Vstopna stranVsebinaArhiv

10 super psov!

Besedilo: Jamie Kiffel-Alcheh
Fotografije: © Shutterstock / Best dog photo (avstralski govedar); © Shutterstock / Lynn Watson (pirenejski planinski pes); © Shutterstock / SubertT (bulterier)

Psi in ljudje živimo skupaj že 20.000 let, kljub temu pa nas te živali vedno znova presenetijo s svojo inteligentnostjo, fizičnimi sposobnostmi in zvestobo. »Vsak pes je svet zase in ima veliko izjemnih lastnosti,« pravi veterinar Gary Weitzman. Sedi na svoj prostor in spoznaj nekaj neverjetnih pasjih kosmatincev. 

1. Poskočni štirinožec
Creemore, Kanada
imageAvstralski govedar Austin lahko skoči v dolžino za 9 rolk daleč. To je kar 7,7 metrov! Pes svoje neverjetne skoke izvaja na posebnih pasjih tekmovanjih, kjer se živali pomerijo v teku na določeni razdalji, skoku in lovljenju igrače v zraku in pristanku v vodi. Tekmovalce ocenjujejo glede na to, kako daleč skočijo. Austin je v tej pasji disciplini kanadski državni prvak, saj v daljino skoči enkrat dlje od svojih običajnih nasprotnikov. »Žene ga to, da ujame igračo,« pravi njegova skrbnica Ashley Hopkins. »Vse bi naredil za to, da jo dobi.«

2. Vrhovni pes
Cormorant, ameriška zvezna država Minnesota
Pirenejski planinski pes Duke je velik in pomemben kosmatinec. Dodelili so mu namreč naziv župana Cormoranta, vasi v Minnesoti s komaj desetimi prebivalci. Med volitvami leta 2014 je Duke za tri četrtine glasu premagal svojega človeškega nasprotnika in si pridobil častni naziv. »Njegova naloga je, da zastopa našo vas na medkrajevnih dogodkih,« pravi Tammy Odegaard, Dukova skrbnica za stike z javnostjo. In kakšne privilegije prinaša ta funkcija! Po zmagi so mu podarili celo »plačo« – za vse leto suhih pasjih priboljškov.

3. Uničevalec kač
Cape Town, Južna Afrika
imageTracy Jacobs je bila s svojim bulterierjem Dexterjem v domači garaži, ko se je v prostor nenadoma priplazila strupena kobra in ugriznila psa. Dexter jo je brez strahu zgrabil za glavo in jo zabrisal iz garaže daleč stran od svoje skrbnice. Pes je sicer ubranil Tracy, kljub temu pa je nemudoma potreboval oskrbo. Takoj so ga odpeljali k veterinarju, ki je napovedal, da ima žival 50-odstotne možnosti, da preživi. K sreči je Dexter okreval in je spet vesel in poskočen pes, prav takšen kot pred kačjim ugrizom. »Razlika je samo v tem, da je zdaj do mene še bolj zaščitniški,« je povedala skrbnica. Nič čudnega. Ko si enkrat super junak, ni tvojega dela nikoli konec!

Še sedem nenavadnih pasjih zgodb si lahko prebereš v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


Nočno iskanje šakala

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Janez Tarman

image

Pred kakšnimi desetimi leti sem se slučajno znašel v nekem lovskem domu nedaleč od Ljubljane. Z mešanico nezaupanja in začudenja sem se zazrl v fotografijo lovca, stoječega poleg uplenjene živali. Podobna je bila majhnemu volku, pod fotografijo pa je pisalo, da je ponosni lovec ustrelil šakala. Mislil sem, da gre za potegavščino. Vendar je bilo iz ozadja vidno, da je bila fotografija posneta nekje pri nas. In ne morda v Afriki, Indiji ali v arabskih deželah ‒ prepričan sem pač bil, da šakali živijo le tam. Pa vendar ni šlo za šalo. Šakali, kot sem kasneje ugotovil, res živijo tudi pri nas. Ne od nekdaj in tudi prav veliko jih ni, pa vendar je Slovenija že nekaj časa njihova domovina.

V družbi poznavalcev
Naneslo je, da sem se letos spomladi tudi sam podal na lov za njimi. No, seveda ni šlo za pravi lov. Pač pa sem se v družbi dveh biologov in fotografa Janeza, ki je napravil vse fotografije za ta članek, nekega večera odpeljal na Ljubljansko barje. S pridušenimi lučmi smo se počasi pozibavali po kolovozu in iskali primerno mesto. Čez čas smo se ustavili na nekem travniku in izstopili. Miha in Jasna, biologa, sta se tiho posvetovala. Potem je Miha iz prtljažnika avtomobila vzel megafon, iz žepa pa telefon. Potipkal je po njem in ga približal k visoko v zrak dvignjenemu megafonu. Čez nekaj trenutkov se je iz njega zaslišalo tuleče zavijanje, megafon pa je ta zvok okrepil. Tuljenje je bilo posnetek oglašanja več živali. Podobno je bilo volčjemu, a kljub temi, ki nas je obdajalo, ni zvenelo strašljivo. Ko je bilo posnetka konec, je Miha spustil megafon. Nato smo nekaj minut na vse strani napenjali ušesa, da bi morda zaslišali podobno zavijanje. V naslednje pol ure je Miha posnetek predvajal še večkrat.

image

Odganjanje vsiljivcev
Od dr. Mihe Krofla, v družbi katerega sem tistega večera vlekel na ušesa, da bi zaslišal šakalje zavijanje, lahko o teh živali izveš ogromno. Miha, ki predava študentom gozdarstva, je biolog in zlasti odličen poznavalec zveri. V reviji, ki jo imaš v rokah, si lahko že večkrat prebiral članke z njegovih raziskovalnih potepanj. Zadnja leta vneto proučuje tudi šakale. »Šakali živijo v manjših tropih,« pojasnjuje. »Zanje pravimo, da so teritorialne živali, saj trop zasede določeno območje. Če zaslišijo oglašanje drugega tropa, začnejo tudi sami zavijati. Tako sporočijo vsiljivcem, naj se poberejo stran.« Zato biologi predvajajo posnetke šakaljega tuljenja in če zaslišijo tuliti prave šakale, to pomeni, da ti živijo na tem območju. Eno takih območij je Ljubljansko barje. Tu šakale občasno videvajo že 65 let. Šakali pa živijo še ponekod drugod pri nas ‒ v Prekmurju, na Cerkniškem jezeru in Planinskem polju, na Krasu in Bovškem, morda pa še kje.


Več zanimivosti o šakalih, pa tudi o tem, kako lahko ločiš volka, zlatega šakala in lisico, si lahko prebereš v oktobrski številki revije National Geographic Junior.


Pikčasto jezero

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: © Shutterstock /  Xuanlu Wang

image

Pikčasto jezero v dolini Okanagan v Kanadi je videti kot paleta pisanih barv. Modre, zelene in rumene luže se razprostirajo vsepovsod. Toda luže nimajo tako zanimivih barv zato, ker bi jih kdo pobarval. Barvo jim dajejo minerali, ki jih za seboj pusti voda Pikčastega jezera, ker ta vsako poletje izhlapi.

Kaj se skriva spodaj?
Jezero je nastalo pred približno 10.000 leti, ko se je stalil ledenik in ustvaril geološko depresijo, kotanjo v zemlji, kjer je zdaj jezero. Ko v dolini dežuje ali sneži, se del vode zbira v zemlji, tako nastaja podtalnica. Podtalnica potuje skozi razpoke v skalni podlagi, ki je tik pod zemeljskim površjem. In prav tu se zgodi barvita čarovnija Pikčastega jezera.
V skalni podlagi doline so minerali, denimo magnezijev, kalcijev in natrijev sulfat. Ko se voda pretaka skozi kamnine, s seboj odnaša minerale.
Mineralizirana voda se nato počasi pomika proti jezeru, kjer nastane pojav, ki mu pravimo vodni tlak. Pri tem se dogaja podoben proces kot doma, ko želiš na popolnoma namočeno kuhinjsko gobo doliti še več vode. Ker spužva ne more več vsrkati vode, nekaj tekočine steče iz nje.
»Pikčasto jezero si predstavljam kot brbotajoč ribnik,« pravi geolog Murray Roed. »Voda ni topla, a kljub temu brbota vsepovsod po jezeru, ko se podtalnica prebija vanj.«

Malo soli, prosim
Prav z natrijem bogati minerali dajejo jezeru značilne barve.
Ko je pomlad, je voda v jezeru rjavkasta, saj se takrat minerali ravno nalagajo na dno. Do poletja pa velik del vode že izhlapi, zato se voda, bogata z minerali, zbira v »pike«. Barva vsake luže je odvisna od kombinacije mineralov in odseva sonca.
Vsaka pika običajno vsebuje ogromne količine vsakega minerala, minerali pa pogosto kristalizirajo (se strdijo). Ta odlagališča mineralov tvorijo »prehode«, na katerih ljudje lahko stojijo, ko voda pozno poleti izhlapi.

Članek o nenavadnem jezeru si ahko do konca prebereš v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


Kamniti čuvaji

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: © Shutterstock / Jess Kraft

Več kot dva metra visok bojevnik bdi nad travnato dolino v južnoameriškem gorovju Andi. Njegovi ostri zobje, podobni jaguarjevim, se svetijo v soncu, ko s hladnim pogledom meri okolico. Čudno? Niti ne. Bojevnik je namreč izdelan iz kamna.
Okolico kraja San Agustin v Kolumbiji naseljuje okrog 600 podobnih kipov, ki tu stojijo že več kot tisoč let. Toda nihče ne ve natančno, zakaj so jih ustvarili. Ali kaj nam kipi lahko povejo o tistih, ki so jih ustvarili. Raziskovalci poskušajo odkriti sledi, ki bi nam razkrile kaj več.

Kamni in kosti

imageKo so Španci pred približno 400 leti naselili in kolonizirali to območje, so bili zapuščeni kipi edina sled za neznanimi kiparji, ki so jih izklesali. Nekateri so verjeli, da so imeli umetniki čarobno moč. Kako bi si sicer lahko razlagali obstoj kipov v času, ko v teh krajih še niso uporabljali kovinskega orodja, ki bi bilo potrebno za njihovo izdelavo.
No, v 20. stoletju so se raziskovanja lotili ljudje, ki so bili manj vraževerni. Ob izkopavanju so odkrili kompleksne grobnice, v katerih so ležala starodavna okostja. Veličina grobnic, pa tudi mogočni kipi, ki so jih varovali, so raziskovalce napeljali na misel, da so tu pokopavali vodje takratnih skupnosti – skupaj z njihovimi zakladi.
»Predstavljali bi si, da bodo v teh grobnicah tudi osebni predmeti pokojnih, vendar ni tako,« je povedal arheolog Víctor González. »Presenečeni smo bili, ker v grobnicah sploh ni bilo nobenih zakladov.«
Raziskovalci so dognali, da grobovi niso bili namenjeni najbogatejšim pripadnikom kulture, ki je živela v okolici San Agustina, temveč najvplivnejšim. Tistim, ki so imeli nadnaravno moč. »Predvidevamo, da kipi kažejo na to, da so pokojniku pripisovali nadnaravno moč, kot je na primer sposobnost vplivanja na naravo,« razloži González.

Še več zanimivosti o arheološkem parku San Augustin si lahko prebereš v oktobrski številki National Geograhic Juniorja.


Skrivnost v višavah

Besedilo: Avery Elizabeth Hurt
Fotografija:  © Shutterstock /  e X p o s e

Kaj so visoka pričakovanja? Najti stolpnico, ki se lahko meri s tole. Dobrodošli v Šanghajskem stolpu, drugem največjem nebotičniku na svetu, ki je kar šestkrat višji od Kipa svobode v ZDA. Toda zgradbe še zdaleč ne odlikuje le njena višina, temveč tudi edinstvena oblika in najsodobnejša tehnologija. Spoznaj super značilnosti tega megalomanskega velikana.

Stekleno mesto
imageČe stopiš iz gneče in vrveža na mestnih ulicah v Šanghajski stolp, se zdi, kot bi stopil v neko drugo mesto, visoko, navpično in stekleno mesto, ki živi zase. Zgradba s 121 nadstropji je razdeljena na devet območij, ki spominjajo na mestne soseske. Vsako območje obsega od 12 do 15 nadstropij in v vsakem so različna podjetja, trgovine in restavracije.

Pogled navzdol
V 110. nadstropju je nekaj, česar ne gre zamuditi: najvišja razgledna točka na svetu. Razgledna ploščad se dviga na višini 561 metrov, obiskovalci pa lahko z nje ob sončnih dneh opazujejo okolico skoraj 50 kilometrov daleč, vse do Vzhodnokitajskega morja.

Vrtovi v oblakih
V Šanghajskem stolpu dobiš občutek, da so delček narave prenesli v notranjost stavbe. Vsaka soseska ima svoj park, ki vključuje nasade različnih rastlin in sprehajalne poti, obdane z drevesi. Zelenje zalivajo z deževnico, ki kaplja v posode, v katerih koreninijo rastline. Rastline pa niso samo lepe na pogled, temveč poleti tudi hladijo notranjost stavbe, saj vsrkavajo poletno vročino.

Zaviti stolp
Nepričakovan zasuk? Tudi to je značilnost tega stolpa. Zgrajen je bil namreč v spiralni obliki z zaobljenimi robovi tako, da se od tal do vrha zasuče za 120 stopinj. Ta nenavadna oblika poskrbi za to, da se stolp ne poškoduje. Skozi mesto namreč pogosto pihajo uničujoči vetrovi in skozi leta postopoma načenjajo zgradbe. Toda zaradi zaobljene oblike stolpa ga vetrovi zaobidejo in pihajo okrog njega, ne zadenejo ga naravnost. To pa zmanjšuje moč in vpliv vetrnih sunkov na zgradbo.

Še več zanimivosti o Šanghajskem stolpu najdeš v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


Ustvarjalnice: Volk in sedem kozličkov

Izdelki in besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

Si si že kdaj natančno ogledal kartonasto embalažo od jajc? Res je nenavadne oblike, kajne? Razgibana površina razburka tudi domišljijo in z malo spretnosti lahko iz tega nenavadnega materiala, ki ga imamo v rokah skoraj vsak dan, ustvarimo najrazličnejše podobe. Tudi male pravljične junake, ki jih nataknemo na prste in oživimo.

Za izdelavo pravljičnih junakov potrebujemo:

  • več kosov embalaže od jajc svetle barve
  • manjše škarje
  • svinčnik ali tanek črn flomaster
  • gibljive oči
  • vroče lepilo
  • lepilo za papir
  • vodene, tempere ali akrilne barve
  • čopiče
  • lonček z vodo

Za spodnji del volka in mame koze izrežemo iz embalaže dva velika stožca. Režemo čisto pri dnu, da so stožci čim višji.
Manjše stožce za kozličke dobimo, če večje stožce skrajšamo. Naj bodo različno visoki.(Slika 1)

image

Stožec postane gobec, zadnja okrogla dela embalaže pa uporabimo za ušesa ali rogove.
Glavo volka in koze narišemo s svinčnikom ali flomastrom, kot kažeta sliki.
Volku naredimo zašiljena ušesa. (Slika 2)

Mami kozi na ravnem delu oblikujemo rogove. Ne pozabimo tudi njej narisati malih ušes. (Slika 3)
image
Na spodnjem delu glave izrežemo odprtino, skozi katero glavo nataknemo na spodnji del že prej izrezanega stožca. (Slika 4)

Za lepljenje uporabimo vroče lepilo. Pri tem opravilu ti lahko pomaga bolj izkušen odrasel pomočnik.
Po narisanih črtah izrežemo obe glavi. Uporabimo manjše škarje za bolj natančno izrezovanje.
Roki koze izrežemo iz ostankov. Prilepimo ju na hrbtno stran stožca.

Košaro za mamo kozo naredimo tako, da uporabimo enega izmed stožcev. Odrežemo ga na ustrezni višini. Za ročaj izrežemo tanek trak, ki ga na koncih prilepimo na narobe obrnjen stožec. Košaro obesimo kozi čez roko.

Za glave malih kozličkov uporabimo le stožce. Nanje narišemo glavo in manjše roge. (Slika 5)Režemo po narisanih črtah. Na spodnjem delu glave izrežemo vrat in ga nekoliko zapognemo. Z vročim lepilom prilepimo glavo na mali stožec.
Glave kozličkov prilepimo pod različnimi koti, da je vsak kozliček nekoliko drugačen.

imageIz ostankov embalaže izrežemo manjše krogce. Če imajo stožci, ki smo jih uporabili za glave, luknje na sredini, jih zapolnimo z izrezanimi krogci. Prilepimo jih z lepilom za papir. (Slika 6)

Volka in kozličke lahko še pobarvamo. Za barvanje uporabimo vodene, tempera ali akrilne barve. Barve naj ne bodo premočne in jih raje mešajmo z vodo, da nagubana površina embalaže še vedno ostane vidna.
Ko so barve posušene, z lepilom prilepimo še gibljive oči. Za kozo in volka uporabimo večje, za kozličke čisto majhne.

Naši pravljični junaki so nared. Poveznjeni na prste naj ti polepšajo dolgočasno deževno popoldne. Če imaš znano ljudsko pravljico Volk in sedem kozličkov že v malem prstu, si lahko izmisliš novo, čisto svojo različico pravljice. Le kakšna bi bila zgodba, če bi volk preživel? Kaj če bi ga kozlički kar sami ugnali – in kako? Pusti domišljiji prosto pot in predstava naj se začne!

 


ZaKuhaj: Čisto preprosti mafini

Besedilo in fotografije: Irena Tomažin

Le kdo ne bi želel pričeti dneva s slastnim mafinom, se z njim posladkati med malico ali ga ponesti s seboj na športni dan? Mafin je lahko res hitro in preprosto spečen. Če pri tem uporabimo zdrave sestavine, je lahko tudi odličen in zdrav obrok. Preizkusi preprost recept ter razišči sestavine, ki v tebi prebudijo najljubše okuse.

Sestavine za 10 mafinov:

200 g kamutove ali pirine moke
50 g mandljeve moke (ali mletih mandljev)
50 g kokosovih kosmičev
2 žlici eko pecilnega praška (ali vinskega kamna)
2,5 dcl riževega napitka
1/2 dcl javorjevega sirupa (ali 3/4 dcl, če si zelo sladkosnede narave)
20 g (okoli 4 žlice) kokosovega olja
50 g nastrganega korenja
ščep nerafinirane soli
ščep vanilje v prahu

image

Tako preprosto je:

  1. Večjo skledo položi na tehtnico in vanjo stresi ustrezno količino suhih sestavin: moko, mandlje, kokosove kosmiče, pecilni prašek, sol in vaniljo ter jih dobro premešaj z vilicami.
  2. Zatem dodaj še tekoče sestavine: rižev napitek, javorjev sirup in kokosovo olje ter vso maso dobro premešaj.
  3. V maso na koncu dodaj še nastrgano korenje. Preden ga nastrgaš s pomočjo strgala, ga dobro operi in malce ostrgaj, če se ga še drži zemlja.
  4. Nato maso s pomočjo žlice deni v pekač za mafine, pred tem pa ga rahlo naolji s kokosovim oljem. Pekač položi v pečico in jo prižgi na 180 stopinj ter peci približno 22–25 minut. 10 minut pred koncem peke lahko znižaš temperaturo na 175 stopinj.
  5. Ko skorjica pozlati in postane hrustljava, so mafini pečeni, zato jih previdno vzemi iz pečice s pomočjo debelejše kuhinjske krpe ali oprijemalke. Počakaj, da se malo ohladijo, nato jih previdno vzemi iz pekača in postrezi ali pa jih zavij v čisto kuhinjsko krpo, da ostanejo mehki in topli. 

Še več zanimivih drobtinic in nasvetov si preberi v oktobrski številki revije National Geographic Junior. Lahko nam pošlješ tudi kakšno fotko svoje umetnine, mi pa bomo najzanimivejše objavili v Nabiralniku ali na Juniorjevi Facebook strani.

 


Zmagovalne pike

Besedilo: Scott Elder
Fotografije: © Shutterstock / Fotos593 (na preži); © Shutterstock / Acceptphoto (na lovu); © Shutterstock / Atthapol Saita (v vodi)

image

S plenom med zobmi se spretni plenilec poda iz vode na rečni breg in razkrije svojo identiteto. Do kože premočeni plenilec je jaguar. »Vedeli smo, da so jaguarji dobri plavalci,« pove Alan Rabinowitz, ekolog, ki proučuje divjinske živali. Alan vodi organizacijo Pantera, ki skrbi za zaščito velikih mačk, in pravkar je bil na eni od ekspedicij priča opisanemu prizoru. »Toda presenečeni smo bili, ko smo videli, da lahko med plavanjem tudi lovijo.« Lov med plavanjem je spretnost, ki je ne obvlada nobena druga mačka. Toda navsezadnje ima jaguar ogromno posebnih značilnosti, zaradi katerih izstopa v družbi ostalih divjinskih mačk.

Na lovu
imageJaguar se od drugih mačk razlikuje v lovskih spretnostih. Hrano lovi na tleh, na drevesih in celo med plavanjem, v vodi. Nobena druga mačka tega ne zmore. »Celo levi in tigri, ki so jaguarjevi najbližji sorodniki, se za plenom ne podajo na tako raznolik teren,« pove Rabinowitz. »Hrano si običajno priskrbijo kar na tleh.« Poleg tega uporabljajo jaguarji pri lovu drugačno strategijo kot ostale mačke. Večina teh živali namreč dolgo preganja svoj plen. Jaguar pa se tiho priplazi do plena, kot so na primer tapirji, nato pa jih iznenada napade. Plenu se približa celo na krajšo razdaljo kot tiger, še ena prihuljena mačka, ki se žrtvi približa na približno šest metrov, preden jo naskoči.

image

Tudi jaguarjev napad je nekaj posebnega. Večina mačk se dolgo bori s žrtvijo, preden jo pokonča. Jaguar pa ima od vseh mačk najdaljše zobe in njegov ugriz je tako močan, da lahko z žrtvijo opravi že z enim samim »mljaskom«. »Jaguarji se ne grejo igric,« pojasni Rabinowitz. »So zelo učinkoviti plenilci.« Toda to, da plen hitro pospravijo in imajo izjemne lovske sposobnosti, še ne pomeni, da se radi borijo. To počnejo samo takrat, ko je to res neizogibno.

Več o jaguarjih preberi v septembrski številki revije National Geographic Junior.


Malokdaj videno

Besedilo: Arne Hodalič
Fotografije: Marko Korošec (supercelični oblak); Mike Hettwer (petroglifi); Marc Henauer (potapljač); Joel Sartore (koze); Ilustracija: Samo Jenčič / Rokus Klett

Da posnamemo take fotografije niti slučajno ne potrebujemo zadnjega modela fotoaparata ali telefona. Skrivnost je v nas samih. Treba je zares opazovati svet okrog sebe in ne samo brezglavo pritiskati na sprožilec. Gledati je treba predvsem svetlobo in najrazličnejše zanimive situacije, ki se okrog nas neprestano dogajajo. Že res, da so nekatere od fotografij, ki jih objavljamo v tej reportaži, nastale v daljnih krajih. A za dobro fotografijo ni potrebno, da nekam odpotujemo in obiščemo najbolj eksotične kotičke našega planeta. Lepota in enkratnost nas obdajata, kjerkoli smo, le potruditi se moramo in ju opaziti. In kot v življenju velja tudi za druge stvari, prav tako lahko rečemo za fotografiranje: vaja dela mojstra.

image

Ne, to ni pristanek intergalaktične vesoljske ladje, polne zlobnih bitij … To je »le« supercelični nevihtni oblak nad ameriško zvezno državo Kolorado. Iz takih oblakov se ponavadi razvijejo uničujoči tornadi, ki pustošijo po osrednjem delu Združenih držav. Iz tega se na srečo ni!
Na svetu, še posebej v Ameriki, obstajajo posebne skupine ljudi, ki jim rečemo tudi »sledilci neviht«. V posebej opremljenih avtomobilih se vozijo čim bližje nevihtnim oblakom in jih skušajo fotografirati ali ujeti na filmski trak. To početje seveda ni brez nevarnosti in velikokrat se njihova strast lahko konča celo s smrtjo. Pobesneli orkan namreč lahko, tako kot travno bilko, dvigne cel avto in ga odvrže stotine metrov stran.

Slovenski fotograf Marko Korošec je navdušen »sledilec neviht«. S to fotografijo superceličnega nevihtnega oblaka je najprej zmagal na mednarodnem fotonatečaju National Geographica, kmalu zatem pa so jo uvrstili tudi med posnetke prestižne razstave Malokdaj videno.

Petroglif je zelo star relief, izdolben v skalo. Ti čudoviti podobi dveh žiraf, ki ju je starodavni umetnik izklesal v naravni velikosti, sta nastali pred približno 8000 leti v skalnem pogorju afriške države Niger. Tako fantastično ohranjeni reliefi so izjemno redki in nam ponujajo vpogled v življenje ljudi pred več tisoč leti. Raziskovalce pa najbolj bega upodobitev vrvi in obroča v nosnicah ene od žiraf. To bi namreč lahko pomenilo, da so znali takratni prebivalci te živali udomačiti in jih mogoče celo vključevati v vsakodnevna opravila.

image

Prizor iz sanj ali resničnosti? Kako lahko potapljač navidezno »lebdi« nad peščeno stezo sredi travnika? Zelo lahko, a le enkrat na leto za krajši čas! Takrat, ko se spomladi, visoko v gorah, tali sneg in čiste vode avstrijskega jezera Grüner See na Koroškem, nedaleč od Maribora, narastejo kar za 10 metrov. Pojav je znan, a vseeno je treba na teh nekaj dni, primernih za fotografiranje, potrpežljivo čakati in izkoristi najboljše pogoje. Kajti zelo hitro se vse spremeni in podoba sanjske podvodne pokrajine izgine ter se vrne v običajno stanje. 

image

Kako je mogoče, da človek briše prah z divjih debelorogih ovc v skalni steni? »To vendar ni mogoče!« je prva misel, ki se človeku zapodi skozi glavo ob tem posnetku. A če pogledamo natančneje, hitro ugotovimo, za kaj gre: to niso prave, ampak nagačene živali, razstavljene v lovski trgovini v ameriški zvezni državi Nebraska. Tako uslužbenec v trgovini z njih dejansko lahko briše prah!
image

Joel Sartore, avtor fotografije, najraje fotografira ogrožene živalske vrste. Znan je po svojem hudomušnem pristopu k fotografiji in njegova znana izjava je: »Če rešujemo ogrožene živalske vrste, pravzaprav rešujemo sami sebe!«

Če na fotografiji ujamemo nekaj smešnega ali nekaj, kar je v nasprotju z logiko in predvsem v nasprotju z našimi predstavami o tem, kakšne bi stvari morale biti (a niso!), smo že na dobri poti k odlični fotografiji.


Še več fotografij in zgodb iz njihovega zakulisja lahko prebereš v septembrski številki revije National Geographic Junior. Celotno razstavo osupljivih fotografij z naslovom Malokdaj videno po izboru National Geographica pa si lahko ogledaš na na Ljubljanskem gradu v Galeriji »S« še do 18. septembra 2016.

image
Sodeluj na 12. Juniorjevem natečaju za najfotografijo! Fotografije pričakujemo do 15. oktobra 2016. Več o pogojih ter privlačnih nagradah preberi v reviji ali tukaj

 

 


Našli gozdne slone!

Besedilo: Karen de Seve

Izza skupine dreves v gozdu afriške države Južni Sudan se zasliši glasno šumenje. Nenadoma se iz listja požene skoraj tri tone težak slon. Gre za predstavnika gozdnega slona, vrste afriškega slona. Za razliko od svojega bližnjega sorodnika, ki živi v savanah, so naravno okolje tega velikana gozdovi. Do nedavnega raziskovalci sploh niso vedeli, da gozdni sloni živijo v deževnih gozdovih Južnega Sudana. Odkritje je strokovnjake presenetilo, hkrati pa so dobili priložnost za vpogled v lastnosti in življenjske navade te redke vrste.

Skrivni selfiji
Januarja 2015 sta se biologinja DeeAnn Reeder z univerze Bucknell in Adrian Garside iz organizacije Fauna and Flora skupaj s skupino lokalnih oskrbnikov narodnega parka podala v gozd, ki se razteza ob zahodni meji Južnega Sudana. To območje je tako gosto poraščeno in odmaknjeno, da ga človek le redko obišče, in zelo malo ljudi ve, katera bitja živijo v njem.

Ekipa je imela s seboj 23 fotoaparatov s senzorji za gibanje, ki so jih namestili po drevesih na celotnem gozdnatem področju. Njihov cilj je bil posneti fotografije divjinskih živali, da bi dognali, kaj vse prebiva v tem skrivnostnem gozdu. V naslednjih šestih mesecih so fotoaparati avtomatično posneli slike vsakega živega bitja, ki se je pojavilo pred objektivi. Ko so člani ekipe prišli po naprave, je nastalo že 105.000 živalskih selfijev. Ko so raziskovalci pregledovali fotografije, so na njih videli leoparde, hijene in šimpanze. Toda ko so zagledali posnetke gozdnih slonov, so ostali odprtih ust. »Bili smo popolnoma zaprepadeni,« je povedala Reederjeva. »Na te fante namreč naletimo zelo, zelo redko.« Širše življenjsko okolje Raziskovalci so do danes mislili, da živijo gozdni sloni izključno v zahodni in osrednji Afriki. »To je najbolj vzhodno, kar so jih kdaj opazili na tej celini,« je pojasnila Reederjeva. »Odkrili smo, da sega njihovo življenjsko okolje za okrog 250 kilometrov dlje, kot smo mislili.« Odkritje pomeni tudi, da obstaja nekaj tisoč pripadnikov te vrste slonov več, kot so predvidevali. Številke so še vedno nizke, ocenjujejo namreč, da v naravi živi le še okrog 100.000 živali. Toda ko gre za ogrožene vrste, je vsak podatek o povečanju števila njenih pripadnikov dobra novica. Ekipa upa, da bo njihovo odkritje privedlo do večje zaščite gozdnih slonov. Zaščita teh živali ni pomembna samo zaradi upadanja njihovega števila, temveč tudi za ohranjanje zdravja gozda, v katerem živijo. Še več zanimivostih o gozdnih slonih poišči v septembrski številki revije National Geographic Junior.

30 super dejstev o Braziliji

Besedilo: Andrea Silen

  1. Poletne olimpijske igre so letos prvič potekale v Južni Ameriki.
  2. Opice vrste bradati saki nikoli ne spijo na istem drevesu dve noči zapovrstjo.
  3. Na letošnjih poletnih olimpijskih igrah so se po 112 letih tekmovalci prvič pomerili v golfu.
  4. Arheologi so v mestu Santarém v Braziliji izkopali 8000 let stare ostanke keramike, najstarejše, kar so jih doslej našli na zahodni zemeljski polobli.
  5. Staroselci v Braziliji govorijo več kot 200 jezikov.
  6. Leta 2013 so znanstveniki v brazilskih gozdovih odkrili novo vrsto divjinske mačke, ki so jo poimenovali južni tiger.
  7. V celotni državi živi okrog 3300 vrst metuljev.
  8. V Braziliji imajo državni praznik v čast sambe, živahnega plesa.
  9. V brazilskih močvirjih živi edina vrsta žab, ki se prehranjuje s sadjem.
  10. Hiacintna ara lahko poje okrog 350 oreškov na dan.
  11. Morski prašiček vrste Cavia intermedia živi na otočku, velikem kot dve nogometni igrišči, in ima najmanjše življenjsko okolje izmed vseh sesalcev.
  12. V kraju Maceió imajo kopijo Kipa svobode.
  13. V Braziliji pridelajo tretjino vse kave na svetu.
  14. Približno 30 % vseh tropskih deževnih gozdov na svetu je v Braziliji.
  15. Nebotičnik Copan v mestu São Paulo je tako velik, da ima kar svojo poštno številko.
  16. V Braziliji je več kot 2000 različnih plaž.
  17. Griva avtohtonega triprstega lenivca lahko zrase v dolžino do 15 centimetrov.
  18. Pred milijoni let je meteorit zadel središče Brazilije. Za njim je ostal krater, ki je velik za četrtino Slovenije.
  19. Gora Sladkorni stožec v mestu Rio de Janeiro je svoje ime najverjetneje dobila zaradi podobnosti kosu neprečiščenega sladkorja.
  20. Ko je bil zgrajen, je nogometni stadion Maracană v Riu de Janeiru lahko sprejel 200.000 obiskovalcev.

Še deset zanimivosti najdeš v septembrski številki National Geographic Juniorja.


Ustvarjalnice: Pazi, kuščarrrrrrrrrrr …

Besedilo: Rada Kos
Fotografije: Tadej Maligoj

image

Brrr, kako me strese, ko se v vročih poletnih dneh sprehajam ob morju in med posušenimi, od sonca izčrpanimi rastlinami ali ob kamnitih zidovih kar naprej nekaj šviga. Kača? Ne, seveda ne! S skale vame strmi radovedni kuščar. Takšen z velikim očmi, ki je videti tako, kot da se ves čas na široko smeji.

Si tudi ti ljubitelj martinčkov in drugih kuščarjev?

image Za kuščarja potrebuješ:

  • zvite veje zanimivih oblik
  • žico
  • klešče
  • akrilne barve
  • čopiče
  • alkoholni flomaster
  • kozarec z vodo
  • papirnato brisačo
  • brezbarvni akrilni sprej

Na potepu po plaži, ob reki ali v gozdu naberi veje zanimivih oblik. Sprosti malo svojo domišljijo in si zamisli kuščarjevo podobo. Čim bolj zvite in nenavadne so veje, bolj strašen bo tvoj kuščar. Predolge veje odlomi ali prosi kakšnega spretnega odraslega, da ti jih skrajša z žago. Nabrane veje so navadno polne mivke ali zamazane z zemljo. Najprej jih je treba očistiti, da se bodo barve dobro prijele na podlago. Operi jih pod vodo s čistilom za posodo. Če so umazanije trdovratne, uporabi krtačo. Oprane veje najprej obriši s krpo, nato pa položi na sonce, da se posušijo.



Za noge potrebuješ žico, ki je še dovolj mehka, da jo lahko zvijaš. Uporabiš lahko tudi tisto zeleno, vrtnarsko. Če žica ni ravna, jo poskusi s kleščami čim bolj zravnati. Najbolje tako, da uporabiš dvoje klešč. Z njimi primeš oba konca in žico močno nategneš. Ne gre? Prosi za pomoč odraslega.
Žico krajšaj s kleščami. Za prvi nogi odreži dve daljši, za zadnji nogi dve krajši žici.


Žici postavi vzporedno in med njiju na sredino položi palico na mesto, kjer želiš, da bosta pritrjeni nogi. Na vsaki strani najprej nekajkrat zavij kraka žice, da pričvrstiš palico. Potem nežno zavijaj oba kraka žic, vendar ne čisto do konca.
Za stopali upogni konca žice v dve ali tri pentlje. Konca žic naj se končata na sredini nog. Na enak način naredi sprednje in zadnje noge.


Za barvanje kuščarjev uporabi akrilne barve na vodni osnovi. Barve se sušijo na zraku, čopiče očistiš z vodo, po sušenju pa so barve odporne na vodo. To pomeni, da jih dež ne bo mogel sprati, če bodo kuščarji stali na vrtu ali okenski polici.
Za lažje barvanje nariši pred risanjem črte s svinčnikom.


Kuščarje pobarvaj v pisanih barvah in jim nariši velike zvedave oči. Najprej pobarvaj oko z belo barvo. Ko se ta posuši, naredi še črno piko na sredino.
Uporabi trše ščetinaste čopiče, saj so akrilne barve goste, veje pa imajo hrapavo površino.


Kuščarje postavi na sonce, da se pregrejejo in barve posušijo. Če boš z akrilnimi barvami risal še manjše vzorčke na že pobarvano podlago, mora biti ta popolnoma suha. Vzorce na kuščarjevo telo lahko narišeš tudi z debelejšimi alkoholnimi flomastri.
Barve pred dežjem in soncem zaščitiš še dodatno, če jih popršiš z brezbarvnim akrilnim lakom.


Male zverine naj te razveseljujejo v vrtu, na balkonu ali na polici tvoje sobe. So pa tudi krasno rojstnodnevno darilo za prijatelje. Samo še pentljo mu priveži okoli vratu.

Kuščarje so izdelali otroci, ki obiskujejo Otroške ustvarjalnice Rade Kos.

 


ZaKuhaj!: Pisana omleta

Besedilo: Irena Tomažin
Fotografije: Irena Tomažin, Mateja Jordovič Potočnik

Preprosta omleta lahko predstavlja okusen in hranljiv začetek dneva, hitro malico ali lahko večerjo. Lahko pa je tudi dober način, da “pospravimo” ostanke hrane iz hladilnika. Pogumno preizkusi različne okuse in poišči svojo najljubšo različico omlete. Postani kot raziskovalec James Cook, a v domači kuhinji!

Sestavine, ki jih potrebuješ za pripravo manjše omlete:

  • 1 domače jajce (ali 2 jajci, če uporabljaš večjo ponev)
  • nekaj rezin sveže zelenjave, ki jo imaš rad: npr. korenje, belo ali rdeče zelje, koromač, blitva, bučke, koruza, por ali paprika
  • 1 žlica kuhane ajdove kaše, kuskusa ali kakšne jedi, ki je ostala od kosila
  • 1 rezina ekološkega sira
  • nekaj vejic svežih zelišč (npr. bazilika, timijan, origano)
  • ščep soli
  • maščoba za peko (npr. žlica kokosovega olja ali prečiščenega masla, ki mu rečemo ghee)

Pripomočki za pripravo jedi:
- deska za rezanje
- navaden kuhinjski nož
- manjša skleda in vilice za stepanje
- manjša ponev, ki preprečuje sprijemanje (npr. kakovosten teflon ali, še bolje, keramična ponev)
- večja lopatka, s katero boš lažje obrnil omleto

image

Tako preprosto je:

  1. Pogledaš, katero zelenjavo imaš doma pri roki – v hladilniku ali na vrtu. Če je ni, se odpraviš na lokalno tržnico in izbereš tiste vrste zelenjave, ki te najbolj pritegnejo. Če ti zelenjava ni preveč blizu, za začetek izberi en kos (eno vrsto), prihodnjič pa se morda opogumiš in preizkusiš še katero drugo.
  2. Zelenjavo dobro opereš, po potrebi malce ostrgaš, ter narežeš na manjše kose ali naribaš.
  3. V manjšo skledo “ubiješ” jajce in ga stepeš z vilicami. Vmešaš ščep soli in po želji še kakšno žlico kuhane ajdove kaše, riža, kuskusa, bulgurja, kosmičev ali česa podobnega, kar je ostalo od kosila.
  4. V ponvi segreješ maščobo, na njej na hitro popečeš zelenjavo ter priliješ stepeno jajce. S kuhalnico ali lopatko si pomagaš, da jajce lepše razporediš in prekriješ celo dno ponve.
  5. Pečeš na srednji temperaturi, da se omleta počasi in dobro zapeče (pri previsoki temperaturi se ti lahko na dnu preveč zapeče ali prime ponve).
  6. Ko jajce lepo “zakrkne”, omleto obrneš in popečeš še na drugi strani. Po želji po vrhu naribaš nekaj sira ali dodaš narezana sveža zelišča.
  7. Omleto postrežeš na krožniku in po želji okrasiš s svežimi zelišči, narezano zelenjavo ali kosom polnovrednega kruha.

Še več zanimivih drobtinic in nasvetov si preberi v septembrski številki revije National Geographic Junior. Lahko nam pošlješ tudi kakšno fotko svoje umetnine, mi pa bomo najzanimivejše objavili v Nabiralniku ali na Juniorjevi Facebook strani.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Kolikokrat je odrasla samica pande večja od svojega mladiča?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov