Vstopna stranVsebinaArhiv

Volčji junaki

Besedilo: Avery Elizabeth Hurt
Fotografiji: © Sandy Sisti / Wildatheartimages (volkulja in volk); Norbert Rosing / Nat Geo Creative (trop)

Dva volčja mladiča skočita iz gozdička trepetlik na travnik v ameriškem narodnem parku Yellowstone. Razposajeno se lovita in se ruvata v travi. V zrak nenadoma zareže tuljenje. Mladiča dvigneta pogled proti svojemu tropu – skupini volkov, s katerimi sta v sorodu. Zbirajo se nekaj metrov stran. Mrači se, kar pomeni, da se volkovi odpravljajo na lov. V iskanju slastnega vapitija bodo v parku prehodili več kilometrov. Ker mladičema že kruli v želodcu, se hitro pridružita ostalim in skupaj krenejo na pot.

image

V narodnem parku Yellowstone, več kot 8000 kvadratnih kilometrov velikem zavarovanem območju, ki se razteza med ameriškimi zveznimi državami Wyoming, Idaho in Montana, živi približno sto volkov. To je verjetno približno toliko, kot jih je na tem območju živelo konec 19. stoletja. A takrat so te živali med judmi veljale za krvoločne plenilce. Ker so se ljudje bali za svojo živino, so volkove začeli loviti. V 30. letih 20. stoletja v Yellowstonu zato volkov tako rekoč ni bilo več. Sredi 90. let prejšnjega stoletja so znanstveniki in upravljavci parka začeli sodelovati z ameriško in kanadsko vlado, da bi iz Kanade v Yellowstone preselili skupino volkov. Nova populacija živali se je v parku odlično obnesla, a to niti ni presenetljivo. Resnično presenetljiva pa je ugotovitev, da je imela vrnitev volkov na živali, rastline in pokrajino v parku neverjetno ugoden vpliv.

Dobrodošli doma
Januarja 1995 je v severni del Yellowstona pripotoval tovornjak s štirinajstimi volkovi v posebnih kletkah. To so bili prvi volkovi, ki so jih preselili v park. Kmalu so jih pripeljali še več, začeli so se pariti in samice so kotile mladiče.
Volkovi so tu našli svoje novo domovanje. A s tem, ko so se privadili na življenje v parku, se je zgodilo še nekaj: tudi življenje drugih živalskih vrst se je izboljšalo.

Več živalske raznolikosti
So volkovi tako kul, da si druge živali želijo njihove družbe? No, ne ravno. Takole je: glavni plen volkov so vapitiji, ki se hranijo z listi trepetlik in vrb. Ko so volkove iztrebili iz Yellowstona, je število vapitijev skokovito naraslo. Ta nova množica vapitijev je jedla. In jedla in jedla. V parku je tako izginilo nekaj sestojev trepetlik in vrb. Na teh drevesih živijo ptice in žuželke, bobri pa iz njihovega lesa gradijo bobrišča. Zato je veliko teh živali ostalo brez domovanja.

image

Ko so se volkovi vrnili, so začeli pleniti vapitije, kar je pomagalo zajeziti njihovo število. Trepetlike in vrbe so znova zrasle, zato se je več bobrov, ptic in žuželk naselilo nazaj v te kraje.Pred ponovno naselitvijo volkov je v severnem delu Yellowstona živela samo ena kolonija bobrov. »Zdaj jih je 18,« pojasnjuje biolog Doug Smith, vodja programa ponovne naselitve. »V Yellowstonu se je povečalo tudi število ptic pevk in nekaterih žuželk.« »Življenje v Yellowstonu je zdaj veliko bolj raznoliko,« dodaja. »In v veliki meri je to prav zasluga volkov.«

Sprememba okolja
Spremenjene populacije živali pa niso edina posledica vrnitve volkov. Številni strokovnjaki menijo, da je ponovna naselitev volkov vplivala tudi na pokrajino v Yellowstonu. Ko se je število vapitijev zmanjšalo, so nekatera drevesa hitro zrasla, saj ni bilo toliko teh parklarjev, ki bi jih objedali. Nekatera drevesa so menda postala petkrat višja v samo šestih letih od vrnitve volkov. Ta višja drevesa so tudi bolj vzdržljiva in živalim nudijo več hrane. Tudi reke, ki tečejo skozi Yellowstone, so se verjetno spremenile zaradi volkov. Rastline, ki jih jedo vapitiji in drugi rastlinojedci, so lahko znova obrasle bregove rek. Porasli bregovi so postali trdnejši in manj izpostavljeni eroziji – veter in dež jih zdaj težje odnašata. S tem se je obnovil življenjski prostor živali, ki živijo ob rekah, na primer labodov trobentačev. »To dokazuje, da je v ekosistemu oziroma v skupnosti živih bitij vse medsebojno povezano,« razlaga Smith. »Če se spremeni en del sistema, se bodo spremenili tudi drugi.«

Več o tem, kako je vrnitev volkov spremenila Yellowstonski narodni park, si preberi v junijski številki revije National Geographic Junior.


Triglavski narodni park

Besedilo: Peter Skoberne
Fotografije: Tomo Jeseničnik (kavke); Aleš Frelih (krava); Marjan Cigoj (alpska svizca); Uroš Podlogar (Soča)

image
Planinske kavke se na Slemenu nad Tamarjem ravsajo za koščke kruha, ki jim ga je vrgel fotograf.

Ni vsak park narodni park
Gotovo si se že kdaj sprehajal med drevesi in nasadi kakšnega mestnega parka ali preizkušal spretnosti v športnem parku. Morda si kdaj obiskal tudi katerega od grajskih parkov, kjer si lahko občudoval urejene gredice in načrtno gojena drevesa. Prvotni latinski izraz ‘parricus’, ki pomeni ograjo, se je postopoma začel uporabljati za različne površine, ograjene s posebnim namenom. Najprej za lov, kasneje za razvedrilo bogatih in pomembnih ljudi, nazadnje pa za zelene javne površine. Leta 1872 so v Ameriki ustanovili prvi narodni park na svetu. Za razliko od dotedanjih parkov, tega ne oblikuje človek, ampak v njem gospodari narava. Narodni pomeni pa predvsem to, da je namenjen javnosti, narodu »za razvedrilo, korist in uživanje«, kot so zapisali v ustanovni listini.

image
Jutro na pašniku z Martuljkovo skupino v ozadju.

Ni vsak narodni park Triglavski narodni park
V stopetdesetih letih od ustanovitve prvega narodnega parka je po svetu nastalo več sto narodnih parkov, že samo v Evropi jih je čez 300. Države so izbrale tista najbolj naravno ohranjena, dragocena območja narave, da bi jih ohranila takšne tudi potomcem. Narodni parki so po posameznih državah zelo različni, saj se tudi države razlikujejo po velikosti in ohranjenosti narave. Na prvotno naravo v angleških narodnih parkih je močno vplival človek, medtem ko so v Aziji, Afriki in Ameriki ponekod še velika prostranstva divjine.
Ne glede na te razlike so v državah ustanovili narodne parke za zavarovanje najbolj naravnih območij. Tudi v Sloveniji. Že kmalu po prvem zavarovanju Doline Triglavskih jezer leta 1924 (le 15 let po prvem narodnem parku v Evropi!) so območje poimenovali Triglavski narodni park, čeprav takrat Triglav sploh še ni bil v zavarovanem območju. Po mnogih prizadevanjih za njegovo razširitev je leta 1981 končno uspelo povečati narodni park na večino vzhodnega dela Julijskih Alp. Sedaj tudi s Triglavom v sredini!

image
S kajakom po Soči

Triglavski narodni park: 3 – 2 – 1!
Ob predstavitvi parka se malo poigrajmo s števili. Najprej je za Triglavski narodni park (TNP) značilno število tri. Kako ne, saj je skrito že v imenu, čeprav se Triglav ne imenuje po treh vrhovih, ampak po staroslovanskem božanstvu. Druga trojka je povezana z lego TNP v severozahodnem delu Slovenije, blizu tromeje Slovenije, Avstrije in Italije. Triglavski narodni park kaže tri zelo različne podobe: sončna pobočja južnega, bohinjskega dela, za Savsko dolino so značilne ledeniške doline in strme severne stene gorskih grebenov, čisto drugačno sliko kaže globoko vrezana divja dolina Soče s pritoki. V parku so tri informacijska središča: Triglavska roža Bled, kjer je tudi uprava TNP, info center v Trenti in Bohinjka v Stari Fužini. Tu lahko izvemo veliko zanimivosti o parku. V TNP izvirajo tri reke: Sava Bohinjka, Sava Dolinka (prvi izvir je v dolini Planice) in Soče. Vse vode tečejo v dve morji: večina v Črno morje, preostalo pa v Jadransko. Torej poteka čez TNP razvodnica med Črnomorskim in Jadranskim povodjem. Pa smo pri številki ena! TNP je eden in edinstven. Nekaj presežnikov je zbranih v okvirčku, med njimi so nekateri seveda povezani z najvišjo goro Triglavom, ki je tudi slovenski narodni simbol. 

image
alpska svizca

Pozor! Mesojedke!
Med številnimi rastlinami so v TNP tudi mesojedke: mastnica, rosika in mešinka. Vse tri so majhne in smrtno nevarne le za zelo drobne žuželke. Še največja je mastnica, ki ima na vrhu do 15 cm visokega stebla bele cvetove, za žuželke pa so nevarni lepljivi listi. Rosika uspeva med šotnim mahom na barjih. Listi imajo številne izrastke, ki na koncu izločajo lepljivo snov, podobno rosi (od tod njeno ime!). Velikost rastline ne presega velikosti kovanca za dva evra. Še manj opazna je mešinka, ki živi v vodi. Njeni preobraženi listi so smrtonosna past za drobcene vodne živali. Zakaj, torej, opozorilo v naslovu? Gotovo ne zaradi nevarnosti, da bi nas mesojedke ujele, ampak da smo nanje pozorni in jih pri ogledovanju ne poškodujemo.

image

Fotografije iz članka si lahko ogledaš tudi na razstavi Narodni parki – v skrbi za naravo na Jakopičevo sprehajališče v ljubljanskem parku Tivoli. Na ogled je do 28. junija 2016.

Še več o Triglavskem narodnem parku izveš v junijski številki revije National Geographic Junior.

 


Barjanski mozaik

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Barbara Vidmar (Arne z otroki, obe, skupina); Mija Kopilovič (Julij); Arne Hodalič (otroci v strugi, razstava)

Pravijo, da je svetovna redkost, če se na pragu glavnega mesta razprostira območje, bogato z zgodovinsko, arheološko dediščino, etnološkimi posebnostmi ter raznoliko po svojih živalskih in rastlinskih vrstah. Mi ga imamo. Ker letos Ljubljana nosi laskavi naziv Zelena prestolnica Evrope, smo se z nagrajenci Juniorjevega fotografskega natečaja odpravili v Krajinski park Ljubljansko barje.
image
Mladi fotografi na terenski fotografski delavnici pod mentorstvom fotografa Arneja Hodaliča (desno) ter vodnice Maše Bratina (levo). Le kaj fotografiramo?

Ogrevanje
Z mladimi fotografi in njihovimi starši smo se zbrali v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prišli smo od vsepovsod: iz Ljubljane, Maribora, Idrije, Celja, Zagorja ob Savi, Ivančne Gorice … Prav raznolika druščina! Najprej smo segli v roke nagrajencem, še posebej smo zaploskali Juliju Kopiloviću, ki je iz rok Arneja Hodaliča, priznanega fotografa, urednika fotografije pri naši reviji ter predsednika žirije, prejel posebno priznanje, ki je le dan pred našim srečanjem prispelo s sedeža National Geographic Society iz Washingtona. Na mednarodnem nivoju natečaja je Julij med več kot 17.500 sodelujočimi fotografijami osvojil drugo mesto v kategoriji Neverjetne živali. Nato je imel Arne uvodno predavanje, ki je bilo zelo poučno. Mladi fotografi pa so prejeli vrsto napotkov, na kaj morajo biti pozorni, kadar fotografirajo pokrajino. Pripravljali smo se namreč za odhod na teren.

image
Julij Kopilović je prejel posebno priznanje iz Washingtona za visoko uvrstitev na mednarodnem fotografskem natečaju.

Gremo!
Poslovili smo se od staršev ter se z Mašo Bratina iz Krajinskega parka Ljubljansko barje odpeljali na teren. Že od daleč smo videli (pa tudi že vedeli), da danes Barje ni več jezero, kakor je bilo v času koliščarjev pred 3600 leti. Danes je to značilna, posebna »mozaična krajina«, kakor se je izrazila Maša. To je pokrajina, ki jo kot koščki mozaika v celoto sestavljajo travniki, njive, gozdiči, vodotoki in mejice – vrste jelš, vrb in grmičevja, ki so odlična zaslomba pred vetrovi. Avtobus nas je odložil v vasi Podkraj, od koder smo se sprehodili po Poti barjanska okna. Spet smo imeli srečo, saj so jo odprli ravno nekaj dni pred našim obiskom.
image
Na razglednem podestu pri Strahomerskih oknih, kjer je Arne z juniorji iskal zanimive fotografske motive, so urejene tudi informativne table.

Strahomerska okna
Barjanska okna so izviri na območju Ljubljanskega barja in na njegovem obrobju. Največ jih najdemo na meji med Barjem in Iškim vršajem. Sprehodili smo se do Strahomerskih oken pri Podkraju. Pred velikimi izsuševalnimi deli na Barju so bila barjanska okna podobna malim jezercem. Z izkopavanjem goste mreže izsuševalnih kanalov pa je marsikatero barjansko okno presahnilo, tista, ki so ostala, pa so se precej zmanjšala. Danes bi te zanimive vodne pojave sami težko našli, ker so zelo zaraščeni. A gre za izredno naravno dediščino, zato so v Krajinskem parku Ljubljansko barje Strahomerska okna uredili za obiskovalce. Ali te ime Strahomerska okna kakorkoli spominja na strah? Mene že! Čeprav se v resnici imenujejo po naselju Strahomer, ta misel niti ni tako napačna. V preteklosti so pred približevanjem tem temnim vodnim očesom radi svarili, pri čemer pa je ljudska domišljija rada spletla tudi kakšno neverjetno zgodbo. Najpogosteje so pripovedovali, da je na dnu oken živo blato ali živi pesek, ki naj bi marsikoga že vsrkalo vase. Danes nam v resnici barjanska okna pripovedujejo le, da je Ljubljansko barje velika zakladnica vode.

image
Koščeva pot je dobila ime po koscu; večina teh ogroženih ptic prinas živi prav na Ljubljanskem barju.

Kosci in kosec
Naša vodnica Maša je spretno ubirala pot po drobnih stezah barjanske krajine. Med potjo nam je pokazala kar nekaj divjih rastlin, iz katerih bi si menda lahko pripravili tudi užitno malico, čaj ali tinkturo. Spoznali smo brestovolistni oslad, penušo, baldrijan, divji hmelj, močvirsko meto ... Med kramljanjem smo se hitro znašli v naravnem rezervatu Iški morost, kjer smo se sprehodili po delu Koščeve učne poti. Ta pot je dobila ime po koscu, ne po človeku, ki kosi travo, pač pa po travniški vrsti ptice, ki je malo večja kot kos in se oglaša s hreščečim glasom »krek-krek«, podobnim brušenju kose. Naša skupinica teh ptic žal ni mogla ne slišati ne videti, saj smo Barje obiskali tik pred njihovo vrnitvijo iz prezimovališč v Afriki. Vodnica in dobra poznavalka ptic Barbara Vidmar, ki je bila z nami, pa nam je povedala, da je kosec v težavah. Gnezdo si namreč splete v travi, ne na drevesu, in če ljudje travnike kosijo prezgodaj, lahko uničijo koščeva gnezda. Zato ta ptica izginja vsepovsod po Evropi, večina slovenskih koscev pa živi prav na Ljubljanskem barju.

Joj, mokro!
Si že kdaj hodil po travniku v navadnih čevljih, pa te je »zalila« voda? Občutek ni prav prijeten. Takšni mokrotni travniki so nekoč pokrivali večji del Ljubljanskega barja, danes pa izginjajo. Morda se ti – kot sprehajalcu – to zdi fino, a za živali in rastline je to zelo slaba novica. Za mnoge je ravno in samo takšno življenjsko okolje dom. Naravni rezervat Iški morost je eno najbolj obsežnih sklenjenih območij ohranjenih mokrotnih travnikov, ravno zato je tako dragocen. Mi smo se sprehodili v njegovo osrčje, vse do okrogle lesene opazovalnice, ki po obliki simbolizira gnezdo. V tem »gnezdu« smo z veseljem pomalicali. Izvedeli pa smo tudi, da mokrotne travnike lahko ohranimo tako, da jih ne gnojimo, kosimo pa le enkrat letno v poznem poletju. Tako se bodo ohranile tudi številne rastline, ki jih najdemo le na takšnih travnikih.

Žabji model
Za konec našega potepa smo pokukali še v strugo Iške, skrivnostne reke treh obrazov. imageNa svoji manj kot 30 km dolgi poti teče skozi divjo sotesko Iškega vintgarja, po rodovitnem Iškem vršaju in končno po močvirnem Ljubljanskem barju. Danes teče reka po Barju v ravni strugi, nekoč pa je vijugala in delala okljuke. Po izravnani strugi so namreč želeli splavljati les izpod Krimskih gozdov v Ljubljano, a to ni bilo vedno mogoče. Ker teče reka Iška čez kraški rob, tam voda v toplejšem delu leta redno presahne. V času našega obiska je bila struga reke Iške že skoraj v celoti suha. Za nas je bila še posebej zanimiva, ker smo v njej našli poskočen motiv, ki so ga vsi mladi fotografi želeli ujeti najprej v svojo dlan, nato pa še v svoj objektiv – žabo rosnico!

Nazaj v mesto – na Vodo!
Že nekoliko utrujeni smo se vrnili nazaj v središče Ljubljane. Tam nas je v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane že čakala Irena Šinkovec, avtorica razstave Voda.  imagePopeljala nas je po njej in, glej, o vodi smo začeli razmišljati čisto na nov način! Spoznali smo, da imamo v Sloveniji, kjer nam pitna voda priteče kar iz pipe, res srečo, saj vsak šesti prebivalec na svetu težko pride do čiste vode. Ena izmed držav na svetu, kjer je vode najmanj, je Sudan v Afriki. Tam imajo včasih na dan na razpolago le 5 litrov vode na prebivalca. Pri nas pa nekateri porabijo tudi več kot 200 litrov vode dnevno! Ob koncu našega srečanja smo se vsi strinjali, da je voda neprecenljiv zaklad, zato je potrebno zanjo še kako dobro skrbeti ...

Brez izjemnih partnerjev celodnevnega dogodka ne bi mogli izpeljati. Zato se zahvaljujemo Muzeju in galerijam mesta Ljubljane ter Krajinskemu parku Ljubljansko barje, da so omogočili mladim fotografom ter njihovim družinam tako posebno doživetje.

NAJAVLJAMO!

Letošnji 12. Juniorjev fotografski natečaj bo potekal od 1. avgusta do 15. oktobra 2016. Zato ne pozabi in doživljaj poletne počitnice tudi s fotografskim aparatom v roki! Več o razpisnih pogojih ter nagradah poišči po 1. avgustu na spletni strani www.junior.si.

 


Na čudežnem Cerkniškem jezeru

Besedilo: Saša Pipan
Fotografije: Luka Dakskobler

Letošnja prva majska sobota ni bila navadna sobota. Bilo je poletno toplo in skrivnostno Cerkniško jezero je kar klicalo po dogodivščinah.

image

Z nagrajenci Juniorjevega likovnega ekonatečaja smo se odpravili na raziskovanje največjega slovenskega jezera, ki sodi med slovenska zavarovana območja in je ena največjih kraških znamenitosti doma in po svetu. Veš, zakaj? Ker včasih kar izgine!

Čestitke za mlade umetnikeimage
A preden smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili na Cerkniško jezero, smo imeli še eno prijetno dolžnost. Vodnik Jošt Stergaršek iz Notranjskega regijskega parka nas je pričakal v cerkniški enoti Varstveno-delovnega centra Postojna, kjer smo najbolj domiselnim mladim ustvarjalcem podelili nagrade 8. Juniorjevega likovnega ekonatečaja. S tem smo odprli tudi razstavo nagrajenih del. In že je bil čas za akcijo!

Učilnica v naravi
Odpeljali smo se v vas Dolenje jezero in peš nadaljevali pot proti jezeru – veliki učilnici v naravi. Podobe presihajočega Cerkniškega jezera so nas v hipu prevzele in že smo hiteli s fotografiranjem in spraševanjem kdaj, kaj, zakaj … Izkušeni vodnik Jošt nam je predstavil delovanje tega edinstvenega pojava kraške pokrajine, ki se spreminja iz dneva v dan. V jezero voda priteka iz več smeri in se navadno napolni po jesenskem dežju in spomladi, ko se stali sneg. imageKo je poletje na višku svoje moči, se jezero začne umikati. Vsa voda iz jezera odteka skozi podzemne jame in podzemske požiralnike. Pozimi jezero obdajo ledene ploskve in nastane prava zimska pravljica.

image

Vsepovsod voda in življenje!
Vendar – ta dan ni bilo ledu in sprehodili smo se ob močvirnih travnikih in se ustavili ob bregu jezera. V plitvinah Cerkniškega jezera je bilo zelo živahno ... Postali smo pravi raziskovalci in v jezeru našli male in velike ribe ter vrsto drobnih živih bitij. Videli smo ličinke kačjih pastirjev, enodnevnic in mladoletnic ter ugotovili, da se med vodnim rastlinjem skriva še kaj. Tudi kača! Ker vodne živali na kopnem ne preživijo, jih vrnemo v njihovo okolje. Cerkniško jezero je tudi pravi raj za ptice, več kot 250 vrst ptic lahko srečamo. S profesionalnim teleskopom smo jih opazovali v naravnem okolju; čisto od blizu smo videli labode, ki so nekje v daljavi prav gosposko plavali sem in tja.

Male rastline in velike zveri
Pokrajina pa je bogata tudi z rastlinjem. Na dnu jezera smo opazovali značilne velike liste rumenega blatnika in spoznavali ostale predstavnike vodnih in močvirskih rastlin ter posebnice v rastlinskem svetu – amfibijske rastline, ki svoj razvojni krog začnejo v vodi, nadaljujejo pa na kopnem.
Nato smo se mimo ponikalnice odpravili naprej proti bruhalni jami Suhadolici, ki je eden od izvirov, ki polnijo jezero. Pot nas je vodila skozi bukovo-jelov gozd, ki je dom treh velikih zveri – medveda, volka in risa. A ta dan se niso prikazali.

image

Drugačna vožnja
Pot nazaj nam je skrajšala vožnja z lojtrnikom, vozom, še posebej značilnim za Notranjsko. Pot vodi po nasipu, ki so ga zgradili domačini, da bi si olajšali transport v času, ko je jezero polno. Voznik lojtrnika Frenk Levar je bil poln zanimivih zgodb, kakšno je bilo nekoč življenja v teh krajih. Povedal nam je, da je bilo jezero omenjeno že v antiki, prvi pa ga je podrobneje opisal znani slovenski zgodovinar Janez Vajkard Valvasor že leta 1689. Pripovedoval nam je tudi zgodbe o ribičih. Te so bile še posebej zanimive – baje so včasih domačini ribe lovili brez sramu kar goli. In to s prostimi rokami! Baje znajo nekateri ribiči na roke loviti še danes. Hudo, kajne?!

image

Lačni!
Naša dogodivščina se je zaključila z nadokusnim domačim notranjskim kosilom na Kmetiji odprtih vrat Levar. Kako je dišal mehak kmečki kruh … Tako smo z vsemi čutili doživeli eno od izjemnih naravnih lepot Slovenije v vsej svoji okusnosti in barvitosti. Doživeli smo resnično pravljico.


Zahvaljujemo se vsem partnerjem in gostiteljem, ki so nagrajencem likovnega ekonatečaja omogočili nagradni izlet ter nepozabni obisk Notranjske:
image
Notranjski regijski park, VDC Postojna, Kmetija odprtih vrat Levar

 

 

 

 

 


GeoBioBlitz Dovžanova soteska

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Ko hodiš ob reki, po gozdu, travniku ali gorah, res veš, kaj vse se skriva na tvoji poti? Katere živali so te opazovale, kaj se ob tvoji poti dogaja danes in kaj se je na in ob njej dogajalo pred več milijoni let? To se je vprašala skupina učencev in učenk Osnovne šole Tržič ter njihovih vrstnikov iz ZDA, ki so se skupaj s strokovnjaki maja podali v znamenito Dovžanovo sotesko pri Tržiču. Soteska je pravi naravni laboratorij, kjer lahko opazujemo bogastvo kamnin in okamnelih rastlin in živali, zanimive oblike površja in številne vrste rastlin in živali, ki tam živijo danes.

image

»Raziskovalno odpravo« je po vzoru BioBlitz dogodkov v ZDA organiziralo Ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ob stoletnici delovanja Ameriškega urada za narodne parke. BioBlitz je znanstveno-izobraževalni dogodek, ki sta se ga domislila prav ta urad in National Geographic Society. In kaj se na takšnem dogodku počne? Strokovnjaki, učenci, družine in drugi se odpravijo v narodni park, da bi našli in določili čim več živalskih in rastlinskih vrst na nekem območju. Ker pa je Dovžanova soteska poznana po življenju, ki je tu uspevalo pred več milijoni let in se je za vedno ujelo v kamnine, ter po izjemnih oblikah površja, se je slovenska različica poimenovala GeoBioBlitz – geo kot geologija in geomorfologija in bio kot biologija.

image

Dvaindvajset mladih raziskovalcev se je na pot skozi ozko sotesko podalo v spremstvu svojih učiteljic biologije in geografije ter geologov, geomorfologov in biologov iz Slovenije in ZDA. O geologiji in površju soteske sta jih poučila dr. Matevž Novak in dr. Irena Mrak, pomagala jima je tudi geografinja iz ZDA, dr. Sarah Halvorson. O živalskih in rastlinskih vrstah sta razlagali biologinji Janja Benedik in Asja Štucin. To pa še niso vsi strokovnjaki, ki so z učenci odkrivali sotesko. Pridružila sta se jim tudi ameriški strokovnjak za repate dvoživke dr. Stanley K. Sessions (Hartwick College, New York, ZDA) in strokovnjakinja za biologijo človeške ribice dr. Lilijana Bizjak Mali, ki skupaj v Sloveniji preučujeta človeško ribico.

image

V Dovžanovi soteski privlači predvsem to, da uživamo v naravnem okolju. Ozka soteska in bližina vode sta njeni glavni “vroči točki”. Razgibana pokrajina vedno naredi velik vtis na obiskovalca in ga spodbudi, da se v neko območje tudi vrača,” pove dr. Irena Mrak.
“Ideja dogodka GeoBioBlitz pa je, da ob obisku Dovžanove soteske ne gremo le v naravo, ampak da začnemo opazovati, kje hodimo, kaj ob poti vidimo in da nas začne zanimati, kaj vse oblikuje pokrajino, da je takšna, kot je.”

“Povezava med geo in bio je “fajn”,” meni dr. Matevž Novak, “ker udeleženci spoznavajo biotsko raznovrstnost tega prostora. Nato pa jim lahko tudi razložiš vrednost fosilov v kamninah, saj ti veliko povedo o biotski raznovrstnosti v geološki preteklosti. Zato fosilov ne smemo odnašati iz soteske – več, kot jih lahko najdeš, več izveš o nekdanjih ekosistemih.” Dr. Irena Mrak pa dodaja: “GeoBioBlitz je prav zato namenjen temu, da opazujemo tako neživo kot živo naravo, iščemo povezave med obema, a ju pustimo “pri miru” in s seboj domov odnesemo le spomine in fotografije.

image

Okamnine so del zgodovine in ne bodo nikoli več nastale, zato jih pustimo prav tam, kjer so. Tudi živali in rastlin ne odnašamo, saj bodo prav te mogoče kot fosili čez milijone let pričali o zgodovini soteske.”

Več o dogodku v Dovžanovi soteski si lahko prebereš v junijski številki revije National Geographic Junior.


Bodi žival

Besedilo: Kristin Baird Rattini
Fotografije: © Thomas Marent / Minden Pictures (orangutan); © Denis-Huot, Denis-Huot / Nature Picture Library (povodni konj); © Erland Haarberg / Nature Picture Library (lisice)

Udobno med drevesi

Fotograf: Thomas Marentimage
Žival: Orangutan
Mesto posnetka: Narodni park Tanjung Puting, Borneo, Jugovzhodna Azija

»To fotografijo sem posnel v gozdu, kamor spuščajo rešene orangutane. Raziskovalci, ki jih opazujejo, jim vsak dan na posebno ploščad nastavijo sadje in jih tako zvabijo na plan. Tisti dan sem prehodil skoraj kilometer gostega, vlažnega gozda, da bi si ogledal ploščad pred prihodom orangutanov. Čez pol ure so se prikazali. Eden od samcev je visel med dvema drevesoma približno šest metrov nad tlemi. V tem ravnotežnem položaju orangutani včasih počivajo med drevesi. Orangutani so miroljubni, a tudi močni. Nekateri lahko ugriznejo, če se počutijo ogrožene. Bil sem oddaljen 15 metrov, ko sem se pripravljal na posnetek. Radovedni orangutan me je ves čas opazoval. In ni mu bilo mar, da sem ga fotografiral – bil je naravni talent.«

Krasen profil

image

Fotografinja: Christine Denis-Huot
Žival: Povodni konj
Mesto posnetka: Narodni park Tsavo West, Kenija, Afrika
»Želela sem fotografirati povodne konje in krokodile v tolmunih pri izvirih Mzima. Potapljanje z njimi v vodi bi bilo preveč tvegano. Krokodili te lahko napadejo, če jih razdražiš. Zato sem fotoaparat namestila v podvodno opazovalnico, veliko približno kot avtomobil. Živali so mirno plavale mimo. Čeprav so me varovale stene opazovalnice, je bilo kar strašljivo, ker so me obkrožale tako mogočne živali. Več ur sem čakala, da bi kakšna prišla dovolj blizu za dober posnetek. Nenadoma je tik pred mano gladko pristal povodni konj. Zdelo se je, kot da hodi po prstih po dnu tolmuna. Pritisnila sem sprožilec in posnela to presenetljivo ljubko žival.«

Družinska zbranost

image

Fotograf: Erlend Haarberg
Žival: Polarna lisica
Mesto posnetka: Narodni park Dovrefjell-Sunndalsfjella, Norveška, Evropa
»Da sem lahko fotografiral polarne lisice, sem en teden kampiral blizu brloga lisičje družine s 15 mladiči. Najprej so se mladiči previdno gibali okoli mene. A po nekaj dneh so se opogumili in priskakljali celo tako blizu, da so povohali stojalo fotoaparata. Nekega dne sem nastavljal fotoaparat, kar je pritegnilo pozornost skupine mladičev v bližini. Ko so se ozrli, da bi videli, kaj se dogaja, sem pritisnil sprožilec. Nastal je ta puhast družinski portret.«

Še več fotografij in skrivnosti vrhunskih fotografov lahko vidiš v junijski številki National Gepgraphic Juniorja.

NAJAVLJAMO!

Letošnji 12. Juniorjev fotografski natečaj bo potekal od 1. avgusta do 15. oktobra 2016. Zato ne pozabi in doživljaj poletne počitnice tudi s fotografskim aparatom v roki! Več o razpisnih pogojih ter nagradah poišči po 1. avgustu na spletni strani www.junior.si.


Odraščanje gorile

Besedilo: Rose Davidson
Fotografiji: © The Africa Image Library / Alamy Stock Photo (velika slika); Solo / Zuma Press / Newscom (mama in mladič)

Nenadoma začuti, da jo nekaj ščipa – mravlje jo grizejo s svojimi ostrimi kleščami! Gorila vreščeče plane stran in maha z roko, da bi se otresla malih nadlog. Ko bo njena družina naslednjič naletela na mravljišče, bo Vilavu bolj pozorno opazovala, kako sorodniki iz njega hitro pobirajo mravlje in jih nosijo v usta, ne da bi jih grdo ugriznile. Nato jih bo posnemala. Navsezadnje je naloga njenih družinskih članov, da ji pokažejo, kako živijo gorile.

image

Čas za družino
Vilavu živi v narodnem parku Virunga v afriški državi Demokratična republika Kongo. Ta 7700 kvadratnih kilometrov velik park nudi zavetje 250 skrajno ogroženim gorskim gorilam. Mlada opica je članica družine Mapuwa, v kateri je približno 20 samcev, samic in mladičev. Sorodniki se neprestano družijo – skupaj jejo, spijo, se igrajo in potujejo skozi gozd, ki je njihov dom. »Vsaka družina ima svoje ozemlje,« razlaga Innocent Mburanumwe, mladi raziskovalec National Geographica in čuvaj v narodnem parku Virunga. Družine se ne mešajo pogosto. A podobno kot v tvoji družini veljajo tudi v vsaki skupini goril pravila in navade, ki se prenašajo iz roda v rod. Vilavu se jih je začela učiti takoj po rojstvu.

image

Družinska pravila
V prvih mesecih življenja je Vilavu hranila in zanjo ves dan skrbela njena mama. Ko je bila stara približno tri mesece, se je mala gorila začela plaziti po gozdnih tleh, kjer se je dotikala rastlin in žuželk in jih vohala ter tako raziskovala svoje okolje. Vilavu ima zdaj šest let. Skupaj z bratranci in sestričnami opazuje odrasle gorile ter tako spoznava svoj prostor v družini – in to včasih ni prav nič zabavno! Ko na primer, družina najde hrano, morajo mladiči počakati, da pridejo na vrsto. Prvi se nahrani vodilni samec z značilno sivo liso na hrbtu, sledijo mu drugi odrasli. Šele nato pridejo do svojega grižljaja mladiči. »Vsaka gorila pozna svoj položaj v družini,« pravi Mburanumwe. Mladi samci opazujejo tudi, kako se starejši napadajo med seboj v dokazovanju svoje nadvlade. (Ko je Vilavin bratranec nekoč vadil svojo taktiko, se je razposajeno zapodil kar v zaposlenega v parku.) In prav z opazovanjem odraslih goril se Vilavu in njeni prijatelji naučijo, kako iz listov in vej narediti ležišče.


Članek lahko v celoti prebereš v junijski številki revije National Geographic Junior.


Reševanje morskega vola

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: © Doug Perrine / Nature Picture Library

Prišla je pomoč
Nekdo med plovbo po morju opazi morskega psa. Ko se vrne na kopno, obvesti morski park Sea World v bližnjem mestu Gold Coast. Iz njihovega reševalnega centra se na kraj, kjer so opazili morskega psa, odpravi 12-članska ekipa. Območje se nahaja znotraj morskega parka Moreton Bay, ki je pod zaščito avstralske vlade. Ko se ekipa z ladjo pripelje v zaliv, se trije raziskovalci potopijo v morje, da bi poiskali ribo. Po 40 minutah iskanja jo najdejo lebdečo nad morskim dnom. »Brez naše pomoči bi morski vol umrl,« reče biolog Trevor Long, vodja reševalne akcije.

Long je s seboj vzel opremo, s katero lahko morskega psa dvignejo na površje, kjer ga bodo oskrbeli. Zagrabi palico, ki ima na enem koncu zanko, in previdno odplava nad ranjeno ribo. Ravno ko želi zbežati, Long postavi zanko pred ribo, da zaplava skozi njo. Zanko zategne okrog trupa in ribo nežno privede na morsko gladino.

image

Riba na suhem
Reševalci previdno postavijo morskega psa na nosila, ki jih čakajo ob ladji. »Ne bojimo se ga,« razloži Long. »Ti morski psi so krotki.« S pomočjo žerjava dvignejo nosila in morskega psa v štirimetrski bazen na krovu ladje. Veterinar David Blyde da morskemu psu zdravilo proti bolečinam in z operacijo odstrani ost. Na koncu še zašije rane.

Po operaciji se ekipa skupaj z morskim psom odpravi nazaj v dobrih 50 kilometrov oddaljeni Sea World. Premestijo ga v 15-metrski bazen in čakajo, da bi videli, ali si bo opomogel.

Nazaj v morje
Prvih nekaj dni po operaciji morskega psa ne hranijo, saj se mora trebuh zaceliti. En teden po operaciji pa mu ponudijo majhno mrtvo ribo. Žival je noče pojesti. A nekaj dni pozneje, ko v bazen spet vržejo ribo, morski pes plane nanjo. Rane se mu lepo celijo, zato je čas, da ga izpustijo.

Dva tedna po reševanju šestčlanska ekipa na nosilih odnese morskega psa nazaj na ladjo, da bi ga vrnila v morski park Marine Bay. Medtem ko žerjav spušča ribo z ladje, dva reševalca skočita v vodo in ji pomagata, da najde pot v morje. Long z ladje opazuje, kako odplava stran. »Morskemu psu smo dali še eno priložnost,« reče. »To je neverjetno.«

Reportažo si v celoti lahko prebereš v junijski številki revije National Geographic Junior. 


Družinsko poletje Ane Desetnice

Besedilo in fotografije: Luka Dakskobler

Gledališče Ane Monro
Ana Desetnica je mednarodni festival uličnega gledališča, ki ga vsako leto pripravlja Gledališče Ane Monro. Če se ti zdi, Gledališče Ane Monroda sta imeni v sorodu, imaš prav. Ana Monro, po kateri se gledališče imenuje, je izmišljena gospodična, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja čez dan delala v Tobačni tovarni v Ljubljani, ponoči pa zabavala moške v nebotičniku. Po nesrečni ljubezni je pobegnila v kočevske gozdove in se ni vrnila vse do leta 1983. Takrat je nemreč v Ljubljano prinesla odlok o ustanovitvi njenega gledališča, nato pa spet izginila. Ko so jo naslednjič videli na ulici leta 2001 je bilo tudi zadnjič, saj je v ulični predstavi Poroka tragično umrla. A njeno ime živi naprej, njena družina pa se širi.

Evropska Prestolnica Uličnega Gledališča?
V Sloveniji je ob ustanovitvi Gledališča Ane Monro delovalo okrog sedem uličnih gledališč, ki so nato za nekaj let poniknila. Gledališče Ane Monro pa je vztrajalo. Rezultat? Danes je ulično gledališče pomembno, priljubljeno in priznano. Pri nas deluje okrog deset tovrstnih gledališč, predstave pa se odvijajo po vsej Sloveniji in v tujini. Pravzaprav je Gledališče Ane Monro na ljubljanskih ulicah prisotno kar 10 mesecev v letu, kar je edinstveno v Evropi, zato utegne Ljubljana kmalu prejeti celo naziv Evropska prestolnica uličnega gledališča.

Ana Desetnica
Z malo domišljije lahko rečemo, da se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja Ani Monro rodila prva hči. Poimenovali so jo Ana Desetnica. To pa zato, ker v tistem času ulično gledališče ni bilo priznano in ustvarjalci so se počutili kot zavrženi otroci. Po ljudskem izročilu je moral nekoč deseti otrok, pogosto je bila to hči, od hiše v svet, ker zanjo doma ni bilo ne hrane ne prostora. Ana DesetnicaRekli so ji desetnica in po njej je festival dobil ime. A čeprav je bila na začetku Ana Desetnica tak ubogi otrok, je do danes zrasla v uspešen festival in si ustvarila svojo družino. Letos bo že devetnajsto leto mestne ulice spremenila v živahno festivalsko prizorišče. V tem času ni prav nič nenavadno, če ob sprehodu skozi Ljubljano mimo tebe prijezdijo konjeniki ali primaršira celo skupina odraslih v plenicah. V štirih dneh v Ljubljani, petih dneh v Mariboru in drugje po Sloveniji se na ulici predstavi več kot 40 gledaliških skupin; lani je ulice preplavilo skoraj 300 nastopajočih, ogledalo pa si jih je več kot 35.000 gledalcev na 35 različnih prizoriščih!

Živo!
Ana DesetnicaAna Desetnica v mestu odkriva nove prostore za nastopanje, ki jih prej še nihče ni uporabljal na tak način. Tako je kot prireditvene prostore oživela mostove v Ljubljani, ki so bili prej namenjeni le prečkanju Ljubljanice. Enako se je zgodilo s Parkom Zvezda in Miklošičevim parkom lani. Tudi letos bo našla marsikateri novi kotiček. Začela se bo v Mariboru in nadaljevala v Ljubljani, nato pa tudi v drugih krajih. Kot vedno, vas bodo zabavali skoraj vsi gledališki žanri.

Festival si želi žive publike, kjer občinstvo sodeluje in je lahko tudi del predstave. Zato se zlahka znajdeš tudi kot eden od nastopajočih ali celo zvezda predstave. Ana DesetnicaLjudje se hitro vživijo. Ko sta dva Nizozemca v Ljubljani postavila veliko skrivnostno škatlo, v kateri naj bi bil cel lunapark, in se je iz nje slišalo le smejanje in ropot obiskovalcev, sta jih prosila, naj nikomur ne povedo, kakšen Lunapark so doživeli, in prav nihče ni hotel niti svojim prijateljem povedati, kaj se skriva za vrati. Predstava je postala pravi hit. (Ne, ne povemo, kaj se je skrivalo v škatli.) Ni pa šlo vedno vse gladko. Španska burkeža na Zmajskem mostu je že lovila policija, velika ladja je nekoč odbila del stavbe in luč, del ribe z Robovega vodnjaka pa je pristal v vodi. Toda to so redki pripetljaji v 18 letih festivala.

Še več izvrstnih fotografij in zanimivosti o Ani Desetnici si lahko ogledaš v junijski številki National Geographic Juniorja.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov