Vstopna stranVsebinaArhiv

Vzpon tigra

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografiji: Photoshot License Ltd / Alamy (Na Snegu); J & C Sohns / Age Fotostock (portret tigra)

Sibirski tiger, 270 kilogramov težka žival, se pomika skozi noč po zasneženem gozdu vzhodne Rusije. Tiger ne ve, da spremljajo vsak njegov korak. Klik, klik, klik. Fotografski aparat, pritrjen na drevo, izdela posnetke velike mačke, ki z ogromnimi šapami tepta sneg pod seboj in se prebija naprej. Nič hudega sluteči tiger je del pomembnega fotografskega projekta. Strokovnjaki za tigre občasno postavijo kamere v različnih predelih življenjskega okolja teh velikih mačk, ki obsega ozemlje vzhodne Rusije in še 12 drugih azijskih držav. Naprave izdelujejo posnetke tigrov, ki jih raziskovalci nato skupaj z drugimi zbranimi informacijami uporabljajo za določanje števila teh mačk v divjini. Med zadnjim štetjem populacije leta 2016 so strokovnjaki doživeli prijetno presenečenje: prvič v tem stoletju se je število divjinskih tigrov povečalo in ne zmanjšalo.

image

Mačji utrinki
V zadnjih letih so znanstveniki trdo delali, da bi pridobili podatke o številu tigrov v divjini. V sklopu projekta so raziskovalci iz različnih držav, v katerih živijo tigri (vključno z Rusijo, Bangladešem, Butanom, Indijo in Nepalom) v gozdovih in na travnatih površinah namestili fotografske aparate, ki se sami sprožijo, ko zaznajo gibanje, ali takšne, ki jih je mogoče aktivirati na daljavo. Upali so, da jim bodo naprave pomagale določiti število divjinskih tigrov v vsaki od držav. V preteklem stoletju je zaradi divjih lovcev in krčenja naravnega okolja teh živali število tigrov v divjini upadlo. »Zelo pomembno je, da spremljamo populacijo teh velikih mačk,« pravi Rohit Singh, strokovnjak pri eni od organizacij, ki vodijo zadnje raziskave. »Več kot vemo o njih, bolje jim lahko pomagamo.«

imagePo tem ko so dodobra raziskali gibanje tigrov na območjih, kjer se te živali najpogosteje zadržujejo, so se raziskovalci lotili še večjih področij, kjer je divjih prašičev in drugih živali, ki predstavljajo tigrov plen, v izobilju. »Tigri pridejo sem, ko so lačni ali žejni,« pravi Singh. Na teh območjih so postavili mnoge fotografske pasti, ki lahko živali ujamejo z različnih kotov. Fotografske aparate so namestili na drevesa. Naprave so bile izdelane tako, da so bile neopazne na drevesih in jih ni bilo lahko opaziti.

Tako je bilo manj možnosti, da bi jih radovedne živali lahko uničile. Fotoaparati so se sprožili, ko so zaznali gibanje. Med delom pa so morali biti raziskovalci izjemno previdni. »Tigri so lahko zelo nepredvidljivi,« je razložil Singh. Med eno od odprav sta s sodelavcem naletela na tigrico, ki je ravno žvečila svoje kosilo. »Ko naju je zagledala, je takoj skočila na noge in se postavila v položaj za naskok,« pripoveduje Singh. K sreči se je ustavila in raziskovalcev ni napadla. »Želela naju je samo opozoriti, naj se čim prej spraviva z njenega ozemlja.

Ubogala sva in jo takoj pobrisala.« Ko sta raziskovalca namestila fotografske pasti, sta se odpravila proti domu. Za njima so se slišali kliki fotoaparatov.

Več o tem, kako so selfiji teh velikih mačk pomagali znanstevenikom priti do razveseljivih novic, preberi v januarski številki National Geographic Juniorja.


30 norih dejstev o praznikih

Besedilo: Julie Beer
Fotografija: © Shutterstock / Dana S.

  1. Lani so v Singapurju avgusta za praznik državne neodvisnosti za ognjemet zapravili več kot 4,5 milijona evrov.
  2. 4. julija, na dan neodvisnosti ZDA, Američani pojedo 150 milijonov vročih hrenovk.
  3. Na praznik Up Helly Aa, ko na škotskih Shetlandskih otokih praznujejo svojo vikinško kulturno zapuščino, razigrani veseljaki mečejo goreče bakle v prazno kopijo vikinške ladje.
  4. Januarja na Japonskem slavijo vsi, ki v preteklem letu dopolnijo 20 let.
  5. Med enotedenskim praznikom afriške kulture kwanzaa ljudje vsak dan prižgejo svečo v čast vrednotam, kot sta enotnost in ustvarjalnost.
  6. Prebivalci Nizozemske se na kraljevi dan oblečejo v oranžno, da počastijo nizozemsko kraljevo rodbino.
  7. image
  8. Za hindujski praznik holi, ki pozdravlja pomlad, se ljudje obmetavajo z barvami v prahu in polivajo z vodnimi barvami.
  9. Avgusta na praznik svetega Roka v Boliviji slavijo pse.
  10. Ramazan – sveti islamski mesec – temelji na luninem koledarju, zato lahko nastopi pozimi, spomladi, poleti ali jeseni.
  11. V Mongoliji vsako poletje priredijo tekmovanje v streljaju z lokom, rokoborbo in konjske dirke, ko se za praznik naadam preizkusijo v tradicionalnih športih.
  12. 1. novembra, za dan mrtvih – mehiški praznik, ki je posvečen pokojnim – ljudje za okras nosijo umetne lobanje.
  13. Ko na Tajskem praznujejo songkran, tajsko novo leto, v reke izpuščajo ribe.
  14. Egipčani proslavijo pomlad s praznikom šam-al-nasim, kar dobesedno pomeni »vohanje vetrca«.
  15. V Ukrajini okrasijo božična drevesca z umetnimi pajkovimi mrežami, da bi jim prinesle srečo.
  16. Pred več stoletji so evropski otroci za veliko noč menda iskali skrite preste, ne jajc.
  17. 24. maj na Bermudih tradicionalno velja za prvi dan, ko gredo ljudje plavat v ocean.
  18. Za praznik nowruz, ki v Iranu obeleži prvi pomladni dan, marsikdo je hrano, ki se začne na črko s.
  19. V krogli, ki se spušča na newyorškem trgu Times na Silvestrov večer, je 32.256 žarnic.
  20. Ameriški praznik svižčev dan izhaja iz nemško-ameriške tradicije, da s svižčevo senco lahko napoveš vreme.
  21. V Walesu si ljudje izmenjujejo lesene žlice za praznik sv. Dwynwena, ki je podoben valentinovemu.

Še več odštekanih in nenavadnih dejstev o praznikih in praznovanju, poišči v janurski številki revije National Geographic Junior.


Igre in otroci sveta pri nas doma

Besedilo: Tadeja Pungerčar
Fotografije: Iztok Bončina (igre); © Shutterstock / john michael evan potter (Komori)

image
Imaš prijatelja, ki s svojimi starši govori kakšen tuj jezik? Si se kdaj vprašal, kako to? Od kod prihajajo njegovi starši? Imajo tam kakšne drugačne navade, kot jih imamo v Sloveniji? Drugačne praznike? Hrano? Morda celo igre? Bi rad kakšno spoznal?
Adam, Polina, Mina–Kora, Boža, Nadja in Alja so nam pokazali nekaj zanimivih iger s Slovaške, Japonske, iz Rusije in Afrike ter nam razkrili nekaj tamkajšnjih zanimivosti. Tudi sami so jih obiskali s svojimi starši.

Afrika
Adam: Igra kamnov (po afriško M’raha wa, n’tso)
Igra kamnov M’raha wa, n’tso (n’tso pomeni plod velikega drevesa, imenovanega mkadaha) je afriška igra, ki jo je Adamova družina prinesla v Slovenijo, ko so bili na obisku pri babici na Komorskih otokih. V Afriki se igro, ki si jo lahko izdelamo tudi sami, otroci z deščicami in kamenčki igrajo kar na ulici.

image

Pravila igre

  • Izberemo dva igralca. 32 kroglic po dve razporedimo v 16 prostorčkov.
  • Prvi igralec vzame dve kroglici iz enega od prostorčkov in jih razporeja naprej po ostalih, po eno kroglico v vsakega, vmes pobira kroglice iz prostorčkov, v katerih se ustavi.
  • Ko prostorček na njegovi strani gleda na nasprotnikovega, vzame še njegove kroglice in jih razporeja dalje.
  • Igralec konča, ko naredi krog in je zopet pri svojih kroglicah.
  • Ko je igralec zopet na vrsti, prične kjerkoli.
  • Zmaga tisti, ki mu uspe prvemu sprazniti vse prostorčke v prvi vrsti – njegovi ali na nasprotnikovi strani.

Reševanje grmičarskega kenguruja

Besedilo: Alicia Klepeis
Fotografija: © Caroline840725 / Dreamstime

Droben grmičarski kenguru – vrsta vrečarja, sorodnika kengurujev in valabijev – sedi sredi samotne ceste na avstralskem otoku Tasmanija. Še pred nekaj minutami je bil na varnem v materini vreči. Toda ko je mama v temni noči prečkala cesto, jo je povozil avto. Ko je avtomobil odpeljal, se je mladič splazil iz vreče. Zdaj se prestrašen in zmeden stiska k negibni samici. Če ga nihče ne bo nahranil in ogrel, ne bo živel dolgo.

Moč vreče
imageVeč minut pozneje se vrne zaskrbljeni voznik, ki je žival povozil. Moški takoj ugotovi, da samica ni preživela. Potem zagleda drobnega mladiča, ki čepi v bližini. Pobere ga in nežno zavije v volneno kapo, da bi mu bilo toplo, ter nese v avto. Voznik pripelje siroto k strokovnjakoma za divjinske živali Vicki Garrity in Geoffu Prestonu, ki vodita zavetišče za divjinske grmičarske kenguruje v Bichenu. Garrityjeva in Preston mladiča pregledata in ga poimenujeta Parker. »Tako majhen je kot moja dlan,« pove Preston. Oskrbniki ocenijo, da je star okrog pet mesecev. Mladi grmičarski kenguruji ponavadi ostanejo v vreči do približno sedmega meseca starosti. Garrityjeva in Preston obesita odeje na kavelj v steni, da ustvarita nekakšno mehko zanko, kamor položita malega vrečarja. Oskrbniki vsake štiri ure hranijo Parkerja s posebnim mlekom po steklenički. Mali grmičarski kenguru je deležen skrbne nege, zato se kmalu navadi na novo »vrečo«.

Na poskok
Parker ni edini pacient v zavetišču za divjinske živali. Tam je več grmičarskih kengurujev, valabijev, sivih velikih kengurujev in drugih vrečarjev. Mlajše živali v zavetišču bivajo v prirejenih visečih vrečah. Po približno dveh mesecih ima Parker dovolj gosto dlako, da ga zunaj vreče ne zebe, zato gre v ogrado na prostem. Območje je veliko skoraj 900 kvadratnih metrov, torej imajo živali prostora za gibanje na pretek. Na voljo je veliko trave, s katero se prehranjujejo tudi v divjini. Parker tehta manj kot kilogram in pol, a je pravi korenjak. Za šalo se celo skuša spopadati z večjimi kenguruji v ogradi. »Prav poskočen je,« pojasnjuje Preston.

Kako se je zgodba o reševanju grmičarskega kenguruja končala, preveri v januarski številki revije National Geographic Junior.


Ustvarjalnice: Darilne vrečke v novi podobi

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Skoraj ne poznam družine, ki ne bi skrbno spravljala darilnih vrečk. “Enkrat bodo že prišle prav!” si mislimo in jih skrbno spravimo v tovrstnemu shranjevanju namenjen predal ali škatlo. Darilne vrečke, predvsem tiste privlačne, pogosto zamenjajo lastnike. Vrečk za steklenice pa je v vsakem predalu vedno preveč. Predvsem tistih dolgočasnih, ki kar kličejo po tem, da jim vdihnemo novo podobo.

Potrebujemo: image

  • barvne papirje in kartone
  • škarje
  • lepilo
  • gibljive oči
  • flomastre
  • volneno predivo
  • različne dodatke: gumbe, pentlje, trakove

Izdelava novih vrečk iz starih je družinski projekt za dolge zimske večere pred prazniki. Ko imate vrečke narejene, je zadrege že skoraj konec. Kupiti ali narediti je treba le še darila. Preprosto, mar ne?

Pujsa
Na kartone različnih rožnatih odtenkov nariši večji krog za glavo, dva manjša za ušesa in parkeljce ter dva še manjša za rilec in repek.
Krog za glavo prilepi na zgornji del. Srednje velika kroga razreži na polovico. Dve polovici uporabi za ušesa in dve za parklje. En mali krog prilepi za rilec in nanj nalepi dva čisto majhna siva kroga. Drugi mali krog zreži v spiralo in ga prilepi za pregib vrečke kot repek. Ne pozabi na oči.
Če vrečka nima ročajev ali pa si njen zgornji del odrezal, naredi ročaj iz zelenega traku. Pod glavo z vročim lepilom prilepi okrasnega metuljčka.

Dimnikarček
Iz kartona kožne barve izreži krog za glavo in ga prilepi na črno vrečko. Nanj na zgornjo stran prilepi iz rjavega papirja izrezane lase. Prekrij jih s črnim klobukom. Nariši ali prilepi še gibljive oči in nariši usta.
Iz rjavega kartona izreži dva dolga trakova in nekaj krajših, iz katerih zlepiš skupaj lestev.
Majhen košček zelenega papirja štirikrat prepogni in ga izreži v štiriperesno deteljico. Prilepi jo z vročim lepilom. Prav tako tudi velik gumb.
image
Božiček
Za Božička potrebuješ rdečo vrečo. Nanjo prilepi krog za glavo, ki jo prekriješ z Božičkovo kapo iz rdečega kartona. Za obrobe in cof na kapi uporabi bel filc.
Prilepi oči. Nos narediš iz majhne kroglice, ki jo pobarvaš z rdečo barvo. Brado oblikuj iz nepredene volne.
Nos, brado in gumb prilepi z vročim lepilom.

Jelenček
Iz kartona izreži precej velike rogove. Prilepi jih na zgornji rob vrečke.
Če je vrvica vrečke dolgočasne barve, jo zamenjaj z rdečo.
Majhno kroglico iz vate pobarvaj.
Velike gibljive oči in rdečo kroglico prilepi na vrečko z vročim lepilom.

Snežak
Iz belega kartona izreži en velik krog za glavo in dva manjša za roke. Prilepi jih na belo vrečko. Na glavo snežaku povezni črn klobuk in mu okoli vratu zaveži rdeč šal, da možaka ne bo zeblo. Z vročim lepilom prilepi gumbe. Na obraz nariši ali prilepi oči, korenček in smejoča se usta.

 


ZaKuhaj: Presne kroglice presenečenja

Besedilo in fotografije: Irena Tomažin

Juhu, počitnice so tu! In s tem več časa za nove, zanimive poskuse v domači kuhinji. V tem receptu najdeš nekaj namigov, kako preprosto narediš presne kroglice iz suhega sadja, oreščkov in kokosa. Seveda pa lahko sestavine prilagodiš svoji domišljiji in sestavinam, ki jih najdeš v domači shrambi, ter pričaraš prave kroglice presenečenja. Le kdo bo uganil, kaj se skriva v njih?
image

Sestavine:

  • 120 g (okoli 15 kosov) posušenih marelic ali fig
  • 70 g (okoli 10 manjših kosov) datljev
  • 30 g kokosovih kosmičev
  • 60 g mletih mandljev (lahko tudi lešniki ali zemeljski mandlji)
  • 3 žlice namočenih ovsenih kosmičev
  • 15 g nesladkanega kakava ali rožičev v prahu
  • 1/4 žličke mletega cimeta
  • 1/8 žličke vanilije v prahu
  • 3-5 žlic zgoščenega sadnega soka (količino po potrebi prilagodimo)
  • kokosova moka ali mleti mandlji za posip
  • po želji marcipan za nadev

image
Tako preprosto pripravimo kroglice:

  1. Ovsene kosmiče vsaj pol ure namakamo v skodelici z mlačno vodo, da se dobro zmehčajo. Za krajši čas namočimo tudi marelice in datlje oz. drugo suho sadje po izbiri. Suho sadje nato na drobno nasekljamo z nožem ali v multipraktiku. Ovsene kosmiče dobro odcedimo. Če uporabljamo sveže mandlje, jih pred uporabo namočimo za nekaj ur, dobro speremo, po želji oluščimo in zmeljemo v multipraktiku.
  2. V večji posodi nato zmešamo vse sestavine – suho sadje, ovsene kosmiče, kokos, kakav, mlete oz. nasekljane oreščke, zgoščeni sok (npr. sveže stisnjen sok, da bo recept zares presen), cimet in vanilijo ter dodajamo tekočino po potrebi, tako da nastane precej gosta masa.
  3. Z žličko vsakokrat zajamemo manjšo količino mase, ki jo povaljamo v dlaneh in oblikujemo manjšo kroglico. Kroglico nato povaljamo v kokosovi moki ali mletih mandljih.
  4. Kroglice postrežemo sveže, rahlo ohlajene. V hladilniku jih lahko hranimo še vsaj 2–3 dni, lahko pa jih tudi zamrznemo.

image
Tako pripravimo sladke kroglice presenečenja:
Manjšo količino mase oblikujemo v kroglico, nato jo s prsti malo potlačimo v ploščat krog, debeline okoli 1/2 cm. Na sredino kroga položimo nekaj nadeva, npr. košček suhega sadja (datlja, murve, brusnice) ali marcipana. Lahko se spomniš in preizkusiš še kakšen drug nadev. Nato nadev prekriješ z maso in oblikuješ kroglico, ki vsebuje skrito presenečenje.

Tako pripraviš marcipanove kroglice:

  1. Najprej oblikuješ manjšo kroglico iz marcipanove mase, ki jo nato »oblečeš« v zgornjo plast obarvane marcipanove mase (v trgovini poišči naravna barvila za hrano, lahko pa v ta namen uporabiš tudi zeleno spirulino ali ječmenovo travo v prahu).
  2. Po vrhu obarvane marcipanove kroglice dodamo še »plašč« rjave kakavove mase po receptu na tej strani.

image

  1. Če v trgovini ne najdeš pravega marcipana, ki je narejen iz mandljev in medu, ga poskusi sam narediti: manjšo skodelico mletih, oluščenih mandljev pomešaj z žličko tekočega naravnega sladila, npr. medu, javorjevega sirupa, riževega ali agavinega sirupa, ter vse skupaj pregneti v gosto maso.
  2. Iz marcipana lahko pripraviš tudi lične okraske za torto in novoletne dekoracije. Pri tem si lahko pomagaš z modelčki za piškote ali s svojimi prsti oblikuješ pravo skulpturo, npr. sneženega moža.

Polarnim medvedom za petami

Besedilo: Karen de Seve
Fotografije: © Steven Kazlowski / NPL / Minden Pictures (velika slika); © Andy Rouse / NPL / Minden Pictures (šapa); © Steven Kazlowski / NPL / Minden Pictures (valjanje)

Polarni medved se s šapami, velikimi kot rokavice za igranje bejzbola, sprehaja po zasneženi pokrajini polarne Aljaske v ZDA. imageUstavi se pri luknji v ledu, pod katerim je ledena morska voda. Iz vode nenadoma pokuka kolobarjasti tjulenj, ki je prišel vdihnit zrak. Medved ga sunkovito zgrabi z usti. Našel je kosilo. Ko se poltonski medved preneha mastiti s tjulnjevo tolščo, se z gobcem podrgne ob sveži sneg, da bi se osnažil. Potem se oddalji in za seboj pušča velike odtise šap. Več ur pozneje na kraj prispe ekipa znanstvenikov. Tega zimskega dne preučujejo vedenje polarnih medvedov. Toda živali ni na spregled. Elisabeth Kruger, vodja programa World Wildlife Fund, ni presenečena.

»Dobro se znajo prikrivati,« pojasnjuje. »Zaradi dlake so v svoji okolici skoraj nevidni.« Samice in mladiči se poleg tega pozimi pogosto zadržujejo v brlogih, zato jih še težje srečamo. Znanstveniki si želijo izvedeti več o teh ranljivih živalih, da bi ugotovili, kako jih lahko zaščitijo. To pa je težko, ker medvedje živijo človeškim očem skrito življenje. Raziskovalci so z novo tehnologijo pred kratkim odkrili, da lahko o živalih zbirajo podatke z nevsakdanjim pristopom.

image

Mojstri zasledovanja
Krugerjeva in njena ekipa niso prišli na Arktiko zato, da bi polarne medvede videli od blizu. Pravzaprav iščejo nekaj, kar medvedi puščajo za seboj – odtise stopal. Znanstvenica začuti ledeni mraz, ko počepne, da bi pregledala 30 centimetrov širok odtis medvedje šape. Ekipa že več tednov prihaja preučevat sledi k luknji v ledu, saj ve, da medvedi tu plenijo tjulnje. Krugerjeva pospravi sneg z odtisa v sterilno plastično vrečko. »Ti odtisi mogoče res niso videti kaj posebnega,« pravi Krugerjeva, »ampak mislimo, da nam lahko povedo veliko o polarnem medvedu, ki jih je ustvaril.«

V snegu, ki ga pohodi medved, namreč ostanejo kožne celice s stopal. V teh celicah pa je DNK, torej del genskega zapisa, ki prehaja s staršev na potomce. Genski zapis določa posamezne lastnosti, na primer, kako velik bo potomec in kakšne barve oči bo imel. Z njim lahko tudi prepoznamo posameznika – enako kot s prstnimi odtisi. Znanstveniki so šele pred kratkim začeli preučevati DNK iz odtisov stopal živali. Genski zapis po navadi dobijo v krvi ali dlaki.

image

Toda pogosto lahko vzorce dobijo samo tako, da žival uspavajo. Uporaba odtisov stopal je tako lažja za oboje, znanstvenike in živali. Ekipa ne ve, ali so zbrani vzorci dovolj dobri. »Če bomo iz njih dobili DNK, ga bomo lahko preučili in ugotovili, kateri polarni medvedi živijo na določenem območju,« pojasnjuje Krugerjeva. »Tako bomo zbrali pomembne podatke, na primer, ali je število tukajšnjih medvedov stalno ali upada.«

Ekipa zbere več vreč snega, potem pa se vrne na raziskovalno postajo, ki je oddaljena 10 kilometrov. Vrečke pospravijo v hladilnik, da se sneg počasi tali. Potem izločijo kožne celice in jih v zapečatenih posodah pošljejo v poseben laboratorij v Franciji, kjer bodo iz celic skušali pridobiti DNK. Znanstvena ekipa bo na izsledke čakala več mesecev. Krugerjeva za zdaj drži pesti, da bodo z DNK polarne medvede laže zaščitili.


Več o vznemirljivi novi tehnologiji, s katerimi znanstveniki opazujejo polarne medvede, si lahko prebereš v decembrski številki National Geographic Juniorja.


Zabavno, poučno, nič mučno

Besedilo: Mojca Bedjanič, Darja Komar, Gerald Hartmann
Fotografije: Samo Jenčič (ilustracije); Daniel Zupanc (gorska veriga); Miha Jeršek / Prirodoslovni muzej Slovenije (wulfenit, dravit);  Tomo Jeseničnik (Podzemlje Pece)

image Zdravo, jaz sem Marica in z menoj je Franz. Prihajava iz čezmejnega UNESCO Globalnega Geoparka Karavanke.
Ali si že slišal zanj? Vabiva te, da se z nama podaš na potep po parku in odkriješ skrivnosti, zapisane v kamninah.


image
Najslavnejši, najlepši …

Mineral wulfenit je dobil ime po avstrijskem menihu in mineralogu F. Xsavru von Wulfenu, ki ga je prvič omenil že davnega leta 1785. Mežiški kristali wulfenita so lahko rumeni, rjavi, zelenorumeni, tudi brezbarvni in črni. imagePonašajo se z različnimi oblikami, pogosti so kvadri, kocke, piramide in prizme. Lahko so zelo majhni, ali pa veliki do sedem centimetrov. Wulfenit iz mežiških rudišč si lahko ogledaš v številnih muzejih po svetu, v Turističnem rudniku in muzeju Podzemlje Pece pa ene izmed lepših primerkov.

Nahajališče wulfenita v Mežici sodi med najbogatajša nahajališča v Evropi, wulfenit pa med najlepše minerale. Mežica je bila v preteklosti poznana predvsem po svinčevi in cinkovi rudi, ki so jo v rudniku izkopavali dobrih 350 let. Opuščene rudniške rove, urejene za geodogodivščine, lahko danes obiščeš peš, z vlakom, kolesom ali celo s kajakom.

Mineral dravit je dobil ime po ...?

imageDravit sodi v skupino turmalinov. Ti so zaradi raznih barv in svoje trdote cenejeni kot dragi kamni. To žal ne velja za naš dravit, ki je slabo prozoren in vsebuje številne razpoke. Medeno do temno rjav mineral je bil prvič omenjen že leta 1839, vendar je ime dobil šele 45 let kasneje. Mineralog Tschermak ga je poimenoval po reki Dravi. Mineral je nato za skoraj sto let utonil v pozabo. Pri kopanju temeljev za hišo pa je družina Čevnik naletela na pozabljeno nahajališče, ki danes velja za prvo najdišče minerala dravita na svetu!

Na območju Geoparka Karavanke se pojavlja tudi dravitov »sorodnik« iz skupine turmalinov. To je črn, neprozoren različek, imenovan šorlit. Oba minerala si lahko ogledaš v Koroškem pokrajinskem muzeju, Muzeju Ravne na Koroškem.
image
Še veliko več o Geoparku Karavanke ti bosta Marica in Franz razkrila v reportaži, ki jo lahko prebereš v decembrski številki National Geographic Juniorja.


Več informacij o parku lahko najdeš tudi na www.geopark.si


Ustvarjalnice: Dinko, Dinka in Dino iz družine Zaver

Besedilo in izdelava izdelkov: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Saj poznaš tisto pesmico Otona Župančiča – Nima fantek kapice, kapica ima fantička, prišumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička.
Nas »fantički« ne zanimajo, saj bomo za naše člane dinozavrske družine uporabili le »kapice«. In to kar precejšnje število. Zato je najbolje, da k nabiranju povabiš še člane svoje družine. Naberite jih toliko, da si bo vsak lahko naredil svojega. Tako ne bo tebi dolgčas pri nabiranju, pa tudi narejeni dinozavri bodo lomastili v dobri družbi.


Potrebuješ:image

  • želodove kapice
  • čisto majhne želodke s kapicami
  • storže
  • risalni žebljiček, buciko ali šilo
  • žico
  • klešče
  • vroče silikonsko lepilo




Za izdelavo družine Zaver potrebuješ kar precejšnje število želodovih kapic. Najbolje je, da jih nabereš po dežju. Kapice so takrat mokre, zmehčane in se jih takšne najlepše prebode. Za prebadanje uporabi risalni žebljiček z debelejšo konico ali šilo (slika 1).

Za sprednje in zadnje noge odreži s kleščami dva kosa žice, dolga približno 30–35 cm. En konec žice s konicami klešč zavij v pentljo, ki bo zaustavila želodove kapice. Od spodaj navzgor nanizaj nekaj želodovih kapic za prvo nogo. Za velikega dinozavra 8, za manjšega 5 kapic. Za stopala uporabi največje kapice
(slika 2).
image
Nato žico trdno navij okoli storža. Za sprednje noge na široki del, za zadnje noge na ožji del storža
(sliki 4 in 5).
Na preostanek žice nanizaj od zgoraj navzdol enako število želodovih kapic, kot si jih nanizal na prvo nogo. Predolgi konec žice odreži dober centimeter od zadnje kapice in preostanek žice s kleščami zavij v pentljo, ki bo zaustavila želodove kapice še na drugi nogi.
(slika 3)

Če si ne predstavljaš, poglej na sliki, kako morajo biti kapice obrnjene.

Za glavo in rep odreži nekoliko krajši žici, približno 10 in 15 cm. Žico zapogni s kleščami na enem koncu v pentljo tako kot za noge.

Želodove kapice za daljši sprednji del dinozavra nizaj tako, da je vrh prve kapice pri pentlji. Tretja kapica naj bo čim večja. To bo glava, na katero boš kasneje prilepil oči.
image
Ko si na žico nanizal dovolj kapic, predolgo žico odreži in s kleščami preostanek trdno zavij v pentljo.

Rep naredi na enak način. Uporabi čim manjše in enakomerno velike kapice.

V vdolbino zadnje kapice vratu z glavo ali repa kani velikansko kapljo vročega lepila. Vrat z glavo prilepi na sprednjega, rep pa na ozek del storža.
(slika 6)

Za oči uporabi čisto majhne želodke s kapicami. Z vročim lepilom jih prilepi na glavo.

 


ZaKuhaj: Ko domača kuhinja zadiši po praznikih

Besedilo: Irena Tomažin
Fotografije: Irena Tomažin in Martina Zaletel

Skupno ustvarjanje v domači kuhinji prinaša tudi veliko lepih spominov, s slastnimi dobrotami pa lahko razveselimo tudi svoje bližnje sorodnike in prijatelje. Darilo, ki je dano iz srca, je vedno najlepše darilo.

Sestavine za slastno pito ali domače piškote:

  • 300 g kamutove ali pirine moke
  • image
  • 50 g mletih mandljev
  • 3 žlice kokosovih kosmičev ali kakava v prahu
  • ščep nerafinirane soli
  • 1/4 žličke cimeta
  • 1/8 žličke vanilije v prahu
  • 1 zravnana žlica vinskega kamna ali eko pecilnega praška
  • 150 g ekološke nehidrogenirane rastlinske margarine (lahko tudi kokosova maščoba ali domače maslo)
  • 1 dcl rastlinskega napitka
  • 3/4 dcl javorjevega sirupa (ali drugega naravnega sladila, npr. melasa, rižev slad)

Sestavine za nadev:

  • izbrano sadje, npr. 2 jabolki in 2 hruški
  • po želji pest rozin ali brusnic
  • nekaj žlic domače marmelade
  • žlica kokosovega sladkorja s cimetom za posip

Tako preprosto je testo:

  1. V večji posodi najprej dobro pomešamo imagemed seboj vse suhe sestavine – moko, mlete mandlje, kosmiče, sol, začimbe ter pecilni prašek.
  2. Nato dodamo še tekoče sestavine – napitek, sladilo in maščobo. Margarino oz. maslo pustimo nekaj časa na sobni temperaturi, da se rahlo zmehčka (lahko jo tudi rahlo raztopimo nad vodno paro), da jo lažje vmešamo v testo.
  3. Vse skupaj dobro zmešamo z vilicami in nato pregnetemo s prsti, da dobimo čvrsto testo. Po potrebi dodamo nekaj tekočine ali moke.
  4.  

Tako pečemo piškote:

  1. Enako testo kot za pito lahko uporabimo tudi za domače piškote. Testo nežno razvaljamo z valjarjem ali pa ga kar s prsti rahlo potlačimo na želeno debelino, približno 1/2 cm.
  2. Nato z modelčki ali z rokami oblikujemo različne oblike piškotov, ki jih po želji okrasimo s sadnim ali čokoladnim nadevom, npr. domačo marmelado, čokoladnimi mrvicami ali topljeno čokolado.
  3. Piškote zložimo na pladenj, ki ga prej premažemo z maščobo ali podložimo s peki papirjem. Pečemo v pečici okoli 12 minut na 175 stopinj, odvisno od debeline piškotov.
  4.  


image

Tako pripravimo sadno pito:

  1. Jabolka in hruške dobro operemo in narežemo na manjše koščke ali naribamo.
  2. V ponvi, rahlo premazani s kokosovim oljem, popečemo na koščke narezano sadje, po želji vmešamo pest rozin ali brusnic ter potresemo nekaj mletih mandljev in kokosovega sladkorja s cimetom.
  3. Nato nadevamo testo v pekač za pito (en večji pekač premera 26 ali 28 cm ali pa več manjših pekačev), približno 1/2 cm debeline, ob straneh oblikujemo rob (približno enake debeline, kot je spodnji del pite), nekaj testa pa prihranimo za piškote ali vrhnjo plast pite. Testo v pekaču od 8 do 10 minut pečemo v pečici na 175 stopinj C (pečico predhodno segrejemo).
  4. Nato delno pečeno testo premažemo z nekaj žlicami domače marmelade (npr. marelične ali jagodne), po vrhu pa nadevamo še sadni nadev (popečeno sadje z rozinami in mletimi mandlji).
  5. Iz preostalega testa oblikujemo manjše in tanjše piškote ter jih okrasimo po vrhu sadnega nadeva pite. Nato pito pečemo v pečici še okoli 12 minut. Ko je pita pečena, lahko po vrhu potresemo še nekaj mletih mandljev ter jo še toplo postrežemo.
  6.  

Še več zanimivosti o pitah najdeš v decembrski številki revije National Geographic Junior.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov