobili. Kadar s konico vrezujemo majhne luknjice, moramo biti še posebej previdni, saj je lubje krhko in se nam lahko posamezne plasti odluščijo. Črte poglobimo enostavno tako, da z ostro konico drsimo po s svinčnikom narisani liniji. Za luknjice položimo navpično na podlago nož z ostro konico. Ročaj noža vrtimo med prsti, da konica izdolbe vdolbinico.

Za barvanje ali poudarjanje vzorca potrebujemo tempero ali akrilne barve. Boljše so tempere, ki se sušijo počasneje. Prednost akrilnih barv pa je, da so barve bolj močne in po sušenju obstojnejše. Barvo nanašamo na podlago s prsti. Na prste pa si jo nanesemo s čopičem. Potem s pobarvanimi prsti drsimo po lubju.

Barvo dobro vtremo v izpraskane črte vzorca (slika 2). 
Z gobico operemo ravne površine takoj po nanosu barve, da se ta izpere s podlage in obdrži le v izpraskanih linijah vzorca. Barvo moramo dobro izprati, da se ponovno vidijo rjavi odtenki lubja (slika 3).

Počakamo, da se barva posuši. Posušene obeske popršimo s prozornim lakom, da so barve obstojnejše. Obeske obesimo na okrasne vrvice ali ogrlice (slika 4).

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov