Vstopna stranVsebinaArhiv

Veliki živalski premetenci

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografije: © Shutterstock /  Hugh Lansdown (sifaka); © Shutterstock / Yusnizam Yusof (orangutan); © Shutterstock /  orangecrush (kapucinka)

Plesni koraki
Sredi gozda v afriški državi Madagaskar je bila raziskovalka Hantanirina Rasamimanana priča divji plesni zabavi. Opazovala je sifake, vrsto lemurjev. Nekaj živali se je s svojega opazovališča v drevesnih krošnjah spustilo na nepogozdena tla. imageV pokončni drži so vrgle roke v zrak, premaknile boke, skočile, nato pa se tik pred pristankom dotaknile s petami. Še naprej so bočno poskakovale, dokler niso prišle na drugo stran jase. »Popolnoma me je prevzelo«, je povedala raziskovalka. »Videti je bilo, kot bi plesale.« Morda bi res kdo mislil, da so sifake pač dobri plesalci. V resnici pa tako migajo in poskakujejo, da se po tleh premikajo čim hitreje in se laže izognejo plenilcem, kot so kače. Gibčni so in imajo močne noge, zato lahko izvajajo take gibe. Jih bomo morda kmalu videli v oddaji Zvezde plešejo?

Človeška govorica po opičje
Oskrbniki živalskega vrta v Kölnu v Nemčiji so nekega jutra pripravljali zajtrk orangutanom, tedaj pa so slišali nenavaden zvok, ki je prihajal iz ograde za orangutane. Zvenelo je kot nerazumljiva človeška govorica. Je k ogradi zašel obiskovalec? Oskrbniki so šli pogledat in razvozlali uganko: hrup je povzročala orangutanka Tilda! Naučila se je oponašati ritem človeške govorice. »Tilda je pritegnila pozornost oskrbnikov,« se spominja skrbnik živali, Alexander Sliwa. In prav to je hotela. »Tako se oglaša, kadar ji oskrbniki ne prinesejo priboljškov dovolj hitro.« Nič čudnega, da je zvezda.

Lažni alarm
imageTrop beloglavih kapucink v argentinskem narodnem parku Iguazú je odkril banane, ki so jih na drevo, na posebej izdelano teraso, nastavili znanstveniki. Vse kapucinke so se hotele posladkati, toda v njihovih skupnostih velja, da morajo člani, ki so niže na družbeni lestvici, pri jedi dati prednost glavnim. Eden od niže uvrščenih pa ni hotel čakati. Zato je izustil krik, ki je zvenel kot opozorilo, da je v bližini plenilec. O plenilcu pa ne duha ne sluha.
Ko so glavni slišali krik, so prigrizek odvrgli in se pognali v beg – niže uvrščena opica pa je pohitela k bananam. »Mogoče je kapucinka zakričala, ker se je razburila, pa je krik spominjal na svarilo,« ugotavlja strokovnjak za vedenje živali in ekolog Brandon Wheeler, ki je bil priča dogodku. »Po drugi strani pa je morda vedela, da bodo druge opice zaradi krika pobegnile.«

Še več navihanih živali lahko spoznaš v majski številki revije National Geographic Junior.


Lažno jezero

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: © Shutterstock / Olga Kot Photo

Visoko in suho
Salar leži dobre tri kilometre nad morjem, v Andskem gorovju, na območju, ki se imenuje Altiplano (ime v španščini pomeni visoka planota). Pred približno 40.000 leti deževnica, ki je spirala naravne soli, ni mogla odteči z Altiplana, zato je tam nastalo velikansko slano jezero. Zaradi spremembe podnebja pa je bilo dežja vse manj. Pred približno 10.000 leti je voda izhlapela. Na kraju, kjer je bilo nekoč jezero, je zdaj debela plast soli. Danes se slana puščava razteza na okrog 10.000 kvadratnih kilometrih – ozemlju, velikem za pol Slovenije.

Belina
V puščavi so tla večino leta zaradi suhega podnebja trda in izsušena. »Na vsem obzorju je ena sama belina,« pojasnjuje znanstvenik Adrian Borsa. »Vse je belo, zato se zdi, da si na ledu.« Ko nastopi sezonsko deževje, sol prekrije orjaška luža. Globoka je največ nekaj centimetrov, zato tam nikoli ni valov – in je površina gladka kot neskončno zrcalo.

image

Znaki življenja
Čeprav se zdi, da v slani puščavi ni življenja, ga na nekaterih mestih kar mrgoli. V slanem »jezeru« je veliko kamnitih otokov. Na skalnih zatočiščih – pravzaprav so to vrhovi ugaslih vulkanov – živijo redke živali, ki jim uspe preživeti v slani puščavi, na primer Magelanove lisice. Sem prihajajo tudi plamenci, ki se parijo in mastijo z algami v vodi.

Pokopani zaklad
Na planoti je okoli 10 milijard ton soli, zato ni prav nič nenavadno, da je pridobivanje soli pomemben posel. Delavci z lopatami zmečejo sol na kupe, da se posuši, potem jo obdelajo in prodajo po vsem svetu. Prava zakladnica pa se skriva pod površjem. Pod soljo je nahajališče litija, elementa, iz katerega izdelujejo baterije za mobilne telefone. Ta neizkoriščeni vir je morda vreden kar vrtoglavi bilijon evrov. Za številne obiskovalce je največja dragocenost tega nenavadnega kraja osupljiva narava. »Slana puščava je nenavadno doživetje, kot bi stopil na drug planet,« pravi Borsa. »Tam dobiš občutek, da nisi na Zemlji.«

Kako je nastala slana puščava?
1. Pred približno 40.000 leti ...
Pred 40.000 leti je 10.000 kvadratnih kilometrov veliko območje Južne Amerike, pokrivalo orjaško prazgodovinsko jezero Minchin. Z vseh strani so ga obdajale gore.
2. Pred približno 25.000 leti ...
Sčasoma se je velikansko jezero skrčilo v več manjših jezer, v katera so vetrovi in vode prinašali sol z okoliških gora.
3. Pred približno 10.000 leti ...
Pred 10.000 leti so se jezera posušila, ostala je samo plast soli. Dandanes je Salar de Uyuni največja slana puščava na svetu.


Od prtičkov do mutantov in tankov

Besedilo: Tadej Golob
Fotografije: Dragan Arrigler

image
Učilnica je taka, kakršne so običajne učilnice. Na stenah so zemljevidi in matematične formule, v omarah učni pripomočki, spredaj tabla in pred njo klopi s stoli, na čelu ena večja miza za učiteljico. Toda ta ne sedi na svojem stolu, pač pa med učenkami sredi učilnice. Le kakšna šola je to?
Na obisku smo v čipkarski šoli v Idriji in za sodelovanje pri pouku tokrat ne potrebujemo peresnice s pisali ali trikotnikov, šestil in podobnih instrumentov. Ne, za čipkarsko šolo zadostuje blazina, ki ji pravijo bula, pa igle, niti in par lesenih, posebej oblikovanih paličic, ki jim pravijo kleklji. In seveda spretni prsti.
»Pri nas gre klekljanje iz roda v rod,« pravi Aleksandra Pelhan, ki na čipkarski šoli poučuje že 37 let. »Zdaj je tu Nika,« in pokaže na malo deklico, »sem pa učila že njeno mamo.« Deklice vadijo za tekmovanje, ki poteka v času idrijskega čipkarskega festivala junija vsako leto. Zanj morajo čim lepše sklekljati trakec. Na zunanji črti trakca so narisane pike – postavke, okrog katerih morajo speljati oziroma zvozlati nitke, in če se zmotijo na petih notranjih ali zunanjih, so zapravile priložnost.
»Jih kdaj vprašate, zakaj klekljajo?« me zanima.

image
Zato, ker je klekljala tudi mami
»Ne, tega pa ne,« se nad vprašanjem začudi Pelhanova, ki je tudi sama začela s klekljanjem pri šestih letih. »Takrat so vpisovali otroke, ker so rekli, da mora vsaka Idrijčanka znati klekljati.«
Pouk v čipkarski šoli že na prvi pogled ni tako strog kot v običajni šoli. Spominja na varstvo po pouku, otroci, v času mojega obiska same deklice, se nagnetejo okrog učiteljice, da bi čim prej dobile pomoč ali vsaj nasvet, ko se kaj zaplete.
»Pri nas se veliko pogovarjamo,« se nasmehne Pelhanova. »Pri nas smo žalostni, ko umirajo hrčki, in veseli, ko se rojevajo mucki, pa vedno izvem, koliko teličkov imajo v štali. Mislim, da otrokom to manjka, ker v šoli, ko jih je v razredu tudi do 28, tega ne morejo povedati. No, punce, zakaj klekljate?« se obrne k učenkam.
»Zato, k’ je tud’ mami,« pravi prva, ne da bi dvignila pogled od bule oziroma blazine, ki je pri idrijskih klekljaricah polnjena s fino žagovino, in v katero zabada igle in pripenja vzorec.
»Zato, k’ je tud’ mami,« pravi naslednja in vse za njo.

Najstarejša čipkarska šola na svetu
imageČipkarska šola v Idriji deluje nepretrgoma od leta 1876 in je tako najstarejša čipkarska šola na svetu. Po njenem programu se v prostem času štiri ure na teden letno izobražuje 400 otrok, med katerimi je tudi kakšnih dvajset fantov. Marsikdo med njimi odneha, ker ga drugi zafrkavajo.

»Generacije se menjajo, življenje se spreminja,« pravi ravnateljica Metka Fortuna. »Dandanes ima otrok na voljo nešteto možnosti, kam bi se usmeril v svojem prostem času. Zato se močno trudimo, da se otroci vpišejo k pouku klekljanja, da se učijo in da ostanejo v čipkarski šoli.«
Idrija ni edini kraj v Sloveniji s klekljarsko tradicijo, niti edini z delujočo šolo – ta je še v Žireh in v Železnikih. Tudi Ljubljana je imela svojo čipkarsko šolo, celo pred Idrijo, a je že dolgo ni več. Delovala je med letoma 1763 in 1768, potem pa so jo zaprli. To bi se skoraj zgodilo tudi s šolo v Idriji, potem pa so jo zaradi truda takratne ravnateljice, gospe Drage Urbas, pripojili srednješolskemu izobraževalnemu centru, današnji gimnaziji Jurija Vege v Idriji in jo s tem rešili. Prav zato pa se je tudi čipka nekoliko spremenila in posodobila.

Kakšne pa so sodobne čipke? Zelo nenavadnih oblik! Kdo so njihovi ustvarjalci? Spoznaš jih lahko v majski številki revije National Geographic Junior.


Zakuhajmo spremembo!

Besedilo: Irena Tomažin
Fotografije: Steve Ryan (Jamie Oliver); © Shutterstock / Elenabsl (mavrični krožnik); Mateja Jordovič Potočnik (smuti); plakat banana (Jamie’s Food Revolution)

image

Jamiejeva pobuda za zdravo hrano

Njegova pobuda, ki se v angleščini imenuje Food Revolution (Revolucija prehrane), spodbuja otroke povsod po svetu k učenju samostojne priprave jedi. Pa tudi k spoznavanju, od kod prihaja prava hrana, ki zraste na njivah, ne v trgovini ali tovarni, ter kakšen je vpliv hrane na telo. Na ta dan povsod po svetu potekajo različni kulinarični dogodki in delavnice za otroke, ponekod si učenci v šolah na ta dan skupaj z odraslimi pripravijo svoj zdravi obrok.

Letošnja pobuda pa je še posebej posvečena zaščiti otrok pred prekomernim oglaševanjem nezdrave prehrane, ki vsebuje veliko zdravju škodljivih maščob, soli in sladkorjev.

Kaj lahko storiš zase – že danes:

image1. Prični dan s kakovostnim, slastnim in hranljivim zajtrkom in napolni svoj dan s super energijo in nasmehom!
2. Vsak dan si privošči nekaj kosov svežega sadja in zelenjave: sestavi svoj mavrični krožnik in tako poskrbi za vnos vseh vitaminov in mineralov v svoje telo.
3. Uživaj čim več sveže in manj pakirane hrane. Sveža, živa hrana napolni telo z energijo in pomaga celicam, da se obnavljajo.
4. Preden v trgovini izbereš svoj najljubši jogurt, kosmiče ali čokoladni namaz, preveri na embalaži, koliko gramov sladkorja se skriva v izdelku. Izberi tistega, ki vsebuje manj sladkorja.
5. Poskrbi za vnos kakovostnih maščob, ki so pomembno hranilo za možgane (oreščki, avokado, nesegreta ekstra deviška olja), izogibaj pa se ocvrti hrani ter hidrogenirani maščobi v sladkih in slanih prigrizkih.

Slasten smuti za moč in hitre misli
image
Sestavine:
- 1 jabolko
- 1 banana
- 2 žlici čez noč namočenih mandljev
- 1 manjša skodelica svežih ali zamrznjenih malin, jagod ali borovnic
- 2 dcl riževega ali mandljevega napitka, lahko tudi navadna voda
- ščep mletega cimeta
- 2 žlici ovsenih kosmičev

Postopek:
1. Čez noč v mlačni vodi namoči mandlje, nato jih dobro speri z vodo, po želji jih lahko tudi olupiš.
2. Jabolko operi in nareži na kose, banano olupi ter ju skupaj z mandlji daj v močnejši mešalnik. Nato dodaj še svoje najljubše jagodičevje (jagode, borovnice, maline, robide ali ribez).
3. V mešalnik dolij še rižev napitek, potresi cimet ter vse sestavine dobro zmiksaj v gladek napitek.
4. Po vrhu okrasi napitek s svežim sadjem in potresi ovsene kosmiče (ki jih lahko pred tem namočiš, da postanejo mehkejši in lažje prebavljivi).

Ideja za najbolj pogumne: v smuti dodaj še kakšen zeleni list rdeče pese, mlade špinače ali svežega zelišča (npr. mete, melise). Po potrebi lahko smuti sladiš s suhim datljem ali murvami.

Več idej in preprostih receptov najdeš na spletni strani
www.jamiesfoodrevolution.org ter www.zdrava-juhica.si in seveda v revijah National Geographic Junior.

image
Kako pa si ti predstavljaš zabaven oglas za zdravo hrano?
Pošlji nam svoje predloge, ideje, najljubše recepte, ali pa fotografije tvojega domačega ali šolskega kuharskega podviga do konca maja! Nekaj najbolj izvirnih bomo nagradili z zabavno igro ali knjižico receptov, ki jo podarja Zdrava juhica.


Ustvarjalnice: Hiša z zeleno streho

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

imagePotrebuješ:
- star pulover
- ostanke filca ali blaga
- škarje
- preje za šivanje različnih barv
- šivanko
- univerzalno lepilo
- lončnico

Rokav položi na podlago in ga poravnaj (slika 1). Izmeri višino cvetličnega lončka. Višini lončka prištej še približno 5 centimetrov. Rokav odreži na ustrezno dolžino. Pletenina rokava je raztegljiva in se dobro oprime cvetličnega lončka, ko ga postaviš na sredino. Blago napni na lonček tako, da je spodnji del rokava na spodnji strani cvetličnega lončka.

Za okraševanje potrebuješ filc različnih barv. Filc se ne para, je mehek in se ga enostavno šiva.
Iz koščkov filca izreži vrata, okna, naoknice, vrtno ograjo, cvetlice … Uporabi ostre škarje, da so izrezani robovi ravni.
S prejo izvezi podrobnosti: okenske okvirje, okvir vrat in kljuko, naoknice, vrtno ograjo … (slika 2)

Vsak košček pripravljenega filca po hrbtni strani namaži z univerzalnim lepilom. Lepila naj ne bo preveč, da ne bo teklo po podlagi. Namazane koščke prilepi na blago na cvetličnem lončku. Počakaj, da se lepilo posuši. (slika 3)

image

Blago sleci z lončka. S križci prišij krožce za cvetlice. Za vezenje stebel, ovijalk in vitic uporabi zeleno prejo. Zeleni deli naj bodo čim bolj razvejani, da bo videz hišice čim bolj bogat.
Po želji lahko prišiješ še različne dodatke: gumbe in gumbke, perlice, broške.

S svojim novim okrasnim lončkom obleci cvetličnega, v katerem že raste okrasna rastlina.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikokrat je odrasla samica pande večja od svojega mladiča?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov