Vstopna stranVsebinaArhiv

7 nabritih živali

Besedilo: Joe Levit
Fotografije:  © Joe Vogan / Alamy (rakun); Darwin Wiggett / Getty Images (beluga)

Izmenjava
imageOrangutan Teak je ugotovil, da so sestavni deli namakalnega sistema v njegovi ogradi dragoceni. Napeljavo torej razstavi in s posameznimi deli izsiljuje oskrbnike. Dreserji v živalskem vrtu v Louisvillu v ameriški zvezni državi Kentucky dele cevi ali pršilnike odkupujejo z bomboni ali kikirikijevim maslom, za pomembne kose pa orangutan zahteva več. »Genij je. Če ob določenem sestavnem delu pokažeš, da si presenečen, cena vrtoglavo zraste,« pravi Jane-Anne Franklin, glavna trenerka živali. Teak včasih privleče kar 6 metrov cevi in takrat je jasno, da pričakuje posebej veliko nagrado. V takih primerih ga zadovolji edinole mlečni napitek. Izmenjava in pol, ni kaj.

Manjša tatvina
Sodnik Paul Bonapfel je kot vsako jutro prišel v službo v 14. nadstropje vladne stavbe Richarda B. Russlla v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgia – in na svoji pisalni mizi zagledal obgrizeno jabolko. Postalo je še bolj skrivnostno, ko je na mizi odkril sumljive odtise stopal. Sklepal je, da je v njegovi pisarni žival.Izkazalo se je, da je tat obiskal številne pisarne: v 12. nadstropju si je privoščil čokolado, v 23. je zmazal zavoj juhe v prahu, v drugem delu stavbe pa je ukradel sendvič. Kdo je bil storilec? Bil je nabriti rakun, ki so ga kmalu poimenovali po stavbi, kjer si je ustvaril osebni raj. »Russlla« so ulovili nekaj dni pozneje v živolovko, ki so jo nastavili nad strop pisarne nekega drugega sodnika. »Mislim, da se je pretihotapil mimo varnosti, ker je nosil masko,« se je pošalil Bonapfel. Primer zaključen!

image

Mrzla voda
Ko trenerji v akvariju Shedd v Chicagu v ameriški zvezni državi Illinois čistijo bazen belih kitov ali belug, morajo biti previdni. Razlog je, da se je nekaj tamkajšnjih belih kitov naučilo odpenjati potapljaške obleke, tako da potegnejo trakec na zadrgi. Voda, ki ima 13 stopinj, se belugam ne zdi mrzla, ljudi pa hudo prestraši, če jim steče za obleko. »Kiti tega ne bi počeli, če se mi ne bi burno odzivali,« pravi Ken Ramirez, vodja trenerjev. »Mislim, da se jim zdi smešno.« Potem ko je bilo že osem oskrbnikov žrtev potegavščine, so se trenerji naučili paziti, da jih kiti ne potegnejo za nos, no, pravzaprav za zadrgo.


Hitra hrana
Sipe iz akvarija v Tennesseeju so včasih zahtevne stranke. Ko je čas za hranjenje, pričakujejo rakce ali skuše, postrežene kot v restavraciji, in to takoj! Če glavna oskrbnica Sharyl Crossley ne postreže hrane takoj, ko na bazen nasloni lestev, se sipe pripravijo, da jo bodo zalile z vodo. »Takrat vem, da moram hrano zelo hitro zmetati v bazen ali pa zlesti po lestvi navzdol,« pravi Crossleyjeva. Večinoma ji sicer uspe pobegniti, preden je premočena do kože, včasih pa jo sipe venda rle zadenejo – vodo lahko škropijo do 2,5 metra daleč. Pršilnik in pol, ni kaj!

Še več zgodb o živalskih navihancih preberi v majski številki National Geographic Juniorja.


Od gnilega jajca do alpskega bisera

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Borut Furlan

image

Slikovito Blejsko jezero z otočkom na sredi je res vredno ogleda. Ni čudno, da mu pogosto pravijo »alpski biser.« Zlasti v poletnem času je tam precejšnja gneča. Voda je dovolj topla, da se lahko v njem kopaš, pa čeprav si drugače občutljiv na mraz. In tudi dovolj čista, da je za kaj takega primerna. Kar dolgo pa je bila voda v jezeru v dokaj slabem stanju, a zdaj je po več deset letih prizadevanj spet čista. Na jezero sva se odpravila s fotografom Borutom, avtorjem večine fotografij, ki jih vidiš na teh straneh. In izvedela marsikaj zanimivega.

Začetki onesnaževanja
»Na onesnaženje jezera je gotovo že v 19. stoletju vplivalo tudi vse večje število obiskovalcev,« je pojasnila mag. Špela Remec Rekar. »Poleg tega je število prebivalcev na Bledu in v okolici raslo, v jezero pa so se izpirala tudi gnojila s travnikov in polj.« Mag. Rekarjeva in njena sodelavka Edita Sodja naju bosta popeljali s čolnom po jezeru. image Vendar to ne bo turistična vožnja, kakršno si lahko privoščiš s starši. Špela Remec Rekar je biologinja, ki že več kot 30 let spremlja dogajanje na jezeru, Edita Sodja pa je kemičarka. Obisk jezera je za obe del poklica. Tako kot že velikokrat, se tudi danes odpravljata nanj, da bi zajeli vzorce vode. S fotografom pomagava v čoln naložiti potrebno opremo. »Na Bled sem pr’basana, sicer pa sem Ljubljančanka,« med tem pravi Rekarjeva. In pojasni, da tako Blejci pravijo tistim, ki so se k njim primožili oz. priženili.

Naravno zdravilišče
Ko je biologinja omenila, da je na začetke onesnaževanja vplivalo vse večje število obiskovalcev, je imela v mislih turiste. Na Bled so začeli prihajati že pred več kot 150 leti. Takrat ga je »odkril« bogat švicarski tovarnar Arnold Rikli. Pri Celovcu je imel barvarno usnja in kemikalije, ki jih je uporabljal pri delu, so mu nakopale težave z zdravjem. Pozdravili mu naj bi jih blagodejno podnebje in voda Blejskega jezera, ki ga je nekoč obiskal. Navdušen nad ozdravitvijo se je preselil na Bled in ustanovil Naravni zdravilni zavod za heliohidroterapijsko zdravljenje. Torej zdravilišče, kjer so ljudje zdravili različne težave s pomočjo sonca in vode – Helios je bil grški bog sonca, beseda »hidro« pa je povezana z vodo. »Voda je seveda koristna, še bolj zrak in najbolj svetloba,« je menda imel navado reči Rikli. Njegovi večinoma bogati gostje so se kopali v hladni vodi, nato pa so se ob pogledih začudenih Blejcev goli sprehajali naokrog.

image

Na jezeru
Nekaj minut po vkrcanju plujemo proti otočku. Ljudska pripoved pravi, da je bil otok nekoč velikanska skala sredi doline, na trati vrh nje pa so v mesečnih nočeh rajale vile. A ker so ovce popasle mehko travo, si je nekoč najlepša med njimi zlomila nogo. Vile je to neznansko ujezilo, zato so priklicale vodo z gora in velika skala se je spremenila v zelen otok. Na njem zdaj stoji cerkev, vil pa menda že dolgo ni nihče videl tod okrog. Tudi mi jih, ponočnjakinj, v tistem zgodnjepomladnskem dopoldnevu nismo srečali. No, pa saj niti nismo zapluli do otočka, ustavili smo malo pred njim. Rekarjeva je povedala, da smo nad točko, kjer je jezero najgloblje – pod nami je bilo dobrih 30 metrov vode. Nato sta s sodelavko na različnih globinah zajeli vzorce vode, na vsakem metru odčitali njeno temperaturo, izmerili, koliko je v njej kisika … Podatke sta si skrbno zapisali, vzorce pa shranili. V laboratoriju v Ljubljani bodo ugotovili, ali je voda v primernem stanju. Nato smo s čolnom, ki ga je poganjal električni motor, tiho odpluli naprej.

Reportažo o čiščenju Blejskega jezera si v celoti preberi v majski številke revije National Geographic Junior.


Reševanje orjaškega pande

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: Lynn Stone / Nature Picture Library

image

Panda v stiski
Ljudje, ki so hodili po poti ob vznožju hriba, so na pobočju opazili pando. Odhiteli so v bližnje mesto Gengda in obvestili pristojne organe. K pandi so pohiteli reševalci. Parkirali so na cesti ob hribu in se povzpeli po strmini. Ko so se samici približali, je prestrašeno dvignila glavo. Reševalec jo je ustrelil s puščico s pomirjevalom in panda je zaspala. Položili so jo na oranžno ponjavo in odnesli po hribu navzdol.

Kosmato pacientko so nato nežno položili v prtljažnik tovornjaka in odhiteli v veterinarsko bolnišnico Shenshuping. Osebje v bolnišnici je pando pregledalo. Stara naj bi bila deset let in imela je notranje zajedavce. Poleg tega je bila podhlajena – to pomeni, da ji je telesna temperatura zelo padla. Hkrati je bila nedohranjena. Zdrava samica, ki živi v naravi, tehta okrog 90 kilogramov.

Pacientka pa je tehtala samo 65 kilogramov. »Telo ima popolnoma mlahavo,« je povedal veterinar Li Caiwu. Osebje je ocenilo, da ima žival samo 50-odstotno možnost preživetja. Pandi so očistili dlako in ji dali zdravilo proti zajedavcem. Ko ji je bilo bolje, so jo namestili v majhno in toplo ogrado v bolnišnici. Pando, ki so jo poimenovali Wolong II, so opazovali 24 ur na dan. Teh živali je v naravi samo še okrog 1500, zato veterinarji vedo, kako pomembno je življenje prav vsake od njih.

Pandin odhod
Približno šest tednov po tem, ko so jo rešili, je bila Wolong II dovolj pri močeh, da se je lahko vrnila v naravo. Na varnem je sedela v kovinskem zaboju in bambusa je imela na pretek, štirje delavci pa so jo naložili v prtljažnik. Li in drugi so se odpeljali v bližnji narodni naravni rezervat Wolong, nedaleč proč od kraja, kjer so jo našli. V 200.000-hektarskem rezervatu je vse polno bambusa in pitne vode. Reševalna ekipa s pando na ramenih štirih delavcev se je pomikala v notranjost gozda. Našli so miren kotiček sredi bambusovih dreves, položili zaboj na tla in odprli loputo. Wolong II je nemudoma odracala v gozd, ne da bi se ozrla. »Komaj je čakala, da se vrne v divjino,« je pojasnil Li. »In tja tudi spada.«


Skrivnostni stolp

Besedilo: Sean McCollum
Fotografiji:  Fotografiji: © Shutterstock / S. Borisov (mesto); © Shutterstock / Gurgen Bakhshetsyan (od spodaj)

image

Skrito stanovanje
Kdor je bil odgovoren za izgradnjo Eifflovega stolpa, je seveda živel kar v stolpu. Gustave Eiffel, ki je znamenitost zasnoval, si je na vrhu stolpa dal zgraditi stanovanje. V njem so bile razkošne preproge, oljnate slike in celo koncertni klavir. Obiskovalo ga je lahko samo nekaj izbrancev, na primer slavni znanstvenik Thomas Edison. Od leta 1923, po Eifflove smrti, v stanovanju ne živi nihče. Redkokdo je vedel, da je na višini skoraj 300 metrov stanovanje, dokler ga niso lani odprli za javnost.

Vohunski stolp
Eifflov stolp je bil tudi tajni agent! Med prvo svetovno vojno, ki je trajala od leta 1914 do 1918, je francoska vojska uporabljala radijsko in telegrafsko središče na stolpu, da je imela povezavo s kopenskimi četami in bojnimi ladjami. Tam je tudi prestrezala sporočila sovražnih sil. Leta 1916 je na stolpu prestregla sporočilo o vohunki, ki ji je bilo ime Mata Hari. Francoska vojska je na podlagi tega podatka vohunko izsledila in aretirala.

Stolp vabi drzne
Nekateri obiščejo Eifflov stolp zaradi razgleda. Drugi zaradi drznejših podvigov. Leta 1889 je nekdo prehodil 704 stopnice ... na hoduljah. Leta 1952 so trije umetniki na trapezu viseli z vrvi 120 metrov nad tlemi, ne da bi se zaščitili z mrežo. In leta 2010 se je nekdo pognal z rolerji s ploščadi, ki je bila pod prvim nadstropjem, na 30 metrov visoko klančino in zdrvel vse do tal.

Laboratorij v višavah
imageVrh stolpa je odličen kraj za preučevanje zvezd in vremena. Nič čudnega, da je Eiffel dal zgraditi dva majhna laboratorija na tretjem nadstropju, kjer so lahko delali astronomi in meteorologi. Eiffel je tudi sam izvajal poskuse. Zanimalo ga je, kako predmeti potujejo po zraku, zato je z drugega nadstropja (skoraj 120 metrov visoko) metal predmete, pritrjene na kable, in opazoval, kako padajo.

Zeleni stolp
Znamenitost bi se pravzaprav morala imenovati Ekostolp. Železno damo so lani preoblikovali tako, da je okolju prijazna. V drugem nadstropju so namestili dve vetrnici. Napravi pretvarjata veter v elektriko, ki oskrbuje trgovine in restavracije v stolpu. Izdelali so tudi sistem, ki zbira deževnico za stranišča v stolpu.

Barve
Eifflov stolp ima pestro preteklost, predvsem živobarvno. Sprva je bil temno rdeč. Leta 1899 so ga prepleskali rumeno. Pred približno 50 leti so ga premazali z bronasto barvo. Danes je Eifflov stolp, ki ga prepleskajo vsakih sedem let, prekrit s 60.000 litri barve (za 4 kamionske cisterne!).

Še več zanimivosti o Eifflovem stolpu si preberi v majski številki National Geographic Juniorja.


Drzna raziskovalka

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Tomaž Goslar (portret); Hussein Ali (Karakorum); Mojca Švajger (ostalo)

image
Irena z domačinom Javedom Alijem na ledeniku Baltoro v velikem gorovju Karakorum v Pakistanu. Preučujeta, kako človek s svojo prisotnostjo vpliva na onesnaženost ledeniških voda.

»Gore imam od nekdaj preprosto rada, zato svoje delo in prosti čas kar najbolj pogosto preživljam v okolju, ki mi je najbolj pri srcu. Zanima me vse, kar se v gorah dogaja, prav tako pa mi ni vseeno, kaj tam počnemo ljudje. Tako svoje raziskovalno delo usmerjam predvsem v preučevanje vplivov človeka v najvišjih območjih na svetu, v Himalaji.

imageV domačih gorah pa s skupino strokovnjakov ugotavljamo starosti različnih pojavov, na primer velikih skal v Podljubelju, ki so se odlomile s pobočja gore Veliki vrh. Prav s preučevanjem tega podora smo sledili zmaju iz ljudske pripovedke o nastanku Tržiča in ugotavljali, ali je res zmaj povzročil podrtje gore ali pa je bil za to kriv močan potres. Z novo metodo določanja starosti smo ugotovili, da zmaj ne pride v poštev, saj starost sovpada z močnim potresom leta 1348.

zgoraj desno: Jemanje kamninskega vzorca na eni od skal, ki so se podrla z Velikega vrha v Karavankah.

Moje delo, hoja in plezanje v gorah pa so lahko tudi nevarni. Zato moram biti telesno in psihično dobro pripravljena. Prav tako moram poznati morebitne nevarnosti. image

Kljub temu gore ostajajo nepredvidljive, kar je tudi njihov največji čar! Tako sem na pri plezanju in preučevanju ledenikov na več kot osem tisoč metrov visoki gori Makalu v Himalaji hudo zbolela in prav vsi organi so mi odpovedali.

imageLe hitremu ukrepanju prijateljev, prevozu s helikopterjem v bolnišnico v Katmandu, glavno mesto Nepala, ter tamkajšnjim zdravnikom se lahko zahvalim, da sem se vrnila nazaj v življenje. Posledice bolezni, ki je po vsej verjetnosti nastala zaradi pomanjkanja vitaminsko bogate hrane na odpravi ter dolgotrajnega bivanja nad 6000 metri, so dolgotrajne, a se na srečo še izboljšujejo.« »Nič ne pride samo po sebi, za vsak »vrh« se je treba potruditi in vztrajati. Vse je veliko lažje, če to, kar počneš, počneš z veseljem in trdno odločenostjo.«


Osupljivih 8: Dovžanova soteska

Besedilo: Irena Mrak, Matevž Novak
Fotografije:  Irena Mrak / Matevž Novak (vse ostalo)

  1. Okamnele priče nekdanjega morja
  2. Odkrijte izjemno pestrost paleozojskih rastlin in živali, med katerimi so najpogostejše alge, luknjičarke, morske lilije in ramenonožci. Živeli so v različnih okoljih pred 300 ali 290 milijoni let.

  3. Najdaljši sklenjeni prerez paleozojskih kamnin v sloveniji
  4. Kamnine v soteski lahko prebiramo kot napeto kriminalko. S prepoznavanjem ostankov rastlin in živali ugotavljamo, v kakšnem okolju so živele ter kako in zakaj so umrle.

  5. Kranjska švagerina
  6. image To je je enocelični organizem – luknjičarka, ki je bila odličen arhitekt. Njen prečni prerez pod mikroskopom razkrije sobice, ki sestavljajo kroglasto apnenčasto hišico, veliko do 9 mm.

  7. Trbiška breča, najbolj pisana kamnina
  8. Trbiška breča je ena najbolj značilnih kamnin v Karavankah in je lepo vidna tudi v Dovžanovi soteski. Ime je dobila po kraju Trbiž v sosednji Italiji. Sestavljajo jo kosi apnenca, peščeno vezivo rdeče barve pa kaže na to, da je nastajala v puščavskem podnebju. image

     

  9. Soteska in hudičev most
  10. V najožjem delu Dovžanove soteske so pobočja skoraj navpična in le dobrih 15 m vsaksebi. Na tem delu je v preteklosti stal most, ki so ga domačini poimenovali Hudičev most, saj so ga narasle vode Tržiške Bistrice velikokrat močno poškodovale ali celo odnesle.

    image

    image

  11. Tržiška bistrica obli ostre skale
  12. Moč Tržiške Bistrice je lepo vidna na slapišču, kjer teče preko velikih skal kremenovega konglomerata. Skale so se podrle z Borove peči nad zaselkom Na Jamah. Stalen tok vode je zaoblil tudi tako trdno kamnino.

  13. Kušpegarjevi turni
  14. Značilne strme apnenčaste piramide domačini imenujejo Kušpegarjevi turni, po kmetiji Kušpegar na levem bregu Tržiške Bistrice. V eni od navpičnih in gladkih sten je nastalo eno prvih športnih plezališč v Sloveniji. image

  15. Najneumnosti, zapisane o dovžanovi soteski
  16. Turistični prospekti obiskovalce vabijo:
    • na iskanje ostankov dinozavrov, ki jih v paleozoiku še ni bilo;
    • v območje, kjer je bilo zadnjih 300 milijonov let morje – hm, le kako, da se ga ne spomnimo in ga ne vidimo?
    •  

GeoBioBlitz
Dovžanovo sotesko bomo raziskovali tudi v soboto, 14. maja 2016 na enodnevnem dogodku GeoBioBlitz, ki poteka pod okriljem Ameriškega veleposlaništva v Sloveniji. Pod vodstvom domačih in tujih strokovnjakov bodo tržiški ter ameriški osnovnošolci skupaj raziskovali naravne značilnosti soteske. Poročamo v junijski številki!

 


Druženje s koalami

Besedilo: Crispin Boyer
Fotografije: Page 2 Biosphere/Michael Weber/Imagebroker (koala na veji); Jouan & Ruis/Nature Picture Library (koala); Travel Library Limited/Superstock (koala na prometnem znaku)

  1. Razgrajači
  2. imagePredstavljaj si, da se nekomu spahne tako glasno, da ti spodnese tla pod nogami, potem pa še tako smrči, da ne moreš zatisniti očesa. Združi to dvoje v eno in dobiš rjovenje, značilno za koale. »Tako glasne so, da se taborniki pritožujejo, ker ponoči ne morejo spati,« pojasnjuje Deborah Tabart, vodja avstralske fundacije za koale. Zakaj so tako glasne? Samci z rjovenjem oddaljenim samicam tako sporočajo, kje so, ali pa tako odganjajo tekmece.
  3. Strupena prehrana
  4. Koale ne živijo v evkaliptih samo zaradi lepega razgleda. Vzpenjajo se po vejah navzgor, da žvečijo liste drugega za drugim, in tako jih na dan pojedo pol kilograma ali cel kilogram. Listi pa so strupeni – in to še ni vse. Težko jih je prebaviti in nimajo veliko hranljivih snovi. Toda koale imajo posebej prilagojen prebavni trakt, ki iz listov iztisne sleherno »kapljo« hranljivosti in hkrati uniči strup.
  5. Napaka pa taka
  6. imageEvropejci, ki so se prvi naselili v Avstraliji, so imeli male drevesne prebivalce zmotno za medvede. Toda v resnici je koala vrečar kot kenguru – sesalec, ki svoj drobni naraščaj varuje in zanj skrbi v vreči na trebuhu. Najbližji sorodnik koale je vombat, vrečar, ki si svoje brloge izkoplje v tleh.
  7. Nočna izmena
  8. Nikar ne reci, da so koale lene samo zato, ker pač spijo 20 ur na dan. Pomisli, kako zaspani bi bili, če bi jedli samo liste in bi morali plezati po stanovanju gor in dol. Ko pa so koale budne, je po navadi noč, saj so nočno dejavne živali. »Ponoči so lahko precej dejavne,« pripoveduje biolog Damien Higgins. Podnevi pa, ko dremajo, se na še posebej »puhasti« zadnjici namestijo udobno kot na blazini.
  9. Izjemne mame
  10. imageKoale se skotijo slepe, brez dlake in drobne kot fižol. S čutili za voh in otip najdejo materino vrečo. Mama jim z lizanjem pokaže pot. Ko zlezejo vanjo, pol leta spijo in sesajo mleko, potem pa vendarle pokukajo iz nje, da lahko jedo posebno materino »kašo« ali »juho«, ki naredi mladiče odporne proti strupu evkalipta. Ko mladič zapusti vrečo, ga samica nosi na hrbtu, drugič pa na trebuhu, ko pleza po drevju, in ga tako uči preživeti.
  11. Mir
  12. Že res, da koale glasno rjovejo, lahko pa so tudi tihe živali. Samice nežno cvilijo in mrmrajo svojim mladičem ter umirjeno godrnjajo, kadar so nanje jezne. Samci se sporazumevajo z vonjem, tako da na drevje nanašajo smrdljivo snov, da označijo meje svojega ozemlja. Z velikimi nosovi zlahka zavohajo svarila drugih koal, ki jih obveščajo: »Pojdi stran, drevo je zasedeno.«
  13. Iznajdljivost
  14. Koale imajo v primerjavi z drugimi vrečarji majhne možgane, toda to še ne pomeni, da so počasne pameti. Ko njihov življenjski prostor zajamejo plameni, so dovolj bistre, da iščejo zatočišče v podzemnih rovih vombatov ali pa svoje mladiče potopijo v vodo, da jih zavarujejo. »Koale verjetno ne moreš naučiti igrati klavirja, znajo pa dobro izbrati okusno evkaliptovo listje in ugotoviti, kako priti z veje na vejo,« pojasnjuje Higgins.



Članek si lahko do konca prebereš v aprilski ekoštevilki revije National Geographic Junior.

 

 


Imam srečo, da živim na Krasu

Pogovarjal se je: Žiga X. Gombač
Fotografije: Gregor Kitek (na Krasu); Sander Hesterman (EBU Pesem Evrovizije 2014)

Tinkara Kovač je tista slovenska glasbenica, ki s svojo družino prebiva na Krasu. Zagotovo jo poznaš, saj je nastopila na predlanskem Eurosongu, poleg tega pa jo odlikuje skoraj 20 let trajajoča in uspešna glasbena pot. Poleg lepega glasu je Tinkara znana po tem, da svoje pesmi nadgrajuje z zvokom prečne flavte. Na Krasu si je Tinkara ustvarila dom, mi pa smo preverili, kako se tam počuti, kaj ji pomeni Kras in kaj ji je v okolici njene hiše najbolj všeč.

image

NG Junior: Tinkara, kaj počenjaš v teh dneh?
Tinkara: Pripravljam se na svoj koncert v Cankarjevem domu. Po skoraj desetih letih sem se odločila, da se tja ponovno vrnem in predstavim kar dva svoja nova albuma. Prvi je v slovenskem jeziku in je zbirka vseh pesmi, ki sem jih posnela z najrazličnejšimi glasbeniki in prijatelji v zadnjih treh letih. Med njimi so Perpetuum Jazzile, Rok Golob, Katrinas, Gaber Radojevič, Lea Sirk, Ariel Cubria Vichot in drugi. Drugi album pa je v italijanščini – k sodelovanju me je povabila italijanska založba Egea Records. Na albumu je večina pesmi, ki sem jih doslej posnela v italijanskem jeziku in nekaj novih. Eno, čisto novo, mi je podaril legendarni italijanski pevec in avtor velikih uspešnic, Bobby Solo.

NG Junior: Se v teh dneh kaj sprehajaš po Krasu?
Tinkara: Jaz živim na Krasu! Imam to srečo, da se lahko po njem sprehajam prav vsak dan.

NG Junior: Kaj ti pomenijo takšni sprehodi?
Tinkara: So del mojega vsakdanjega življenja. Moj prosti čas, moj navdih, moje veselje, sprostitev … vse to in še bi lahko naštevala!

NG Junior: Naštej pet stvari, ki so ti najljubše na Krasu?
Tinkara: Ruj, Srečko Kosovel, lipicanci, pršut in Vilenica.

NG Junior: In katere kraške živali so ti najbolj simpatične? Zakaj?
Tinkara: Lipicanci so med najlepšimi živalmi na svetu. Tako pokončni, iskrivi in svobodni.  Ponosna sem, da jih lahko vsak dan občudujem od blizu, saj živim le nekaj minut stran od Lipice. In človeške ribice. Všeč mi je struktura njihovega telesa. Tako ranljiva je in prosojna. In tisti simpatični čopki ob straneh!

NG Junior: Ali ti Kras pomeni tudi navdih? Kolikšen?
Tinkara: Seveda. Na Krasu je krasno, kot je rekel pesnik Miroslav Košuta. Kras je toliko navdih, kolikor ostaja vprašanje in skrivalnica misli in idej. Razumemo ga lahko tudi kot trdno in hkrati luknjasto polico nad Jadranskim morjem. Je oster rob, na katerem se cepijo nežne duše. Naš Kras je geografski center Evrope. Pod njim se morje najgloblje zajeda v Evropo. Kras je lep v vseh svojih barvah, tudi če je siv, temačen, globok in neskončen. Naš Kras je prostor prepiha, križanja poti, kultur in različnih pogledov na svet.

imageNG Junior: Za naše okolje je treba skrbeti. Se o varovanju okolja pogovarjaš s svojima otrokoma? Kako jima predstavljaš skrb za okolje in njegovo vrednost?
Tinkara: Tako, da ima otrok priložnost videti in slediti procesu – kolikšno pot potrebuje poleno, da “pride” iz gozda do kamina, ki ogreva hišo. Stari ljudje so rekli, da poleno človeka segreje sedemkrat. Skrb za okolje je že sam odnos do obleke, ki jo zvečer pospraviš.

NG Junior: Zakaj moramo paziti in varovati svoje okolje?
Tinkara: Zato, ker je prav okolje tisto, ki nam omogoča dihanje, gledanje, tipanje. Različni prostori imajo različne vonje, po katerih se prostorov spominjamo. So prostori, ki so edinstveni, prostori za razmišljanje, za sproščanje, za igro, za spanje, za druženje s prijatelji. Človek je prav s projekti, z racionalnimi posegi vanj dokazal, da zna biti z naravo uglašen. Že prej sem omenjala Lipico, ki je pravi fenomen kulturne krajine. Je izjema, kjer je človek pust in kamnit Kras spremenil v prestižno krajino, edinstven prostor in vanj postavil konja. Konja kot simbol plemenitosti, moči in lepote!
 
NG Junior: Tinkara, kako se spominjaš predlanskega nastopa na Eurosongu?
Tinkara: Zelo spektakularno je bilo. Velikanski oder z vodnimi kanali ob straneh, večplastnimi kulisami z LED-diodami in svetlobnimi zavesami ter projekcijami z vseh strani. V dvorani, bivšem skladišču, je bilo prostora za 15.000 ljudi. Na drogovih, ki so bili razpeti čez celo dvorano, so potovale kamere. Počutila sem se, kot da sem v vesoljski ladji ali pa v prihodnosti, kjer je vse mogoče! Tudi letenje! Hvaležna sem, da je pol milijona Slovencev tisti večer gledalo in navijalo zame, za mojo ekipo. Pomagalo je, šli smo v finale!

NG Junior: Kako ti je všeč naša letošnja izbranka?
Tinkara: Škoda, da nima nobenega verza v slovenščini. Drugače pa bomo vsi tukaj vsekakor navijali zanjo in bomo veseli vsakega njenega uspeha, ki bo hkrati tudi promocija Slovenije!

image

NG Junior: Boš še kdaj nastopila na Emi? Bi to izkušnjo ponovila?
Tinkara: Mogoče. Je pa taka izkušnja zelo naporna, vzame veliko več časa, kot si lahko kdo predstavlja. Še večjo željo imam, da vsaj enkrat obiščem države, ki so zame na Eurosongu najbolj navijale. To so Turčija, Rusija, Poljska, Italija, Anglija in Španija. Mogoče se mi bo želja uresničila. Stiskajte pesti z mano!

NG Junior: Kaj se sicer novega dogaja pri tebi in tvoji glasbeni karieri?
Tinkara: Prihodnje leto bom praznovala 20 let Vetra z juga. To je bila moja prva pesem. Pripravila bom poseben dogodek, koncert, mogoče izdam celo kak album z živimi posnetki s koncerta. Do takrat pa bom imela koncerte, na katerih bom predstavljala svoja nova dva albuma. Na poletje pa razmišljam, da pričnem pisati besedila in glasbo za svoj nov avtorski izdelek, v katerem bom povezala glasbo z naravo. To pomeni, da bodo skladbe dobile svojo obleko, videospote in posebne dogodke, ob katerih bom obiskovala slovenske naravne lepote.

NG Junior: Kakšne načrte imaš v letu, ki je pred nami?
Tinkara: Poleg glasbene poti me v zadnjih letih zanimajo še druga področja. Že tretje leto organiziramo mednarodno literarno nagrado Mlade Vilenice, ki ima že 16-letno tradicijo, na katero povabimo k sodelovanju otroke od vrtcev do srednjih šol po Sloveniji. Letošnja novost je, da smo k sodelovanju povabili še vse slovenske otroke, ki živijo v zamejstvu in po svetu. 4. junija bomo svečano podelili nagrade v vasi Lokev na Krasu. Obiskali bomo tudi jamo Vilenico in Kobilarno Lipica. Dogodek je odprte narave, zato že sedaj vabim prav vse, da se nam pridružite!

 


Skrivno življenje zmajevih mladičev

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič (otroka, ličinka, Postojnska jama); Gregor Aljančič (človeška ribica)

image

Drug za drugim smo stopili v podzemni hodnik, osvetljen s pridušenimi lučmi. Pridušeni so bili tudi naši glasovi. »So skoraj povsem slepe, zato pa zelo dobro slišijo,« sta povedala naša gostitelja, Gregor in Magda Aljančič. O živalci, ki sta nas jo popeljala pogledati, ve Gregor toliko, kot le redko kdo. S proučevanjem proteusa ali močerila, kot tudi pravimo človeški ribici, se ukvarja že skoraj 30 let. Pri tem je pomagal že svojemu pokojnemu očetu Marku Aljančiču. Ta je v jami Tular, v katero smo se podali, uredil podzemni laboratorij za preučevanje te skrivnostne podzemne živalce. Jama Tular se nahaja tako rekoč sredi Kranja. V času druge svetovne vojne je bila urejena v zaklonišče, zdaj pa v njej že več kot 50 let preučujejo človeško ribico. V ta namen so jo sem prinesli iz kraškega podzemlja, kjer sicer prebiva.

Prišli smo do majhnega umetnega bazenčka. Naša vodnika sta prižgala posebne zastrte luči, da bi čim manj motili živali v njem. Malo sta posvetila naokrog in zagledali smo jih, skrivajoče se pod skale. Bile so tri ali štiri. Viktorju, malce starejšemu od moje osemletne hčerke Aline, je ušel tih vzklik občudovanja. Medtem ko sta Alina in Viktor od blizu opazovala prebivalce bazena, je Gregor natresel kup zanimivosti o njih. Nekatere sem že poznal, druge so bile tudi zame popolna novost.

image

Skromna živalca
Človeško ribico, največjo v podzemlju živečo žival na svetu, so doslej odkrili v okoli 300 jamah. Od tega jih je kar 200 v Sloveniji. Poleg tega živi samo še v nekaterih jamah v zamejski Italiji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. A ker se je preučevanje te okoli 25 centimetrov dolge živali pričelo v Sloveniji, jo lahko imamo kar za »slovensko« žival. Zato ni čudno, da so jo upodobili tudi na enem od tolarskih kovancev, s katerimi smo Slovenci plačevali, preden smo dobili evro. Je pa čudno nekaj drugega – njena skromnost. Gregor in Magda svoje varovanke na vsakih nekaj tednov nahranita z drobnimi rakci, v naravnem okolju pa jim hrane včasih zmanjka, vendar so tako prilagojene na stradanje, da lahko brez nje zdržijo skoraj neverjetnih deset let. Pri tem jim pomaga, da podobno kot polhi in netopirji med zimskim spanjem porabljajo zelo malo energije. Energijo za slabe čase pa ne shranjujejo samo v obliki podkožne maščobe, pač pa tudi v – jetrih. »Dolgo nismo vedeli, zakaj imajo za svojo velikost tako zelo velika jetra,« je povedal Gregor.

image

Visoka, a neznana starost
»Pravzaprav ne vemo,« je zmajal z glavo Gregor, ko sem ga vprašal, kakšno starost dočakajo. »V naravi bi to težko ugotovili.« Človeške ribice živijo v skoraj nedostopnih podzemeljskih rekah, zato jih je zelo težko opazovati. Menijo, da lahko dočakajo do 100 let. »Morda so toliko stare te, ki jih imamo v Tularju,« je povedal. Nekatere ribice, ki jih je že kot odrasle živali v jamo leta 1963 prenesel njegov oče, so še vedno žive. »Morda bodo še žive, ko bodo njeni vnuki toliko stari, kot je zdaj ona,« je rekel Gregor in pokazal na mojo hčerko. Ta je zavzeto gledala v bazen in rekla »Ja, ful dobre so,« ko sem se pozanimal, ali so ji všeč. In prikimala, ko sem jo povprašal, ali so podobne človeški ribici, ki jo ima njen prijatelj Kosta. No, ne čisto prave, pač pa zvijajočo se gumijasto igračko … Za razliko od mene je vedela, kako je videti človeška ribica, še preden jo je prvič uzrla v živo. Tudi sam sem jo prvič videl pri njeni starosti, ko smo šli s šolo v Postojnsko jamo. Še vedno pa se živo spomnim svojega presenečenja – bile so čisto drugačne, kot sem si predstavljal. V otroški domišljiji se mi je zdelo, da so to nekakšne sardele z majcenimi človeškimi glavami …

Zmajev mladič
Človeškim glavam so človeške ribice začele buriti domišljijo že dolgo tega. Včasih so jih ljudje imeli za zmajeve mladiče, o čemer je pred več kot 300 leti poročal tudi znameniti popisovalec naših krajev Janez Vajkard Valvasor. In na neki način je človeška ribica mladič tudi bila. Spada namreč med živali, ki tudi v odraslosti ohrani nekatere »otroške« lastnosti. To je bil tudi razlog, da se je z njenim prvim popisom precej zapletlo. Biologi vsako na novo odkrito žival namreč skrbno popišejo. Pred okoli 250 leti je bil nad najdbo »jamskega pupka« zelo navdušen idrijski zdravnik in naravoslovec Giovanni Scopoli. Človeško ribico je popisal, narisal in jo shranjeno v kisu poslal velikemu naravoslovcu Karlu Linnéju na Švedsko. Ta mu je odgovoril, naj mu pošlje odraslo žival, saj ni mogel verjeti, da odrasla žival zgleda tako »otroško,« kot ličinka … Zato so jo prvič znanstveno popisali šele kasneje.

imageV Postojnski jami
Danes si človeške ribice lahko v živo ogledaš v Postojnski jami. Tam so zelo ponosni, da je letos pozimi ena od njih izlegla jajčeca. Gregor pove, da je v Postojni človeška ribica prva jajčeca odložila že nekemu jamskemu vodniku pred 140 leti. Takrat so ugotovili, da odlaga jajčeca in ne izlega ličink, kot so mislili pred tem. Žal pa so tedaj jajčeca splesnela in se ličinke niso izlegle. Podobno slabo se je v Postojnski jami končalo pred tremi leti – tedaj je nekaj odloženih jajčec splesnelo, nekatera niso bila oplojena, nekaj pa so jih pojedle ostale ribice. Tokrat kaže precej bolje. Jajčec je kar veliko, biologa, ki skrbita za akvarij, pa sta druge odrasle ribice odstranila. Pustila sta le samico, ki jih je izlegla in odganjala druge ribice od njih. Ampak ko bereš te vrstice, v akvariju ličinke najbrž še ne plavajo. Iz jajčec se izležejo šele po okoli štirih mesecih.

Več o človeški ribici, pa tudi drugih jamskih živalih, preberi v aprilski ekoštevilki revije National Geographic Junior.


Podzemno svetišče ali smetišče?

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Peter Gedei (jamarji); Marko Simić (Brinščica); Miran Nagode (grafiti)

Gotovo si že obiskal kakšno podzemno jamo. So te po njej popeljali vodniki, je bila osvetljena z elektriko, opremljena z ograjami in stopnicami? Takšnim jamam, ki so urejene tako, da jih obiskovalci lahko varno obiščejo, rečemo turistične jame. A za tak obisk je pri nas urejenih le dobrih dvajset jam. Še več pa je takšnih, ki so dostopne samo jamarjem. Teh je res ogromno, doslej so odkrili več kot 11.500 jam! In vsako leto odkrivajo nove in nove. Pri tem se jamarji pogosto srečajo z rezultati človeške nespameti. Ljudje smo prav v takšne jame, vrtače in brezna zmetali vse mogoče – smeti iz gospodinjstev, poginule živali, industrijske odpadke, stare avtomobile, ostanke gradbenega materiala ... Jamarji si v številnih akcijah prizadevajo, da bi jame očistili. Kako uspešni so pri tem?

imageJamarji polnijo transportno vrečo med čiščenjem Šimenkovega brezna pri Gradišču nad Stično. Ker čiščenje poteka na dnu vhodnega brezna, si pri tem pomagajo z električnim vitlom, ki ga upravljajo jamarji na površju. Med smetmi prevladujejo organski in kosovni odpadki, našli pa so tudi nekaj človeških kosti.

Še 100 let dela!
Požrtvovalno delo jamarjev je vredno vsega spoštovanja, saj gre za težko in največkrat prostovoljno opravilo. Po vrveh se spuščajo v jame in brezna, polnijo vreče z odpadki in jih nato trudoma zvlečejo na površje. »Nekatere vrste odpadkov so v podzemlju problematične zato, ker razpadajo počasi. Snovi, ki pri tem nastajajo, se ne filtrirajo ali vsrkajo v prsti, ampak gredo neposredno v tla oziroma podzemne vode,« pojasnjuje dr. Mitja Prelovšek, jamar, ki je organiziral mnoge čistilne akcije podzemlja. A da bodo očiščene vse, bo potrebnih ob sedanjem tempu še več kot 100 let. »Najbolj onesnaženih jam, ki imajo po več sto kubičnih metrov odpadkov, se zaradi ogromnih količin odpadkov in njihove strupenosti niti še ni poskusilo očistiti,« pravi dr. Prelovšek, ki je zaposlen na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni in se s podzemnim svetom ukvarja tudi poklicno.

image
Jamarji pri čiščenju jame Brinščice v Matarskem podolju. Iz 60 metrov globokega brezna so z avtodvigalom dvignili kar tri avtomobile in sedem kubičnih metrov drugih odpadkov. Tako je bila očiščena ena pomembnejših jam v zaledju izvirov reke Rižane, iz katerih prihaja pitna voda za ljudi v tem delu Slovenije.

Mine v Mišnici
Včasih pri čiščenju podzemlja pomagajo tudi ljudje, ki jih prizadenejo posledice nepremišljenega ravnanja. Tak primer je vas Vrbovec nedaleč od Trebnjega. Pred nekaj leti so velike poplave vaščanom povzročile ogromno škodo. »Ponor Mišnica, kjer voda odteka v podzemlje, je bil zatrpan s smetmi,« pravi Tomaž Bukovec, član skupine jamarjev, ki so se leta 1985 kot zadnji spustili povsem na dno več kot 40 metrov globoke Mišnice. »Ob velikem deževju ni več požirala vode, zato je prišlo do poplav.« Novomeški jamarji in domačini so se dela lotili skupaj, smeti pa so iz jame dvigovali z avtodvigalom. Zraven pa so bili tudi strokovnjaki za ravnanje z neeksplodiranimi minami. »Leta 1942 se je partizanom v vasi prevrnil voz, poln min,« se je dogodka iz druge svetovne vojne spomnil Jože Kaplan, ki je bil temu priča kot otrok. »Škatle, v katerih so bile zapakirane, so kasneje zmetali v Mišnico.« Bukovec, ki se je tudi sam udeležil številnih čistilnih akcij, pravi, da je šlo za vzoren primer čiščenja.

image
Grafiti so v mestih lahko zelo zanimivi in duhoviti. Pa je duhovit tudi tovrsten poseg v občutljivo naravno okolje? Takole so neznanci z grafiti poslikali rov jame pri Logatcu. K sreči se kaj takega kasneje ni več ponovilo.


Članek si lahko do konca prebereš v aprilski ekoštevilki revije National Geographic Junior.


30 norih dejstev o pticah

Besedilo: Alicia Klepeis
Fotografiji: Hakoar/Dreamstime (9); Alexeysun/Shutterstock (10)

  1. Rdečerepa kanja vidi barve, ki jih človek ne zazna.
  2. Dolgokljuni kolibri ima kljun daljši od svojega telesa.
  3. Mormon se lahko potopi 60 metrov globoko pod vodo.
  4. image
  5. Kokoši, ki ležejo rjava jajca, imajo rdeče ušesne mečice.
  6. Ptičje perje je iz keratina – kot tvoji nohti.
  7. Pritlikave sove, ki živijo v puščavi, se včasih naselijo v kaktusih.
  8. Ko so mladiči ptic pevk še v jajčnih lupinah, se »pogovarjajo« drug z drugim, preden se izležejo.
  9. Tukani si včasih podajajo hrano tako, da jo mečejo s kljuni.
  10. Samci rajčice skupaj vadijo plesne korake, preden nastopijo pred morebitnimi družicami.
  11. Obalna čigra v svojem življenju preleti razdaljo, ki je enaka trem povratnim poletom na luno.
  12. image
  13. Nekatere vrste labodov imajo več kot 20.000 peres.
  14. Krokarji se po telesu drgnejo z zmečkanimi mravljami. Mogoče zato, ker izločki te žuželke odganjajo mrčes.
  15. Čmrlji kolibri na dan popije osemkrat toliko vode, kot je sam težak.
  16. Plamenci hranijo mladiče s tekočino, podobno mleku, ki jim nastaja v golši.
  17. Nekatere močvirske trstnice lahko oponašajo več kot 80 drugih vrst ptic.
  18. Obstaja več kot 350 vrst papig.
  19. Baltimorski škorčevec lahko v eni sami minuti pohrusta 17 gosenic.
  20. Samci kijaste pipre tako potresavajo s perutmi, da je slišati, kot bi žvrgoleli.

Še več zanimivosti o pticah poišči v aprilski ekoštevilki revije National Geographic Junior.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov