Vstopna stranVsebinaArhiv

Ohranimo divjino

Besedilo: Allyson Shaw
Fotografije: Joel Sartore

Joela Sartoreja je pokljuvala ptica, dimasti leopard je iz njega naredil pragozdnega telovadca, pa še riba ga je poslinila. Joel vse to prestaja, da bi zaščitil živali. Kot fotograf pri National Geographicu si je zadal nalogo, da fotografira vseh 12.000 živalskih vrst, ki živijo v živalskih vrtovih, akvarijih in drugih ustanovah sveta. Projekt je poimenoval Photo Ark. Z njim želi navdihniti druge, da bi varovali živali. »Upam, da bodo ljudje hoteli pomagati živalim, ko se jim bodo zazrli v oči,« pojasnjuje Sartore.
Fotograf se je lotil projekta leta 2006. Doslej je fotografiral že številne živali, od velikih sesalcev do drobnih žuželk. »Vsaka žival ima pravico, da jo poznamo,« pravi Sartore. Pri delu mu pomagajo oskrbniki, da so živali na varnem. In čeprav fotografira živali v živalskih vrtovih, je bilo nekaj srečanj precej divjih. Opisal nam je trenutke, ki so se mu najbolj vtisnili v spomin.

Trenutek ‘haha’

Dimasti leopard; razširjen v Jugovzhodni Aziji
Živalski vrt Columbus, ameriška zvezna država Ohio

image

»Fotografiral sem drobnega mladiča dimastega leoparda, ki je tehtal pičel kilogram. Vzrejali so ga oskrbniki, saj ga je mama zavrnila. Držal sem ga v naročju, nenadoma pa mi je splezal na ramo in se povzpel na glavo! Objel mi je roko in me z dlako žgečkal po obrazu. Nazadnje so ga oskrbniki odstranili, še prej pa so naju fotografirali. Mlada mačka je ves čas fotografiranja brila norce, se igrala in preobračala kozolce. Odlično nas je zabavala!

Trenutek ‘juhu’

Rjavi lenivec; razširjen v Srednji in Južni Ameriki
Združenje za ohranjanje živali Pan American Conservation Association, Panama City, Panama

image»Bil sem v reševalnem središču v Panami, kjer sem fotografiral lenivca, ki sicer živi v divjini. Tam je okreval, potem ko so ga poškodovanega našli v deževnem pragozdu. Lenivci se navadno ne premikajo veliko – več ur lahko negibno visijo z vej. Pričakoval sem, torej, da bo žival med fotografiranjem popolnoma mirna. Toda ko so oskrbniki položili lenivca na tla, se mi je začel počasi približevati. Prišel je čisto do mene in dvignil pogled. Lenivci so videti, kot bi se smehljali. Ne vem, o čem je žival razmišljala, videti pa je bilo, da se mi smeji.«


Trenutek »ooo«

Šimpanz; prihaja iz Srednje Afrike
Živalski vrt v Tampi, ameriška zvezna država Florida

image»Malega šimpanza so vzrejali oskrbniki v živalskem vrtu, ker ga mama ni mogla. Mladič je hotel, da ga ljudje neprestano pestujejo, in razburil se je, če ga je kdo hotel položiti na tla. Fotografirali smo ga lahko le tako, da ga je nekdo pestoval in se sključil, da ga fotoaparat ne bi ujel, šimpanza pa medtem držal za pas in božal po trebuhu, da se je počutil varnega. Sčasoma je postal šimpanz zaupljivejši. Pokrčil je roko, se pačil in se celo skušal dotaknili fotoaparata. Bil je ena najbolj prisrčnih živali, kar sem jih fotografiral.«

Še več zgodb z zanimivih srečanj, ki jih je doživel Joel Sartore, si preberi v aprilski ekoštevilki revije National Geographic Junior.


Potovanja so najboljša šola, v katero sem se vpisala

Pripravila: Carmen L. Oven
Fotografije: osebni arhiv Mojce Mavec

Tokratno Juniorjevo ekourednico zagotovo dobro poznate – to je Mojca Mavec. Iskriva oranželaska s televizije, ki je nikoli ni doma! No, kakšen dan je tudi doma, v Sloveniji in takrat na nacionalni televiziji vodi popotniško oddajo Čez planke, jutranje oddaje, v katerih kaj dobrega skuha, ali pa je na odru katere od številnih prireditev, ki jih vodi. Morda ste jo kdaj slišali, kako na televiziji opisuje risanke za tiste otroke, ki ne vidijo. Mojca je velika popotnica in tako kot so živo oranžni njeni lasje, tako zelo živa je tudi njena radovednost. Ko je obiskala 50. državo po vrsti, jih je prenehala šteti, ko sem jo povabila za letošnjo Juniorjevo ekourednico, pa je bila v Parizu.

image
Mojca, ste bili vedno tako radovedni kot ste danes?
Oh, že ko sem bila majhna, se mi je zdel svet premajhen. Najprej zibka, potem majhna otroška soba, potem vse te majhne stvari v majhnem stanovanju, tam zunaj pa se je vedno zdelo, da čaka nekaj velikega in mamljivega. Že sosedove hruške so bile bolj sladke kot naše. 

Se spomnite svojega čisto prvega potovanja? Kako daleč ste potovali?
Prve poti, ki se jih zares spomnim, so bile kratke, do živalskega vrta, ki se mi je takrat zdel res nek tuj, eksotičen kraj. Zanj sem skovala tudi eksotično besedo, aties. Moj aties, kar sem vztrajno izgovarjala počasi, s poudarkom na vsakem zlogu posebej. Še zdaj ne vem, od kod ta beseda. A dobro je opisala kraj, kjer so živele same nenavadne živali …

Kaj vas učijo potovanja, stik z različnimi kulturami, jeziki …?
Le če prideš nazaj drugačen, kot si šel, si zares potoval. To je najboljša šola, v katero sem se vpisala in takole z leti ugotoviš, da sploh niso pomembni kilometri. Razdalje se merijo v ljudeh, ki si jih spoznal, v zgodbah, ki si jih slišal, v stvareh, ki si se jih naučil.

Ko ste bili stari toliko, kot so naši bralci in bralke, kakšne so bile vaše skrivne sanje? Ste si že takrat želeli pri svojem delu potovati?
imageOh, zdi se mi, da sem imela povsem običajne otroške sanje. Želela sem postati vse od princese, balerine, igralke do učiteljice v šoli. So se pa potovanja začela zelo zgodaj v mojem otroštvu. Nekaj let sem odraščala v tujini in kljub temu, da smo živeli le nekaj sto kilometrov stran od domovine, so se mi poti v Ljubljano zdele dolge in vznemirljive, čisto prave pustolovščine. Morda me je to še posebej zaznamovalo – vse tiste poti z vlakom in avtomobilom domov v ranem otroštvu. Tistih nekaj ur, ki te popeljejo v povsem drug svet.

Prepotovali ste že veliko sveta, pri svojem delu spoznavate zelo različne ljudi; je kakšna prigoda, ki vam je posebej ostala v spominu?
Težko se odločim, poti vedno zaznamujejo ljudje. In včasih tudi osli. Če se samo spomnim osličkov na Cipru, vsako ljudstvo, ki je vladalo na otoku, je prineslo svojo vrsto osla, v njih je zapisana cela zgodovina otoka in še danes so po videzu tako različni, da jih je veselje pogledati.

Radi hodite v naravo? Kam najraje?
Obožujem puščave. Zdijo se mi kot velike, neskončne peščene dvorane. Res je nenavaden občutek, ko prvič stopiš v puščavo. Tišina tam je povsem drugačna od tišin, ki jih poznam drugje. Še danes šepetam, ko stopim v puščavo. Preprosto me je strah, da bi prekinila mir in spokojnost. Obožujem tudi gozdove, tiste domače na Krasu, kjer tako lepo slišiš, kako šumi vsak bor posebej, in tiste druge, stare, goste pragozdove, kot je Beloveška pušča na meji med Pojsko in Belorusijo. To je najstarejši gozd v Evropi z drevesi, starimi več kot petsto let.

image

Kako sami skrbite za varovanje okolja?
Če želimo kar koli postoriti na tem svetu, moram najprej počistiti pred lastnim pragom. Že dosledno ločevanje odpadkov pomaga, ugašanje luči, ko jih ne potrebujemo, računalnika, televizorja, manjša poraba vode, ko si umivamo zobe. Pri tem vedno občudujem mlade, kako ste pogosto veliko bolj osveščeni kot starši. Velikokrat ste prav otroci tisti, ki opozarjate starejše, kako pravilno ločujemo odpadke.

Kaj se vam zdi v življenju zares pomembno?
Biti pomirjen sam s seboj, nikamor hiteti, počasi osvajati svet in nikoli to početi za vsako ceno. Sama sem človek, ki nikoli nisem šla z glavo skozi zid, a sem vseeno zlezla »čez planke«. Najprej premisli, preden narediš korak v življenju. Počasi se vedno daleč pride.

Zelo pogosto vas lahko vidimo na televiziji.  Imate pri nastopanju na televiziji še kdaj tremo?
Še vedno malo, tiste pozitivne treme, zaradi katere še bolj zbereš misli in se osredotočiš na svojo vlogo, preden stopiš pred kamero.

Kaj vas kot raziskovalko sveta še vedno najbolj preseneti?
Koliko razdeljenih krajev je še vedno na svetu, skreganih ljudi, ograj, ki nas ločujejo.

image

Če bi lahko živeli kjer koli na svetu, za katero deželo bi se odločili?
Živela bi na Švedskem. To je dežela s prelepo naravo in je država, ki je uspela tudi zato, ker je od nekdaj uspešno vključevala tujce in znala uporabiti njihove talente. Sem pa tudi zadovoljna Slovenka. Več ko potuješ, bolj ceniš, kar imaš doma. In zelo me moti, ker Slovenci res veliko godrnjamo čez svojo deželo in ljudi, ki jo vodijo. Poglejmo malo čez planke, pa bomo videli, da ni tako hudo.

Kaj vas vodi na vseh vaših poteh?
Nikoli ni treba daleč za vsako ceno. Velike in izjemno zanimive stvari se skrivajo že za naslednjim vogalom.

Kaj pa najraje počnete, ko ste doma?
Najraje berem in kuham. Včasih tudi v obratnem vrstnem redu.


O trajnostnem turizmu

Besedilo: Peter Skoberne
Fotografiji: Tomo Jeseničnik (Bohinj); © Shutterstock / EtienJones (drevo z ljudmi)

image
Ljudje so že od nekdaj potovali. Danes potujemo predvsem zaradi spoznavanja tujih krajev, novih doživetij, zabave in sprostitve. A kaj to pomeni za naš planet? Ko potujemo, pravzaprav sploh ne gremo od doma, ampak le iz sobe v sobo!

Zamisli si, da stanuješ v hiši, ki jo obdaja obsežen vrt z gozdom, travnikom in velikim jezercem. Prijatelji prihajajo na obisk in občudujejo posestvo ter navdušeno pripovedujejo, kako so se imeli lepo na obisku. Tudi ti jih z veseljem sprejmeš, skupaj se zabavate.

Sloves prijetnega kotička se hitro širi, najprej se na obisk napove ves razred, potem tudi drugi razredi na šoli. Začnejo deževati prošnje, da bi tudi s sosednjih šol radi prišli na izlet, drugi bi imeli piknik, tretji bi prišli samo na kopanje v jezercu, nazadnje se pojavlja vedno več tujcev, ki pridejo brez vabila.

Narava ni poligon za neomejeno sproščanje, saj je del našega doma

In tako … Na vrtu ni bilo nikoli več miru. Dopoldne in popoldne so se vrstile skupine, prihajalo je že do prepirov, kdo je prišel prvi k jezercu in se lahko kopa. Vsak dan je bilo parkiranih več avtomobilov. Ko je nekomu zmanjkalo oglja za žar, je kar odsekal večjo vejo z bližnjega drevesa, spet drugi je pomil posodo v jezercu, nato pa še mimogrede očistil svoj avto. Ker so bila najboljša mesta za piknike pod drevesi že zasedena, so se obiskovalci začeli širiti po travniku. Cvetoče poljane so postale le še pomendrane travnate površine. Postaviti je bilo treba smetnjake, in jih seveda tudi prazniti, kljub temu pa je veliko odpadkov ostajalo med drevjem in na travniku.

imageObiskovalci so sprva še hodili na stranišče v hišo, nato pa je bilo bolj oddaljenim to od rok, zato so se skrili za bližnji grm. Ljudje so prihajali vedno bolj zgodaj, da so lahko zasedli najboljša mesta. Že ob treh zjutraj so se pojavili tekači, da so še pred službo lahko pretekli v prijetnem okolju svoje kilometre.

Skupina mladeničev se je s štirikolesniki enkrat na teden zapodila od jezerca skozi gozd, del travnika je postal priljubljeno pristajališče jadralnih padalcev, ponoči so se zbirali občudovalci nočnega neba, pa tudi kakšni žurerji so se občasno pojavili.

Razmetane sobe ne pospraviš tako, da greš drugam!
Posestvo je začelo propadati, drevesa so se sušila, travnik je bil še komajda vreden svojega imena, jezerce umazano, obdano z blatnim obrežjem. Obiskovalcem je postal ta prostor vedno manj všeč, vedno manj jih je prihajalo in so raje šli drugam, tja, kjer je še neokrnjeno… Zgodba je sicer izmišljena, a temelji na tem, kar se resnično dogaja. Ljudje so že od nekdaj potovali; zaradi preživetja, trgovanja, raziskovanja, zaslužka, a vsem tem razlogom se je pridružil še eden: potovanje zaradi doživljanja, sproščanja, zabave, spoznavanja tujih krajev – vsega, kar razumemo kot turizem.

Članek lahko do konca prebereš v aprilski ekoštevilki revije National Geographic Junior.

 


Zelena doživetja

Besedilo: Mateja Gruden
Fotografije: arhiv Hiške slovenske Istre (hiške); arhiv Vesne Velišček (Slocally); Matevž Lenarčič / arhiv Turizem Bohinj (ladjica)

Zeleno je lokalno. Je spoštovanje in spoznavanje tradicije nekega območja. Je naravi prijazno. Ekološko. Zelena je v turizmu barva številnih odtenkov. Sestavili smo kratko »barvanko« zelenih slovenskih turističnih zgodb.

image
Hiške slovenske Istre – zgodba o šavrinkah
Si že slišal za šavrinke? Ženske, ki so nekoč iz slovenske Istre hodile po hrvaških vaseh, od hiše do hiše, pobirat jajca in jih v plenjerjih (košarah) na glavah ali v bisagah na oslih tovorile prodat v Trst ali Koper. Predstavljaj si, kako bi bilo hoditi desetine kilometrov peš, in to ob oslu, ki je znan po svoji trmi! V vasi Truške nad Marezigami, ki se vzpenja nad slovensko obalo, so pred leti odprli Hiške slovenske Istre.

Tri so postavili, različnih barv in imen: Jajčarico, Mlekarico in Krušarico. Šavrinkam so nekoč namreč pravili jajčarice, čeprav so prodajale tudi drugo blago in živila, najpogosteje mleko in kruh. »Tudi moja nona je bila šavrinka. Imela je enajst otrok. Bila je velika revščina in tudi ženske so morale prinesti nekaj denarja ali živeža domov. Te hiške so njim v spomin,« pravi Mateja Hrvatin Kozlovič, ki se je domislila hišk.

V hiški jajčarice je stara košara, v hiški mlekarice je vrč za mleko, v hiški krušarice pa plenjer; po en predmet, ki so ga nosile šavrinke. Pa tudi druga oprema v hiškah je starinska, tako da v njih pravzaprav stopiš v časovni stroj! Pred hiškami so uredili sadovnjak, zelenjavni in zeliščni vrt, kjer si lahko, če jih obiščeš, sam utrgaš sadje in nabereš zelenjavo ali zelišča. Tistim, ki se jim kolca po domačih dobrotah, pa pripravijo tudi istrske zajtrke: z domačim kruhom, sirom, skuto, marmelado, salamami ...

image
Slocally – slovensko in lokalno
Ko obiščeš nov kraj, mesto – koga je najbolje vprašati, kje imajo najboljšo pico ali sladoled, recimo? Domačina, seveda. Lahko ga pocukaš za rokav na ulici, lahko ga pa tudi najameš! In prav takšne ponudbe za turiste se je domislila Vesna Velišček iz Plav v spodnji Soški dolini. Kot pravi: »Domačin pozna lokalno območje kot svoj lastni žep!« In ko pobrska po žepu, izvleče iz njega super zanimive stvari, ki jih turisti, ki obiskujejo samo najbolj znane turistične znamenitosti, pogosto spregledajo.

Ker je Vesna Primorka, se turisti v njeni družbi najraje potepajo po – Primorskem, še zlasti po dolini reke Soče, Goriških Brdih, Vipavski dolini in Krasu. V Vesnini družbi pobegnejo z najbolj obiskanih turističnih poti in postanejo raziskovalci. Spoznavajo čudovite kotičke, ki ostajajo večini turistov skriti. Srečujejo zanimive ljudi, ki jih mogoče povabijo v svoje sadovnjake in vinograde, da si sami utrgajo slastne češnje, breskve, grozdje (čeprav je včasih tudi rabutanje zabavno, priznajmo!).

Morda pokukajo v domačo sirarno. Morda zavihajo rokave v kuhinji in pomagajo pripraviti domače jedi, ki jih bodo pokusili. Pri Vesninih starših v Plavah pa lahko tudi prespijo v zeliščnih sobah (kako diši!) in ustvarjajo z zelišči.

Članek si lahko do konca prebereš v aprilski številki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Panjske končnice

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Kaj so panj, panjske končnice in čebelnjak?
Panj je dom čebel, panjske končnice pa so prednje deščice, ki zapirajo čebelji panj.
V panju živi ena čebelja družina. Več panjev, zloženih skupaj, sestavlja čebelnjak. 
Panjske končnice so različno pobarvane zato, da čebele najdejo domači panj, čebelar pa si lažje zapomni dogajanje v posameznih panjih.

Naša naloga ne bo izdelava pravega čebelnjaka. Naredili bomo tri panjske končnice in jih nanizali v okrasni čebelnjak.

Potrebujemo:
image - tri lesene deščice
- vrtalko in sveder
- brusni papir
- akrilne barve
- lak za razpoke
- čopiče
- mehek svinčnik
- lonček z vodo
- papirnato brisačko
- tanek črn flomaster
- vrvico


Za poslikavo panjskih končnic uporabimo akrilne barve in lak za razpoke. Značilnost tehnike je ta, da bo po nanosu barv in laka za razpoke zgornji sloj barve razpokal, s čimer bodo naše panjske končnice dobile starinski videz.

Nasvet:
Priporočam, da uporabite akrilne barve in lak za razpoke istega proizvajalca. Pogosto se zgodi, da barve in lak različnih proizvajalcev ne dajo pravega učinka ali pa ne pride do razpokanja barv.

Pred začetkom dela zaščitimo mizo s časopisnim papirjem.
Vse tri deščice položimo eno na drugo. Pod njih postavimo leseno desko. V vsak vogal izvrtamo luknjo.

image

Prvi sloj, ki ga nanesemo na vse tri deščice, je bela akrilna barva. Nanašamo jo z debelim čopičem, dobro razmažemo in počakamo, da se posuši. Bela barva se bo na končanem izdelku videla skozi razpoke zgornjega sloja barve (slika 1).

Drugi sloj je pokajoči lak. Je gosta prozorna tekočina, ki jo je treba dobro razmazati. Lak se suši približno pol ure. Podlaga je suha, ko na dotik ni več lepljiva. Če smo nestrpni, lahko pospešimo sušenje s sušilcem za lase (slika 2).

V tretjem sloju naslikamo motiv na panjsko končnico.
Vse tri deščice položimo po dolgih stranicah eno zraven druge, da dobimo “veliko slikarsko platno”.
Z mehkim svinčnikom najprej narišemo vzorec, ki se nadaljuje z ene na drugo ploščico. Ne pozabite narisati tudi spodnjih odprtin panja.

Sedaj lahko začnemo barvati. Barve nanašamo s čopičem. Hitro se sušijo in začnejo pokati takoj po nanosu. Učinek laka je viden že po nekaj minutah. Skozi razpoke bo pokukala bela barva prvega sloja (slika 3).

Ko smo končali poslikavo, počakamo, da se barve posušijo. S tankim črnim flomastrom očrtamo vzorec (slika 4).

Čebelnjak še obesimo.
Odrežemo daljšo vrvico. Na eni strani naredimo vozel. Vrvico napeljemo najprej skozi luknjice na krajši stranici na eni strani, nato pa še na drugi strani panjske končnice. Konec zavozlamo in naravnamo deščice.

 


ZaKuhaj: Moja prva čokoladna potica

Besedilo: Irena Tomažin
Fotografije: © Shutterstock / Visionsi (nosilna); Irena Tomažin (vse ostalo)

Brez prave, dišeče potice si skoraj ne predstavljamo praznikov. Njena priprava pa ni tako zapletena, kot se zdi. Ta recept sicer ni čisto tradicionalen, morda pa te bo navdihnil, da se opogumiš v peki svoje prve mini potice s slastnim čokoladnim nadevom, ali preizkusiš še kakšno drugo različico s svojimi najljubšimi sestavinami.

Sestavine za testo: image

  • 200 g bele pirine ali kamutove moke
  • 30 g masla ali ekološke nehidrogenirane margarine
  • 1/2 dcl javorjevega sirupa
  • 1 žlička suhega kvasa
  • ščep soli
  • 1/4 žličke vanilje v prahu
  • 1 dcl riževega ali mandljevega napitka (ali navadnega mleka)

Sestavine za nadev:

  • 50 g pirinega zdroba
  • 1 dcl riževega napitka
  • 1/2 dcl sojine ali ovsene smetane
  • 3/4 dcl javorjevega sirupa (ali nekaj žlic medu)
  • 1/4 žličke vanilje v prahu
  • 2–3 žlice mletih praženih mandljev, lešnikov ali orehov
  • 1 žlica kakava v prahu


Tako preprosto je:

1. V manjši posodici pomešaj 1 žličko suhega kvasa z nekaj žlicami riževega napitka, dodaj malo moke in sladila ter pusti 15 minut, da zmes vzhaja. Maščobo (margarino ali maslo) pusti nekaj časa na sobni temperaturi, da se zmehča, ali jo rahlo zmehčaj nad vodno paro (lahko pa uporabiš olje, ki je že tekoče).

2. Nato v večji posodi zmešaj moko, sol, vaniljo, dodaj zmes s kvasom, rižev napitek, stopljeno maščobo in javorjev sirup ter vse skupaj dobro premešaj in pregneti, da dobiš gladko testo. Testo nato prekrij s krpo in ga pusti vzhajati na toplem 1 uro.

3. Medtem pripravi nadev. V posodi segrej rižev (ali kateri drug) napitek, postopoma vmešaj zdrob, pri tem pazi, da se ne naredijo grudice. Nato vmešaj še smetano in javorjev sirup, vaniljo, kakav in mlete oreščke ter dobro premešaj in pusti na nizki temperaturi, da se zmes zgosti (okoli 5 minut). Vmes lahko pokusiš nadev in po želji dodaš še kakšno sestavino.


image

4. Nato testo nežno razvaljaj z valjarjem ali kar s prsti, da dobiš pravokotnik debeline okoli 1/2 cm ter ga premaži z izbranim nadevom.

5. Nato testo z nadevom počasi zavij kot palačinko in ga položi v okrogel pekač tako, da ga zaviješ v polža in na sredini pustiš luknjo. Iz testa lahko oblikuješ tudi več manjših potic ter jih po vrhu okrasiš.

6. Potico peci v pečici okoli 35 minut na 180 stopinj (vmes znižaj temperaturo na 175 stopinj, da se skorja preveč ne zapeče). Manjše potice so hitreje spečene, velike pa potrebujejo dlje časa, da se dobro zapečejo. Ko postanejo zlatorjave barve, jih previdno vzemi iz pečice in iz pekača ter ohladi (lahko jih zaviješ v prtiček, da ostanejo mehkejše).

Še več Drobtinic, zanimivosti o sestavinah za potico, najdeš v aprilski številki National Geographic Juniorja.

 

 


Pande na prostosti

Besedilo: Jennifer S. Holland
Priredba: Irena Cerar, Irena Furlan
Fotografije: Ami Vitale

image

Počepnem v travo, da bi si pobliže ogledala žival, ki se opoteka proti meni. Stara je približno štiri mesece, velika kot nogometna žoga, ima rahlo izbuljene oči in zagotovo je mehka in prijetnega vonja kot mlad kužek. Čutim neustavljivo željo, da bi jo dvignila in stisnila k sebi.

Prav ta ljubkost je eden od razlogov, da je orjaški panda mednarodna znamenitost. Hkrati je tudi kitajski kulturni simbol, vir zaslužka in nacionalnega ponosa – Kitajska je namreč edina država, kjer še živijo ti azijski medvedi. Ves svet spremlja njena vztrajna prizadevanja, da bi se pande ohranili v naravnem okolju.

O groza, ogrožene
Orjaški pande so bili leta 1990 razglašeni za ogroženo živalsko vrsto. Njihovo število se je zmanjšalo, ker si je prebivalstvo, ki ga je vedno več in več, območja neokrnjene narave prisvajalo za svoje potrebe. A Kitajci so iznajdljivi in zadnjih 25 let zelo uspešno vzrejajo orjaške pande v vzrejnih središčih. Takšnih živali je nekaj sto, od njih pa si obetajo več milijonov zaslužka, ki ga bodo prinesli obiski turistov.

image

Toda eno je vzrejati živali pred množicami občudovalcev, nekaj povsem drugega pa zagotoviti preživetje vrste v naravi. Vse, kar se bo dogajalo v bližnji prihodnosti, bo odločalo, ali bo orjaški panda postal »hišni ljubljenec« ali pa se bo svobodno klatil po divjini.

Rastlinojedi medvedi
Čeprav imajo pande še vedno telesno zgradbo svojih mesojedih sorodnikov, so rastlinojedi. Tako so sposobni preživeti tudi v zelo posebnem življenjskem okolju, kjer je njihova poglavitna hrana bambus. Da bi zaužili dovolj hranil, pojedo od 9 do 18 kilogramov rastlinske hrane na dan. A pande ne jedo katerega koli bambusa. Najrajši imajo tistega, ki uspeva pod velikimi, starimi drevesi, ki imajo dupla, za skrivanje mladičev. Zato ne morejo živeti kjer koli. Prav ta »izbirčnost« zaradi življenjskega okolja jim danes povzroča preglavice. Vrsta je bila nekoč razširjena po vsej južni in vzhodni Kitajski ter severnem Mjanmaru in v Vietnamu. Danes se je ohranila le še v razdrobljenem gorskem območju na Kitajskem, na zgolj delčku nekdanjega življenjskega območja.

Preštejmo se

imageKoliko pand sploh še živi v naravi? Po izsledkih najnovejše raziskave, ki jo je kitajska vlada opravila leta 2014, v naravi živi še 1864 pand. Številka ni prav velika, zato Kitajci svoje znamenite medvede zavzeto vzrejajo v vzrejnih centrih. Večina dejavnosti poteka v vzrejnem središču za pande Bifengxia (BFX), kjer sem doživela bližnje srečanje z mladiči. Tu obiskovalci lahko v ogradah na prostem vidijo odrasle pande – kako zgrbljeni nad velikimi trebuhi obirajo bambusova stebla, ki jim jih oskrbniki v velikih kupih dostavijo večkrat na dan.

Vzrejno središče
Na pobočju griča nad ogradami, ki so na ogled obiskovalcem, je zgradba, dostopna le osebju. Tam bivajo pande, vključene v vzrejni program. Bivalni prostori so betonski, vrata z železnimi rešetkami pa se odpirajo v ogrado na prostem. V vsaki bivalni enoti je navadno samica, ki se večino časa prehranjuje ali spi, nekatere pa imajo v naročju mladiča.

image

V tem okolju je razmnoževanje pand vse prej kot naravno. A kljub temu dosegajo Kitajci zavidanja vredne uspehe. Samo leta 2015 se je skotilo 38 mladičev!

Zanimivo zgodbo o vzreji pand ter njihovem navajanju na življenje v v divjini, si lahko do konca prebereš v marčni številki revije National Geographic Junior.

 


Skrivnosti Zlatih vrat

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografiji:  © Shutterstock / Martin M303 (most); © Shutterstock / Pung (trdnjava)

image


V San Franciscu, ameriški zvezni državi Kalifornija, stoji most Zlata vrata ali Golden Gate Bridge, ki je naravnost osupljiv. Dokončali so ga leta 1937, torej že pred 80 leti. Je prvi most na svetu, ki ima nosilni steber postavljen kar sredi oceana. Gradbeniki so delali nad in pod morsko gladino in izpostavljeni so bili močnim vetrovom in razburkanim vodam. Težavam navkljub jim je uspelo zgraditi tedaj najdaljši viseči most na svetu (mostna plošča visi na kablih, ki so pritrjeni na stolpe). Preberi, zakaj je most tako zanimiv.

Visoko v zraku
Potniki, ki prečkajo Zlata vrata, niso edini, ki se premikajo. Pogosto se premika tudi mostna plošča! Izdelali so jo tako, da lahko zaniha 8 metrov v vsako stran, kadar močno piha. Ob spremembah temperature se cesta prek mostu lahko skrajša ali podaljša do enega metra. Konstrukcija se pri tem ne poškoduje in ljudje na njej niso ogroženi, saj je most zgrajen tako, da se prilagaja vremenskim razmeram.

Ladja duhov
Most stoji blizu »vodnega pokopališča«. Med gradnjo mostu so namreč našli veliko ladijskih razbitin iz 19. in začetka 20. stoletja. Nekateri ocenjujejo, da je tam na morskem dnu več kot 300 potopljenih ladij – in na nekaterih so morda pravi zakladi. Eno od plovil še vedno buri duhove. Ljudje naj bi pod mostom Zlata vrata pogosto videli pluti parnik (ki je sicer potonil v 19. stoletju), ki se nato izgubi v megli.

image

Opazovalnica kitov
Most postane včasih tudi raziskovalni laboratorij. Znanstveniki s ploščadi na mostu opazujejo in fotografirajo morske živali, kot so sivi kiti, kiti grbavci in delfinom podobni sesalci, imenovani pristaniške pliskavke. (Plavajo blizu mostu in iščejo slastne male ribice, ki jih v zalivu San Francisco ne manjka.) To je torej most, ki je hkrati opazovalnica!

Skrita trdnjava
Pod mostom je 156 let stara trdnjava Fort Point. Zgradili so jo sredi 19. stoletja v času kalifornijske zlate mrzlice. Varovala naj bi območje in najdišča zlata pred vsiljivci. Vojaško je nikoli niso uporabili. Pred začetkom gradnje mostu so nameravali trdnjavo porušiti. Nato pa je snovalec mostu Joseph Strauss zaradi varnosti zgradil poseben obok, pod katerim zdaj stoji trdnjava. Na srečo je tudi trdnjava imela svojega telesnega stražarja.

Še več zanimivosti o mostu si preberi v marčni številke revije National Geographic Junior.


Vuč u vodo

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler
Arhivska fotografija: Tržiški muzej

Na prav poseben dan marca marsikje po Sloveniji po rekah, potokih, kanalih in ribnikih zaplavajo majhne hiške, v katerih gori luč. V Tržiču jim pravijo gregorčki, izdelujejo jih v vseh šolah in vrtcih in jih po reki spuščajo med priljubljeno prireditvijo Vuč u vodo (tako se po gorenjsko reče Luč v vodo). Zdaj odkrivamo, kako daleč v preteklost sega ta šega.

image

Konec teme
Na večer pred 12. marcem, ko goduje sv. Gregor, znan kot prinašalec pomladi, so nekoč rokodelci – v Tržiču so bili to čevljarji – prenehali delati ob umetni svetlobi, ker je bil dan že dovolj dolg, zato so spustili luč v vodo. Po starem verovanju se na gregorjevo ženijo tudi ptički.

Korenine iz pradavnine
V najnovejši raziskavi, ki jo je opravil kustos Tržiškega muzeja Bojan Knific, zdaj lahko izvemo, da je šega še precej starejša in precej bolj razširjena, kot smo mislili. “Obrtniki so pri delu začeli uporabljati luč v 15. ali 16.  stoletju, prej pa so delali le podnevi,” pove. “Toda ta šega je bila razširjena že tedaj, torej njene korenine segajo še dlje v preteklost.” V čase pred krščanstvom, ko so se ravnali po soncu, luni in naravnih pojavih. Ogenj ali luč so takrat po vodi spuščali ali na najdaljšo noč ali na spomladansko enakonočje, ko je godoval sv. Gregor. Pri nas najdemo najstarejši zapis o tej šegi iz Železnikov iz leta 1854, ko so po vodi spuščali goreče lesene dilce, premazane s smolo. Najstarejši zapis iz Tržiča pa je iz časopisa Gorenjec iz leta 1900.

image
Najstarejša fotografija spuščanja gregorčkov v Tržiču je iz leta 1934.

Starodavno obredno mesto
V časih pred krščanstvom so ljudje obredja izvajali na točno določenih krajih, kjer so morali ob določenem času nekaj narediti, da je – po njihovem verovanju – na svetu lahko vladal red. Tržiško prizorišče spuščanja gregorčkov leži na črti skozi Tržič, ki povezuje še nekaj takšnih starih obrednih mest.
Na Kamnjeku na primer je po starem izročilu stala velika “čarna skala”, torej skala, kjer se čara in kjer je živela Pehtra baba. Na tem mestu so zato žagali leseno ali slamnato lutko in s hriba v reko kotalili sode, napolnjene z vodo in kamenjem. Na Mizici na levem bregu reke so na kresno noč kurili kres. Tam naj bi bil zakopan tudi zaklad.

Slama in metle
Iz starih zapisov vemo, da so že od samega začetka po reki spuščali predvsem hišice, pa tudi druge plavajoče predmete, denimo goreče lesene dilce ali cokle. Pogosto so spuščali košare, v katere so naložili oblance ali podobno gorljivo snov. Poseben pomen je imelo v takratnem verovanju kurjenje slamnatega kresa, saj je slama predstavljala zimo. Pogosto so slamnato lutko zažgali, lahko jo vrgli v vodo ali pokopali. To vlogo je pozneje prevzel Pust in še danes ga simbolično pokopljemo ali zažgemo.
Med obredom so vihteli stare brezove metle, na katere so nanesli smrekovo smolo, jih ovili s slamo in zažgali. Vihteli so jih v obliki številke osem, torej v obliki križa, ki že od nekdaj predstavlja blagoslov, v starem ljudskem izročilu pa je to obramba pred strelo in neurjem. Obred se je navadno zaključil z “lučno pečenko”,  pojedino, katere temeljna sestavina je bila meso.

image

Oživljeni spomin
Pozneje je šega izgubila svoj obredni pomen in namesto odraslih so gregorčke začeli spuščati otroci, šega pa se je ohranila kot spomin na stare čase. Po drugi svetovni vojni je šega malce zamrla, v šestdesetih in sedemdesetih letih pa so jo obudili kot turistično prireditev. Še hitreje se je začela razvijati, ko so vključili osnovne šole. Ko je Slovenija postala samostojna država, se je okrepilo zanimanje za dediščino in lokalna izročila in prireditev se je razširila tudi v kraje, kjer prej te šege niso poznali. Žal so izdelovalci gregorčkov uporabljali vedno več okolju neprijaznih sestavin – na primer stiropor, ki dobro plava. Danes ljudje precej bolj pazimo na okolje, zato so gregorčki spet izdelani iz lesa, kartona, papirja, lepenke, vej in drugih naravnih materialov.

Reportažo o tržiški prireditvi Vuč u vodo lahko do konca prebereš v marčnitevilki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Žepko

Zamisel in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

V vsaki garderobni omari se skrivajo stari in pozabljeni kosi oblačil. Pogosto so to prav kavbojke – neizčrpen vir oblikovalcev in predelovalcev, ki z malo spretnosti in veliko mero domišljije iz njih oblikujejo vedno nove in nove kose oblačil ali dodatkov. In tako je nastal tudi naš ptiček Žepko, znanilec pomladi na gregorjevo.

V njem je dovolj prostora za telefon in denarnico, če se odpraviš na popoldanski potep ali v kino s prijatelji.

Potrebuješ:

    image
  • 2 žepa s kavbojk
  • pas s kavbojk
  • škarje
  • papir
  • pisano blago
  • filc
  • šivalni stroj
  • likalnik
  • sukanec
  • šivanko
  • univerzalno lepilo
  • gumb
  • vrv
  • lesene delce za nakit

Starim kavbojkam ali platnenim hlačam odparaj žepa z zadnje strani hlač. Odparaj tudi pas kavbojk. Iz žepov in pasu odstrani vse potrgane nitke. Odparan pas kavbojk se ti bo sam od sebe prepognil. Če imaš doma šivalni stroj, zašij spodnji del pasu kavbojk, da nastane ročaj torbice, še prej pa ga odreži na ustrezno dolžino.

Če nisi vešč šivanja s strojem, naj ti pomaga odrasel pomočnik. Sicer pa vzemi v roko šivanko s sukancem in rob zašij ročno. Tanke trakove, ki držijo pas na hrbtni strani, ročno zašij.

Na papir nariši kroj kljuna in repa ter ju izreži. Položi ju na blago, zloženo v dva sloja. Kroj pripni na blago z bucikami. S škarjami reži blago kakšnega pol centimetra od roba papirja. (Slika 1)

Da bosta rep in kljun dovolj močna, izreži iz filca še en rep in kljun, ki sta enako velika kot kroj. Iz filca izreži še dva kroga s premerom 2 cm za oči. Kroga naj bosta večja, kot so gumbi, ki jih boš kasneje prišil na sredino oči.

Izrezane kose blaga za rep in kljun položi z licem drugega proti drugemu. Na vrh položi še izrezan filc. Vse skupaj pritrdi z buciko. S šivalnim strojem zašij rep in kljun pol centimetra od roba blaga. (Slika 2)

Spodnjega roba ne zašij. Blago repa in kljuna obrni in robove polikaj. Filc ostane na sredini kot polnilo.

image

Na vsak žep prišij ali z univerzalnim lepilom prilepi krog za oko. Na sredino vsakega očesa prišij gumb.

Za noge uporabi vrvico. Ta naj bo tako debela, da boš nanjo lahko nanizal kroglice. Če je pretanka, jo prepogni. Za vsako nogo odreži en košček. Končna dolžina noge naj bo okoli 10 cm.

Spodnji konec vrvice zavozlaj in na vrvico nanizaj kroglice. Za vsako nanizano kroglico naredi še en vozel. (Slika 3)

Na žep položi kljun, noge in rep. (Slika 4)

Prekrij ga z drugim žepom in pripni z bucikami. Žepa sešij skupaj.

Ker je blago zelo debelo, prišij pas za ročaj na hrbtni strani ptička na roko.

 


ZaKuhaj: Polentne tortice

Besedilo in fotografije: Irena Tomažin

image

Če si pravi ljubitelj koruze, ti je ta recept pisan na kožo. Tokrat se bomo lotili polente malo drugače. Igrivo, sladko ali slano, kot hitri prigrizek ali polnovreden obrok s tvojimi najljubšimi sestavinami. Preizkusi različne variante in nam sporoči, katera ti je najbolj všeč.

Sestavine za polento:

image1 skodelica (okoli 180 g) koruznega zdroba 2 skodelici (500 ml) vode 1 žlička soli 1 žlica oljčnega olja


Sestavine za pica nadev:

zelenjava po izbiri (korenje, buča, koromač, koruza)
stročnice (čičerika, grah, fižol)
paradižnikova mezga
rastlinska smetana (npr. ovsena ali riževa)
trdi sir za ribanje ali mleti mandlji
ščep svežih ali sušenih začimb (npr. origano, timijan, rožmarin)

Tako preprosto je:

1. Dve skodelici vode zavreš v večji posodi, soliš, znižaš temperaturo (da mehurčki več ne brbotajo) ter postopoma vsipaš koruzni zdrob v vodo in zraven previdno mešaš, da se ne naredijo grudice. Vmes dodaš še žlico oljčnega olja in pokrito kuhaš na najnižji temperaturi okoli 5 do 10 minut (ali toliko časa, kot je navedeno na embalaži).

2. Medtem si pripraviš večji pekač za pito ali pa uporabiš več manjših modelčkov, ki jih premažeš z maščobo (npr. s kokosovim oljem), nato vanje nadevaš kuhano polento s pomočjo kuhalnice tako, da je plast debela okoli 1 cm. Če masa ni več vroča, si lahko pomagaš tudi s prsti, da jo enakomerno razporediš. Vrhnjo plast lahko premažeš z ovseno (ali katero drugo) smetano ter po vrhu naribaš sir ali pa potreseš mlete mandlje.
image
3. Pekač z nadevano polento daš v pečico na 180 stopinj, pečeš okoli 7 do 10 minut. Nato ga previdno vzameš ven iz pečice. Ko se malce ohladi, lahko izrežeš poljubne oblike s pomočjo modelčkov za piškote ali pa oblikuješ poljubne oblike (npr. ribice) s pomočjo noža ali vilice.

Tako pripraviš »polentne pice«:

1. Namesto preprostega sirovega nadeva si lahko na polenti pripraviš svoj najljubši pica nadev. Kuhano, še vročo polento nadevaš v manjše pekače ter jih po vrhu najprej premažeš s paradižnikovo mezgo. Nato dodaš na koščke narezano zelenjavo (bučo lahko pred tem skuhaš, da bo bolj mehka, korenje pa lahko naribaš), koruzo, čičeriko (lahko uporabiš kar vloženo), potreseš origano in naribaš najljubši sir.

image 2. Nadevane polentne pice pečeš v pečici na 180 stopinj okoli 10 minut.

Tako pripraviš sladke polentne tortice:

1. Najprej si pripraviš »sladek« nadev iz buče in fižola. Manjši kos buče olupiš, narežeš na manjše kose in kuhaš v vodi 10 minut, da se zmehča. Nato jo dobro odcediš in pretlačiš ali zmiksaš skupaj z rdečim fižolom (lahko uporabiš kar vloženega). Po želji lahko vmešaš zraven žlico javorjevega sirupa, ovsene smetane ali mletih mandljev. Namesto buče lahko uporabiš tudi korenje. image 2. Nato zakuhaj polento. Poleg koruznega zdroba lahko uporabiš še kakšen drug zdrob (npr. kamutov ali pirin, proseni, rižev zdrob). Med mešanjem polente dodaj sladko bučno kremo, ščep soli in 1 žlico kokosovega olja.

3. Polento kuhaš okoli 5 do 10 minut, nato jo nadevaš v manjši pekač, po vrhu potreseš mlete mandlje in pečeš v pečici na 180 stopinj še 10 minut. Nato previdno vzameš iz pečice in narežeš na manjše rezine, ki jih poljubno okrasiš.

Še več zanimivosti o sestavinih polentnih jedi, si preberi v marčni številki revije National Geographic Junior.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov