Vstopna stranVsebinaArhiv

Pametna bitja

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografija: Simon Czapp / Solent news and photo agency

Piščeta so neumna. Če bi izdelali lestvico inteligentnosti, bi jih umestili na samo dno. Lisico bi na lestvici našli više od želv. Šimpanzi pa bi po brihtnosti prekosili vse – razen ljudi, ki kraljujemo na vrhu lestvice.
Tako so do zdaj razmišljali znanstveniki. Toda njihovo razumevanje živalskega sveta se vse bolj spreminja. Zakaj? Ker nihče ne more sestaviti testa inteligentnosti, ki bi enakovredno ocenil sposobnosti vseh živali. Šimpanzi, ki imajo dve roki, se lahko naučijo znakovnega jezika. Taščice česa takega seveda ne zmorejo, ker imajo namesto rok peruti. Zlate ribice bi zagotovo padle na testu plezanja na drevo, odlično pa bi se odrezale pri preizkusu plavanja. »Nikakor ne želim kar počez med seboj primerjati živalskih vrst,« pravi Marc Bekoff, znanstvenik z Univerze v Koloradu v ameriškem mestu Boulder. »Psi počnejo, kar morajo početi, ker so psi. In lisice počnejo, kar morajo početi, ker so lisice.«
Če imamo vse povedano v mislih, bomo opazili, da živali včasih počnejo res pametne stvari. Preberi članek do konca in spoznaj nekaj zgodb, ki to dokazujejo.

Lisica fotografinja

imageMlada lisica Jessie je radovedna. V enem od živalskih parkov v Angliji se približa fotografu Simonu Czappu v istem trenutku, ko ta stopi v njen bivalni prostor. To Czappa tako preseneti, da ji dovoli, da vohlja okrog njegovih čevljev in vtika smrček v objektiv fotoaparata. Ko ga Jessie dodobra spozna in se nekoliko umakne, fotograf postavi fotoaparat na stojalo poleg drevesnega štora. Nato se z drugim fotoaparatom v rokah umakne in opazuje, kaj se bo zgodilo. Mlada lisica ga ne razočara. Takoj skoči na štor in začne preučevati napravo na stojalu. »Prav hecna je videti,« pove fotograf, ki v tem času ustvari veliko lisičjih posnetkov. Pozneje Czapp naloži slike na svoj računalnik. Poleg njegovih slik se na zaslonu pojavijo tudi takšne, ki jih sam ni posnel. Posnela jih je Jessie! Lisica je posnela svoj odsev v okenskem steklu, uspelo pa ji je ujeti tudi fotografa, ki jo je fotografiral. »S tehničnega vidika so bile moje slike seveda boljše,« pravi Czapp. »Toda njene so imele lepe robove.« Nekdo bi moral lisički prinesti palico za selfije!

Pametni krokodili
Znanstvenik Vladimir Dinets opazuje krokodile v Indiji. Nekateri od njih zbirajo vejice, ki lebdijo na vodni gladini tako, da se potopijo in jih dvignejo z nosom. Ure in ure drsijo naokrog po vodi in kopičijo vejice na svojih glavah. »Mislim, da to počnejo, da bi se skrili,« pravi Dinets. Toda veliko let pozneje je opazil, da krokodili v enem od živalskih parkov na Floridi v Združenih državah Amerike počnejo isto! Dinets je opazil tudi veliko čapelj, ki so gnezdile v bližini, prav tako kot v Indiji. Ali mogoče obstaja povezava med krokodili in temi pticami?

Znanstvenika je opisano tako pritegnilo, da je začel zadevo podrobneje preučevati in ugotovil dve ključni stvari: »Krokodili vejice nosijo v bližino gnezdišč čapelj, večinoma to počnejo v času, ko ptice gradijo svoja gnezda,« razloži. Zakaj? Premeteni krokodili nosijo paličice k pticam, nato pa se potuhnejo. Vejice pritegnejo ptice, saj jih potrebujejo za gradnjo svojih gnezd. Ko čaplja seže po vejici, da bi jo dodala k svojemu gnezdu, krokodil hitro odpre svoja usta. Ham ham! Nasvidenje, ptičica. Vladimirjeve raziskave dokazujejo, da tudi krokodili uporabljajo pripomočke. Poleg tega so zdaj krokodili edine živali, za katere znanstveniki lahko trdijo, da lovijo v času ‘sezone’.


Še več zgodb o pametnih živalih si lahko prebereš v novembrski številki National Geographic Juniorja.


Mladi izumitelji iz šolskih klopi

Besedilo: Maja Babič
Fotografije: Iztok Bončina

Si kdaj pomislil, da uporabni predmeti in naprave, ki naše življenje naredijo enostavno in zanimivo, niso nastali po naključju? Avto, letalo, radio, pa tudi kemični svinčnik, računalnik ali pametni telefon si je nekdo moral zamisliti in ustvariti. Ljudem, ki dobijo idejo za čist nov in uporaben predmet in ga potem tudi izdelajo, pravimo izumitelji. V zgodovini poznamo kar nekaj zelo pomembnih izumiteljev. Alexander Graham Bell, na primer, je izumil telefon (mimogrede, konec 19. stoletja je bil tudi predsednik društva National Geographic Society!);  Thomasu Edisonu pripisujemo izum žarnice, Josephine Cochrane je zasnovala prvi pralni stroj, naš Janez Puhar pa je postal znan kot izumitelj fotografije na steklo. Da bi si zamislil in naredil kakšno novo stvar, pa ni potrebno, da si odrasel. Tudi v osnovnošolskih klopeh se lahko rodi marsikatera novost. Obiskali smo nekaj osnovnih šol in se navdušili nad izdelki, ki so jih načrtovali in izdelali mladi izumitelji.

image

Minotaver – ko zahrumi električni motor

Če želiš pri nas samostojno voziti avtomobil, moraš biti star 18 let. Opraviti moraš tudi vozniški izpit. To pa ni potrebno, če si avto izdelaš sam. In prav to so pri modelarskem krožku naredili učenci osnovne šole Brinje iz Grosuplja. Miha, Domen, Luka, Max in Urban so s še nekaterimi sošolci avto izdelovali kar tri leta. Mentor Ivo Dović je predlagal ime Minotaver in ideja je bila soglasno sprejeta. Glavna posebnost Minotavra je, da ga poganja elektrika, akumulator pa se lahko polni s sončnimi celicami. Fantje so avtomobil testirali na tekaški progi šolskega igrišča in kmalu navdušeno ugotovili, da je presegel njihova pričakovanja. S polnim akumulatorjem je prevozil skoraj 20 kilometrov. Izmerili so tudi hitrost, ki je dosegla zavidljivih 33,5 kilometrov na uro. Nekoliko sramežljivo so tudi priznali, da so imeli z Minotavrom kar dve »nesreči«. Ker so bili nepazljivi, jim je avto zdrsnil po klancu in se poškodoval. Drugič pa ga je neprevidni voznik med vzvratno vožnjo zapeljal v ograjo. Na vprašanje, katera naprava se jim pri avtomobilu zdi najpomembnejša, so se zasmejali in odgovorili – avtoradio! 

image

 

Skuter, ki ga poganjata sonce in dobra volja

Na OŠ Zadobrova vsi vedo, da je skrb za čisto okolje zelo pomembna. Učenci 6. a in 6. b razreda so razmišljali, kako izdelati vozilo, ki narave ne bi onesnaževalo z izpušnimi plini. Pri pouku tehnike in tudi pri tehničnem krožku so pod vodstvom učiteljice Tine Pogačar izdelali prikupen skiro. Dodali so mu sedež in nastal je pravi mali električni skuter. Akumulator, ki poganja električni motorček skuterja, lahko napolnijo s pomočjo sončnih celic, ki so jih namestili kar na streho šolske stavbe. Ker se njihova šola imenuje Zadobrova in ker so učenci vedno dobre volje, so za svoj simpatični izdelek kaj hitro našli tudi primerno ime – Zadobrovoljček. Skuter je na šoli postal zelo priljubljen. Celo tako, da ga uporabljata tudi hišnik in ravnatelj šole. Jošt, Aljaž, Pika, Veronika in Jaka, mladi soustvarjalci skuterja, ki se z njim zelo radi zapeljejo po šolskem igrišču, pa resno upoštevajo tudi pomembno pravilo: med vožnjo si vedno nadeni zaščitno čelado! 

 

Hrupomer – tišina, prosim! 

imageVerjetno si kdaj opazil, da je med odmori po hodnikih šole kar precejšen hrup. Učenci hodijo na malico, se sprehajajo med razredi ali odhajajo domov. Pri tem se glasno pogovarjajo ali celo kričijo. Na nekaterih šolah so opazili, da je včasih otroški živžav resnično preglasen. Tako tudi na osnovni šoli Valentina Vodnika iz Ljubljane, kjer so sklenili, da se bodo s hrupom »spopadli« na prav poseben način. Martin, Severin in Urban so v devetem razredu, pri izbirnem predmetu elektronika z robotiko, skupaj z nekaterimi sošolci izdelali prav posebno napravo, ki so ji nadeli simpatično ime Kiki. Kiki je pravi »hrupomer«, ki lovi zvoke iz šolske avle in ko oceni, da je hrupa preveč, postane žalosten, rdeč v obraz in celo utripa. Vrli fantje so si napravo namreč zamislili v obliki smeškota, ki je pritrjen na steber in z lučkami različnih barv in oblik sporoča, kakšen je hrup v prostoru. Z rdečimi, utripajočimi lučmi opozarja učence, da so preglasni, modre pomenijo, da je hrup še kar zmeren, ko pa je v avli tišina, se Kikiju na obrazu zariše zelen, vesel nasmeh. Kot nam je zaupal učitelj Matjaž Pajk, ki vodi izbirni predmet, se je hrup letošnje šolsko leto že nekoliko zmanjšal, najbrž prav zaradi priljubljenega smeškota.

Še več zanimivih izumiteljskih zgodb si lahko prebereš v novembrski številki National Geographic Juniorja.

 


Najpametnejša žival na svetu?

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografija: Andy Rouse / Getty Images

1. Sloni imajo dober spomin.

Sloni ne pozabijo. »Spet in spet se vračajo na kraje, ki so jim všeč, ne glede na vse,« pravi fotograf Frans Lanting, ki je naredil posnetek nenavadnega »gosta« v zambijskem letovišču Mfuwe Lodge. Posnetek (vidiš ga na prejšnji strani) prikazuje divjinskega slona, ki gre skozi preddverje k mangovcu na notranjem dvorišču hotela.
Čreda tega slona je obiskovala mangovec vsak november vsaj 34 let. To je bilo davno pred tem, ko sta Andy Hogg in njegov družabnik pred 16 leti sezidala hotel. Ko je skupina slonov videla, da jim na poti do drevesa stoji stavba, vodilna samica Wonky Tusk ni oklevala. Družino je vodila po stopnicah navzgor in v sprejemnico. Sloni so šest tednov vsak dan hodili jest mange. In odtlej prihajajo vsako leto.

image

2. Sloni imajo smisel za humor.

Ambika je 67-letna azijska slonica, ki živi v živalskem vrtu Smithsonian National Zoological Park v mestu Washington v ZDA. Hranili so jo skupaj z mlajšo slonico Šanti. Obe sta vsak dan dobili jabolka in korenje. »Ambika je nekega dne svoja jabolka porinila k Šanti,« pripoveduje Marie Galloway, ki skrbi za oddelek s sloni. Prijazno, kajne? Tudi Šanti se je zdelo. Vzela je jabolka in Ambiki dala svoje korenje. Toda Šanti se še sanjalo ni, kaj ima Ambika za bregom.

Nekajkrat sta si hrano izmenjali in Ambika je pridobila Šantijino zaupanje. Nekega dne pa je Šanti segla po jabolkih in ... ha! Ambika jo je brcnila! Šanti ni bilo hudega, ampak Ambika jo je potegnila za nos. »Nastavila ji je past,« pripoveduje Gallowayjeva. »Če ima slon lahko smisel za humor, ga ima Ambika zagotovo.«

3. Sloni izdelujejo orodje.

Sloni imajo zelo občutljivo kožo, saj je poraščena le z redkimi dlakami. Nadlegujejo jih muhe, ki jih pikajo, zato si je več slonov v ujetništvu v Nepalu izdelalo pripomočke za odganjanje muh. S trobcem držijo vejo, poraščeno z listjem, in z njo opletajo okrog telesa, da odganjajo muhe. Strokovnjaka za vedenje živali Benjamin in Lynette Hart sta celo videla, da nekateri sloni z veje trgajo odvečno listje ter si tako izdelujejo orodje po meri.

Še več slonjih zgodb najdeš v novembrski številki National Geographic Juniorja.


30 norih dejstev o možganih

Besedilo: Alicia Klepeis
Fotografija: M Evans / Newspix / Rex USA

image1. Neki znanstvenik je ocenil, da bi za napajanje robota, ki bi imel procesor, primerljiv s človeškimi možgani, potrebovali najmanj 10 megavatov elektrike.
2. Matematična genijka iz Indije je na pamet pravilno pomnožila dve 13-mestni števili v pičlih 28 sekundah.
3. Možgani delujejo ves čas, tudi med spanjem.
4. V človeških možganih je približno 650 kilometrov krvnih žil.
5. Če bi nagubano skorjo človeških možganov lahko zravnali, bi z njimi prekrili manjšo jedilno mizo.
6. Kadar si dobre volje, laže razvozlavaš uganke.
7. Orangutani v nekem ameriškem živalskem vrtu uporabljajo tablice, da igrajo igrice, rišejo in tudi gledajo posnetke drugih opic.
8. V mačjih možganih je lahko tisočkrat več podatkov kot v iPadu 2.
9. Eden od zmagovalcev ameriškega kviza Jeopardy je z nagradami zaslužil kar 3,9 milijona evrov!
10. Če piješ sok rdeče pese, lahko pospešiš krvni pretok v možganih.
11. Zemeljski čmrlji uporabljajo različne poti do cvetic, da odkrijejo, katera od izbranih poti je najkrajša.
12. Profesionalni šahisti si zapomnijo približno 100.000 začetnih potez.
13. Akhil Rekulapelli, prvak tekmovanja National Geographic Bee, se je šest tednov pred tekmovanjem po 30 ur na teden učil geografijo.
14. Na univerzi Harvard imajo okrog 5000 človeških možganov shranjenih v »možganski banki«, kjer hranijo primerke za preiskave.
15. Beluga ima dvakrat večje možgane, kot jih običajno imajo podobno velike živali.
16. Izumitelj Thomas Edison je sestavil svoj prvi laboratorij, ko je bil star okrog 10 let.
17. Ljudje, ki imajo hipertimezijo, se spomnijo skoraj vsakega dne svojega življenja v odrasli dobi.
18. Redno igranje klavirja ti lahko poviša inteligenčni količnik.
19. Hobotnice znajo odpirati pokrove kozarcev.
20. Neki 16-letnik iz New Yorka je znan po tem, da govori 23 jezikov.


Še več neverjetnih dejstev si lahko preberete v novembrski številki National Geographic Juniorja.


Imajo domači ljubljenci čustva?

Besedilo: Avery Elizabeth Hurt
Fotografija: © Juniors bildarchiv gmbh / Alamy

image

Ljubosumni morski prašiček
Zapuščen morski prašiček Sammie in njegova družica Lola sta v času, ko jima je iskala nov dom, živela pri Teresi Murphy v San Mateu v Kaliforniji. Strokovnjakinja za morske prašičke je nekega dne iz kletke izpustila svojega prašička Buddyja, da se je lahko svobodno potikal naokoli. Buddy je našel Sammieja in Lolo, ki sta bila v kletki. Sammie je samo enkrat povohal in vedel, da je Buddy samec – torej morebitni tekmec za Lolino naklonjenost. Hitro je spodil Lolo v majhno leseno kočo v njuni kletki. Skušala si je ogledati prišleka, toda Sammie jo je spodil nazaj v kočo. Takoj ko je Lola pozabila na tujca, se je Sammie vrnil k tekmecu, da bi se soočil z njim. »Skoraj sem lahko slišala njun pogovor,« se spominja Murphyjeva. Predstavljala si je, da sta govorila nekaj takega:
»Ne, stari. Nobene samice ni tukaj. Samo jaz sem. Adijo.«
»Vem, da sem jo zavohal.«
»Ne, model. Samo jaz sem. Zdaj pa kar pojdi.«
Ne glede na to, o čem sta razpravljala, Sammie Buddyju ni nameraval pustiti, da bi se približal njegovi dragi!

Zaščitniški mačkon
Big Mike je bil velikanski 9-kilogramski brezdomni mačkon, ki se je potikal po soseski v okrožju Egg Harbor v ameriški zvezni državi New Jersey. Ker je bil velik, so ljudje sklepali, da je napadalen. Toda nekega dne je Big Mike videl, kako mačke iz soseske nadlegujejo majhnega mačka Stoneyja, ki se je skušal vrniti domov. Big Miku to ni bilo všeč. Vedel je, da se napadalci njega ne bodo lotili, zato je stopil med Stoneyja in mačke ter mladiča varno pospremil domov. Terapevtka za mačke Carole Wilbourn pravi, da sta Big Mike in Stoney potem postala dobra prijatelja. Najbolje pa je, da je Big Mike postal član Stoneyjeve človeške družine.

Skrbni pes
Dolgoletni domači ljubljenec Marca Bekoffa, velikanski mešanec med nemškim ovčarjem in rotvajlerjem, ki mu je ime Jethro, se je nekega dne pojavil pred vrati Bekoffovega doma v Boulderju v ameriški zvezni državi Kolorado z osirotelim kuncem v ustih. Bekoff je najprej mislil, da je pes kunca ubil. Ko pa ga je Jethro položil k njegovim stopalom, je bil živ. Bekoff jo je poimenoval Bunny in jo skupaj z odejo ter malo hrane položil v zaboj, da bi si nabrala moči. Bekoff je za Bunny skrbel dva tedna, da bi okrevala in se lahko vrnila v naravo. Jethro je bil neprestano ob njej – zapustil jo je samo, kadar je šel jest ali na krajši sprehod. Celo spal je pri Bunnyjinem zaboju. Pozneje je Jethro prinesel tudi druge poškodovane ali osirotele živali, da bi Bekoff poskrbel zanje. Jethro bi lahko nemočne živali požrl, toda do vseh, ki jih je rešil, je bil vedno nežen in sočuten.

Več zgodb si preberi v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


Slavni hišni ljubljenci

Besedilo: April Capochino Myers
Fotografija: Krissi Lundgren / shutterstock (mačka); Sir Edwin Landseer / Royal Collection Trust / © her majesty queen Elizabeth II 2015 (lory) 

image

1300 pr. n. št.
Slava mačke Ta-mit je dobesedno vklesana v kamen. Ta-mitin lastnik Tutmozis (sin egipčanskega faraona Amenhotepa III.) je tako oboževal svojo mačko, da je naročil, naj jo vklešejo v njen sarkofag (krsto) iz apnenca skupaj s hieroglifi, ki pričajo o tem, kako rad je imel svojo ljubljenko. Večino mačk so takrat mumificirali in pokopavali kot del obredov, ki so slavili bogove. Toda Ta-mit, kar v staroegipčanskem jeziku pomeni »ona-mačka«, je bila tako dragocena, da je dobila svoj poseben sarkofag.

Prvo stoletje
Kitajski cesar Ling iz dinastije Vzhodni Han je imel svojega psa (verjetno je bil pekinžan) tako zelo rad, da mu je dodelil naziv višjega dvornega uradnika. To je pomenilo, da so s psom ravnali kot s plemičem. Kosmatinec je menda imel telesnega stražarja, ki ga je ščitil in mu stregel ... spredaj in zadaj, lahko rečemo. Pes je jedel riž najboljše kakovosti in spal na mehkih preprogah. Ling mu je dal celo posebno pokrivalo.

17. stoletje
Fizik Isaac Newton je svet postavil na glavo s svojim revolucionarnim poizkusom o sili teže. Znanstvenikov pes Diamond je zaslovel, ker je zanetil ogenj. Legenda pravi, da je Newton nekega večera pustil psa samega doma. Navihani kosmatinec je skočil na delovno mizo in prevrnil svečo ter tako zanetil in uničil velik del Newtonove raziskave. Zapiski so bili resda uničeni, pes pa je zaslovel: Diamondova zgodba se je pojavila že v številnih knjigah in revijah.

18. stoletje
Ruski vladar Peter Veliki morda sploh ne bi bil tako velik, če ne bi imel kobile Lisette. Pravzaprav mu je kobila verjetno rešila življenje v veliki severni vojni, spopadu med Rusijo in Švedsko v 18. stoletju. Vodja je jezdil Lisette na bojnem polju, ko so streljali nanj. Lisette je slišala strel in se hitro umaknila, da je naboj zadel njeno sedlo in ne lastnika. Oba sta bila živa in zdrava, kobila pa se je s svojim dejanjem zapisala v zgodovino – poleg tega jo je hvaležni lastnik bogato nagradil s priboljški.

image 19. stoletje Kraljica Viktorija, ki je Združenemu kraljestvu vladala kar 63 let, je imela ptici, ki sta bili pravi rokerski zvezdnici. Papigo Lory je imela tako zelo rada, da je umetniku naročila, naj jo portretira, slika pa je danes v kraljevi zbirki. Kraljičina papiga Coco, vrste sivi jako, pa je znala peti britansko narodno himno. Coco je zaslovel s tem, da je večino juter zapel domoljubni napev.

20. stoletje Jazbečar Lump je osvojil srce svojega skrbnika – in vstopil v svet umetnosti. Ljubeči kosmatinec je živel v Franciji s Pablom Picassom, slavnim umetnikom 20. stoletja, ki je soutemeljil tedaj nov slikarski slog, imenovan kubizem. Picasso je imel Lumpa tako rad, da ga je upodobil na številnih slikah. Narisal ga je celo na jedilni krožnik, ki naj bi bil danes vreden okrog 80.000 evrov. Picassove slike Lumpa so drage, pravi pes pa je bil očitno neprecenljiv.


21. stoletje

Fotografi dandanes neprestano fotografirajo kosmatinki predsednika Baracka Obame, Bo in Sunny. Portugalska vodna psa se prav rada nastavljata objektivu, toda še raje se potikata po trati pred Belo hišo ali dremata v svojem zgodovinskem domu. Opravljata celo nekaj dolžnosti, saj v bolnišnicah razveseljujeta paciente in pozdravljata svetovne voditelje, ki prihajajo na obisk. Če si prva psička, te boža sam predsednik – tudi potem, ko mu je Bo zgrizla telovadne copate.


35 norih dejstev o domačih ljubljencih

Besedilo: Johnna Rizzo
Fotografija: © Klein-Hurbert / kimballstock

  1. Papige nimajo glasilk.
  2. Če je zlata ribica predolgo v temi, postane siva.
  3. Pri izvajanju težkih opravil so mačje samice večinoma desničarke, samci pa levičarji.
  4. Konji lahko prepotujejo 150 kilometrov na dan.
  5. image
  6. Na Poljskem je več psov kot otrok.
  7. Mačje srce bije dvakrat hitreje kot človeško.
  8. Miši imajo lahko tudi 150 mladičev na leto.
  9. Stari Egipčani so mumificirali udomačene pse, mačke in opice.
  10. Mačke ne morejo rigati.
  11. Medtem ko konj spi stoje, se mu kolenski sklep zatakne. Pri tem lahko sprosti vse mišice nog, držijo ga le kosti.
  12. Pes pije vodo iz straniščne školjke, ker je voda v njej hladnejša kot v njegovi posodi.
  13. Mačke imajo na jeziku okušalne brbončice v obliki kavljev. Tako se jim plen zalepi na jezik kot na trak z ježkom.
  14. Kače si z jeziki pomagajo pri vohanju.
  15. Psi ne morejo lesti z drevesa zadenjsko kot mačke. Spustijo se lahko samo z glavo naprej.
  16. Hrčki lahko v svojih ličnih vrečkah hranijo hrano več dni.
  17. Šilonosi goži se pretvarjajo, da so mrtvi, kadar so ogroženi.
  18. Želvovinaste mačke so skoraj vedno ženskega spola.
  19. Psi pogosto zehajo, kadar so vznemirjeni ali navdušeni.
  20. Kameleon lahko iztegne jezik, da je 1,5-krat daljši od njegovega telesa.
  21. Kanarček lahko hkrati poje dva različna napeva.

Še 15 nenavadnih dejstev poišči v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


Slovenci in vesolje

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Iztok Bončina (Vitanje); Tomaž Maček / KSEVT (Sunita); Tara Keber (likovno delo)

Ljudi, ki so kdaj zapustili Zemljo in se podali v vesolje, ni prav veliko. Velika večina astronavtov je po rodu Američanov in Rusov. Z njimi je poletelo tudi nekaj astronavtov iz drugih držav. Slovencev med njimi ni, imajo pa trije ameriški astronavti slovenske korenine. Vendar smo Slovenci k poznavanju in osvajanju vesolja kar veliko prispevali.

Prvi človek, ki je poletel v vesolje, je bil Rus Jurij Gagarin. 12. aprila 1961 se je z vesoljskim plovilom Vostok dvignil več kot 160 kilometrov nad Zemljo in jo v manj kot dveh urah obkrožil. Tako so Rusi prehiteli Američane, ki so si prav tako močno želeli poleteti v vesolje. Vendar so ti pozneje »vrnili udarec«. 16. julija 1969 je na Luno prvič stopil človek – to je bil Američan Neil Armstrong. Polet in celo bivanje v vesolju pa si je že desetletja prej zamišljal Herman Potočnik. V njegovem času tehnika še zdaleč ni omogočala poletov v vesolje, a se je izkazalo, da si je raketni inženir slovenskega rodu mnoge stvari pravilno predstavljal.

image

Herman Potočnik
Rodil se je leta 1892 v Pulju na Hrvaškem, kjer je njegov oče, Slovenec, delal kot vojaški zdravnik. Oče mu je umrl, ko je imel Herman komaj dve leti. Zato se je njegova mama z vsemi štirimi otroki preselila v Maribor, kjer je živel njen oče. Herman je postal vojaški častnik in sodeloval v prvi svetovni vojni. Po koncu vojne je bil zaradi tuberkuloze že mlad upokojen. Nato je na Dunaju študiral strojništvo in elektrotehniko. Posebej ga je zanimala raketna tehnika – o njej je vedel skoraj vse, kar je bilo tedaj znanega. Porajale pa so se mu tudi nove zamisli o osvajanju vesolja. Predstavil jih je v knjigi Problem vožnje po vesolju – raketni motor, ki je izšla leta 1928 v nemškem jeziku. Žal je naslednje leto Potočnik zaradi pljučnice umrl. Ko so Američani veliko let pozneje načrtovali polet plovila s človeško posadko na Luno, so veliko pogledovali tudi v njegovo knjigo.

Hermanove sanje
Potočnik si je zamišljal vesoljsko plovilo, prav tako pa je sanjal o satelitu, ki bi visoko nad površjem krožil okoli Zemlje. Vendar ni samo sanjal, napravil je tudi številne izračune – kako visoko nad Zemljo bi satelit krožil, kako hitro bi moral potovati, kako bi ga lahko spravili v zemeljsko orbito. Leta 1957, skoraj 30 let po njegovi smrti, so Rusi res izstrelili prvi satelit. Danes jih nad nami kroži na stotine. Ko gledaš televizijski program iz čisto drugega konca sveta, to omogočajo nad Zemljo krožeči sateliti. Prav tako sateliti omogočajo delovanje GPS naprav, telefonske pogovore, vremenske napovedi in še marsikaj drugega. Herman Potočnik se torej ni motil. Zamišljal si je celo vesoljsko bivališče za znanstvenike. Predstavljal si ga je kot veliko vrteče se kolo. V njem bi visoko nad Zemljo krožili ljudje in opazovali Zemljino površino, s teleskopi raziskovali globine vesolja in opravljali različne poskuse.

image

Vitanje
Z življenjem in zamislimi Hermana Potočnika se danes lahko seznaniš, če obiščeš Vitanje. To je ne prav veliko štajersko naselje, ki leži pod gozdnatim Pohorjem. Tu je Potočnik kot otrok nekaj časa živel pri svojih sorodnikih. V Vitanju so pred tremi leti postavili nenavadno stavbo, ki se imenuje Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (na kratko KSEVT). Zgradba je na moč podobna velikemu letečemu krožniku, ki je nekam čudno poševno pristal sredi naselja. In arhitekti so se res zgledovali po vesoljskem »krožniku« – po tistem velikem kolesu, ki si ga je Potočnik zamislil kot prebivališče visoko nad Zemljo. V tej zgradbi je danes predstavljeno njegovo življenje in delo. Vendar pa tu ni sam. Tu je tudi predstavitev dr. Antona Mavretiča, Slovenca, ki je pred mnogimi leti odšel v ZDA. Dr. Mavretič lahko spremlja pot ameriške vesoljske sonde Voyager 1. Kot manjši avtomobil velika sonda, ki je na poti že skoraj 40 let, pošilja na Zemljo različne podatke. Leti proč od Zemlje in je danes strašansko daleč – nobena druga stvar, ki smo jo kdaj izdelali ljudje, ni tako oddaljena! Dr. Mavretič je kot sodelavec ameriške vesoljske agencije Nasa pomembno prispeval pri opremljanju sonde za ta neskončni polet. Pri Nasi je deloval tudi danes upokojeni fizik dr. Dušan Petrač, doma iz Krope na Gorenjskem. Za svoj prispevek k vesoljskim tehnologijam je bil nagrajen z nazivom ambasador osončja.

image

Astronavti slovenskega rodu
In kdo so trije ameriški astronavti, ki imajo slovenske korenine? Pravzaprav so to ena astronavtka in dva astronavta, vsi pa so Slovenijo že večkrat obiskali. Sunita Williams, ki je imela babico iz vasi Leše pri Tržiču, je na mednarodni vesoljski postaji skupno preživela skoraj 11 mesecev. Bila je tudi poveljnica postaje. Jerry Linenger je preživel na ruski vesoljski postaji Mir visoko nad Zemljo več kot štiri mesece. Posadka se je spopadala s hudimi težavami, ki jih popisal v knjigi V vesolju. Ta je prevedena tudi v slovenščino. Linengerjeva babica je bila iz Radovljice, ded, ki je bil čevljar, pa iz Tržiča. Slovenskega rodu je tudi Ronald Šega. Njegovi predniki so bili iz vasi Loški potok na Notranjskem. Šega je med drugim vodil skupno usposabljanje ruskih in ameriških astronavtov.


Slovenski sateliti
imageNaslednje leto bo 600 kilometrov nad Zemljo zaokrožil prvi satelit, ki smo ga izdelali Slovenci. To bo kot odrasel človek težka naprava, ki bo fotografirala zemeljsko površje, hitro posredovala podatke o naravnih nesrečah in podobno. Nad Zemljo pa bo zaokrožil tudi satelit z imenom Tara. Tako je ime Tari Keber, šolarki iz Kašlja pri Ljubljani, ki je slovenska zmagovalka likovnega natečaja za poimenovanje evropskih satelitov. S sliko, ki ji je dala ime Vesolje Kabum, si je Tara pridobila čast in pravico, da bo po njej poimenovan satelit.

Nadaljevanje članka si lahko prebereš v oktobrski številki revije National Geographic Junior.


Hišne zvezde


imageMoja mucka Lili je že kar v poznih srednjih letih, a se ji to še malo ne pozna. Je zagotovo najbolj čudna mačka, kar sem jih kdaj imel, in po mojem si sama o sebi misli, da je pes. Z mano namreč ob nogi (brez vrvice seveda) hodi na dolge sprehode, ne glede na to, kako daleč stran od doma grem. Ko pa vidi kakšnega psa, se takoj brez strahu požene vanj, ne oziraje se na njegovo velikost. Je strah in trepet okoliških psov in že večkrat sem slišal sosede, kako so reševali svoje ljubljence in se drli za njimi: »Pazi, pazi! Lili gre!«

Arne Hodalič, urednik fotografije

 

imageTole je Šapa. Uradno je pes, pasme labradorec. Neuradno je najboljša možna sotekačica, sopotepinka in prijateljica. Ko je treba, je zaščitniška in nezaupljiva, a tudi igriva in simpatično divja. Šapa je vselej pripravljena na dogodivščino, med katero zadostuje le pogled, s katerim si potrdiva, da nama takšne zadeve nadvse »dogajajo«.

Žiga X. Gombač, pisec stripa Živa iz muzeja

imageGreta je mešanka med samojedom po očetu in kokeršpanjelom ter labradorcem po mami. Rada vleče sani, kot se za samojeda spodobi, smrček ima pogosto pri tleh kot vsak kokeršpanjel, ima tudi labradorčevo plavalno kožico med prsti ... Plavati pa noče!

Lučka Lučovnik, prevajalka

Moja domača ljubljenka je želva rdečevratka. Dobil sem jo za sedmi rojstni dan. Zdaj je stara 28 let. Uradno imena nikoli ni imela, sva ji pa s prijateljem nekoč za šalo dala ime Tank Bejba. imageTrikrat se je že selila v večji akvarij. Je predvsem solato in banane (ne skupaj, čeprav bi tudi skupaj verjetno vse požrla). Uživa v preurejanju svojega domovanja in adrenalinskih športih (z zgornje police, do katere pride po stopnicah s prve, skače dol na glavo).
Luka Dakskobler, fotograf

imageNaš maček Sivko se v otroških letih ni mogel odločiti, kje bi bil doma. Kar dvakrat je odšel na daljši potep: prvič smo ga našli pri sosedovih. Drugič, po skoraj dvomesečni odstotnosti – pravih poletnih počitnicah, pa smo ga prve dni novega šolskega leta odkrili pred šolo! No, zdaj je pravi vaški maček – rad se potepa, ko nas ni doma in je zunaj toplo. Takoj ko se malo ohladi, pa pohajkovanja zamenja za dremanje pred kaminom.
Danilo Frlež, grafični prelamljalec

imageŽivali me spremljajo že vse življenje. Z mano so bivali psička Tačka in njen mladič Vila, kunci, hrčki, kače in podgane. Večkrat sem na svoj dom začasno sprejela zapuščene muce iz zavetišča na Gmajnicah. Veliko so me naučile in za to sem jim neskončno hvaležna. Najraje pa živali pokažem obiskovalcem v Živalskem vrtu Ljubljana, kjer delam. Pomagajo mi pri vzgoji obiskovalcev, saj ti šele ob osebnem stiku z njimi začutijo, da so to živa bitja, jih spoznajo, skušajo razumeti in se jih naučijo spoštovati. Med vsemi se najraje srečajo prav s kačami, do katerih ima marsikdo veliko predsodkov. A jih skupaj vedno premagamo!
Irena Furlan, strokovna sodelavka

Predstavi nam svojo žival!

Imaš tudi ti zanimivega hišnega ljubljenca? Pošlji nam njegovo fotografijo in opis; tvojo pošto pa bomo objavili v rubriki Hišna zvezda.

 


Reševanje ameriškega jezerca

Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: Ken Canning / getty images

Ameriški jezerec leži v gramozu ob prometni cesti v bližini mesta Spokane v ameriški zvezni državi Washington. Samica je, njeno perje frfota v vetru. Telo mogočne ptice je negibno, peruti mrtvo padajo ob telesu. Po nesreči je pogoltnila pesticid – strup, ki ga kmetje uporabljajo za zaščito pridelka pred škodljivci. Preveč je šibka, da bi se lahko obdržala v zraku, zato je padla ob rob ceste. Komaj se premika in brez pomoči ne bo preživela.

Okrevanje
Eden od voznikov je opazil veliko žival ob cesti in ustavil vozilo. Ko se je prepričal, da orel še vedno diha, ga je zavil v odejo in nemudoma odpeljal na veterinarsko kliniko. Veterinar Pearce Fujiura je takoj pregledal pet let staro ptico. Rentgenski posnetki so pokazali, da nima zlomljenih kosti. »Toda na splošno je žival videti zelo slabo,« pove Fujiura. Ne more dvigniti glave ali zamahniti s perutmi. Poleg tega je tako suha, da lahko vidi obris kosti – prsnice pod perjem.
Glede na stanje ptice veterinar predvideva, da je pojedla strup. Zato ji skozi cevko v prebavila vbrizga oglje. Oglje bo absorbiralo vse strupe iz njenega telesa. Nato Fujiura postavi orlico, ki jo poimenuje Glenda, v veliko in udobno kletko, kjer jo pusti, da si spočije.
Naslednjega dne Glenda že pričaka veterinarja stoje na nogah. Takoj, ko ga zagleda, odpre kljun, zamahne s perutmi in iztegne kremplje. To je dober znak. »Zdaj je že močnejša in bolj pozorna na dogajanje okrog sebe,« razloži Fujiura. Glendo prestavi v velik zunanji ograjen prostor, ker bo imela več prostora za gibanje. Za obrok ji prinese debelo mrtvo podgano in lačna orlica se takoj spravi nanjo ter jo v hipu pospravi. V naslednjih dneh osebje klinike posveča posebno pozornost Glendi, ki je še vedno šibka. Hranijo jo s sveže ujetimi lososi in postrvmi. Pod njihovim budnim očesom ptica hitro okreva.

image

Težave z vzletom
Mesec za tem se je Glenda že okrepila in zredila. Postala je tudi veliko bolj živahna. Rada se na primer postavi ob svojo posodo z vodo, jo nekaj časa opazuje, nato pa skoči vanjo, da voda pljuskne vsenaokrog. Trudi se tudi vzleteti, v svojem ograjenem prostoru namreč razpira peruti in poskuša leteti, vendar se lahko dvigne le za nekaj pedi od tal, potem pa omaga. »Leva perut visi nekoliko nižje, kot bi morala,« pove Fujiura. »Takoj preverimo, ali ima morda poškodbo, ki nam je ušla ob rentgenskem pregledu.« To bi bila zelo slaba novica. Če Glenda ne bi mogla leteti, ne bi nikoli preživela v divjini.
Fujiura se zato odloči, da ptico preseli na veterinarsko fakulteto washingtonske univerze. Fakulteta ima večji center, ki nudi pomoč pticam. Tam imajo tudi močnejše naprave za rentgensko slikanje, ki bi lahko razkrile, kaj je narobe z Glendino perutjo. Fujiura naloži Glendo v prenosno pasjo kletko, jo odnese v avtomobil in se odpelje do univerze v mestu Pullman.
Na fakulteti orlico prevzame veterinar Nickol Finch, ki znova naredi rentgenske posnetke njenega telesa. Takoj odkrije manjšo poškodbo ob njenem komolcu. Poškodba je sicer že skoraj zaceljena, toda zdravniki niso prepričani, ali bo lahko letela. »Ptice se običajno težko naučijo uporabljati peruti, če so bila te poškodovane, pa čeprav se sčasoma popolnoma zacelijo,« razloži Fujiura. »Zdaj moramo samo počakati in opazovati, kaj se bo zgodilo.«

Bodo srčni ljudje pomagali ptici znova razpreti peruti? Zaključek zgodbe preveri v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov