Vstopna stranVsebinaArhiv

Naklonjenost med mladiči

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografija: Fiona Rogers / Nature Picture Library

Vzemi moj nož
Kanzi, bonobo v ujetništvu, in njegova sestra Panbanisha s kamni tolčeta kamne, da izdelujeta orodje. Delo je težavno in Kanzi – ki je močnejši – je spretnejši. »Hitreje izdela nož, ki reže že ob prvem poskusu,« pojasnjuje William Fields, direktor raziskovalnega središča za bonobe v ustanovi Great Ape Trust v ameriški zvezni državi Iowa. Panbanisha mora včasih izklesati tri nože, da ji končno uspe izdelati dovolj ostrega. Kanzi je nekega dne izdelal nož, z njim prerezal vrv, s katero je bila privezana škatla s hrano, in pojedel banano v škatli. Panbanisha je vedela, da je zdaj ona na vrsti, zato je segla po bratovem kamnitem orodju. »Ne,« je rekel raziskovalec. Panbanisha si mora orodje izdelati sama. Toda ustvarjalni opici sta skovali zaroto. Ko je znanstvenik odhajal in ni bil pozoren, je Kanzi svoj nož skril nekam, kjer bi ga Panbanisha lahko našla. Nekaj minut pozneje ga je res in v trenutku je odprla škatlo – po bratovi zaslugi.

Drug za drugim
image»Dajmo! Saj bo šlo!« Tako so se spodbujali v družini šestih drznih mladih kalifornijskih morskih levov, ko so našli odskočno desko. Nad jezerom v safariju in parku Longleat v Wiltshiru v Angliji je ležalo padlo drevo. Radovedni Poppy in Lola sta šli k deblu in se zvrnili v vodo. »Mislim, da jima je prvih nekajkrat spodrsnilo,« pripoveduje Michelle Stevens, ki dela v parku. Vsekakor pa sta kmalu začeli nalašč skakati v vodo. Bratje in sestre so ju začeli oponašati. Dokler se niso preselili v drug živalski vrt, so vsak dan plezali in skakali v vodo. Včasih se je eden pognal naprej, odločen, da bo skočil prvi. Drugič pa so lepo čakali v vrsti. Med čakanjem so bili včasih nestrpni. Spet drugič pa je bilo videti, kot da bratom in sestram ploskajo s plavutmi. Ne glede na to, kako so bili razpoloženi, so vedno imeli družbo.

Še več zgodb o naklonjenosti med živalskimi sorojenci lahko prebereš v marčni številki revije National Geographic Junior.


35 norih dejstev o kamninah in rudninah

Besedilo: Sean McCollum
Fotografiji: © Shutterstock / Nika Lerman (smaragd); © Shutterstock / ILeysen (rubin)

  1. Kamnine so sestavljene iz enega ali več različnih mineralov.

  2. Grafit je mineral, ki ga uporabljamo v svinčnikih.

  3. Vulkanski izbruhi lahko na Zemljino površje ponesejo diamante, ki so nastali kar 100 kilometrov globoko.

  4. imageZnaki na kamnu iz Rosette, ki so znanstvenikom omogočili, da so razvozlali egipčanske hieroglife, so vklesani v granodiorit.

  5. Avstralec je našel v bližini šole 27-kilogramsko kepo zlata z detektorjem za odkrivanje kovin.

  6. Poznamo več kot 4000 mineralov.

  7. Strokovnjaki za kamnine so petrologi.

  8. Ameriški kovanec za 5 centov je izdelan iz niklja (25 odstotkov) in bakra (75 odstotkov). Oba v naravi najdemo kot minerala. 

  9. Izročilo pravi, da so dragulj akvamarin našli v skrinjah zakladov morskih deklic. Mornarji so jih nosili, da bi jim prinesli srečo.

  10. Orjaške obeliske Stonehengea so ljudje pred 4500 leti pritovorili 230 kilometrov daleč.

  11. imagePlemstvo na starodavnem Kitajskem je nosilo pogrebne obleke iz žada, saj so verjeli, da ta mineral ohranja trupla.

  12. Mineral magnetit je naravno magneten.

  13. Najstarejše kamnine na Zemlji so stare okrog 4 milijarde let.

  14. Kip Lincolna je izklesan iz marmorja, ki ga kopljejo v pokrajini Georgia v ZDA.

  15. Fotografije prvih delujočih fotoaparatov, ki so jih iznašli leta 1839, so razvijali z živim srebrom.

  16. Fluorit lahko oddaja živahne barve, ko je osvetljen z ultravijolično svetlobo.

  17. Strela lahko zlepi skupaj pesek s kamnino in tako nastanejo fulguriti, cevaste tvorbe v kamnini.

  18. Starodavni Azteki so steklasto vulkansko kamnino obsidian uporabljali kot ogledala.

  19. Štiri granitne predsedniške glave na gori Rushmore se zaradi zunanjih vplivov vsakih 10.000 let zmanjšajo za 2,5 centimetra.

  20. Bleščeči krom na avtomobilih pridobivamo iz minerala kromita.

Še deset nenavadnih dejstev poišči v marčni številki revije National Geographic Junior.


Rega, rega, kvak, kvak

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Matej Vranič

A ti je morda kdaj padel v oči prometni znak, ki opozarja voznike, da so na cesti žabe? Ali pa morda ograja, kakršne ponekod ob cesti postavijo spomladi? V mislih imam nizke, le kakšnega pol metra visoke ograje iz platna ali folije, čez kakršno bi srna ali celo majhen psiček zlahka skočila. Žaba pa čez tako pregrado nikakor ne more zlesti. In prav žabam je taka ograjica namenjena. Počasi lezejo in skačejo ob njej, dokler ne pridejo do cevi, ki jih pod cesto varno pripelje na drugo stran. Ali pa jih še prej pobere človeška roka, ki jih položi v vedro k njenim sestram, in potem vso regljavo druščino odnese prek ceste. Tam se znajdejo spet na svobodi in odidejo naprej po svojih poteh.

image

Selivke
Ljudje običajno mislimo, da žabe vse leto živijo v mlakah in močvirjih in da zimo preživijo zarite v njihovo blatno dno. Vendar to ne drži. Večina odraslih žab precejšen del leta živi na kopnem. Živijo na travnikih ali v gozdovih, ki so od vode lahko kar precej oddaljeni. Žabe so pravzaprav večje popotnice, kot si mislimo. Pri čemer je zanimivo, da najdaljšo pot napravi vrsta žabe, ki se nam zdi najbolj nerodna – navadna krastača. Krastača lahko med tako selitvijo prepotuje kar deset kilometrov. K vodi se žabe odpravijo spomladi, običajno že marca. Poleti ali jeseni poteka selitev v nasprotni smeri, iz mlak nazaj na travnike in v gozdove. Ko se ohladi, se zarijejo v zemljo. Najgloblje, celo meter globoko, se zarije vrsta žabe, ki se imenuje česnovka. Kopanje ji omogoča petna grbica, kot pravijo biologi posebnemu izrastku na peti. Naslednje leto, ko se otopli, bo, še otrpla od mraza, zlezla iz luknje in se spet podala k vodi.

image

Naklonjeni naravovarstveniki
Med takimi selitvami morajo žabe včasih prečkati cesto, zato mnoge žalostno končajo pod kolesi avtomobilov. Vendar jim ljudje tedaj lahko priskočimo na pomoč. Ob cesti lahko postavimo ograje, s katerimi jih usmerimo do cevi, ki so speljane pod cesto. Ponekod, recimo pri Ledavskem jezeru na Goričkem, so taki podhodi zgrajeni prav zaradi žab. Pri nas naravovarstveniki večkrat tudi organizirajo prenašanje čez nevarna cestišča. Denimo čez Večno pot, cesto, ki pelje mimo ljubljanskega živalskega vrta. Žabe lahko brez skrbi primemo z golo roko. »Le pri krastači je bolje uporabljati rokavice,« pravi biologinja Katja Poboljšaj, odlična poznavalka žab. »Krastača ima na glavi žleze, kjer izloča strup. To je jedka, pekoča snov, s katero se brani pred plenilci. Zato moramo paziti, da si z roko, s katero smo jo prijeli, ne drgnemo oči ali sluznice.« Poboljšajeva pravi, da je v takem primeru občutek res pekoč, a da je posebna skrb odveč. Strup kakšne resne nevarnosti, denimo alergične reakcije ali česa podobnega, pri človeku ne povzroča.

Več o slovenskih žabah si lahko prebereš v marčni številki revije National Geographic Junior, kjer si na enem mestu lahko ogledaš tudi fotografije vseh 13 vrst slovenskih žab.

Žabe in vabe
imageMatej Vranič, avtor vseh fotografij v tem članku, je mojster fotografiranja prostoživečih živali. Kako je fotografiral žabe, ki niso nič kaj pripravljene pozirati? Zato je moral poseči po različnih trikih – o nekaterih si lahko bral v septembrski številki revije, pa tudi po vabah. Fotografija na zadnjih nogah stoječe zelene žabe, ki je hlastnila za plenom, je nastala s pomočjo vabe. To je bila slastna kobilica, ki je končala v žabjem želodcu. Matej je pravzaprav moral uporabiti kar veliko kobilic, preden mu je uspelo napraviti to fotografijo.


Reševanje sove

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: Mathew Levine / Getty Images

Pod grmovjem za hišo v mestu New York v ZDA se je skrivala sova, majhna kot pločevinka pijače. Telo je imela ranjeno in eno oko tako oteklo, da ga sploh ni mogla odpreti. Poškodovala se je, ko se je med letom zaletela v stavbo. Po trku je bila prešibka in preveč zmedena, da bi se obdržala v zraku, zato je prisilno pristala na bližnjem vrtu. Zdaj se komaj še premika. Če ne bo kmalu deležna pomoči, ne bo preživela.

Na pomoč
Reševanje sove Ptico je opazil lastnik vrta, na katerem je sova pristala, ko je opravljal vrtna dela. Pričakoval je, da bo odletela, ampak sova je negibno čepela v grmovju. Zaskrbljeni stanovalec je po nekaj dneh sovo položil v škatlo. Odpeljal jo je v Centralni park, kjer ima prostore mestna organizacija, ki skrbi za parke in rekreacijo. Tam je žival pregledal Rob Mastrianni, oskrbnik mestnega parka. Ugotovil je, da je ptica leto dni star samec vrste ameriški čukež. Nekateri pripadniki te vrste živijo v Kanadi in pred zimo med selitvijo na jug letijo skozi New York. Sova se je očitno nekam zaletela in se udarila v glavo. »Sove med selitvijo preletijo tudi 500 kilometrov,« pripoveduje Mastrianni. »Potovanje jih izčrpa, zato se včasih zaletijo v kakšno stavbo.«

Hranjenje
Mastrianni ni imel ustreznih pripomočkov za nego ptice, zato jo je odpeljal k skupini za reševanje in rehabilitacijo divjinskih živali v stiski, ki je v Massapequi v zvezni državi New York. Tam je Cathy Horvath naredila rentgenski posnetek sove. Izkazalo se je, da sova, ki je tehtala 85 gramov, ni imela poškodovanih peruti. Horvathova ji je dala sredstva proti bolečini, da sova ne bi preveč trpela in da bi ji oteklina splahnela. In Horvathova jo je tudi poimenovala – Jolson. Potem ko je Horvathova samcu dala zdravila, ga je nežno namestila v voziček za hišne ljubljence. Ranjena sova je sedela z zaprtimi očmi in povešeno glavo. Morala bi jesti, a je bila preveč izčrpana, da bi se zmogla nahraniti sama. In tako ji je Horvathova s pinceto v kljun dajala koščke mrtve miši. Po nekaj dneh je sova začela okrevati. Neprestano je poskakovala okrog svojega vozička in spet je imela tek. Zdaj ji Horvathova ni več dajala majhnih kosov mesa, temveč kar polovice mrtvih miši. Sova je meso raztrgala s kljunom, preden ga je požrla, kot to počne v naravi. »Krvoločna ptica je,« je dejala Horvathova. »Je pa tudi neverjetno srčkana.«

Kako se je zgodba končala in kako se je sova vrnila nazaj v naravo, pa lahko prebereš v marčni številki revije National Geographic Junior.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov