Vstopna stranVsebinaArhiv

Reševanje morske želve

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: © Shutterstock / Isabelle Kuehn

Premražena morska želva je komaj še mahala z nogami, spremenjenimi v plavuti, da bi se ogrela v ledeni vodi. Zaliv Cape Cod v ameriški zvezni državi Massachusetts je prizadelo mrzlo jesensko vreme, zato je bil plazilec podhlajen, torej v stanju, ko se telesna temperatura spusti pod običajno raven. Želvi so zelo hitro pojemale moči. Po še enem zamahu s prednjimi okončinami je želva postala mlahava. Brez energije se je pozibavala na vodni gladini, njena usoda pa je bila odvisna od smeri vetra. Če bi žival poneslo na odprto morje, ne bi preživela. Na srečo jo je veter nesel h kopnemu, in odneslo jo je na obalo Crosby. Želva je brez energije negibno ležala na pesku. Še vedno jo je hudo zeblo. Če ji ne bo nekdo kmalu pomagal, ne bo preživela.

image

Prihod obalne straže
Brian Long je na jutranjem sprehodu po plaži zagledal nekaj, kar ga je spominjalo na veliko skalo blizu vode. Ko se je približal, je odkril, da je to v resnici velika želva. Morska žival je bila tako mirna, da Long ni vedel, ali je živa. Nemudoma je poklical društvo Massachusetts Audubon, organizacijo za zaščito živali. Dobil je direktorja Boba Prescotta, ki je s poltovornjakom pridrvel na plažo. Ko je Prescott prispel, je ugotovil, da je 75 centimetrov dolga žival glavata kareta. Te želve, ki so ogrožena vrsta, poletja preživljajo na severu, zime pa v toplejših južnih vodah. »Glavata kareta se je verjetno izgubila, ko je potovala ob obali, in se ji ni uspelo preseliti, preden je nastopilo mrzlo vreme,« pripoveduje Prescott.Žival je mižala in ni bilo videti, da bi dihala. Prescott se je prepričal, ali je še živa, tako da se ji je nežno dotaknil vratu. Plazilka je počasi dvignila glavo. Še je bila živa, vendar je nujno potrebovala veterinarsko oskrbo.Moška sta 70-kilogramsko žival dvignila na voz, ki ga je Prescott pripeljal na obalo. Voz sta nato vlekla do poltovornjaka in želvo položila na mehke blazine v prtljažniku. Prescott je hotel šibko glavato kareto peljati v rehabilitacijsko središče za želve, ki je bilo približno uro proč. Vedel pa je, da bi bila dolga pot za žival neprijetna, saj bi bila želva izpostavljena mrazu. Tako jo je Prescott odpeljal v bližnje zavetišče za divjinske živali Wellfleet Bay, kjer so jo veterinarji pregledali. Potem jo je prostovoljec s terenskim vozilom peljal v akvarij Nova Anglija v Bostonu v zvezni državi Massachusetts, da bi želva tam začela okrevati.

image

Želva v šoku
Osebje v rehabilitacijskem središču za morske živali je pregledalo glavato kareto, ki naj bi bila stara okrog 20 let. Želva, ki so jo poimenovali Piškotka, je tehtala 75 kilogramov – kar je običajno za odraslega moškega, vendar malce premalo za kareto njene starosti. Pri pregledu so ugotovili, da ima Piškotka tudi druge zdravstvene težave. V mrzli morski vodi si je poškodovala kožo, da so na njej nastale odprte rane. Želva je bila dehidrirana in rentgenski posnetek je pokazal, da ima pljučnico. Osebje je najbolj skrbela želvina otrplost. To se zgodi plazilcem, kadar jim temperatura preveč pade. Ko se jim telo ohladi, se krvni obtok upočasni. Upočasnjeni krvni obtok povzroči šok. Žival pade v nekakšno komo, zato se ne more premikati. Piškotka je ena od več sto morskih želv, ki vsako leto otrpnejo v zalivu Cape Cod. Cilj oskrbnikov je bil povišati telesno temperaturo z izjemno nizkih 9 °C na od 21 do 27 °C. Toda to ni preprosto. »Želvo moramo ogrevati zelo postopoma,« pojasnjuje Adam Kennedy, ki dela v akvariju kot biolog in skrbi za rehabilitacijo. image»Če bi jo ogrevali prehitro, bi bilo prav tako smrtonosno, kot če je sploh ne bi.« Šestčlansko osebje je dvignilo Piškotko v meter in pol dolg bazen z nadzorovano temperaturo 13 °C. Temperaturo so vsak dan povišali za nekaj stopinj. Ko je temperatura naraščala, se je Piškotka spet začela normalno gibati. Da bi ponovno dobila energijo, jo je osebje hranilo z ribami in lignji. Sprva se hrane sploh ni dotaknila. Po treh dneh je vendarle začela jesti. Osebje je želvi vsak dan dajalo infuzije z bogato hranljivo tekočino. Piškotka je prejemala tudi antibiotike proti pljučnici in negovalno mazilo za ranjeno kožo. Zdaj je videti veliko bolje. Takoj opaziš, da se tudi počuti bolje,« pravi Kennedy.

Kako se je razpletla zgodba o Piškotki, preveri v junijski številki National Geographic Juniorja.


Rimska cesta, naš dom v vesolju

Besedilo: Ken Croswell in Tomaž Zwitter
Fotografija: © Shutterstock / John A Davis

Uživaš, ko opazuješ nočno nebo? Ko se oddaljiš od svetilk in ko na nebu ni Lune, je v jasni poletni noči krasno opazovati megličast pas Rimske ceste. Že lovski daljnogled ti pomaga trak razločiti v tisoče drobnih zvezdic, ki so tako kot Zemlja in naše Sonce doma v naši Galaksiji. V njej lahko astronomi z velikimi teleskopi preštejejo na milijarde zvezd, podobnih našemu Soncu. Milijarda je velika številka: če bi vsako sekundo preštel po eno zvezdo in bi štel brez prestanka vse dneve in noči, bi do milijarde prišel šele po trideset letih! Vse te zvezde so videti mnogo temnejše od našega Sonca, ker so zelo daleč. Svetloba, ki je tako hitra, da pride od naše Lune do Zemlje v dobri sekundi, od Sonca do nas pa v 8 minutah, potrebuje za pot od marsikatere zvezde v naši Galaksiji več tisoč let. Torej uživaj v zgodovini in jo opazuj s svojimi očmi! Najbližje zvezde vidiš take, kot so bile, ko si se rodil. Z drugih je šla svetloba na pot, ko so bili tvoji starši toliko stari kot si ti. Nekatere pa so tako daleč, da jih vidiš, kakršne so bile v času starih Rimljanov. Svetloba najbolj oddaljenih zvezd v naši Galaksiji je šla na pot pred skoraj sto tisoč leti. Takrat so prvi ljudje zapustili Afriko, v Evropi pa ljudi sploh še ni bilo.

Naša Galaksija
Če bi našo Galaksijo pogledali od zunaj, bi videli, da so zvezde razporejene v sploščenem disku, podobnem pici. Tudi naše Sonce in Zemlja sta drobtinici na pici. In kako bi drobni prebivalci ene od drobtinic videli pico? Rekli bi, da je levo in desno, naprej in nazaj, ne pa gor in dol. Pica bi bila kot trak, ki se vleče okrog njih. Tako je tudi z zvezdami Rimske ceste, ki se kot trak vlečejo prek neba. 

image

Brez Galaksije nas ne bi bilo
Poleg zvezd je v naši Galaksiji še veliko temne snovi. Te ne moremo videti, je pa zelo pomembna. Tako lahko razumemo, od kod naši Galaksiji dovolj snovi, da se je lahko zbrala skupaj, ko je bilo vesolje še mlado, in da okrog nje kroži tudi več deset manjših galaksij. Morda to razloži tudi, zakaj smo tukaj. V Zemlji in tudi v naših telesih je veliko ogljika, kisika in železa. Vsi ti kemični elementi so nastali v zvezdah, ki imajo več snovi od našega Sonca. Taka zvezda zelo hitro porabi zaloge goriva in lahko konča kot orjaška eksplozija supernove. Pri tem izvrže tudi veliko ogljika, kisika, železa in podobnih elementov. Prav veliko snovi v galaksijah, podobnih naši, pa poskrbi, da ta snov ne more uiti, ampak se čez nekaj časa spet zbere in nastajajo nove zvezde, morda tudi obdane s planeti, podobnimi naši Zemlji. Čisto mogoče brez ogromne količine snovi v naši Galaksiji ne bi bilo niti naše Zemlje niti ljudi. Kdo bi si mislil, da je megličasti trak Rimske ceste tako pomemben?

V sredi je črna luknja

Trak Rimske ceste je lepo opazovati poleti. Na Jadranu ali v še toplejših krajih boš nizko nad južnim obzorjem opazil, da se trak razširi. Gledaš proti središču Galaksije. Tam se skriva črna luknja. Črne luknje ne moreš videti, astronomi pa so opazovali gibanje zvezd v njeni bližini. Tako kot je kroženje satelitov okoli Zemlje odvisno od količine snovi v Zemlji, lahko po kroženju zvezd okoli osrednje črne luknje sklepamo o njeni masi. Skupaj je je za 4-milijonkrat več kot v našem Soncu. Črna luknja se še vedno redi. Ko črna luknja pogoltne oblak plina, blodeči planet ali kar celo zvezdo, močan težnostni privlak žrtev tako segreje, da odda krik rentgenske svetlobe. Ta osvetli bližnje plinske oblake in s tem ohrani spomin na dogodek in na pretekle gostije. Leta 2004 so tako astronomi poročali o rentgenskem odboju na plinskem oblaku, ki je od črne luknje oddaljen 350 svetlobnih let. Tako vemo, da je pred stoletji črna luknja požrla za manjši planet snovi.

Še več zanimivosti o naši črni luknji ter naši Galaksiji preberi v junijski številki National Geographic Juniorja.


Geolov, iskanje zakladov

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Domen Grögl

Ne vem, kako je pri tebi doma, ampak mojim otrokom starši težijo, da so preveč pred računalnikom, televizijo ali kakšnim drugim zaslonom. Da bi morali več ven, v naravo. Na sprehod, nabirat rožice na travnik, v gozd splezat na kakšno neprevisoko drevo … A zdaj jim težijo veliko manj kot nekoč. Očetu 15-letnega Urbana, 10-letnega Petra in 7-letne Aline (torej meni, ki to pišem) ni treba več biti tako siten kot včasih. Rešitev pa so nevede našli kar sami. Natančneje, našel jo je najstarejši, Urban. Do svojega desetega leta je bil požiralec knjig, potem pa je dobil za rojstnodnevno darilo svoj prvi telefon. Veselja s knjigami je bilo naenkrat konec in tudi zdoma ga ni bilo več lahko zbezati. Igrice na telefonu pa tudi na računalniku so ga povsem okupirale. A dobro leto pozneje si je iz prihrankov kupil boljši telefon. In prav ta naprava in internet sta povzročila, da ga ni bilo več težko spraviti ven.

image

Novo navdušenje
Nekega dne mi je začel kazati neko spletno stran in mi nekaj razlagati. Spominjam se, da sem imel takrat kup dela in da sem ga poslušal samo napol. Ujel sem, da govori o nekakšnih zakladih. Ko pa je rekel, da bi lahko šli do bližnjega gozdička, sem zastrigel z obema ušesoma. In z veseljem prikimal, ko mi je uspel približno razložiti, za kaj gre. Poiskali naj bi nekakšen ‘zaklad’. Zanimanje sta pokazala tudi Alina in Peter. In tako smo šli do tistega gozdička. Ampak sploh ni bilo tako enostavno, morali smo se kar potruditi. Na koncu je Alina zlezla na neko drevo, jaz pa sem z razširjenimi rokami stal pod njim, če bi morda padla. »Našla sem zaklad!« je naenkrat zavpila in mi podala majhno plastično škatlo, ki jo je našla v vdolbini, kjer se je deblo razcepilo. Bila je škatla, v kakršni običajno shranjujemo hrano, ko se odpravimo na izlet. Že trenutek zatem sta jo Peter in Urban z razburjenimi prsti odprla …

Odkrivanje neznanega
Geocaching, ali po slovensko geolov, kot se imenuje tako iskanje, je pravo malo vesolje. A da bi imel z njim veselje, se ti ni treba z njim prav podrobno seznaniti. Tudi brez tega bo šlo. Nekatere osnovne stvari pa seveda moraš poznati. Najbolje je začeti z obiskom spletnih strani, ki so navedene na koncu tega članka. Verjetno bo pri tem dobrodošla pomoč staršev ali starejših sester ali bratov, če jih imaš.

image

Lahko pa tudi povprašaš med prijatelji in sošolci, če kdo geolov že pozna. Kakorkoli že, geolov je iskanje majcenih predmetov, običajno spravljenih v plastičnih škatlicah. Povezano je s spletno stranjo, na katero se lahko tudi ti vpišeš kot eden od stotisočih iskalcev zakladov. Z nje preneseš na mobilni telefon, ki ima GPS napravo, podatke o skritem zakladu, ki ga želiš poiskati. Dostop s sodobnimi pametnimi telefoni je še lažji. Priprave za iskanje neke točke ti sploh ni treba napraviti že vnaprej, ampak lahko to storiš kar ‘na terenu.’ No, seveda se ne smeš odpraviti v tako odročne kraje, da tam sploh ni signala za mobilni telefon. Po vsej Sloveniji je ‘zakladov’ zelo veliko in gotovo je kakšen tudi v bližini kraja, kjer živiš. Do njega se morda lahko podaš peš ali s kolesom v družbi prijateljev, morda pa boš moral za podvig navdušiti še starše.

Telefon, tvoj vodnik

imagePri iskanju ti bo pomagal telefon – na zaslonu boš imel opise mesta, kjer je skrit zaklad, pa zemljevid, fotografije okolice in geografske koordinate, kje se nahaja. Koordinate so številke, s katerimi lahko označimo vsak točko na Zemlji. Če jih preneseš na GPS napravo, torej tudi na telefon, te bo ta vodil do nje. Pri iskanju pa ne bo šlo kar naravnost čez drn in strn do cilja. Malce se boš vendarle moral razgledovati in se potruditi. Ampak medtem boš mimogrede spoznaval nove kraje in njihove zanimivosti. Na spletni strani so zanimivosti v bližini zaklada lepo predstavljene. Tako boš izvedel za posebej debelo drevo, zelo star grad, bister studenec …


Včasih zaklada sploh ni lahko najti. Morda boš moral odstraniti rastje, ki prekriva razvaline starega zidu, da bi našel kamen, pod katerim se nahaja. Ali zlesti na drevo ali se celo spustiti v manjšo podzemno jamo. V tem primeru bo svetilka dobrodošel pripomoček. A potem boš lahko odprl škatlo in vzel iz nje predmet, denimo majceno igračko, ki jo je nekdo pred tabo dal notri. Lahko jo boš zamenjal za drugo, ki si jo prav zato prinesel s sabo. Če ti ne bo všeč, je pač ne boš zamenjal …

Še več zanimivosti o geolovu najdeš v junijski številki National Geographic Juniorja.

Za začetek svoje iskalske poti, obišči spletni strani:
www.geocaching.com
www.geosledec.si

 


Čudežni dan na Kozjanskem

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Teo Hrvoje Oršanič (vse, razen podelitve); Barbara Ploštajner (podelitev)

image
Na sedežu Kozjanskega parka imajo prelep atrijski vrt, kjer smo se najprej posladkali z izvrstnim domačim jabolčnim zavitkom ter jabolčnim sokom, da bi si nabrali moči za ves dan.

imageNajprej smo si ogledali film o travniških sadovnjakih v štirih letnih časih. Pomembni so, ker nudijo življenje številnim živalim ter obrodijo stare sorte jabolk. Ta so ne samo dobra in zdrava, ampak imajo nadvse zanimiva in zabavna imena! Si že slišal za krivopecelj, carjeviča in bobovca? Mi smo!

imageNato smo se odpravili čez cesto, v Informacijsko središče Kozjanskega parka, kjer smo odprli razstavo 20 nagrajenih likovni del našega natečaja Jabolko – čudežni sadež. Nagrade sta podelila odgovorna urednica revije Irena Cerar ter direktor parka, mag. Teo Hrvoje Oršanič.

Nastopil je čas za terensko akcijo! Zapeljali smo se do stare Čečkove domačije, po kateri sta nas popeljali Mojca Kunst in Barbara Ploštajner. image Tam smo si ogledali prave visokodebelne travniške sadovnjake. Izvedeli smo tudi vse o koristnih organizmih! To so tiste živalice, ki v sadovnjakih preženejo škodljivce in oprašujejo sadno drevje.

image Kaj raste v travniškem sadovnjaku pod drevjem? Travnik, jasno! Na njem se pase živina ali pa ga kosijo. Kozjansko pa je znano tudi po čudovitih travnikih, kjer je še ohranjena raznolikost cvetlic. Imeli smo srečo in ob našem obisku smo si lahko ogledali kar tri travniške orhideje: piramidasti pilovec, trizobo kukavico ter škrlatno rdečo kukavico (na fotografiji).

Da bi v sadovnjak prišlo čim več žuželk, je dobro, da jim postavimo bivališča, ki jim pravimo hoteli za žuželke. image Tudi mi smo se lotili dela. Dobili smo žeblje, kladivo in deske, nato pa smo se vsi – tako juniorji kot njihovi starši – z velikim veseljem lotili zbijanja! Rezultat? Izdelali smo hotel za žuželke, ki ga bomo lahko postavili v kotiček na domačem vrtu ali balkonu.

image
Poglejte, kakšni »žuželčji hotelirji« smo postali!

image
Nato smo lačni od silnega dela odšli na kmetijo Mramor, kjer so stari hlev in kozolec spremenili v Vinotoč Gruska. Ime nosijo po bližnji jami Gruska, v kateri je menda nekoč živel tudi skrivnostni puščavnik. Lastnik kmetije Jože Mramor nas je prijazno sprejel in postregel, a največ navdušenja je požel njihov kuža, kavkaški ovčar, ki ima zelo primerno ime – Medo. Vsi smo se hoteli crkljati z njim!

Zahvaljujemo se Kozjanskemu parku ter Vinotoču Gruska, ki sta nas gostila ter nam podarila lepo doživetje.

 

 

 

 

 

 

 


Rimski hip hop

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Luka Dakskobler
Rekonstrukcija: Peter Kos (avtor); Igor Dolinar (računalniška obdelava)

Kamele na Hrušici!?

imageDan je že zjutraj veliko obetal: nad megličastimi gozdovi Hrušice, odmaknjene planote nad Logatcem, je sijalo sonce. Isto sonce, ki je pred več kot 2000 leti sijalo na davne popotnike, ki so po novi rimski cesti potovali preko Ajdovščine čez Hrušico. Cesta je povezovala tedanjo Akvilejo (mesto Oglej v današnji Italiji) z Emono, današnjo Ljubljano, in je staro cesto čez Razdrto skrajšala za en potovalni dan. To je bilo veliko! Tako so po hrušiških gozdovih korakale trume rimskih vojakov s slavnimi vojskovodji in cesarji, takratni trgovci pa so po strmih bregovih tovorili blago celo s kamelami ... Slednje zagotovo ni naša izmišljotina, saj so arheologi našli njihove kosti!

Vojaška utrdba
Vse to nam je povedala Petra Brodnik iz Narodnega muzeja Slovenije, ki nas je sprejela v Hrušici, ob gostišču Stara pošta. Pozdravila nas je tudi direktorica muzeja, gospa Barbara Ravnik, ki je Živina botrica v tretjem kolenu – vsaj tako se rada pošali, saj je ideja za Živo iz muzeja zrasla (tudi) na njenem zelniku.
Rimljani so na najvišji točki nove rimske ceste, 858 metrov nad morjem, najprej zgradili pošto in postajo, kjer je bilo mogoče menjati volovsko ali konjsko vprego, s katero so tedaj potovali. Na prelazu je bila tudi beneficiarska, neke vrste policijska, postojanka. Ko so v drugi polovici tretjega stoletja grozili vdori germanskih in barbarskih ljudstev, so Rimljani na Hrušici zgradili mogočno vojaško utrdbo Ad Pirum. Bila je del obsežnega obrambnega sistema, imenovanega Claustra Alpium Iuliarum, po naše Zaporni zid Julijskih Alp.

image

Mogočna trdnjava
Trdnjava Ad Pirum je bila osrednja vojaška trdnjava tega obrambnega sistema, ki ga je sestavljalo več kot 80 kilometrov zapornih zidov. Na Hrušici je bila stalna posadka 500 mož, zunanje obodno zidovje pa je lahko dalo zavetje tudi do 100.000 vojakom! Trdnjavo je obdajalo kar 2,7 metra široko obzidje, ki je bilo visoko osem metrov in utrjeno še z višjimi stolpi. Predstavo o njeni veličini smo si lahko ustvarili v prenovljeni muzejski sobi v gostišču.

Togi v togah

imageDa bi rimski čas vsaj malo začutili na lastni koži, smo se odeli v rimska oblačila. Značilno oblačilo moških je bila toga, ki je pravzaprav le približno 6 metrov dolg in dobra 2 metra širok kos tkanine, ki se je ovil okoli telesa. No, res je človek v njej malo tog, saj se tkanina nikjer ne pripne z nobeno zaponko! Spoznali smo tudi rimsko vojaško opravo, si na glavo poveznili čelado, nadeli oklep in potežkali meč ter bodalo. Kar težko! Ko smo poskusili pisati s stilusom na povoščene ploščice, smo se preizkusili še v rimski igri trigon. Ni težko: trije igralci si podajajo žogico, in sicer tako, da jo lovijo z levo roko ter podajajo naprej z desno. Kar dobro nam je šlo!

Stripovski hip hop
Čeprav so v petem stoletju trdnjavo Ad Pirum opustili, promet po stari rimski državni cesti ni zamrl. Vse od zgodnjega srednjega veka pa do sredine 19. stoletja je po njej potekala redna poštna povezava med Gorico in Ljubljano. Tudi mi smo se podali po slikoviti cesti, pa ne domov, pač pa naprej proti Ajdovščini.
Tam nas je v Hiši mladih pričakal naš gostitelj Matjaž Jazbar. In to ne praznih rok – postregel nam je s prvimi češnjami!

image

Z veseljem smo jih zobali, ko smo v prijetnem hladu drevesnih krošenj prisluhnili Žigi X. Gombaču in Ivanu Mitrevskemu. Ustvarjalca, ki vsak mesec za vas pripravita novo dogodivščino Žive iz muzeja, sta nam priredila pravi stripovski hip hop po zgodovini. Živa se je na željo občinstva dotaknila rimske oljenke in hop, že smo bili v tistih časih. Sledila je napeta pustolovščina z Orkodiom, ki nam jo je Žiga spretno slikal z besedami, Ivan pa s flomastrom. Zabava za staro in mlado! 

Mesto velikanov – ajdov

Po kosilu smo se z vodičko Janjo Jazbar podali iz Pal, kjer stoji Hiša mladih, proti staremu mestnemu središču Ajdovščine. Seveda se je naše izostreno oko takoj opazilo mogočno kamnito obzidje in lepo ohranjen stolp. image Janja nam je povedala, da so to najbolj vidni ostanki utrdbe, ki so jo zgradili Rimljani. Ajdovščina je bila v njihovem času pomembno trgovsko in prometno središče, imenovala se je Castra. Po tem, ko so Rimljani opustili mesto in so prihajala nova ljudstva, so se ta bala mogočnih ruševin. Verjeli so, da v kamnitih ruševinah živijo velikani – ajdi, zato so kraju dali novo ime – Ajdovščina. 

Fosili za predah

imagePrečkali smo osrednji Lavričev trg ter mimo ostankov rimskih term prišli v Muzej Ajdovščina. V spodnjem nadstropju nas je zelo pritegnila majhna, a nadvse bogata zbirka fosilov. Sestavlja jo okoli 1200 fosilov iz vse Slovenije, veliko pa je takšnih, ki so bili najdeni v Vipavski dolini. Janja nam je povedala, da je to le del zasebne zbirke Stanislava Bačarja. Razstava o antični Ajdovščini v zgornjih prostorih pa pripoveduje o poselitvi kraja od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka.

Všečen dan

imageS pomočjo izvrstnega sladoleda smo zbrali še toliko moči, da smo se po levem bregu Hublja sprehodili do hiše, kjer je pred 105 leti slikar, fotograf in lutkar Milan Klemenčič uprizoril prvo slovensko lutkovno predstavo. Prav v tej ozki uličici se je rodilo slovensko lutkovno gledališče! Preden smo se pri Hiši mladih poslovili, sem juniorje vprašala, kaj jim je bilo na tej rimski pustolovščini najbolj všeč.

Odgovorili so: »Vse!« »To ni noben odgovor, povejte mi bolj natančno, kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?« sem drezala naprej. »Vse,« so odgovorili znova. Potem nisem več vztrajala. Očitno je bil to eden od tistih dni, ko je vse dobro in prav. image

Rimske pustolovščine ne bi bilo brez ljubiteljev Žive iz muzeja, njihovega navdušenja, prav tako pa bi bila veliko skromnejša brez naših primorskih gostiteljev. Zahvaljujemo se: Žigi X. Gombaču in Ivanu Mitrevskemu, Narodnemu muzeju Slovenije, Hiši mladih –  Mladinskemu centru in hotelu Ajdovščina, Društvu turističnih vodnikov Ajdovščina ter Goriškemu muzeju, ki upravlja Muzej Ajdovščina.

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Na kateri celini ni deževnega gozda?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov