Vstopna stranVsebinaArhiv

Iskanje snežnih leopardov

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: © Shutterstock /  Mirek Srb

Snežna leopardinja strmi s skalne police visoko v pogorju azijske države Mongolija. Išče kaj za pod zob. Pikčasta bež dlaka ji omogoča, da se skoraj popolnoma prikrije v skalah, zato je nevidna plenilka. Mačka opazi, da se spodaj pase divja koza, in se po blazinicah prstov tiho odplazi po skalni polici. Potem se požene po pobočju navzdol. Divja koza skuša pobegniti. Toda mačka z enim samim skokom premaga 9 metrov in kozo zgrabi. Po slastnem obedu steče nazaj na svojo polico, potem pa vidi redek prizor – človeka.
Koustubh Sharma, ekolog s Sklada snežnih leopardov (Snow Leopard Trust) je hodil po grebenu, ko se je nenadoma zazrl v leopardinje oči. Bila je komaj poldrugi meter proč. Sharmi je razbijalo srce, bal pa se ni. »Nežne živali so,« je povedal. Mačka je po nekaj sekundah stekla proč.

imageSharma je bil prav tako pretresen kot mačka. Snežni leopardi – ki živijo v nekaterih državah osrednje Azije, kot so Kitajska, Butan in Mongolija – so ogroženi. Najbolj jih ogrožajo ljudje. Divji lovci jih ubijajo zaradi dlake, posamezni živinorejci pa pobijajo tiste, ki jim skušajo upleniti živino. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da jih je v naravi samo še okrog 4000. Tisti snežni leopardi pa, ki so še živi, se dobro skrivajo. »Izredno redko se zgodi, da vidiš snežnega leoparda, sploh tako od blizu,« je pojasnil Sharma. »To je bila prava sreča.« Znanstveniki kujejo načrt za zaščito teh težko opaznih živali, zato se zatekajo k najsodobnejši tehnologiji, da bi izvedeli o njih čim več. In odkritja so znanstvenike presenetila.

Mačji iztrebki
Biolog in štipendist National Geographica Tshewang Wangchuk hodi po stezi na 7300 metrov visoki gori v Butanu. Tam živijo snežni leopardi, zato lokalni vodiči mislijo, da jih biolog hoče videti. On pa ima drugačen cilj: išče njihove iztrebke in dlako. Ko na tleh zagleda iztrebke, poklekne in jih pospravi v posodo. »Vodiči so bruhnili v smeh, ko so ugotovili, kaj počnem,« se spominja Wangchuk. »Ne vedo, kako dragoceni so iztrebki.«

Snežni leopardi se ljudi izogibajo, zato jih raziskovalci težko zasledujejo po skalnatih gorah. Veliko laže pa je najti ... no, darilca, ki jih snežni leopardi odvržejo. Mačji iztrebki in dlaka so najdragocenejši vir podatkov. V njih je DNK. (Enojajčni bratje ali sestre so edini, ki imajo popolnoma enak genski zapis.) To pomeni, da lahko znanstveniki na podlagi DNK prepoznajo posameznike.

Wangchuk pošlje na stotine vzorcev iztrebkov in dlake v laboratorij v Združenih državah Amerike. Znanstveniki jih tam analizirajo, da bi se podrobneje poučili o snežnih leopardih, ki živijo v Butanu. Računalnik pregleda DNK in zabeleži edinstven genski zapis posameznega vzorca. Znanstveniki tako prepoznajo posamezne snežne leoparde in ocenijo, koliko jih živi na tem območju.

Analize pa razkrijejo več kot samo število snežnih leopardov. »Ker imajo sorodniki podobno DNK, lahko izvemo, kako so posamezniki med seboj povezani,« pojasnjuje znanstvenica Lisette Waits, ki preučuje živalsko DNK. Zberemo tudi nekaj podatkov o tem, kako zdrave so velike mačke.« Wangchuk, ki je v Butanu, izve imenitno novico. V državi je več leopardov, kot so pričakovali. Upa, da bo lahko laboratoriju še naprej pošiljal vzorce. Izsledki analiz bi pokazali, kje je snežnih leopardov največ. In tako bi znanstveniki laže ugotovili, kaj potrebujejo te mačke za uspešno razmnoževanje.

Reportažo o snežnih leopardih lahko v celoti prebereš v januarski številki revije National Geographic Junior.

 


Tok tok, je Plečnik doma?

Besedilo: Nika Damjanovič
Fotografije: Arne Hodalič (otroci); zasebna zbirka (Plečnik s Sivkom, 1935); Andrej Peunik / MGML (hiša)

Ob obisku Plečnikove hiše imaš občutek, kot da vstopaš v časovni stroj. Komaj prestopiš prag, že te odnese šestdeset let v preteklost. Navda te nenavaden občutek, zato stopaš potiho, da ne bi prebudil spečega arhitekta ali ga morda zmotil pri risanju načrtov za kakšno veličastno stavbo.
Velikega mojstra res ni več med nami, a njegov duh ostaja živ in še vedno prisoten.

image

JOŽE PLEČNIK – VEČ KOT NADPOVPREČNIK!
Jože Plečnik ni le najznamenitejši slovenski arhitekt – poznajo ga tudi zunaj naših meja. Ker je Plečnik frajer svetovnega formata, je čas, da o njem izveš več tudi ti!
Plečnik se je rodil leta 1872 v Ljubljani. Ljubezen do oblikovanja mu je bila položena v zibelko, njegov oče je bil namreč uspešen mizar. Plečnik je bil ustvarjalen fantič, ki je raje, kot da bi se učil, risal in sanjal. Zato ga je oče izpisal iz šole in ga vzel za vajenca v svoji mizarski delavnici. Kmalu je za kasnejšega župana Ivana Hribarja izdelal omarico, ki je moža tako navdušila, da mu je priskrbel štipendijo, s katero je odšel na izobraževanje v Gradec.

image

IZ LJUBLJANE V SVET IN NAZAJ
Plečnik se je v Avstriji najprej izšolal za oblikovalca pohištva, nato pa študij nadaljeval v šoli znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja. Študij je končal kot najboljši študent v letniku. Za nagrado je prejel štipendijo, s katero je eno leto potoval po Italiji in Franciji. Vpliv popotovanja je v njegovih delih močno opazen. Po diplomi je nekaj let služboval na Dunaju, nato je poučeval arhitekturo v Pragi. Tam ga je predsednik Masaryk imenoval za arhitekta prenove praškega gradu, znamenitih Hradčanov. V sklopu gradu je uredil tudi predsedniško palačo. Še istega leta so ga iz domače Ljubljane povabili na Tehniško fakulteto, kjer je predaval arhitekturo. Povabilo je sprejel in se preselil v hišo na Trnovem. Ob vselitvi je bil star skoraj 50 let. V hiši je ostal do smrti, skoraj do svojega 85. rojstnega dne.

image

PLEČNIKOVA HIŠA – PROSTOR, KJER SE USTAVI ČAS
Mojster Plečnik je v Karunovi ulici 4 živel od leta 1921. Stari hiši, v kateri danes domuje zanimiva razstava o njegovem življenju in delu, je dodal prizidek, kasneje je kupil še sosednjo stavbo. Njegovo domovanje je prav takšno, kot je bilo 1957., ko je mojster umrl. Občutek imaš, da je le na sprehodu s svojim psičkom Sivkom in se bo vanjo vsak čas vrnil. Najprej vstopiš v neogrevano vhodno vežo, v katero skozi velika okna proseva svetloba. Mojster ni bil preveč prijazen gostitelj. Obiskovalce je posedel na hladno klop in hitro opravil vse obveznosti. V hišo so smeli le družinski člani in prijatelji, saj je bil dom zanj svet prostor. Ker mojstra ni več med nami, lahko vanjo švigneš tudi ti.

image

KAJ SE KUHA NA ŠTEDILNIKU?
V kuhinji je gospodinja Urška, ki je z mojstrom živela kar 26 let, med drugim kuhala tudi Plečnikovo najljubšo jed – enolončnico. Kavo si je mojster vedno skuhal sam. Celo ročaje na džezvi si je podaljšal, da se ne bi opekel. Že zjutraj je s skodelico kave v rokah sedel na stol ob štedilniku in začel risati. Jedilnico je Plečnik opremil z željo, da bi se k njemu preselili tudi njegova brata in sestra z družino, a prišel je le brat Janez, zdravnik, s katerim sta si bila pogosto v laseh. Jože je bil resen in samotarski, Janez pa družaben in zabavljaški. V svojo sobo je prinesel klavir in k sebi vabil prijateljice, Jože pa se je glasno pritoževal, da zaradi zvoka visokih pet na lesenih stopnicah ne more delati. Bojda mu je brat odvrnil: »Zakaj pa si naredil lesene?! Pa daj izdelati kamnite!« Nič čudnega, da se je brat že po nekaj mesecih odselil.

Sprehod po Plečnikovi hiši in Ljubljani nadaljuje v januarski številki revije National Geographic Junior.


»Ledeni« gradovi

Besedilo: Becky Baines
Fotografija: © Shutterstock / Verkhovynets Taras

Nad dolino reke Meander na zahodu Turčije (države, ki je hkrati v Evropi in Aziji) je videti, kot bi se dvigovale zasnežene pečine. V navidezno ledenih skalah so majhni, turkizno modri bazeni – videti je skoraj tako, kot bi se pregrade talile. Toda kraj še zdaleč ni zaledenel. Voda je ponekod prav vroča. Tudi pečine niso zaledenele – apnenčaste skale so. Pamukkale ali Bombažni grad je zelo nenavaden kraj, ki privlači obiskovalce že od antike.

image

V vroči vodi
Stolpi Bombažnega gradu se dvigujejo približno 100 metrov visoko in raztezajo skoraj 3 kilometre široko. Na vrhu je 17 termalnih vrelcev. To so izviri iz vroče notranjosti Zemlje. Preden voda privre na površje, jo segreje magma, zato ima od 35 do 60 °C.
Termalni vrelci so nastali zaradi razpok pod zemeljskim površjem. Razpoke so posledica premikanja plošč v zemeljski skorji. Premiki predvsem povzročajo potrese, tukaj pa omogočajo vodi, da se segreje in s seboj prinese raztopljeni apnenec. Bombažni grad ima nenavaden, zaledenel videz ravno zaradi termalnih vrelcev.

Kakšno bogastvo!
Voda v vrelcih je polna mineralov, ki jih je raztopila na svoji podzemni poti. Minerali so naravne snovi, iz katerih so sestavljene kamnine. Med pretakanjem po notranjosti se voda navzame predvsem apnenca. Na površju topla voda začne izhlapevati, apnenec pa se kot bela kreda izloča na pečinah in pregradah in oblikuje bele terase iz apnenca, ki se imenuje travertin. Snežno beli apnenec daje vtis, da so pečine zaledenele.

Del vode se preliva v plitve bazene. Ko voda teče iz bazena v bazen, se toliko ohladi, da lahko v naravnih bazenih tudi plavaš.

Čudežni proces, ki je ustvaril naravni pojav, traja že več deset tisoč let. In ljudje so že v davnih časih obiskovali Bombažni grad in ga občudovali.

Sprostitev
Bombažni grad je priljubljena znamenitost. Že pred dvema tisočletjema so v bližini zgradili mesto Hierapolis. Ljudje so verjeli, da imajo termalni vrelci zdravilno moč. Bombažni grad je pred pol stoletja postal tako priljubljen, da so v bližini zgradili hotele. Nekatere celo kar na njem.

Zaradi gradenj so se deli Bombažnega gradu žal sesuli. In zaradi hoje po pregradah so nekateri bazeni porjaveli. Oblasti so ga v strahu, da bi izjemni naravni pojav za vedno izginil, razglasile za zavarovano svetovno dediščino in preprečile nadaljnje uničevanje območja. Hotele so porušili. Obiskovalcem je na voljo samo nekaj bazenov. Bombažni grad je zavarovan, kar omogoča, da bo njegova lepota še mnoga leta zamrznjena v času.

Še več o Turčiji in tej nenavadni znamenitosti lahko prebereš v januarski številki revije National Geographic Junior. 


20 najbolj srčkanih živali

Besedilo: B. F. Summers
Fotografije: © Alaska Stock / Corbis (polarni medved); © Tom&Pat Leeson / Kimballstock (morska vidra); © Corbis / Superstock (rdečeoka drevesna žaba); © Denver Bryan / Kimballstock (lev)

Polarni medved
Srčkani mladič polarnega medveda bo verjetno postal nevaren plenilec, ustvarjen za preživetje na ledenem mrazu. Pozimi ima lahko na telesu do 10 centimetrov maščobe pod dvema plastema dlake, da mu je toplo. Ti arktični mesojedci lahko zavohajo tjulnja, ki je več kot 30 kilometrov daleč.

Morska vidra
imageNič ni boljšega od tega, da se na vodni gladini zaziblješ v spanec. Mladič večino časa preživi na samičinem trebuhu, medtem ko ona plava sem ter tja. Morske vidre so ustvarjene za vodno življenje. Imajo tako gosto dlako, da jih ne premoči do kože, na tačkah plavalno kožico, nosnice in uhlji pa se jim pod vodo zaprejo.

Rdečeoka drevesna žaba
imageRdeče oči niso samo zanimivost. Če se speči žabi približa lačna kača, jo žaba preseneti z močno rdečo barvo in, če je le mogoče, prestraši. Potem lahko žaba, ki živi v deževnih pragozdovih južne Mehike in Srednje ter Južne Amerike, odskaklja.

Lev
Mladi levi verjetno komaj čakajo, da odrastejo. Takrat pri večerji ne bodo več čakali, da se najprej pogostijo starejši samci in samice iz krdela. Navadno lovijo odrasle samice, samci pa stražijo in branijo ozemlje. image

Kdo vse je še na na našem seznamu najbolj srčkanih živali vseh časov, preveri v decembrski številki National Geographic Juniorja!


Arman, begunski deček in njegova družina

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

image

„Z možem sva mu rekla, da je v Vice Cityju in nama verjame,“ razloži njegova mama.
Doma je ure in ure igral računalniško igrico, ki se dogaja v izmišljenem mestu Vice City. Brez pregovarjanja se ni nikoli pridružil staršem pri kosilu ali večerji.
„Nimam časa,“ jih je vedno prepričeval.
„In zdaj, kadar nam je na tej neskončno dolgi in naporni poti hudo, ko nimamo hrane, ko smo žejni in spimo pod milim nebom, pokaževa na pametni telefon in ga spomniva, da smo v Vice Cityju. Tu se vendar ne je in ne pije, mu rečeva, in spet je dobre volje.“

image

Arman je begunec iz Afganistana. Begunka je njegova mama, begunec je tudi njegov oče. Na begu niso zato, ker bi Armanova starša storila kriminalno dejanje. Ne, ko morajo ljudje zapustiti svojo državo, da bi poiskali zavetje, varnost ali zatočišče v neki drugi državi, jim rečemo begunci. Nekateri odidejo iz države, ker pripadajo skupini, s katerimi grdo ravna ponavadi večja skupina ljudi. Večina pa jih beži pred vojno in lakoto.
Afganistan je država, kjer se je v dolgih desetletjih, ko je divjala vojna, mir razblinil v nič. A v spominu mir ostaja. Sanje večine Afganistancev. 
Armanova družina je imela lepo hišo, starša, strokovnjaka za računalništvo, lepi službi. A kadarkoli so zapustili dom, jih je bilo strah. Strah pred nastavljenimi bombami, pred nasilneži, ki se svobodno premikajo po državi … Strah se jim je zažrl v kosti.
„Dokler nasilje ni prestopilo našega praga, nismo pomislili na pobeg. Ko pa so se nekega dopoldneva, ko sem bila v službi, mož pa na službeni poti, spravili neznanci na Armana doma v naši dnevni sobi, nisem mogla več,“ pripoveduje Armanova mama. „Vse smo pustili in se podali na pot.“

image

Armanova družina na poti
Njihov cilj je Berlin, glavno mesto Nemčije. Če pogledamo v atlas, vidimo, da se njihova pot vije iz Kabula, glavnega afganistanskega mesta, čez velik dela Afganistana, Irana, Turčije, Grčije, Srbije, Madžarske ali Hrvaške in Slovenije, Avstrije ter skoraj cele Nemčije do Berlina. Če odtipkamo na Googlov brskalnik povezavo med Berlinom in Kabulom, izvemo, da je razdalja med njima točno 5971 km. Z avtom bi po navodilih brskalnika potrebovali 71 ur, če bi šli peš, bi hodili 1146 ur. To je 48 dni ali en mesec in pol. Pot bi lahko bila zelo hitra, čisto enostavna in celo zanimiva, če bi se v Kabulu usedli na letalo. Arman bi mogoče dobil sedež ob oknu. Med tem ko bi brezbrižno pil sok, grizljal arašide, bi se pred njegovi očmi odpirale neskončne puščave, ki bi prehajale v visoke gore in te spet v zelene ravnice, ki bi se prelile v zeleno modro morje. Če ne bi zaspal, bi se mogoče čudil, kako velika so lahko jezera v Iranu, kako zelena je Turčija, koliko otokov ima Grčija in nasploh kako različne so iz zraka videti države v Evropi.
A Arman, mama in oče ne smejo vstopiti v letalo, ker jim Nemci ne bi dovolili prestopiti meje. Zato bi jim namreč nemški uradniki v Kabulu morali v potni list natisniti nemški vizum, a jim ga ne. Vse države v svetu si izberejo prijateljske države in potem se lahko državljani brezskrbno brez posebnih dovoljenj, kot je vizum, obiskujejo. Afganistan že dolgo nima prijateljev. Afganistancev brez vizumov ne sprejme nobena država, vizumov jim ne dajo.
Armanova družina se zato tihotapi proti Nemčiji. Do Evrope so potovali skoraj 2 meseca. Premikali so se z avtobusom, avtomobili, ki so jih med potjo ustavljali, tudi z gumijastim čolnom, a še največ peš.
„Nočem govoriti o naši poti,“ reče Armanova mama. „Prehudo je bilo, ne smem se spomniti, kaj vse smo prestali. Nobenemu, niti najhujšemu sovražniku, ne bi želela, da bi se moral odpraviti po naših sledovih.“

Armanova družina na cilju?
Skoraj polovica beguncev na svetu je otrok. Arman je le eden izmed številnih otrok, ki se v neskončno dolgih kolonah s starši, drugimi sorodniki, velikokrat pa tudi sami premikajo mimo nas. Težka pot je za njimi, bojijo se, kaj jih čaka v Evropi. Starejši ne vedo, če bodo našli službo, otroke skrbi, če bodo v šolah našli prostor zanje. Tisoč vprašanj jim roji po glavi: jih bodo sošolci sprejeli? Jim bodo pomagali pri učenju? Jih bodo povabili k sebi domov? Jih bodo poslušali, ko bodo govorili o svoji domovini?  Bodo razumeli, da so Sirija, Irak, Afganistan, Pakistan, Somalija, Mali … čudovite države. Bodo verjeli, da tam rastejo dateljni? Jim ne bodo zamerili, ko jim bodo zaupali, da se bodo tisti hip, ampak tisti hip, ko bo mir spet legel na njihovo pokrajino, vrnili domov? In da imajo radi domovino, ko utihne orožje.

Reportažo si v celoti lahko prebereš in ogledaš v decembrski številki National Geographic Juniorja.


Skrivnosti kamnitega mesta

Besedilo: Kristina Baird Rattini
Fotografija: © Shutterstock / silky

V kamnu
Na območje, kjer je zdaj Petra, se je v 4. stoletju pr. n. št. naselilo ljudstvo, imenovano Nabatejci. Sprva so živeli v šotorih iz kozje kože. Kmalu so obogateli s trgovanjem z začimbami in kadili, ki so jih prodajali drugim skupnostim. Sčasoma so zgradili razkošno mesto z več kot 800 stavbami, ki se je raztezalo na približno 50 kvadratnih kilometrih. Gradbeni delavci so klesali v kanjon templje in grobnice, nekatere visoke 25 metrov in več. V prvem stoletju pr. n. št. je tu živelo okrog 30.000 ljudi. Toda leta 106 so Petro zavzeli Rimljani in mesto je izgubilo velik del svoje moči. V sedmem stoletju je bila Petra večinoma že zapuščena. Mesto je bilo več stoletij pozabljeno, zaslovelo pa je leta 1812, ko ga je našel švicarski pustolovec. Znanstveniki se odtlej trudijo, da bi razvozlali uganko. Številne zgradbe v Petri so večnadstropne. Nihče ne ve, kako je gradbenikom uspelo klesati peščenjak na vrhu stavb. Morda je odgovore našel Tom Paradise, ameriški geolog, geograf in kartograf z Univerze v Arkansasu. Med preučevanjem 4,5 metra visoke grobnice v Petri je ugotovil, da je zgornji del izklesan, spodnji pa nedotaknjen. »Vprašal sem se, ali so ustvarjalci Petre klesali od zgoraj navzdol.«

Grobnici dvojčici
imageParadise je hotel preizkusiti svojo teorijo, zato je zbral skupino klesarjev in kamnosekov. Izklesati so morali kopijo nabatejske grobnice iz peščenjaka od zgoraj navzdol. Skupina je pri preizkusu v južni Kaliforniji klesala 4,5 metra visoko skalo, ki je iz podobne kamnine kot Petra. Delali so samo z dleti, kakršne naj bi imeli Nabatejci. Skupina je kmalu ugotovila, da lahko v steno vstavi vrsto palic in nanje položi lesene deske, da dela na delovnem odru. Ko so zaključili delo na nekem odseku, so oder spustili niže in se lotili spodnjega. Ko so klesali, so sproti brisali sledi lukenj, v katerih so bile prej palice, in tako so izbrisali dokaze. »Obstaja možnost, da so tako gradili tudi Nabatejci,« pravi Paradise. »In če so res, zdaj vemo, zakaj v Petri ni sledov gradbišča.«

Trden kot skala
Paradise je vesel odkritij svoje skupine, vendar ve, da iskanja odgovorov še ni konec. »Izkopali smo samo od pet do deset odstotkov Petre,« pojasnjuje Paradise. »Kdo ve, kaj vse nas še čaka?« Kaže, da bo Petra še dolgo uganka.


Reševanje nosorogov

Besedilo: Clare Meeker
Fotografija: © Shutterstock / Mohana Anton Meryl

15-mesečni mladič širokoustega nosoroga se masti s travo v prostrani južnoafriški ravnini, ob njem pa je mama. Čeprav je vse videti mirno, nosoroga nista na varnem. Nanju prežijo divji lovci. Vedno se skušajo živalim neopazno približati in jih ubiti zaradi rogov. Lani so ubili več kot tisoč nosorogov samo v Južnoafriški republiki. Mladič in samica se ne zavedata nevarnosti in jesta dalje.

Težak tovor
Nenadoma prileti helikopter. Pilot in potnik, veterinar, delata pri programu Nosorogi brez meja. To je pobuda za zaščito južnoafriških nosorogov pred divjimi lovci. Sto nosorogov nameravajo z letalom prestaviti iz sedanjega življenjskega prostora v zaščiten rezervat v Bocvani, sosednji državi. Preden pa bodo živali poletele v Bocvano, jih bodo prepeljali v bližnje zavetišče, kjer se bodo lahko prepričali, da so dovolj zdrave za pot. Ko se helikopter približa samici in mladiču, se veterinar nagne naprej in v vsakega nosoroga izstreli puščico z uspavalom. Oba padeta na tla, popolnoma uspavana. Približata se jima tovornjaka in osebje Nosorogov brez meja prihiti k speči dvojici. Samico in mladiča na hitro pregledajo. Potem ju zbudijo in omotična pospremijo v velika zaboja. Žerjav na prvem tovornjaku mora dvigniti zaboj na drugega – ne nazadnje mladič tehta dobre pol tone, samica pa skoraj dve toni. Tovornjaka in helikopter potem odrinejo.

image

Počivališče za nosoroge
15 minut pozneje nosoroga prispeta na slab hektar veliko zavetišče, kjer bosta nastanjena do odhoda v Bocvano. Razdeljeno je na dva predela, ograjena z vejami in žico, imenujeta pa se bomas. V bomasu živi tudi osem drugih ujetih nosorogov. Osebje jih opazuje. Če žival zboli, ne more potovati. Samica in mladič, ki so ju poimenovali Kass in Draegon, naslednjih nekaj tednov počivata in jesta trave ter lucerno. »Stik z ljudmi omejujemo,« pojasnjuje Dereck Joubert, raziskovalec National Geographica, ki je ustanovil organizacijo Great Plains Conservation skupaj z ženo Beverly Joubert, prav tako raziskovalko National Geographica. Njuna organizacija se je povezala s skupino, imenovano andBeyond, da bi sprožila pobudo Nosorogi brez meja in reševanje teh živali.

Dobrodošli doma
Po osmih mesecih so Kass, Draegon in osem drugih nosorogov pripravljeni na pot v Bocvano. Oskrbniki jih peljejo v kletke in dostavijo na tamkajšnje letališče. Z žerjavom, ki je na enem od tovornjakov, naložijo kletke na letalo. Ko osebje odpre vrata kletk, Draegon in njegova mama odrineta v divjino. »Tukaj sta precej varnejša,« pove Beverly. »Veseli smo, da smo ju lahko preselili.«

Borca za divjino
Raziskovalca National Geographica Dereck in Beverly Joubert sta se že soočila z nosorogi pa tudi z velikimi mačkami, kot so levi in leopardi. Vse samo zato, da bi jih rešila. Kot ustvarjalca filmov in naravovarstvenika snemata filme in ustanavljata programe za ozaveščanje o ogroženih živalskih vrstah, kot so nosorogi. V naravi jih živi manj kot 30.000, in tri od petih vrst nosorogov so na robu izumrtja. Joubertova sta doslej z letalom prepeljala na varno deset nosorogov. S tem ko se trudita rešiti nosoroge, prispevata k ohranjanju čudovite divjine našega sveta.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Odrasla morska vidra je velika kot:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov