Vstopna stranVsebinaArhiv

7 super dejstev o grenlandskih tjulnjih

Besedilo: Sharon Thompson
Fotografija: © Shutterstock / Floridastock

Na obalah vzhodne Kanade je čas za parjenje in milijon grenlandskih tjulnjev se je zbralo na ledenih površinah ob obali. Nekateri samci se nastavljajo sončnim žarkom. Drugi renčijo drug drugemu v brk, ko se poganjajo skozi vodo med ledenimi ploščami. Samice pazijo na mladiče, ki so se skotili ob koncu februarja ali zgodaj marca. Da, tjulnji so v tem obdobju polno zaposleni. Beri naprej in odkrij sedem super dejstev o teh vodnih sesalcih.

Dva tedna do odhoda
To lahko brez težav poimenujemo hitro odraščanje: mladič tjulnja je samostojen že dva tedna po tem, ko se skoti. Po dveh tednih lahko preživi brez mame. Mladič se med hranjenjem pri mami hitro debeli, saj je njeno mleko kar desetkrat bogatejše s hranilnimi snovmi od kravjega. Mladič lahko za štirikrat poveča svojo začetno težo v samo dveh tednih, pod kožo se mu namreč začne nabirati maščevje. Ko samica mladiča za vedno zapusti, mu podkožno maščevje zagotavlja energijo in toploto, ki ju mladi tjulenj potrebuje za preživetje. V naslednjih nekaj tednih se mladič nauči plavati in priskrbeti hrano. Potem je pripravljen za življenje ob morju.

Prozorni plašček
Ko se grenlandski tjulenj skoti, ima njegov kožuh rumenkast odtenek. A že čez nekaj dni postane snežno bel. Tenke, svilene dlačice so skoraj prozorne. Tako lahko mladi tjulenj skozi kožo vsrkava sončne žarke, ki ga prijetno grejejo. Ko ljudje pomislijo na mladiče grenlandskega tjulnja, si predstavljajo bele puhaste kepice. Vendar pa so mladiči odeti v snežno belo opravo le približno dva tedna. Nato belo dlako zamenja dlaka sive barve.

image

Pot, dolga 10.000 kilometrov
Vsako leto grenlandski tjulnji odpotujejo več kot 10.000 kilometrov daleč. Poletja preživljajo na obalah severne Arktike, jeseni pa se podajo na jug, kjer se parijo. Tjulnji vedno potujejo v majhnih skupinah, ki štejejo okrog 20 živali. Ob koncu februarja se zberejo v večje skupine, ki lahko štejejo tudi milijon živali – toliko so jih nekoč našli na ledeni plošči v nekem kanadskem zalivu. Ko je obdobje parjenja zaključeno, se tjulnji znova selijo na sever, kjer bodo preživeli poletje.

Zabava pod ledom
Med polnočjo in peto uro zjutraj se grenlandski tjulnji zbirajo pod ledom, kjer se živali družijo in »klepetajo«. Znanstveniki so iznašli način, kako prisluškovati tjulnjem, da bi razvozlali njihovo sporazumevanje. V led so izvrtali luknje in v vodo potopili naprave za prisluškovanje. »Sliši se kot velika, bučna zabava, kot bi na tisoče tjulnjev tekmovalo v tem, kdo bo glasnejši,« pojasni strokovnjak za tjulnje John Terhune. »Tjulnji s klici na daljavo pomagajo oblikovati večje skupine, saj z njimi privabljajo druge tjulnje. Klici na krajše razdalje pa so namenjeni klepetanju s kolegi v bližini.«

Srčni triki
Ko mladič grenlandskega tjulnja zagleda polarnega medveda, stopi v ospredje nagon. Ker plenilcu ne more ubežati, se skrije – in to kar medvedu pred očmi. Bela kožuhasta kepa se naredi nevidno: tjulenj negibno obleži, glavo potegne nazaj in je videti kot kup snega. Njegov srčni utrip se z 80–90 utripov na minuto spusti na 20–30 utripov. Če trik uspe, medved spregleda mladiča in odhlača dalje. Ko nevarnost mine, se lahko mali grenlandski tjulenj pretegne in sprosti. Uf!

Še dve zanimivi dejstvi o grenlandskih tjulnjih poišči v februarski številki revije National Geographic Junior.


Arktične neverjetnice

Besedilo: Irena Furlan, Igor Lipovšek, Irena Cerar
Fotografije: © Shutterstock / outdoorsman (lisica); © Shutterstock / Gertjan Hooijer (muškatno govedo); Wikimedia Commons (Peary); Ciril Jazbec (avtoportret)

  1. Arktika je dobila ime po grški besedi αρκτος, ki pomeni medved, povezana je z ozvezdjem Malega in Velikega medveda, ki leži blizu zvezde Severnice.

  2. imageArktika je velika 26 milijonov km2 in je dvainpolkrat večja od Evrope. Morja je več kot dve tretjini.

  3. Povprečna zimska temperatura na severnem tečaju je -34 °C, poletna okoli 0 °C. Zimska temperatura lahko dneve in tedne ostaja med -40 in -45 °C.

  4. Zaradi morja, ki segreva zrak, severni tečaj ni najbolj mrzla točka na Zemlji. Pozimi se spusti do -45, pri nas na Komni nad Bohinjem pa so enkrat izmerili tudi -49 °C.

  5. Najbolj skrivnostni prebivalec Arktike je Božiček. Ljudje poseljujejo samo južnejši deli Arktike. Najbolj znani so ameriški Inuiti, ki živijo v iglujih, in sibirski Samojedi, po katerih se imenuje snežno bel puhasti pes.

  6. Središče Arktike je severni tečaj; točka, okoli katere se vrti Zemlja. Leži na tri metre debelem ledu sredi oceana.

  7. Severni tečaj ima v obdobju naše pomladi in poletja pol leta dan, v obdobju naše jeseni in zime pa pol leta noč.

  8. imagePred 55 milijoni let, ko je bilo ozračje na Zemlji toplejše za 20 stopinj, je bilo na Arktiki vroče in soparno. Tam so rasle palme in živeli krokodili.

  9. Na Svalbard morski tokovi in valovi prinesejo ogromno odpadkov. Leta 2006 so jih na vsakem kilometru obale pobrali 3 tone – za večji smetarski tovornjak.

  10. Moškatna goveda so edini kopitarji, ki pozimi ne zapustijo Arktike. Hranijo se s koreninami, mahovi in lišaji, ki jih izkopljejo izpod snega, poleti pa s travami in zelišči.

  11. Danes živi le še 26.000 polarnih medvedov. Ogroženi so zaradi taljenja morskega ledu, ki je posledica globalnega segrevanja, kar smo povzročili ljudje.

  12. V snegu si polarni zajci izkopljejo odprtine, kjer se grejejo v skupini. Pred plenilci lahko tečejo s hitrostjo do 60 km/h.

  13. Prva je pod severnim tečajem in arktičnim ledom leta 1958 plula jedrska podmornica Nautilus. Potopila se je v Tihem oceanu in po štirih dneh in 3000 kilometrih plovbe pokukala na površje v Atlantskem oceanu.

  14. Če se bo podnebje še naprej segrevalo, tako kot se v zadnjih 100 letih, bo na Svalbardu čez 400 let tako kot v Ljubljani. V Ljubljani pa kot v Atenah.

  15. imageDokazano je, da je severni tečaj leta 1926 prvi z letalom dosegel Norvežan Amundsen. Zelo sta se mu peš in s pasjimi vpregami približala leta 1895 Norvežana Nansen in Johansen ter leta 1909 ameriški raziskovalec Robert Peary.

  16. Pozimi polarni lisici zraste bela dlaka, ki je sestavljena iz goste podlanke in dolge resaste dlake. Konec zime ji dlaka odpade, nadomesti jo krajša sivo-rjava dlaka, ki ji omogoča prikrivanje v tundri.

  17. Obiskovalce Arktike očara severni ali polarni sij, nočne svetleče zavese v zgornjih plasteh ozračja. Nastajajo zaradi Sončeve svetlobe in Zemljinega magnetizma.

  18. Prva ladja, ki so jo zgradili za raziskovanje polarnih območij, se imenuje Fram (kar v norveščini pomeni Naprej). Splavili so jo leta 1892, še danes si jo lahko ogledaš v muzeju v Oslu in tudi stopiš nanjo! 

  19. Ciril JazbecPrvi Slovenec, ki je pripešačil do najsevernejše točke našega planeta, je alpinist, fotograf in raziskovalec Stane Klemenc.

  20. Mladi slovenski fotograf Ciril Jazbec je na Grenlandiji preživel šest mesecev in posnel fotografije za ameriško revijo National Geographic. To je zgodba o inuitskih lovcih, ki se morajo zaradi taljenja ledu odreči tradicionalnemu življenju.






Še 10 arktičnih neverjetnic pa poišči v februarski številki revije National Geographic Junior.


Tutankamon brez brade

Besedilo in fotografije: Matjaž Kačičnik

Nesreča nikoli ne počiva. In prav tako ni, ko so čistili vitrino najslavnejšega in verjetno najbolj znanega muzejskega razstavnega predmeta na svetu – zlate maske faraona Tutankamona.

Faraon Tutankamon (tut-anh-Amon = živa podoba boga Amona) je vladal v starem Egiptu pred več kot 3300 leti. Njegovo grobnico v Dolini kraljev so našli nedotaknjeno in nabito polno z več tisoč čudovitimi predmeti. Angleški arheolog Howard Carter, ki je grobnico 1922. odkril, je potreboval deset let, da je vseh 5398 najdb previdno odstranil iz grobnice, jih natančno dokumentiral in skrbno prepeljal v Kairo.

image Restavrator Christian Eckermann, specialist za antične kovine, pred egipčanskimi kolegi s kirurško natančnostjo demonstrira odstranjevanje neustreznega lepila. Lepilo je bilo trdo kot kamen, vendar ga je s segrevanjem zmehčal in ga delček za delčkom odstranil. Proces je trajal več kot dva tedna.

 




Med čiščenjem, pred dobrim letom, je z maske nesrečno odpadla zlata brada. In ker so brado prilepili nazaj v naglici in nestrokovno, je bilo treba to napako popraviti. Zanimivo je, da so ob odkritju grobnice masko in brado našli ločeno, vsako zase. Zato sta bila prvih dvajset let ta dva predmeta razstavljena v muzeju eden zraven drugega, brado pa so na masko prilepili šele leta 1946.

image Sarkofag, izklesan iz rdečega kvarcita v Tutankamonovi grobnici. V njem sta še vedno pozlačena zunanja krsta in mumija slavnega vladarja. Tutankamon je bil pokopan v treh krstah, najmanjša je narejena iz čistega zlata in tehta kar 135 kilogramov.


Maska je bila začasno v posebni sobi – v laboratoriju Egipčanskega muzeja sredi Kaira, v varnih rokah egipčanskih in nemških strokovnjakov. Trajalo je več kot dva meseca, da so odstranili staro lepilo ter iznašli nov način pritrditve in brado ponovno pričvrstili na masko. Maska je v vsem svojem sijaju ponovno na ogled.

Kljub vsemu pa je bil ta neljubi dogodek priložnost, da se zlato masko podrobneje preuči. Tutankamonova maska vse od odkritja ni bila nikoli natančno pregledana. Z uporabo najnovejših tehnologij bodo dodobra preučili vsako podrobnost zlate maske in upamo, da tudi razvozlali kakšno skrivnost izdelave tega dragocenega predmeta.


Divji, glasen in kosmat

Besedilo: Maja Babič
Fotografije: Iztok Bončina

Februar je mrzel mesec s kratkimi dnevi. Zima še vedno kaže zobe in marsikdo že razmišlja o toplejšem pomladnem soncu. Nekateri, še posebej otroci, pa se februarja radostijo, saj je to tudi čas pustnih obhodov, karnevalov in norčij. Verjetno si boš tudi ti nadel pustno masko in skupaj s prijatelji veselo rajal. Mogoče boš postal pirat, Darth Vader ali pa indijanka oziroma Pika Nogavička. Kot vsako leto bomo tudi letos lahko občudovali domiselne in slikovite tradicionalne pustne maske, ki izvirajo iz različnih koncev Slovenije. V Brkinih bomo bežali pred škoromati, v Drežnici pred »ta grdimi in ta lepimi«, v Cerknem pa se smejali laufarjem.

image

Kurent – glasni razgrajač
Prav poseben pustni lik, med vsemi najbolj mogočen, pa prihaja s Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Brez dvoma ga poznaš. To je seveda kurent ali korant. Svojo pustno masko si boš morda izdelal sam ali pa ti jo bodo kupili starši v trgovini. Kurentovega oblačila, ki je resnično nekaj posebnega, pa ne moreš dobiti v nobeni veleblagovnici. Njegova oprava, ki jo imenujemo tudi korantija, je narejena ročno in njena izdelava ni preprosta. Vanjo je vloženega veliko dela in spretnosti. Kurentove kostume, tudi za otroke, izdelujejo posebni rokodelci.
Podoba kurenta se je spreminjala skozi čas. Korantije so v preteklosti mladi fantje izdelovali kar sami doma. Uporabili so naravna gradiva, ki so jih imeli pri roki. Navadno so bile to ovčje, največkrat pa zajčje kože ter koščki usnja. Izdelava oprave je potekala na skrivaj. Pomembno je bilo, da nihče ni vedel, kdo se skriva pod strašljivo masko in kurenti seveda niso kazali svojega obraza ljudem. Kosmato preobleko so slekli šele v svoji sobi.

V mojstrovi delavnici
Danes pa fantje kurentovih oprav skoraj nikjer več ne izdelujejo sami. Kajti, če hočeš izdelati dober kostum, moraš biti res pravi mojster. Vsaj takšen, kot je Marko Klinc iz Spuhlje pri Ptuju, ki že dolga leta ustvarja nove in popravlja stare korantije. To znanje je nasledil od očeta, sedaj pa ga prenaša na svojega sina. Ko se bliža pustni čas in se poveča povpraševanje po korantijah, mu na pomoč priskočijo tudi ostali člani družine. Marko Klinc nam je med obiskom svoje delavnice pokazal nekaj že izdelanih kurentovih kostumov, pa tudi tiste še nedokončane. Na lesenem stojalu so viseli veliki kravji zvonci, poleg so ležali pisani trakovi iz krep papirja, različno orodje in kosi usnja, iz katerih bodo pod njegovimi spretnimi prsti nastala kurentova naglavja.

Kurentovo naglavje – njegov ponos
Kakšno je kurentovo oblačilo?  »Kurent je oblečen v daljši kožuh iz ovčjih kož, obut pa je v čevlje, ki jih danes nekateri zamenjajo kar s športnimi copati. Do kolen mu segajo rdeče ali zelene volnene gamaše. Pomemben del njegovega oblačila je tudi rdeča ruta z belimi pikami, s katero se pokrije, ko si sname naglavje. Nekoč jih sicer niso snemali, danes pa se tudi na tak način postavijo pred občudovalci,« prijazno pojasnjuje mojster. »Kurentovo naglavje je brez dvoma najpomembnejši del njegovega kostuma, kajti temu pustnemu liku daje značilno podobo. Ali veste, da je vsako naglavje drugačno, okrašeno z različnimi vzorci, zato niti dve nista enaki? Nanj pritrdimo tudi brke iz sirka, zobe iz belih fižolčkov in dolg rdeč jezik iz blaga ali usnja. Na vsako stran prišijemo bela gosja peresa, na vrh oglavja pa pritrdimo pisane papirnate trakove, ki predstavljajo veselje in pomlad. Da bi bil kurent videti bolj divji, dobi včasih tudi zavite merjaščeve čekane.«

image

Zvonci, ježevka in robčki za priljubljene
Marko pa ni pozabil omeniti tudi zvenečih kravjih zvoncev, najglasnejših kurentovih pripomočkov, s katerimi ustvarja velik hrušč in trušč. Današnji zvonci so iz sodobnejših zlitin in so zaradi tega lažji. Stari pa, ki oddajajo najbolj zanimiv zvok, lahko tehtajo celo do 20 kilogramov! Kurentov videz pa ni popoln, če v roki ne drži tudi ježevke. To je palica, ki ima na koncu pritrjeno kožo z ježevimi bodicami. Ker pa so bodice ostre in z njimi lahko poškodujejo sebe ali druge, jih kurenti pogosto nadomestijo kar s krznom. Ježevka je pomembna tudi zato, da kurenti nanjo vežejo robčke, ki jih dobijo v dar od deklet. Več, kot je robčkov, bolj je kurent priljubljen. 

Korantija za mlade
imageV preteklosti so si samo odrasli fantje in možje lahko nadeli kurentovo opravo. V zadnjih letih pa je vse več deklet, pa tudi otrok, ki se s svojo korantijo pridružijo veselem kurentovanju. Na vprašanje, ali se otroci kurentov bojijo, se gospod Klinc zasmeje in odkima. Odgovori, da so otroci nad njimi zelo navdušeni, radi so v njihovi družbi in se skupaj zabavajo. Mnogi bi tudi radi postali kurenti in bi od staršev raje dobili svojo korantijo, kot pa na primer smuči ali kakšno igračo. Vsi si tudi želijo da bi bila njihova pustna oprava videti čimbolj »strašna«. In kaj moraš vedeti, če hočeš postati kurent? Biti moraš starejši od sedem let, kajti kurentovo naglavje je kar težko in bi mlajše otroke lahko poškodovalo. Pomembno je tudi, da so mladi kurenti vedno v spremstvu svojih staršev.

Reportažo si v celoti lahko prebereš v februarski številki revije National Geographic Junior.


Vrana ukradla hermelinov plen

Besedilo in fotografiji: Petra Draškovič Pelc

image Začelo se je, ko sem opazila, kako bela »malo večja miška« neumorno šviga po rjavem polju. Seveda, gre za hermelina ali veliko podlasico. V naslednjih dneh sem se še večkrat vrnila ter ure in ure nepremično posedala na zamrznjeni njivi in oprezala za hermelinom. Najlažje ga je opaziti, ko lovi hrano, najpogosteje voluharice. Hermelin kot blisk šviga med svojimi rovi, se za trenutek ustavi, naslednji hip pa že dirja po polju in išče hrano. Ne le, da je izjemno hiter, ima tudi sposobnost, da svoje telo zvije v pravo vijačnico. Hkrati pa sem lahko občudovala tudi njegovo igrivost.
Ko je švignil v eno luknjico, me je čez čas previdno opazoval iz druge. imageNekoč je v gobčku nosil voluharico in hitel proti svoji luknji, kamor si jo je hotel spraviti za kasnejši obrok. A kar naenkrat jo je sredi njive odložil ter se skril v bližnjo luknjo. V tistem hipu se je pojavila vrana, ki se je polastila plena in ga odnesla. Ko se je hermelin vrnil do mesta, kjer je pustil svoj ulov, ga je začudeno iskal. Kar nekaj časa je tako zbegano iskal, nato pa mu ni preostalo nič drugega, kot da si ulovi nov plen. No, pa ne le enega, v dobri uri je prinesel še tri!


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov