Vstopna stranVsebinaArhiv

Odrini na podmorski safari

image

Cilj: Severni Atlantski ocean
Velike pliskavke

Odrineš na morje in vidiš šest bark, ki počasi plujejo okrog nečesa v močvirnatem območju. Da bolje vidiš, pogledaš skozi periskop. Mlada pliskavka je. In nekaj ji visi okrog vratu!
Barke so last številnih agencij, ki imajo skupen cilj: delfina rešiti, preden se zaduši. Z ene od bark spustijo mrežo in plujejo okrog živali. Druge se približujejo pliskavki tako, da jo usmerijo v mrežo. Uspešno! Biologi zgrabijo pliskavko in jo nežno položijo na plavajoče blazine, kjer ji smet – star gumijast trak – odstranijo z vratu. Veterinarji pliskavko pregledajo, potem jo vrnejo v morje. Odplava kot puščica, ne da bi se ozrla, saj si je gotovo oddahnila, da se je znebila traku, ki jo je dušil.»Nisem še videla, da bi se žival tako hudo zapletla,« pravi Jenny Litz, biologinja z Nacionalne uprave za oceane in ozračje. »Po vsem telesu je imela zareze!« Igrive pliskavke so na žalost v še večji nevarnosti kot druge vrste, saj po navadi živijo bliže obali, v vodah, kjer je veliko odpadkov in stare ribiške opreme, ki jo odnese z obale ali pade z bark. Čaka te naslednja postaja naše poti, ampak Jennyjin nasvet ti bo prišel prav tudi tam. »Na plaži poberi smeti za seboj,« pravi. »Če si na barki, priveži vse, kar bi lahko padlo z nje.«

image
Cilj: Belize, Karibsko morje
Koralni greben

Srečo imaš! Odkril si potopljen zaklad v bližini majhne karibske države Belize. Tik pod vodno gladino se bohotijo raznobarvne korale čudovitih oblik, ki nudijo zavetišče tropskim ribam vseh barv. Natakneš si masko in zapustiš podvodno plovilo ter začneš raziskovati drugi največji koralni sistem na svetu.»Koralnim grebenom pogosto pravimo morski pragozdovi, v njih pa živi četrtina vseh živih bitij v oceanu. Koralni grebeni so prava podmorska mesta,« pojasnjuje Nancy Knowlton, ki raziskuje korale pri Smithsonovem inštitutu. »So nekakšni veliki stanovanjski bloki za ribe, rake, školjke in druge organizme, ki tam živijo.« Drobne korale ustvarjajo čvrsto ogrodje iz apnenca, v katerem živijo. Oblike, ki jih vidiš, so ogrodja tisočih koralnih polipov, ki so se stoletja nalagali drug na drugem. Plavaš previdno; če samo enkrat nerodno brcneš, uničiš, kar so korale gradile desetletja. Korale v svoja apnenčasta domovanja vabijo alge, ki jim pomagajo preživeti. Alge so tiste, ki ustvarjajo žive barve. Sončno svetlobo pretvarjajo v hrano za korale, te pa hranijo alge s svojimi odpadnimi snovmi. Toda krhko ravnovesje je zelo občutljivo na sleherno spremembo podnebja in zdravja oceana. Če se temperatura vode spremeni za eno samo stopinjo, se korale znebijo alg, zato postanejo bele in na pogled bolne. Nevarnost predstavlja tudi onesnaževanje; občutljive korale se lahko zastrupijo. Razmere so grozljive: »V Karibskem morju smo v zadnjih treh desetletjih izgubili 80 odstotkov živih koral,« pojasnjuje Knowltonova. Koralni grebeni prvi oddajajo znake za preplah: če je s koralami kaj narobe, je morda ogrožen ves ocean.

Svoj podmorski safari nadaljuj z branjem junijske številke National Geographic Juniorja.


Zakopane skrivnosti

Besedilo: Stephanie Warren Drimmer
Fotografija: © Shutterstock / Pius Lee

image

Velikanski kamniti lev bdi nad ladjami, ki plujejo po reki Nil v Egiptu. Zdi se kot ogromen čuvaj piramid – grobnic, ki dajejo vtis, da se raztezajo vse do sonca. Ta starodavni kip peščene barve, ki mu pravimo Sfinga, je višji kot slovenski parlament, njene šape pa so daljše od mestnega avtobusa.
Sfinga je bila vedno ovita v oblak skrivnosti. Zakaj so jo zgradili? Koliko skrivnih soban je v njej? Raziskovalci se še vedno poskušajo prebiti do odgovorov na ta vprašanja, zdi pa se, da so vsaj na enega že našli odgovor: kdo jo je zgradil.

Vklesana v kamen
V starem Egiptu so ljudje častili sfinge kot mitološka bitja, ki ljudi varujejo pred zlim. Nekateri menijo, da so sfingo zgradili kot varuha piramid, ki so jih nekoč uporabljali za pokop egipčanskih kraljev.
Nihče ne ve natančno, kdaj so zgradili sfingo, menijo pa, da je na svojem mestu stala že davno pred tem, ko jo je videla egipčanska kraljica Kleopatra približno leta 47 pred našim štetjem. Od takrat jo je obiskalo že mnogo zgodovinskih osebnosti, toda katera zgodovinska osebnost je sfingo dala zgraditi?

Obrazne uganke
Zgodovinarji menijo, da sta bila to najverjetneje faraon Khufu, ki je Egiptu vladal od 2589 do 2566 pr. n. št., ali njegov sin faraon Khafre, ki je vladal od 2558 do 2532 pr. n. št. Večina strokovnjakov se strinja, da je eden od dveh vladarjev zgradil orjaško skulpturo in dal vklesati svoj obraz v levjo glavo. Toda kateri od njiju je to v resnici naredil, Khufu ali Khafre?

Nekateri menijo, da je sfinga nastala v času vladavine Khufuja. Pravijo, da je njen obraz posnetek kipa tega faraona, ki so ga našli leta 1903.Toda največ strokovnjakov, vključno z egiptologom Markom Lehnerjem, meni, da je sfingo zgradil njegov sin, Khafre. Oče in sin sta si bila podobna. Toda Lehner pravi, da je najbolj prepričljiv dokaz mogoče najti v templju, ki so ga zgradili pred sfingo. Lehner meni, da sta tako tempelj kot sfinga delo ene osebe. Starodavni gradbeniki so tempelj zgradili čez del druge strukture, za katero je dokazano, da jo je dal postaviti Khafre. Lehner meni, da so torej tako tempelj kot sfingo postavili po tem, ko je Khafre že sezidal prvo stavbo. Khufu pa takrat ni bil več živ. »Zame je to trden dokaz, da sfinge ne moremo pripisati Khufuju,« zaključi Lehner.

Še več sfinginih skrivnosti poišči v junijski številki revije National Geographic Junior.


Podmorske superzvezdnice

Besedilo: Kristin Baird Rattini
Fotografija: © Shutterstock / Olga Visavi

image

Hobotnice so nezaslišano frajerske, pa ne samo zato, ker imajo osem rok. Na svetu je približno 300 vrst hobotnic, ki izvajajo akrobatske gibe in brizgajo črnilo, ki deluje kot čarobni ščit, in še in še. Preberi, katerih osem supermoči imajo hobotnice.

  1. Čiribu čiriba – hobotnica je izginila
    Superjunaki niso edini, ki se znajo narediti nevidne. Hobotnice se skrijejo pred plenilci, denimo morskimi psi, tako, da spremenijo barvo in teksturo in se prikrijejo v okolici. Navadna hobotnica se lahko prikrije v morski travi tako, da se ji rjavo telo obarva zeleno, gladka koža pa postane hrapava.

  2. Hitrost
    Hobotnice se znajo podvizati. Kadar morajo v naglici pobegniti, vsrkajo vodo in jo močno iztisnejo skozi odprtino v obliki lijaka, ki je pri glavi. Tako nastane curek, ki žival požene naprej.

  3. Hokus pokus
    Črnilo hobotnic deluje kot čarovni napoj za zaščito. Vsebuje kemikalije, ki plenilcu opečejo oči in mu oslabijo voh. Oblaki črnila so včasih veliki kot hobotničino telo in delujejo kot vaba, saj plenilca zamotijo, medtem ko prava hobotnica pobegne.

  4. Moč priseskov
    Hobotnice imajo vzdolž lovk okrog 2.000 priseskov. Z njimi zgrabijo plen in se oprijemajo. Predmet lahko zgrabijo z vsakim priseskom posebej in vsi so močni. Znanstveniki ocenjujejo, da bi hobotnica z enim samim priseskom lahko dvignila dobrih 15 kilogramov.

  5. Modra kri
    Ena najbarvitejših lastnosti hobotnice je kri, ki vsebuje posebne beljakovine, zaradi katerih je kri modra. Beljakovine omogočijo, da po telesu kroži kisik. To je še posebej pomembno za hobotnico, ki je ime dobila po slončku Dumbu. Živi 4000 metrov globoko, kjer je kisika zelo malo.

Še več zanimivosti o hobotnicah lahko prebereš v dvojni junijski številki revije National Geographic Junior.

 


O ribičih, peškadorkah in veliki pošasti

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Mitja Ličar

image

»Abauta, abauta, prihajajo, prihajajo, se je razlegalo daleč naokoli,« se še spominjajo starejši vaščani v Križu. Križ je razpotegnjena vas. Vleče se po kraškem robu, ki se strmo spušča proti morju. Še vedno ima vzdevek ribiška vas, čeprav je zadnji poklicni ribič vrgel mreže v morje že pred desetletji. Najbrž se je bo ta oznaka še dolgo držala. Pametni ljudje so namreč stopili skupaj in se odločili, da ne smemo pozabiti na tisočletno tradicijo slovenskih ribičev v tržaškem morju. Njihova plovila in načini ribarjenja so zelo posebni in zato so postavili prav v Križu zelo poseben Ribiški muzej tržaškega primorja.

Lov na tune
Ampak vrnimo se na začetek. Abauta. Na najboljših razglednih točkah na strminah nad morjem so stali v izvidnici opazovalci – kolnarji in napeto opazovali morje. Ko so na morski gladini zagledali obrise tunov, ki so v jatah počasi plavali ob obali, so se začeli dreti na vso moč: abauta, abauta. Ribiči so v pripravljenosti čakali v svojih barkah. imageTonera, tako se je imenovala ladja, s katerimi so največkrat lovili tune, je bila dolga 12 metrov in široka 2 metra. Ko jih je glas dosegel, so vrgli mrežo v morje in lov se je začel. Ribe niso čakale, s 500 metrov dolgo mrežo, so jih morali obkrožiti v desetih minutah. Včasih se je v mrežo ujelo tudi po 1000 tunov. To so bili posebni manjši tuni, ki so bili težki največ 30 kg in ne večji od enega metra. Navadna tuna pa je lahko težka tudi 100 kg! Pri lovu je sodelovala vsa vas: stari in mladi, tudi otroci. Poplačani so bili s kosom okusne ribe. In to je kriškim družinam veliko pomenilo.

Tudi življenje vaščanov v drugih slovenskih vaseh ob obali v Tržaškem zalivu je bilo močno povezano z morjem. Če pogledamo na zemljevid, potem vidimo, da so slovenski ribiči lovili vse od ustja Glinščice pa tja do ustja Timava. Nekaj vasi je bilo torej vzhodno od Trsta, večina pa zahodno. Naštejmo nekatere: Škedenj, Barkovlje, Kontovel, Prosek, Križ, Nabrežina, Sesljan, Devin in Štivan.

Vojak v čupi gre nad pošast
Srečo imamo, da je Bruno Volpi Lisjak, čisto pravi kapitan in dolgoletni pomorščak raziskoval zgodovino in dediščino slovenskega morskega ribištva. Napisal je debele strokovne knjige o plovilih, načinih ribolova, potapljanju, nabiranju školjk in sploh o vsem, kar je vsaj malo zadišalo po morju. Še dobro, da se je uspel spomniti tudi na otroke.image Tako je zbral pripovedi o ribiču Sardonu. Ribič Sardon je sicer živel v Križu, ampak je vseeno slišal, kakšen strah in trepet je nekoč povzročil nesrečni kit v Devinu. Ribič Sardon se je podrobno spomnil, kako so dogodki potekali, a vedeti moramo, da je njemu zgodbo povedal starejši sovaščan, ki jo je tudi slišal od še starejšega sovaščana. In ker je šla od ust do ust nekaj generacij, so ji pripovedovalci nekaj dodali, nekaj odvzeli in iz resnične zgodbe se je počasi spremenila v pravljico.

Nekaj pa je gotovo res: kit je v 18. st. prestrašil Devinčane tako močno, da so še leta govorili o tem razburljivem dogodku. Torej, pripoved gre približno takole. Pod pečine Devinskega gradu je priplavala tako velika in nenavadna riba, da se je po vasi razširil glas, da je v morju pošast. Princ, ki je živel v Devinskem gradu, je zaukazal svojemu vojaku, naj pošast ubije. Zato je vojak sedel v čupo in odveslal proti veliki ribi. Čupa je zelo poseben čoln. Ponavadi je bil dolg okrog 7 metrov in širok manj kot en meter. Ker je bil tako ozek, je bil tudi zelo hiter. Njegova posebnost je bila ta, da ni bil zgrajen iz desk, temveč so ga stesali iz enega samega debla. Dokumenti govorijo o tem, da so jih v Tržaškem zalivu uporabljali za ribolov več kot 1000 let.

Kako se je razpletna zgodba o veliki »pošasti« ter še več zanimivosti iz tržaškega primorja, si preberi v junijski številki revije National Geographic Junior.


En dan z reko Muro

Besedilo: Mojca Bedjanič, Simon Veberič, Monika Podgorelec
Fotografije: Simon Veberič (Mura z mlinom); Dušan Klenovšek / arhiv ZRSVN (vodomec); Petra Draškovič Pelc (otroci)

image

Ali si kdaj želel preživeti nepozaben dan ob Amazonki in v njenem tropskem deževnem gozdu, kjer se skriva izjemna pestrost živalskega in rastlinskega sveta? Morda za takšno doživetje niti ne bo treba na dolgo pot. Si vedel, da pri nas z Amazonko pogosto primerjajo našo najvzhodnejšo nižinsko reko – reko Muro? Krasijo jo številna prodišča, rečni rokavi in mrtvice, ob njej je ohranjen čudovit poplavni gozd, ki kar kipi od življenja, tukaj še najdemo številne ogrožene rastline in živali, ki so drugod že izginile ... Spoznaj in doživi Muro – »slovensko Amazonko«!

Dobro jutro ... jutro ob reki Muri!
Reka Mura je naša zadnja velika reka, ki ni pregrajena z jezovi hidroelektrarn. Ob njej še lahko opazuješ naravno delovanje vode, meandre, mrtvice in obsežne poplavne gozdove. Zaradi sobivanja ljudi z reko se je ob njej ohranila tudi značilna kmetijska krajina, saj spominja na pisane mozaike, ki jih sestavljajo mokrotni travniki in polja. Spoznaj vsaj en dan v življenju reke Mure –  prostor izjemne narave, prijaznih ljudi in njihove bogate dediščine.

image

Po jutru se dan pozna
Če boš pozoren opazovalec, boš na veji nad reko videl sedeti vodomca, ki opreza za plenom. Ptico, ki je komaj kaj večja od vrabca, boš zaradi modrozelenega hrbta, oranžnega trebuha in izrazito dolgega kljuna, zlahka prepoznal. Vodomec se v glavnem prehranjuje z manjšimi ribami, ki jih lovi tako, da se iz preže naglo požene in potopi v vodo. image Pri lovu si pomaga z dolgim kljunom in telesom, ki v letu po obliki spominja na puščico.Dnevno mora pojesti okoli 40 gramov hrane, to je toliko kot približno tehta sam. Si predstavljaš, da bi ti na dan pojedel toliko hrane, kot tehtaš!? Živi samotarsko življenje, svoje »domovanje« si izkoplje v strmo peščeno brežino ob reki. Na koncu približno meter dolgega rova ima kamrico, v kateri gnezdi. Samica dvakrat na leto znese 6 do 7 jajc, ki jih pomaga valiti tudi samec. Naravna reka, ki ima dovolj prostora, da lahko prestavlja svojo strugo, ki spodjeda bregove, da nastajajo strme in visoke brežine ... je reka, ob kateri bo tudi v prihodnje našel svoje domovanje vodomec.

Še več drugih živali, ki živijo ob reki Muri, lahko spoznaš v reportaži, objavljeni v junijski številki National Geographic Juniorja. Pridruži se nam na dogodku BioBlitz – 24 ur z reko Muro, ki bo 9. in 10. junija 2017 v Veržeju. Skupaj z nami 24 ur raziskuj, spoznavaj in doživljaj skrivnosti reke Mure. Seveda pa lahko reko Muro obiščeš tudi v vseh ostalih 364 dneh v letu! Zagotovo boš spoznal še kakšno njeno skrivnost.

Več informacij o dogodku izveš tukaj


Ustvarjalnice: Kje so naše ladje

Besedilo in izdelki: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Potepanja po plaži so prava dogodivščina. Kaj vse lahko najdeš v skritih kotičkih, kamor morje naplavlja morske zaklade! Ene takšnih so lesene naplavine, ki so svojo plovbo po širnih morjih končale prav na tvoji plaži. Od morja zazibanim in sonca razvajenim koščkom lesa vdihni novo podobo. Iz njih ustvari ladjice, ki bodo morda ponovno zaplule širnim oceanom naproti.


Potrebuješ:image
- lesene naplavine
- lesene palice (leska, vrba)
- blago
- škarje za veje
- žeblje in kladivo
- obojestransko lepljivi centilin
- likalnik
- vrvi
- debelo šivanko
- vroče lepilo
Blago za jadro prepognemo in ga ukrojimo v enakostranični trikotnik, kot kaže slika. Naj bo nekoliko večje, da bo v pregibu še prostor za jambor. Blago razpremo.

Iz obojestransko lepljivega centilina izrežemo enako velik trikotnik, kot je velika polovica jadra. Centilin je na eni strani prilepljen na papir. Na eno polovico jadra položimo centilin z lepljivo stranjo navzdol. Z vročim likalnikom prelikamo papir po centilinu, ki se tako prilepi na blago.

Papir odstranimo.

V trikotnik v pregib po daljši stranici položimo leseno palčko za jambor. Blago prepognemo, naravnamo robove in z likalnikom polikamo jadro, da se prilepi še druga stranica. Likamo čisto do jambora, da se ta močno utrdi na jadro.
Z vrvjo, ki smo jo vdeli v debelo šivanko z velikim ušesom, prešijemo jadro po daljši stranici. Na obeh straneh pustimo daljši konec vrvi. Na zgornji rob jambora nanesemo vroče lepilo in vrv nekajkrat zavijemo.

Iz blaga izrežemo okras za jadro. Na podlago si položimo časopisni papir, nanj pa okrasek s hrbtno stranjo navzgor. Izrežemo ustrezno velik kos centilina in ga položimo na okrasek. Prelikamo po papirju.

Papir obrežemo po vzorcu, plast papirja na okrasku odstranimo in okrasek z lepljivo stranjo navzdol položimo na jadro. Prelikamo, da se prilepi na blago oz. na jadro.

image

Na sredini naplavine zabijemo daljši žebelj skozi naplavino, da pogleda ven na drugi strani. Na spodnjo stran kanemo kapljico vročega lepila. Jambor postavimo na vrh žeblja in ga potisnemo ali zabijemo do naplavine. 

Na vsako stran ladjice pribijemo krajši žebelj. Na vsakega kanemo kapljico vročega lepila. Na enega pritrdimo ali zavijemo vrv z zgornjega dela jadra, na drugega s spodnjega dela jadra. 

Na podoben način, kot smo naredili jadro, naredimo jadrnici še malo zastavico na vrhu jambora.

Na ladjico vkrcamo še strašne gusarje, ki zaplujejo novim dogodivščinam naproti.

Mirno morje vam želimo neustrašni pomorščaki!

 


ZaKuhaj: Palačinke malo drugače

Besedilo in fotografije: Irena Tomažin

Poletje je tik pred vrati, nas pa že grejejo prijetne misli na poletne piknike, izlete v naravo ter raziskovanje rečnih strug ali morskih globin. Po vedoželjnih potepih se hitro oglasijo tudi želodčki. Le kaj ponesti s seboj na pot in s čim presenetiti prijatelje na obisku? Ob palačinkah se marsikomu hitro zasvetijo oči in pocedijo sline. In kdo pravi, da palačinke niso »zdrave«? Uporabi polnovredno moko, kakovostno olje, oreščke in suho sadje ter veliko mero raziskovalne žilice in si pripravi svoj hiter in lahek poletni obrok. In ne pozabi zraven spiti veliko tekočine! Naravna voda, ki ji dodaš nekaj kapljic sveže stisnjenega limoninega soka ali metinih lističev te bo gotovo dobro osvežila tudi v najbolj vročih dneh.

image

Sestavine za okoli 10 palačink:

100 g bele pirine ali kamutove moke
100 g polnovredne pirine moke (lahko tudi prosene ali ajdove moke)
30 g mletih mandljev ali lešnikov
400 ml rastlinskega napitka, npr. riževega (lahko uporabiš tudi navadno mleko)
1 jajce*
ščep soli
ščep mlete vanilje
nekaj kapljic limoninega soka
olje za peko (npr. kokosovo olje ali ghee - prečiščeno maslo)

*Namesto jajca lahko uporabiš 2 žlici mletih lanenih ali čija semen, ki jih dodaš v maso ter počakaš nekaj minut, da malce nabreknejo.

Tako preprosto je:

  1. Najprej v posodi dobro stepeš jajce, nato dodaš polovico napitka ter počasi dodajaš druge sestavine (moko in mandlje) in še naprej dobro mešaš z ročnim stepalnikom. Nato primešaš še preostanek napitka ali mleka ter dodaš preostalo moko. Po potrebi prilagodiš količino moke in tekočine. Če želiš tanjše palačinke, naj masa ne bo pregosta.
  2. V maso dodaš še vaniljo, ščep soli in nekaj kapljic limoninega soka. Če si zelo sladkosned, lahko dodaš tudi žlico javorjevega sirupa.
  3. Nato premaži srednje veliko ponev s tanjšim slojem kokosovega olja ter segrej ponev na močnejši temperaturi. Ko je ponev segreta, zmanjšaj temperaturo in z zajemalko v ponev vlij maso. Medtem rahlo nagni ponev z vseh strani, da se masa lepo razporedi po ponvi. Peci približno 1 ali 2 minuti, nato palačinko obrni s pomočjo večje spatule, peci še 1 minuto. Enako ponovi postopek z vsako naslednjo palačinko.
  4. Palačinko nato nadevaj s svojim najljubšim nadevom ter okrasi s svežim sadjem ali zelenjavo, ter jo pojej še toplo ali pa jo vzemi s seboj na pot.

image

Tako pripraviš slasten in hiter namaz:

  1. Sadni namaz: suho sadje (marelice, slive ali hruške) namoči v skodelici za pol ure. Nato ga zmiksaj, skupaj z manjšo količino vode, v močnejšem mešalniku ali multipraktiku ter dodaj zraven pol žličke cimeta.
  2. Namaz iz oreščkov: manjšo skodelico indijskih oreščkov ali oluščenih mandljev zmiksaj z manjšo količino vode, dodaj 5 datljev, cimet in vaniljo. Če jih prej namočiš za nekaj ur, jih boš lažje zmiksal. Po želji lahko zmiksaš zraven tudi 1 žlico kokosovih kosmičev ali kakava. Preizkusi različne variante in odkrij svoj najljubši okus.
  3. Palačinke so zelo okusne tudi slane: namaži jo s sirnim ali skutinim namazom, ter dodaj zraven nekaj lističev mlade špinače, solate, koruze ali najljubše naribane zelenjave.

Še več zanimivosti o palačinkah po svetu, izveš v junijski številki revije National Geographic Junior.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikor litrov pitne vode se uporabi za izdelavo literske plastenke za vodo?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov