Vstopna stranVsebinaArhiv

Da te kap!

Besedilo: Scott Elder
Fotografiji: © Shutterstock / Dirk Ercken (na listu); © Shutterstock / Andy Nash (rdečeokica, ki pleza)

image

75 centimetrov dolg gad se spusti z drevesa v soparnem deževnem pragozdu Srednje Amerike, da bi našel kaj za pod zob. Nenadoma zagleda osem centimetrov veliko žabo rdečeokico, na prvi pogled prav okusno, ki počiva na bližnjem listu. Plazilec plane naprej in jo zgrabi z usti. Toda kača doživi nič kaj prijetno presenečenje − žaba je namreč ogabnega okusa! Kača jo takoj izpljune. Žaba pa živa in zdrava pristane na gozdnih tleh, pomežikne z velikimi rdečimi očmi in odskaklja na varno. Rdečeokice imajo lastnosti, ki presenečajo tako druge prebivalce deževnega pragozda kot tudi strokovnjake, ki žabe preučujejo. Beri dalje in odkrij, kako osupljive skakalke popestrijo svoje življenjsko okolje z zabavnimi presenečenji.

Otresi se ga
Leta 2010 so raziskovalci obiskali Panamo, da bi preučevali žabe. Videli so nekaj, kar jih je pretreslo: samec je z zadnjimi nogami »brenkal« na steblo rastline, podobno kot človek na kitarsko struno! Ugotovili so, da samci to počnejo, ko se tekmeci preveč približajo njihovemu ozemlju. Ob »brenkanju« nastajajo tresljaji, ki jih vsiljivci razumejo kot znak, naj se umaknejo.Zakaj ne bi samo glasno regali, da bi spodili vsiljivce? »Nočejo, da bi vsi v ribniku vedeli, kje so − na primer plenilci, kot so netopirji, ki jedo žabe,« pojasnjuje biolog Michael Caldwell. Regljanje povzroča precej bolj slišne tresljaje.

Počakaj v zasedi in pojej
imageRdečeokica včasih skoči, da se približa žuželki, ki jo hoče pohrustati. Uspe ji, ker plen preseneti. Ta dvoživka je znana po tem, da pleni iz zasede. Včasih se skriva med listjem v svojem džungelskem domovanju. Potrpežljivo čaka, da se približa okusna vešča ali čriček. Potem hitro iztegne svoj dolgi lepljivi jezik. Žuželka se prilepi, žaba pa jo povleče v usta. Očitno ima rada »hitro hrano«.

Prisesaj se
Spolzke površine tej žabi ne delajo preglavic. Zlahka pleza po mokrem listju. Ne poskakuje, temveč pazljivo stopa kot plezalec po skalah. Konice prstov ima zaobljene in na površino se lepijo kot priseski. Iz stopal pa izloča lepljivo sluz, da se lahko oprime spolzkih površin. Oprime se lahko tudi spodnje strani lista − kot Spiderman − da se skrije plenilcu. Zares lepljivo presenečenje.

Še več nenavadnih značilnosti rdečeokic lahko spoznaš v oktobrski številki revije National Geographic Junior.


Skalni gozd

Besedilo: Kristin Baird Rattini
Fotografiji: © Shutterstock / Dennis van de Water (pokrajina); © Shutterstock / Luca Lanfranchi

image

Nad deževnim pragozdom se dviguje srhljiv gozd ostrih vrhov. Čudni apnenčasti svet je videti kot težavna stopnja videoigre. Osupljivi kraj, ki se imenuje naravni park in rezervat Tsingy de Bemaraha, leži na zahodnem Madagaskarju, otoku pri jugovzhodni afriški obali. Zlahka razumeš, zakaj beseda tsingy (izgovori se sindži) v tamkajšnjem jeziku malagasi pomeni “tam, kjer ne moreš hoditi bos”. Toda v neusmiljeni pokrajini, med skalnimi stolpi, kamor si drzne stopiti le malo ljudi, si ustvari domovanje veliko živali.

Voda na delu
Pred približno 200 milijoni let je bila apnenčasta planota Tsingy de Bemaraha del morskega dna. V milijonih let so se apnenčaste plasti pod vodo počasi dvigovale nad gladino. Močno deževje je neprestano klesalo pokrajino in jo spreminjalo. “Deževnica pronica v razpoke v tleh in skalo razjeda,” pojasnjuje geomorfolog Martón Veress, ki preučuje evolucijo zemeljskega površja. Zaradi stalnega razjedanja so nastale na površju globoke razpoke. Sčasoma so vrhovi skal postali ostri kot britev in takšni so še danes.

Posebne živali
imageMed ošpičenimi apnenčastimi stolpi ni veliko ljudi − samo kakšen domačin, pogumen znanstvenik ali turist z dobro plezalno opremo. Toda v parku domuje veliko živali. “Biološka raznolikost v parku Tsingy de Bemaraha je edinstvena, tudi če jo primerjamo s preostalimi deli Madagaskarja, kjer najdemo živali, ki ne živijo nikjer drugje na svetu,” pravi primatolog Travis Steffens. Tsingy je kot samostojen otok na otoku. To je zato, ker so se morale živali v naravnem parku prilagoditi težavnim razmeram in se naučiti živeti tako v jamah, kjer je temno kot v rogu, kot tudi v vlažnih manjših območjih tropskega gozda, kjer drevesa rastejo iz skalnih razpok.

V parku so še posebej uspešni lemurji; tu jih živi kar 11 vrst. Šest jih je ogroženih. Ena od njih je sifaka Propithecus deckenii. Žival ima močne zadnje noge, da lahko skače z vrha na vrh, tudi če sta oddaljena osem metrov. Dlani ima mehko oblazinjene, da se lahko oprijema skal, se nanje obeša in skače po vrhovih. Življenju v nenavadnem parku Tsingy so se prilagodile tudi rastline. Sušoljubni kserofiti, na primer, ki uspevajo v svetlih pragozdovih Tsingyja, lahko z dolgimi koreninami, podobnimi vrvem, prodrejo globoko v različne dele skal, da najdejo vodo.

Članek lahko do konca prebereš v oktobrski številki revije National Geographic Junior.


Uporniški pingvini

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografiji: © Shutterstock / enchanted_fairy (na skali); © Shutterstock / Maridav (v vodi)

image

Številni pingvini živijo na snegu in ledu. Ledeni veter jih ne gane, po trebuhu se drsajo po ledenikih in plavajo pod ledom. Tawakiji pa niso takšni. Pravimo jim tudi novozelandski pingvini, saj živijo v deževnem gozdu na Novi Zelandiji. Imajo značilno perje, nenavadno vreščijo in dobro skrivajo gnezda v jame, torej so drugačni od svojih črno-belih sorodnikov. Preberi si, zakaj so tawakiji posebneži med pingvini.

Popotniki
Ko nastopi čas za iskanje hrane, veliko pingvinov pleni do 65 kilometrov daleč od gnezda. Tawakiji pa ne. “Nekateri, ki sem jih opazoval, se od doma niso oddaljili več kot tri kilometre,” pripoveduje Thomas Mattern, raziskovalec pri projektu Pingvini tawaki. Zaradi spreminjanja podnebja pa morajo potovati dlje od obale, saj je v topli vodi manj plena. Odrasle ptice so na srečo pripravljene iti na daljše izlete: “Tawakiji se hitro prilagodijo novim razmeram,” še pove Mattern.

Rokerji
imageTawakijem včasih pravimo rokzvezdniki pingvinjega sveta, saj slovijo po divjem videzu in glasu. Nad vsakim očesom imajo prepoznavno rumeno progo perja, ki ji pravimo čopka. Ptice stresajo čopko − kot rokerji na odru stresajo lase − da morebitnim partnerkam razkazujejo svoje perje. Imajo tudi značilen glas, kot ga ima tvoj najljubši pevec ali pevka. Oglašajo se drugače kot drugi pingvini, saj rigajo kot osli in gagajo, ko se sporazumevajo v morju.

Perje za toplo podnebje
Da bi racali po poledeneli koloniji? Ne, hvala! Temperature v zmernem podnebju v deževnem pragozdu jugozahodne Nove Zelandije lahko dosežejo dobrih 20 °C. Zato so tawakiji manjši − ni jim treba ohranjati telesne toplote tako kot večjim pticam, na primer antarktičnim pingvinom. Veliko pingvinov, ki živijo na ledu, ima tudi zelo gosto perje: “Adelijski pingvini, na primer, so videti kot kepa perja s kljunom,” pojasnjuje Mattern.

Članek s lahko do konca prebereš v oktobrski številki revije National Geographic Junior.


Vragolije brez meja

Besedilo in fotografije: Iztok Bončina

image

Vetrovnik, ki da vetra
Si kdaj sanjal, da letiš kot ptica? Takšne sanje lahko vsaj nekoliko uresničiš s pomočjo podjetja Aerodium iz Logatca. Pri njih se lahko v posebnem zračnem toku dvigneš nekaj metrov v zrak in si med lovljenjem ravnotežja predstavljaš, kako se počutijo ptice med letom! Aerodium je leta 2015 zgradil posebno napravo, ki se imenuje vetrovnik in je na zunaj videti kot velikanska cev. Kako deluje, mi je pojasnil inštruktor Erik Kocjan, ki bodoče letalce najprej dobro pripravi na polet, potem pa jih usmerja in poskrbi, da se med letom zelo zabavajo: »Vetrovnik je letalna naprava, v kateri ti močan zračni tok omogoča, da na njem letiš brez kril. Zračni tok ustvarjajo veliki propelerji, ki ga po posebnih kanalih usmerjajo v vetrovnik. Da bi letel, se preprosto »uležeš« na ta tok, potem pa lahko s spreminjanjem lege telesa izvajaš razne letalne prvine. Začetniki so včasih res nekoliko nerodni, zato jim inštruktorji pomagamo in seveda pazimo nanje, da kdo ne »odleti« predaleč,« je še dodal Erik.


Opremo za polet v vetrovniku sestavljajo poseben kombinezon, čelada, očala in obvezni čepki za ušesa. Zvok propelerjev, ki ustvarjajo zračni tok, je namreč zelo oglušujoč, kar pa ne moti udeležencev, da ne bi z velikim veseljem jadrali ob prozorni steni vetrovnika in se ob njej dvigali proti nebu. Tisti bolj spretni lahko ob varnem spremstvu inštruktorjev poletijo celo do višine deset metrov.

Za letenje v vetrovniku niso potrebne predhodne izkušnje. Zato se te pustolovščine pogosto udeležijo tudi otroci, ki so stari vsaj šest let. Čeprav traja polet v vetrovniku običajno le nekaj minut, si je Neja Pospiš, učenka devetega razreda OŠ Šmartno pod Šmarno goro nabrala že za dobro uro letalnih izkušenj. »V vetrovniku resnično uživam in sem ga priporočila tudi nekaterim sošolkam in sošolcem,« je navdušeno povedala: »Prvi koraki, oziroma poleti so bili nekoliko negotovi, sedaj pa poletim že kar visoko in brez težav lovim ravnotežje.« 

image


Poleteti na planiški velikanki
Si kdaj pomislil, kako pogumni morajo biti vrli športniki, ki se z vrha naše letalnice v Planici brez oklevanja poženejo po strmi smučini in potem poletijo krepko preko dvesto metrov? Saj te že na televizijskih posnetkih, ko kamera usmeri pogled v globino, spreleti srh! No, prav takšne in podobne občutke, ki jih doživljajo profesionalni letalci, so želeli v nordijskem centru Planica pričarati tudi »običajnim« ljudem. Tako so pred dvema letoma od vrha letalnice pa vse do njenega vznožja, v dolžini 566 metrov, napeli močno jekleno vrv, ki ji pravimo jeklenica, ter tako zasnovali enega najbolj strmih spustov po jeklenici na svetu. Popularni angleški naziv za to adrenalinsko dejavnost je zipline. Matija Koren, konstruktor te zanimive naprave, mi je zaupal, da je spust po jeklenici kar hitro postal zelo priljubljen, tako pri odraslih kot pri otrocih.

Članek si lahko do konca prebereš v oktobrski številki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Ptički v vrtu

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

image

Potrebuješ:

  • leseno desko debeline približno 2 cm
  • brusni papir
  • svinčnik
  • prebojno žago
  • krpo
  • vrtalni stroj
  • lepilo za les
  • leseno, plastično ali kovinsko okroglo palico
  • prekrivne barve na vodni osnovi
  • čopiče
  • odraslega pomočnika

Izberi leseno desko debeline približno 2 cm. Ni potrebno, da je nova, saj jo boš tako ali tako prebarval z barvami za les.
Leseno desko obrusi najprej z grobim, nato pa s finim brusnim papirjem. Nanjo s svinčnikom nariši motiv (slika 1).

Za izrezovanje ptiča potrebuješ žago. To lahko najbolj natančno storiš s prebojno žago, uporabiš pa lahko tudi ročno, vendar je delo bolj zamudno. Za pomoč prosi odraslega pomočnika, saj se lahko žaga v majhnih rokah včasih nepredvidljivo obnaša. Ptiča izreži po s svinčnikom začrtanih črtah (slika 2).

imageOb izrezanih robovih se les cepi, zato je treba robove obdelati z brusnim papirjem. Po brušenju izdelek obriši z vlažno krpo, da odstraniš lesni prah (slika 3).

Na spodnjem koncu naj z vrtalnim strojem odrasli pomočnik izvrta luknjo ustrezne velikosti. V luknjo kani lepilo za les in vanjo potisni leseno, plastično ali kovinsko palico. Za barvanje uporabi prekrivne barve za les, namenjene zunanji uporabi. Najbolj enostavno je, če barvaš z barvami na vodni osnovi.

Barve imajo veliko dobrih lastnosti. Delo z njimi je enostavno, saj jih nanašamo s čopiči. Med seboj se mešajo in ker so narejene na vodni osnovi, čopiče očistimo z vodo. Barve se hitro sušijo in posušene so odporne na vremenske vplive.
Ptiče pobarvaj na obeh straneh. Natančno pobarvaj tudi robove. Na večje pobarvane ploskve lahko narišeš še podrobnosti, vendar mora biti spodnja barva popolnoma suha. V nasprotnem primeru se barve med seboj mešajo (slika 4).

Po nekaj urah so barve suhe in ptiče na palicah lahko zabodeš v vrt ali cvetlični lonec na balkonu.

 


Skrb za pando

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografija: © Shutterstock / Foreverhappy

Orjaški panda Bei Bei (ime se izgovori bej bej) opazuje oskrbnika, ki maha s teniško žogico. Radovedni polletni mladič jo dregne z nosom. Oskrbnik ga nagradi s slastnim kosom kuhanega sladkega krompirja. Žival ugotovi, da dobi nagrado vsakič, ko sune žogico, zato jo znova dregne z nosom. In oskrbnik ga spet nagradi s kosom krompirja. Panda se zabava, toda oskrbnik ima za bregom nekaj resnejšega. Bei Beija učijo pomembnih veščin in to je ena od vaj. Vse, česar se bo naučil, mu bo pomagalo, da se bo iz majhne puhaste kepe razvil v odraslo žival.

Velik otrok
imageBei Bei se je skotil poleti 2015 v živalskem vrtu Smithsonian v mestu Washington v ZDA. Bil je brez dlake in tehtal je dobrih 100 gramov. Večinoma se je stiskal k mami Mei Xiang (ime se izgovori mei šong). Oskrbniki so ju snemali in opazovali s kamerami v ogradi. Občasno so Mei Xiang zamotili s prigrizkom, da so pregledali mladiča.
Ko je Bei Bei dopolnil pol leta, je tehtal skoraj 14 kilogramov, imel je puhasto dlako in jedel je gosto hrano, kot je bambus. Oskrbniki so takrat začeli uvajati redne jutranje vaje. Učili so ga upoštevati preprosta navodila, da bi ga veterinarji laže pregledovali in da bi bil zdrav.

Radovednež
Oskrbniki so mu najprej pokazali teniško žogico na palici. “Pande raziskujejo z nosom,” pravi Laurie Thompson, pomočnica glavnega oskrbnika orjaških pand v živalskem vrtu Smithsonian. Vsakič, ko se je Bei Bei z nosom dotaknil žogice, je za nagrado prejel majhen kos sladkega krompirja. Učenje živali, da se dotika predmeta, imenujemo ciljno usmerjen trening. Bei Bei se je kmalu naučil, da mora žogico dregniti, ko jo oskrbnik drži pred njim.
Nekaj tednov pozneje je oskrbnik začel držati žogico nad pandovo glavo. Bei Bei je stopil na zadnje noge, da bi predmet dosegel, s prednjimi kremplji pa se je oprijel žičnate ograje. Oskrbniki so dejanje ponavljali in dodajali povelje z dlanjo. Sčasoma je Bei Bei vstal vsakič, ko je dobil povelje.
Zakaj so ga učili, naj vstane? Veterinarji laže izmerijo, ali žival zadovoljivo raste, če je v stoječem položaju. “Poleg tega telovadba ne škodi!” dodaja Thompsonova.

Reportažo o Bei Beiju si lahko do konca prebereš v septembrski številki revije National Geographic Junior.


Recept za pustolovščino

Besedilo: Katja Bidovec
Fotografije: Arne Hodalič (moški); Mare Lakovič (na mostu); Katja Bidovec (prevrnjen avto)

imageTežko se odločim, kaj mi je najbolj ostalo v spominu. Taborjenje med staroselci ljudstva Kara v Etiopiji, prečkanje deročih rek po visečih mostovih v indijski Himalaji ali bližnje srečanje s slonom v Namibiji. Vse te dogodivščine so del fotografskega projekta »Izginjajoče kulture«, ki sva ga s fotografom Arnejem Hodaličem začela pred tremi leti. Fotografirava staroselce, ljudi iz različnih kultur, ki bodo kmalu izginile v pozabo. Zakaj? Razlogov je več. Velikokrat je to samo t. i. »napredek«. Njihov tradicionalni način življenja se hitro spreminja, saj bi tudi oni radi zvečer gledali televizijo, igrali računalniške igrice in poslušali glasbo na telefonu. Marsikje pa so razlogi bolj zlovešči: zemlje ali kakšnih drugih naravnih bogastev, kjer ti ljudje živijo, se želijo polastiti velika mednarodna podjetja, ki jim ni mar za ljudi in okolje, temveč zgolj za zaslužek.

Kako do tja?
»Pazi, živali!« sem kar pogosto vzklikala v avtu, ko je Arne vijugal med tropi gazel, divjimi svinjami ali se izogibal kakšni drugi divjadi. Vožnja po teh deželah hitro postane podobna najbolj noremu adrenalinskemu parku. Ne le to, velikokrat se tudi zgodi, da ceste odplavijo narasle reke, avto obtiči v pesku ali blatu in včasih moraš do nekaterih vasi kar nekaj časa pešačiti. V Indiji imajo na primer čudovite, iz lesa narejene mostove, katerih veličastnost je dih jemajoča samo na prvi pogled. Že ob najmanjši sapici vetra se močno zanihajo in kot da to ni dovolj, mimo tebe priteče še kakšen vaški pes, poln bolh, ki bi se rad malo počohal.
image

Poti do teh ljudi niso enostavne. Nekje voziš avto sam, drugje to ni mogoče. Z Arnejem sva v dolini reke Omo v Etiopiji imela voznika, ki je bil prepričan, da avto obvlada kot naša Tina Maze svoje smuči, čeprav to žal ni držalo. Zato bi se tam naša pot skoraj končala. Avto je po voznikovi napaki obvisel nad sotesko, in v njem je bila tudi vsa fotografska oprema! Trenutek, ko misliš, da se ti bo za vedno zaustavilo srce, se je srečno iztekel in pot smo lahko nadaljevali brez hujših posledic.
image

Članek si lahko do konca prebereš v septembrski številki revije National Geographic Junior.


Zatočišče za ljubitelje narave

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Iztok Bončina

image

Ptičji hotel s petimi zvezdicami
Škocjanski zatok, ki smo ga pred poletnimi počitnicami obiskali z nagrajenci našega fotografskega natečaja, je delček slovenskega morja, ujet med mestom Koper, pristaniščem in obalno avtocesto. Če z avtom brziš mimo, komaj slutiš, da je čisto blizu tako posebej kraj. Zaradi prepleta polslanih in sladkovodnih življenjskih okolij je raj za številne živalske in rastlinske vrste. Poznavalci ptic, rečemo jim ornitologi, so tu našteli kar 245 različnih vrst! (Seveda ne vseh hkrati, pač pa v različnih obdobjih leta in v zadnjem desetletju.) Škocjanski zatok pa ni pomemben samo za nas, ampak je tudi v evropskem merilu pomembno gnezdišče, prezimovališče in selitveno počivališče za ptice. Tako rekoč ptičji hotel in letovišče s petimi zvezdicami!

Misija: mogoče!
Seveda pa Škocjanski zatok ni bil vedno tako prijazen kraj za živali, kot je danes. Če ne bi bilo požrtvovalnih ljubiteljev ptic in narave, bi danes na tem mestu verjetno imeli pristajališče ladij ali še kakšen trgovski center (kot da jih že nimamo dovolj!). A na srečo jim je uspelo: Zatok so po večletnem zasipavanju in načrtnem izsuševanju rešili in obnovili. Zdaj je na razpolago vsem ljudem, ki radi pohajkujejo v naravi ter jo opazujejo.

image

V dobri družbi
Na vročo junijsko soboto je naša skupinica, ki se je zbrala z vseh koncev Slovenije, imela dva vodnika: po rezervatu nas je popeljala biologinja Bojana Lipej, ki res pozna vsako njegovo skrivnost. Z nami pa je bil tudi Iztok Bončina, Juniorjev fotograf in dolgoletni sodelavec. Njegova naloga je bila, da mladim fotografom pomaga nekoliko odpreti oči pri iskanju zanimivih motivov ter jim posreduje kakšen drobec svojega fotografskega znanja. Za začetek nam je pripravil zabavno uvodno predavanje, kjer nam je na primerih pokazal, kako fotografiramo živali in kako rajši ne (razen če nočemo prijateljev na smrt izmučiti z gledanjem dolgočasnih fotografij 😊).

imageBojana in Iztok sta bila zanimiva predavatelja, pa vendar naši najbolj zanimivi družabnici nista govorili toliko kot onadva: to sta bili Rižana in Falisca, dve prečudoviti kamarški kobili. Tudi onidve v rezervatu »delata«: s pašo pomagata pri »upravljanju sladkovodnih močvirnih travnikov«, kakor je to strokovno opisala Bojana. Mi pa smo ju imeli priložnost jezditi.

Reportažo o našem obisku Škocjanskega zatoka, pa tudi fotografije, ki so jih posneli mladi fotografi, si lahko ogledaš v spetembrski številki revije National Geographic Junior. 

image Sodeluj na 13. Juniorjevem natečaju za najfotografijo!

Morda se boš z nami podal na naslednjo pustolovščino: z nagrajenci letošnjega natečaja bomo odšli na fotosafari v ZOO Ljubljana. Fotografije pričakujemo do 1. oktobra 2017. Več o pogojih ter privlačnih nagradah poišči tukaj.


Ustvarjalnice: Sove in sovice

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Sovam že od starodavnih verovanj pripisujejo skrivnost, magijo in modrost. Vrači severnoameriških Indijancev so verjeli v sovine zdravilne moči in so ji pravili mačka s krili. V Walesu verjamejo, da sovin skovik v bližini nosečnice pomeni lahek porod. Pri nas so v starih časih verjeli, da sova naznanja smrt. Saj se spomniš Bedanca iz filmov o Kekcu, kako je s strahom poslušal skovikanje sove?

Plutovinaste

imagePotrebuješ:

  • zamašek od šampanjca
  • gumbe različnih velikosti
  • bucike z majhnimi in večjimi glavicami
  • košček plute
  • barvni karton
  • škarje

Na dva večja gumba položi dva manjša. Z buciko, ki ima veliko glavico, pritrdi gumbe kot oči na plutovinast zamašek. Iz koščka plute izreži perutnici in ju z buciko, ki ima majhno glavico, pritrdi ob strani. Iz barvnega kartona izreži kljun in ga zatakni pod oči.

Papirnate

imagePotrebuješ:

  • sponke za papir
  • kartone različnih barv
  • škarje
  • izsekovalnik papirja v obliki rožic
  • lepilo za papir in vroče lepilo

Iz kartonov različnih barv izreži krog z ušesi, perutnice in kljun. Z izsekovalnikom izreži rožice za oči in noge. Z lepilom prilepi izrezane dele na sovo. S flomastrom nariši oči. Na zadnjo stran z vročim lepilom prilepi sponko za papir.

Nogavičaste

imagePotrebuješ:

  • staro nogavico
  • polnilo
  • šivanko
  • barvne preje
  • gumbe
  • škarje
  • okrasni trak
  • volno
  • košček usnja ali karton

Nogavico odreži pri peti in uporabi zgornji del. Obrni jo in zgornji rob zašij. Obrni nazaj na pravo stran. Napolni s polnilom. Na spodnji strani nogavico po robu zašij in jo stisni. Prišij gumbe za oči. Košček usnja zatakni pod gumba. Okoli vratu napelji okrasni trak. Prišij ga z majhnim gumbom. Za ušesa napelji volno s šivanko. Zavozlaj jo in odreži na ustrezno dolžino.

Še več predlogov za izdelavo sovic najdeš v septembrski številki revije National Geographic Junior.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikor litrov pitne vode se uporabi za izdelavo literske plastenke za vodo?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov