Vstopna stranVsebinaArhiv

Pingvinje mesto

Besedilo: Scott Elder
Fotografije:  Frans Lanting / National Geographic Creative (pingvina, ki si dvorita); Klein & Hubert / Nature Picture Library (dva pingvina); Morales / Age Fotostock (pingvin, ki plava)

image

V mestu vlada živahen vrvež jutranje naglice. Množice sredi gradbišč drvijo ena mimo druge. Posameznika se nenadoma zaletita in začneta kričati drug na drugega. Pridružijo se jima mimoidoči. Dogajanje je še bolj hrupno zaradi trobljenja in cviljenja malo dlje po poti, kjer je še en zastoj. Zamašek se sčasoma sprosti in jutranji potniki gredo lahko dalje, novemu dnevu naproti.

Mogoče se ti zdi, da se vse to dogaja v velemestu, kakršno je na primer New York. V resnici pa smo na Antarktiki, potniki pa so antarktični pingvini, ki se odpravljajo hranit. Antarktični pingvini so visoki 60 centimetrov in ne letijo. Živijo na Antarktiki in v njeni okolici, gnezdijo pa v množičnih skupnostih, ki jim pravimo kolonije. V njih je pogosto več sto tisoč pingvinov in njihove kolonije imajo veliko skupnega s človeškimi mesti. Morske ptice, ki živijo v njih, pa so prave »mestne srajce«.

Ptičji gradbeniki
image V kolonijah antarktičnih pingvinov je hrupno kot v človeških mestih. Novembra, ko je na Antarktiki začetek poletja, prispejo na obalo člani različnih kolonij, da bi se parili. Takrat vreščijo skorajda brez predaha. Tako glasni so, da se lahko kosajo z vpitjem, hupanjem in drugim truščem pravih velemest. »Izredno glasni so,« pojasnjuje biolog Ron Naveen. »Ko jih opazujem, si vtaknem zamaške v ušesa.«



Ko živali prispejo na kraj, kjer se bodo parile, začnejo početi nekaj, kar pogosto vidiš v mestih: gradijo. Pari iz kamenčkov izdelujejo gnezda, široka kar pol metra. Gradijo jih eno poleg drugega kot hiše v mestnih soseskah. Pingvini živijo v gručah zaradi varnosti. Osamljeno gnezdo bi bilo lahka tarča za veliko govnačko, ptico plenilko, ki se spusti z neba in zgrabi jajce ali mladiča antarktičnega pingvina.
»Če pa so pingvini v skupini, združijo moči in preženejo plenilce,« pripoveduje raziskovalka pingvinov Heather Lynch. Antarktični pingvini se ne otepajo samo plenilcev. Paziti se morajo tudi »tatov« v koloniji. Drug drugemu namreč skušajo vzeti kamne iz gnezd. Pred morebitnimi »zmikavti« se branijo tako, da po njih udrihajo s perutmi. Zakaj antarktični pingvini ščitijo svoje kamenčke? Ker varujejo jajca in mladiče pred talečim se snegom. Če voda zalije gnezda, je to za podmladek usodno.

image

Nekaj tednov potem, ko par izdela gnezdo, samica izleže dve jajci. Mladiča se izvalita približno v mesecu dni, torej sredi ali konec decembra. Na Antarktiki je takrat poletje, zato sonce zaide le za zelo kratek čas. Mladiči torej odraščajo v okolju, ki je noč in dan osvetljeno kot v mestih. Toda kljub svetlobi je mrzlo. Samica in samec izmenično sedata na gnezdo, da grejeta podmladek.

Še več o antarktičnih pingvinih lahko prebereš v februarski številki National Geographic Juniorja.


Moja prijateljica morska leopardinja

Besedilo in fotografije: Paul Nicklen

image


Morski leopardi slovijo kot krvoločne živali. Tako so na primer prikazani v risanki Vesele nogice in dokumentarnem filmu Popotovanje cesarskega pingvina. Kot fotograf prostoživečih živali sem odrinil na pot, da bi dokazal, da temu plenilcu pravzaprav delamo krivico. S prijateljem Goranom Ehlmejem sva se s to mislijo odpravila na Antarktiko, kjer morski leopardi živijo in plenijo pingvine. Ko sva zagledala orjaško samico morskega leoparda, sem hitro pripravil Zodiak (napihljiv čoln), da bi si žival ogledal od blizu.

Morska leopardinja naju je skoraj takoj prišla pozdravit. Priplavala je k najinemu štirimetrskemu čolnu in se skrivala pod njim. Dolga je bila kot čoln, široka pa slab meter – prava orjakinja med morskimi leopardi. Medtem ko sem občudoval njeno velikost, je odplavala, zgrabila antarktičnega pingvina, ki je odplaval na odprto morje, in se vrnila z njim med zobmi. Z njimi je začela tako močno udarjati ob spodnji del čolna, da se je premec dvigoval iz vode. Sedla sva na pontone, da sva bila pripravljena na najhujše.

image

Goran je bil morskih leopardov že vajen, vrsto je občudoval in spoštoval. Jaz pa sem se z njimi srečal prvič in bil sem vesel, da sem sedel na varnem v čolnu, ne pa plaval v vodi. Ko je morska leopardinja s suvanjem ob čoln vendarle ubila pingvina, se je prikazala le kakšen meter proč. Težko je bilo gledati, kako ubija in odira pingvina, toda biolog in naravoslovec v meni je razumel, da je morska leopardinja plenilka, pingvin pa je njen plen.

Goran se je obrnil k meni in rekel: »Čas je, da greš v vodo.« Čeprav sem nameraval ugotoviti, ali so morski leopardi zares krvoločne živali, mi je ob misli na to, da bom v vodi ob samici, pognalo adrenalin po žilah. Usta so se mi izsušila, noge odrevenele; v trenutku sem otrpnil od strahu. Goran je dejal: »Bolje sploh ne more biti. V vodo!« Komaj sem razprl trepetajoče ustnice, da sem si v usta vstavil dihalko. Vzel sem podvodni fotoaparat in z roba gumenjaka zdrsnil v ledeno antarktično vodo, ki je merila -1 stopinjo Celzija.

image

Pod vodo je vse videti za 30 odstotkov večje. Samica je bila ogromna že, ko sem jo gledal od zgoraj, pod vodo pa se mi je zdela nepojmljivo orjaška. Glavo je imela veliko večjo kot medved grizli. Popolnoma ranljiv sem negibno čakal na gladini, da se ji počasi predstavim. Takoj je zaplavala proti meni in, ne da bi počasnila, prišla čisto do mene. Razprla je velikanska usta in planila name, da je bil sprednji del fotoaparata skoraj v njenem grlu, mojo glavo in fotoaparat pa so obdajali njeni zobje. Zgornje zobe je imela le nekaj centimetrov nad mojo glavo, spodnji čekani pa so se približali spodnjemu delu moje brade. V tem položaju je ostala nekaj sekund. Potem se je umaknila in opazovala, kako se bom odzval. Grožnjo je večkrat ponovila. Vsakič se je zagnala kot kobra in se ustavila nekaj centimetrov pred ohišjem podvodnega fotoaparata.

Podvodno pustolovščino na Antarktiki lahko do konca prebereš v februarski številki revije National Geographic Junior.


Perunova ledena doba

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Že tretje leto zapored v ljubljanskem BTC-ju stoji velik šotor, ki kakor omara, ki popelje v Narnijo, vodi v Ledeno deželo, polno domišljije in v led ujete čarobnosti. Medtem ko ostali ledeni parki po Evropi upodabljajo več ali manj Disneyjeve risane junake, te pri nas vsako leto v skrivnostno pisano osvetljeni ledeni deželi pričakajo junaki iz različnih koncev in krajev slovenske domišljije, davne preteklosti in ljudskega izročila. Predlani so bili to slovenski pravljični junaki, lani vitezi iz srednjega veka, letos pa mitološka bitja, a prav vsi so izklesani iz ledu. Zato je temperatura v tej deželi minus štiri stopinje in se moraš za obisk primerno obleči.

image

60 ton ledu

Ledeno deželo sta si zamislila zakonca Miro in Helena Rismondo. A praktično vsi, ki vas pozdravijo na vhodu, so izdelali kakšno skulpturo v njej. S kakšnimi izjemnimi ustvarjalci imamo opravka, pove tudi podatek, da je Miro januarja na Kitajskem, na enem od največjih tekmovanj izdelovanja ledenih skulptur, za skulpturo idrijske čipke prejel nagrado za ustvarjalnost!

No, vrnimo se spet v Ljubljano. Za upodobitev Ledene dežele so uporabili kar 60 ton ledu. Miro, sicer avtor skulptur Peruna in Svaroga, je led začel izdelovati že maja v svoji napravi za izdelovanje ledenih blokov. Do prvega oktobra je pripravil že 30 ton ledu. “Naprava izdela dva metra krat pol metra veliki in 25 centimetrov debeli kocki ledu v treh dneh,” pove Miro. “Vsaka skulptura pa je sestavljena iz 10 do 30 takšnih ledenih blokov”.

image

A Mirovih 30 ton ledu še ni bilo dovolj, zato so drugo polovico ledu morali pripeljati kar s Poljske. Z izdelovanjem so začeli prvega oktobra, izdelana dežela pa je prve obiskovalce sprejela sredi novembra. Za oblikovanje ledu umetniki uporabljajo predvsem motorne žage in dleta, pomagajo pa si tudi s sušilniki za lase, likalniki itd. Ledene bloke zlepijo tako, da jih najprej zravnajo, nato vpnejo skupaj in na koncu v režo med njimi vlijejo vodo, ki v trenutku zmrzne. Le malo skulptur nato zgladijo s sušilnikom za lase, a so vseeno zelo gladke, ker se led v 14 dneh zgladi sam, saj se neprestano spreminja.

Domače zgodbe skozi tuje oči
Dva do štiri tone težke junake iz slovanske mitologije je izdelovalo enajst umetnikov, med njimi dva Katalonca, Rusinja in Finec. Vsak je dobil svojo zgodbo, določeno količino ledenih blokov in prostor, skulpturo pa si je nato zamislil povsem sam.

image

Tudi tujci so torej izdelovali slovenske različice slovanskih mitoloških bitij, kot so si jih sami predstavljali. Edina skulptura, ki je nastala po sliki, je mogočni Perun. Miro ga je izdelal v zgolj štirih dneh. Za okras so umetniki med potjo na kosilo s tal pobirali suhe liste in jih vstavljali v led. Tudi Miro je že poleti v led zamrznil grozdje, rože, tudi brokoli, ki je šel v cvet. (Bi ga prepoznal?)

Več o slovanskih božanstvih, ki si jih lahko ogledaš v Ledeni deželi, preberi v februarski številki revije National Geographic Junior.


“V življenju rabiš dve stvari: brzino in korajžo”

Pripravila: Špela Frlic
Fotografiji: Siri Juell Rasmussen (portret); Karmen Zupan (z mlado bralko)

Tako v knjigi Tonja iz Hudega brega pravi teta skoraj desetletne rdečelase deklice Tonje. In Tonja se strinja. Edini otrok v gorski vasici Hudi breg je, najraje dirka s sankami in zraven poje na vse grlo. Njen najboljši prijatelj je stari violinist Gunnvald, njen domači ljubljenček pa galeb Gal. Ko bereš zgodbo o Tonji, te prime, da bi kar takoj iz kleti izbrskal sanke in se odpravil na bližji zasneženi breg. Zato je ta knjiga idealno zimsko branje. Kje naj človek išče zasneženi breg poleti?

imageMaria Parr, ki je knjigo napisala, ima s snegom, pa tudi s fjordi, ovcami in galebi, o katerih lahko beremo v knjigi, kar nekaj izkušenj, saj je doma na Norveškem. Poleg Tonje je napisala še knjigo o prav tako navihani deklici Leni in njenem prijatelju Trilčku z naslovom Vafljevi srčki. Novembra je za kratek čas obiskala Slovenijo in se srečala s slovenskimi bralci.
Na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je takole odgovarjala na njihova vprašanja.

Koliko časa ste pisali knjigi?
Vafljeve srčke sem pisala precej časa. Prvo zgodbo sem napisala, ko sem hodila še v šolo. Moje knjige nastajajo dolgo, ker pišem zelo počasi. Najraje pišem takrat, ko čutim, da bo nekaj prišlo iz mene.

Ste se zabavali, ko ste knjigi pisali?
Ja, zelo sem se zabavala. Če se zabavam, ko pišem, je to dober znak, da se bodo ob knjigi zabavali tudi bralci.

Ste dogodivščine, ki jih opisujete v obeh knjigah, tudi v resnici doživeli?
Nisem. Vse zgodbe sem si izmislila. Živim pa v majhnem kraju, ki je zelo podoben tistemu, v katerem živita Trilček in Lena iz Vafljevih srčkov ali pa Tonja iz Hudega brega.

Kako ste dobili idejo za Tonjo iz Hudega brega?
Hotela sem napisati zgodbo o fantu in deklici, ki sta zelo sproščena in se veliko igrata. Začela sem pisati o fantu, potem pa sem si premislila in ga spremenila v deklico, v Tonjo. Hotela sem ustvariti literarno junakinjo, tudi zato ker jih v norveški literaturi primanjkuje.

Zakaj ste se odločili, da je Tonja edini otrok v vasi?
Imam tri brate in sestre. Ko sem bila majhna, sem si včasih želela, da bi lahko kdaj imela starše samo zase. Zato sem si potem izmislila otroka, ki ima vse odrasle okrog sebe zase.  Ko pa sem o tem govorila otrokom na Norveškem, se jim je zdelo to, da bi bila Tonja edini otrok v knjigi, zelo dolgočasno. Zato sem dodala še otroke, ki so na počitnicah v kampu.

Ste se veliko sankali, ko ste bili majhni?
Ogromno. Takrat še ni bilo plastičnih sank. Sankali smo se z lesenimi sankami s kovinskimi sanicami. Zelo hitri smo bili. Živim ob takem dolgem pobočju in vsako zimo komaj čakam, da se bodo otroci iz vasi začeli sankati.

image

Od kod ideja, da ima Tonja doma galeba?
Galebe imam zelo rada. Ker galebi živijo ob morju, jih je na Norveškem veliko. Ko sem bila majhna, se mi je zdelo, da kričijo moje ime in me kličejo: “Maria! Maria!” Pred nekaj leti je galeb naredil gnezdo na naši hiši. Radi smo ga imeli. Prinesel pa nam je tudi kup težav, ker je rad strmoglavljal na ljudi, ki so prišli mimo. To pa je bilo včasih tudi nevarno, saj so galebi veliki in težki ptiči.

So vam bile, ko ste bili majhni, všeč take knjige, kot je Tonja iz Hudega brega?
Ja, zelo rada sem jih brala. Najbrž tudi za to pišem na tak način. Ko pišem, se spominjam občutkov, ki sem jih čutila, ko sem bila otrok.

Ali že pišete novo knjigo?
Ja, pišem. Naslov pa je še skrivnost. Knjiga bo zagotovo izšla, še preden boste odrasli. Ne morem pa obljubiti, da bo prevedena v slovenščino. To pa je odločitev urednikov.

Na tem mestu objavljamo le delček pogovora, ki so ga v celoti vodili mlade bralke in bralci. Hvala vsem za odlična vprašanja!

imageOdgovori na nagradno vprašanje!
Katero žival ima Tonja za hišnega ljubljenčka?

Odgovor pošlji do 15. februarja 2017 na naslov:

National Geographic Junior
Stegne 9b,
1000 Ljubljana.

Med pravilnimi odgovori bomo izžrebali enega bralca ali bralko, ki bo dobil svoj izvod Tonje iz Hudega brega.

 


Ustvarjalnice: Snežaki, zimski veseljaki

Besedilo in izdelki: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Zimaaaaa! Kjeeeeeee si? Nam se snežake delat mudiiiiiii!

Potrebuješ:image

  • volno za polstenje
  • vročo vodo
  • tekoče milo
  • skledo
  • šivanko
  • debelejšo nit
  • pekač
  • mehurčkasto folijo
  • iglo za suho polstenje
  • želodove kapice
  1. Kroglice za snežene kepe snežakov najprej oblikuj na suho. Iz velike kepe volne za polstenje potegni na plan manjši pramen, ki ga zavozlaš na sredini. Konca ovij okoli vozla. Iz volne potegni drug pramen, s katerim na trdo oviješ prejšnjo kroglico. Najbolje je, da s suho volno narediš vse kroglice hkrati. Za snežaka potrebuješ pet kroglic. Tri različno velike za snežakovo telo in dve majhni za roki.
  2. image
  3. Pripravi si skledo z vročo vodo. Vanjo nabrizgaj malo tekočega mila in premešaj. V levo roko primi kroglico, z desno nanašaj z roko vročo milnico, dokler ni kroglica mokra. Kroglico začni nežno stiskati z roko. Nežno jo gladi in med rokami nežno svaljkaj, da se volna prepoji in milo ustvari bogato peno. Kroglica oz. kepa mokre volne tako počasi postaja vse trša.
  4. Kroglico svaljkaj med dlanmi vedno hitreje in močneje. Toliko časa, dokler ne postane čisto trda. Med delom roke in kroglico ves čas pomakaj v vročo milnico. Na takšen način oblikuj vseh 5 kroglic. Ko meniš, da je dovolj trda, jo speri pod tekočo vodo. Dobro jo ožmi, da iz nje iztisneš čim več vode. Nato jo položi na brisačo in s stiskanjem popivnaj čim več vode.
  5. V pekač položi mehurčkasto folijo. Za korenček oblikuj čisto tanek svaljek iz oranžne volne. Namoči ga z milnico in svaljkaj s prsti ob podlago, dokler ne postane trd. Tako kot kroglice, operi tudi korenček. Kroglice in korenček položi čez noč na radiator, da se posušijo.
  6. image
  7. Z debelejšo nitjo in s šivanko nanizaj najprej v eno smer eno na drugo kroglice za telo. Šivanko obrni in nit napelji še v drugo smer. Na glavi pusti zanko za obešanje. Na spodnji strani snežaka naredi vozel. Z drugo nitjo najprej nanizaj eno roko, potem pojdi z iglo skozi sredino srednje kroglice in na koncu nanizaj še drugo kroglico za roko. Šivanko obrni in nit napelji še v drugo smer. Kroglice na niti stisni in konca zaveži skupaj. Ostanke niti odreži.
  8. Med prsti oblikuj čisto mini kroglice iz črne volne. Namesti jih na trebušček za gumbe in na glavo za oči. V kroglice snežakovega trebuščke jih utrdi z iglanjem z iglo za polstenje. Ta ima na svoji osti zobce, ki zagrabijo volnena vlakna in jih porinejo globoko v kroglico. Na enak način utrdi korenček. Najprej ga odreži na ustrezno dolžino, nato pa z iglanjem utrdi ob korenu na sredino glave snežaka.

Snežakom na glave povezni čepice, želodove kapice, ki si jim z žebljičkom naredil luknjice na sredini. Skoznje napelji vrvico za obešanje.

 


Zakuhaj: Vitamini in beljakovine za zimske vragolije

Besedilo in fotografije: Irena Tomažin

image
Zima prinaša čas sproščenega uživanja na belih strminah, včasih pa si radi privoščimo tudi dober obrok kepanja, izdelamo pravi bunker ali pa se odpravimo na raziskovalni nočni pohod z baklami. Da ne bo zmanjkalo moči in energije za vse prave zimske vragolije, moramo poskrbeti, da nahranimo telo z veliko mero vitaminov, beljakovin in kakovostnih ogljikovih hidratov. Zato je primeren čas, da uvrstiš na svoj jedilnik kakšen dodaten kos sadja in zelenjave ter ob tem odkriješ še kakšen nov okus, ki te morda preseneti.

image
Sestavine za slastno juho:

  • 100 g (en srednje velik gomolj) koromača
  • 250 g zelenih bučk
  • 100 g topinamburja ali krompirja
  • nekaj lističev vrtne zelenjave, po želji (npr. ohrovt, kitajsko zelje)
  • 2 žlici zdroba ali ovsenih kosmičev
  • 6 dcl vode
  • 1 dcl riževe ali kokosove kreme
  • 2 žlički kokosovega olja
  • noževa konica mletega muškatnega oreščka
  • 1 žlička mešanice začimb (timijan, šetraj, limonska trava)
  • 1 zvrhana žlička nerafinirane soli



Tako preprosto je:

  1. Zelenjavo dobro operemo. Topinambur ali krompir olupimo. Bučk ni treba olupiti, če so ekološke in je lupina tanjša in mehka. Koromač razslojimo ter odstranimo notranji trši stržen.
  2. Zelenjavo narežemo na manjše kose in jo zakuhamo v loncu z vodo, solimo. Ko zavre, zmanjšamo temperaturo kuhanja, dodamo zdrob in začimbe.
  3. Kuhamo na nižji temperaturi okoli 15 minut, nato dodamo še riževo in kokosovo kremo, po okusu, ter začinimo s hladno stisnjenim kokosovim oljem.
  4. Juho na rahlo spasiramo ter po želji okrasimo z belimi »snežinkami«: kokosovimi kosmiči, mletimi mandlji, drobljenimi ovsenimi kosmiči ali amarantovimi kroglicami (napihnjenčki).

image
Sestavine za hranljive ovsene piškote:

  • 120 g (ena manjša skodelica) ovsenih kosmičev
  • 1 zrela banana
  • 1 dcl riževega napitka ali vode
  • 40 g (3 zvrhane žlice) kokosovih kosmičev
  • 3 zvrhane žlice mandljeve moke (lahko tudi kokosove moke ali drugih mletih oreščkov)
  • pest suhega sadja (npr. brusnice, suhe slive)
  • 1/2 žličke cimeta
  • 1 velika žlica javorjevega sirupa
  • 1 žlička kokosovega olja (ali 1 žlica arašidovega masla)

Tako preprosto je:

  1. Ovsene kosmiče za dobre pol ure namočimo v riževem napitku ali vodi. Za nekaj minut v vodi namočimo tudi brusnice in suhe slive ali katero drugo suho sadje po izbiri. Ko postane mehkejše, ga narežemo na drobne koščke. Vodo, ki je ostala od namakanja suhega sadja, lahko popijemo, je zelo sladka. Nato z vilicami dobro pretlačimo banano, da iz nje nastane gosta zmes.
  2. Ovsene kosmiče dobro odcedimo ter jih v večji skledi dobro pomešamo skupaj s pretlačeno banano, kokosovimi kosmiči in mandljevo moko, dodamo še cimet, javorjev sirup in kokosovo olje ter kakšno drugo poljubno sestavino.
  3. Dobljeno maso nadevamo v manjše posodice za mafine (papirnate ali silikonske), debeline okoli 1 cm. Po želji jih lahko okrasimo še s koščki čokoladic. Nato jih pečemo v pečici na 175 stopinj 25-30 minut.



Še več zanimivosti o tokratnih sestavinah lahko najdeš v februarski številki revije National Geographic Junior.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov