Vstopna stranVsebinaArhiv

Divja zabava

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografiji: © Animals Animals / Superstock (šimpanz); © Tony Heald / Nature Picture Library (slon)

Mogoče ste videli posnetek rešenega šimpanza, ki na i-padu igra igrico. Ali pa tistega, na katerem se razigran mladič spušča po slapu. Obstaja tudi posnetek udomačene želve, ki igra nogomet, ob katerem se nasmejiš do solz.

Znanstveniki mislijo, da igrivo vedenje udomačenih živali ali živali v živalskem vrtu ni dokaz, da se tudi živali v divjini igrajo. Zakaj? »Šimpanzi ali druge živali v ujetništvu se morda spremenijo, ker so v stiku z ljudmi,« pojasnjuje primatolog Richard Wrangham iz Cambridgea v ameriški zvezni državi Massachusetts.
Se živali v naravi igrajo? In če se – kako in zakaj? Težko rečemo, saj je divjinsko žival včasih treba opazovati več ur, preden se dovolj sprosti, da postane razigrana. Kadar pa se to zgodi, je neverjetno ustvarjalna. Preberi resnične zgodbe o divjinskih živalih, ki se zabavajo.

Šimpanzova lutka
Šimpanz Kakama se dolgočasi. Star je osem let in nima drugih šimpanzov, da bi se igral z njimi. Znanstvenik Richard Wrangham je opazoval njega in njegovo mamo, ko sta potovala po narodnem parku Kibale v afriški državi Ugandi. imageNa Wranghamovo presenečenje je Kakama pobral s tal majhno poleno. »Hodil je ob samici in se s polenom dotikal tal kot majhen otrok, ki ima v rokah plišasto žival,« pripoveduje Wrangham.
Pozneje sta samica in mladič splezala na drevo in jedla sadje ter si pripravila ločeni ležišči. Toda Kakama ni zadremal. Ležal je na hrbtu in na podplatih počasi vrtel majhno poleno. Potem je izdelal še eno precej manjše ležišče ... in nanj položil poleno! Wrangham je osupnil. Se šimpanz dejansko igra tako, da se pretvarja, da je poleno lutka?
Ja. Nadaljnje raziskave so pokazale, da se veliko šimpanzov v Kakamovi skupnosti igra s poleni, kot bi bile lutke. Še več, to počnejo samci in samice. Sčasoma je Kakama odrasel in postal vodja skupine. »Glavni je,« pove Wrangham. »Najmočnejši šimpanz je.«

Igra!
imageKot vsi afriški sloni, je tudi desetletni Joshua radoveden in s tal rad pobira neznane predmete ter jih preučuje. Nekega dne je z drugimi radovednimi debelokožci stal pri terenskem vozilu Joyce Poole (zgoraj) v narodnem parku Amboseli v afriški državi Kenija. Poolova, strokovnjakinja za slone, je bila naslonjena na pokrov vozila in se nastavljala fotoaparatu. Dolgočasila se je, zato si je sezula natikač in ga vrgla Joshui. »Pobral ga je, večkrat zasukal z velikim debelim jezikom in si ga s trobcem vrgel čez glavo,« se spominja Poolova. Natikač je pristal za njim. Joshua je stal s privzdignjenimi uhlji, konica trobca mu je drgetala, zadnje noge pa je imel prekrižane. »Sloni veliko razmišljajo,« pojasnjuje Poolova. Ko je Joshua razmišljal o natikaču, se je Poolova obrnila proč in govorila z drugim raziskovalcem.
Bum! Od zadaj ji je v glavo priletela majhna gnujeva kost. Joshua ni samo razmišljal o natikaču. Čakal je. Očitno je mislil, da si predmet podajata in znanstvenica je izpadla iz igre.

Norčije na nebu
Jata vran je povzročala peklenski hrup. Na nebu nad univerzo v Washingtonu, kjer je bila tekma ameriškega nogometa, so vrane delale akrobacije. Kaj se dogaja, se je spraševal John M. Marzluff, strokovnjak za vrane, ki na univerzi predava o prostoživečih živalih. Pogledal je gor in zagledal 50 vran, ki so letale nad igriščem. Bil je večer in vračale so se domov. Še prej pa so se ustavile in igrale.
»Igro sem poimenoval papiromet, pravi Marzluff. Ptica s kremplji drži zmečkan papir, preleti nekaj krogov in papir izpusti. Druge vrane se zapodijo za njim, da bi ga ujele. Ptica, ki ji to uspe, igro nadaljuje. Zabava traja dobrih deset minut.
»Vrane opazujejo naše vedenje,« pravi Marzluff. »Mogoče so posnemale človeško igro.«

Še več igrivih živali lahko spoznaš v majski številki National Geographic Juniorja.


Norčavi pasavci

Besedilo: Avery Elizabeth Hurt
Fotografije: © Mark Payne-Gille / Nature Picture Library

Če bi obstajal natečaj za najbolj smešno žival na planetu, bi nagrado gotovo prejel pasavec. Pripravi se na napad smeha ob spoznavanju zabavne plati pasavcev.

Pasavec je na pogled prav poseben.
Videti je kot zmes orjaškega klobčastega prašička (to je majhen kopenski rakec), prašiča in srednjeveškega viteza – pa še kančka velikanske žuželke. V resnici pa so to sesalci, bližnji sorodniki mravljinčarjev in lenivcev. Imajo dolge rilce in uhlje kot prašiči, po telesih pa so obdani z zaščitnimi koščenimi ploščami, ki spominjajo na viteški oklep.

image

Kadar se prestrašijo, skočijo naravnost navzgor.
Če deveteroprogastega pasavca kaj prestraši in se dotakne njegovega hrbta, se žival odzove tako, da skoči naravnost navzgor, včasih tudi več kot en meter visoko. To je refleks, zaradi katerega verjetno pasavci lahko pobegnejo plenilcem. (Ali pa plenilec bruhne v tako silovit smeh, da pozabi, da bi moral pasavca upleniti.)

image

Kadar iščejo hrano, iz rilca iztegnejo jezik.
Pasavci se »razgledujejo« po mravljišču tako, da iztegnejo dolgi, lepljivi jezik in posrkajo veliko mravelj hkrati. Deveteroprogasti pasavec lahko pri enem samem obroku poje na tisoče mravelj. Mogoče mravlje niso tvoja najljubša jed, ampak nikar se ne norčuj iz pasavčevega prigrizka. Saj veš, o okusih se ne razpravlja …

image

Spremenijo se v krogle.
Pasavci po navadi niso pretepači. Kadar so kroglasti pasavci ogroženi, se branijo tako, da se zvijejo v klopčič. Tako zelo so podobni žogi ameriškega nogometa, da je bil pasavec po imenu Fuleco maskota lanskega svetovnega pokala v Braziliji.

Pogosto se znajdejo v prometnem zamašku.
Če pasavca prestrašiš, morda pobegne in se skrije v najbližji brlog. Toda včasih hoče en pasavec vstopiti, drugi (ali pa jih je celo več) pa ravno izstopiti iz brloga. In tako se lahko celo zagozdijo!

Še več zanimivih in smešnih fotografij pasavca si oglej v majski številki National Geographic Juniorja.


Neverjetni živalski prijatelji

Neverjetni živalski prijatelji
Besedilo: Kitson Jazynka
Fotografija: Kelley Miller / osebje NGS

image

Zebra skrbi za gazelo
Huston, ameriška zvezna država Teksas

Navadni gazeli Joplin ni treba skrbeti za »čemerno« svinjo bradavičarko z ostrimi čekani, s katero živi v hustonskem živalskem vrtu. Ta 9-kilogramski sesalec ima namreč 225-kilogramskega telesnega stražarja – zebro z imenom Charlie. Če se mu katera nevarna žival preveč približa, se Charlie postavi pred malega prijatelja, da ga obvaruje.
Dvojica je postala nerazdružljiva, potem ko so ju oskrbniki v živalskem vrtu premestili v ogrado, v kateri skupaj živijo različne živalske vrste. V divjini so zebre pogosto nasilne do gazel. »Toda v tem primeru je Charlie postal Joplinov zaščitnik,« pravi Daryl Hoffman iz hustonskega živalskega vrta.

Prijateljčka rada hrustata seno in se skupaj potikata znotraj ograde. Ponoči zebra spi stoje nad Joplinom. Nekega jutra se je gazela poškodovala in ni mogla vstati. Charlie ji je stal ob strani, dokler je oskrbniki niso odpeljali na zdravljenje. Odkar se je Joplin vrnil, sta živali ponovno nerazdružljivi. »Kamor gre eden, gre tudi drugi,« pravi Hoffman. Lahko bi rekli, da se ta dva poznata vse do parkljev in kopit!

Več zanimivosti o zebrah in navadnih gazelah najdeš v majski številki National Geographic Juniorja.


Zlati izumi

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič (razstava); arhiv 1001 izum (jadralno letalo, ilustracija)

Mračni ali zlati časi?
imageV šoli si morda že slišal za srednji vek, če nisi, še boš. To je bilo tisoč let trajajoče obdobje približno med letoma 500 in 1500. Zanj pogosto uporabljajo izraz »mračni srednji vek.« Za kar obstajajo razlogi – pogoste vojne, strašna bolezen kuga, umazanija v mestih … Življenje je bilo težko in ljudje so običajno umirali mladi. A to je veljalo le za večino Evrope. V tem času je obstajal tudi zelo napreden svet, ki se mu moramo zahvaliti za marsikatero stvar, ki nam še danes lajša in lepša življenje. To je bil islamski svet, ki je tedaj doživljal svoje zlate čase; trajali so skoraj 1000 let: od 7. do 16. stoletja. Žal nam je danes poznan manj, kot bi nam moral biti. Od njega smo prevzeli uvodne besede. Oglejmo si še nekatere druge reči, ki so prišle v Evropo prav iz islamskega oziroma muslimanskega sveta, kot mu tudi pravimo.

Milo, zobna pasta, barvanje las
Milo je stvar, ki jo vzameš v roke večkrat dnevno, da si umiješ roke ali telo. Islamski kemiki so ga izdelovali s prekuhavanjem mešanice olja, soli podobne snovi in raznih dišečih dodatkov. Tekoči zvarek, ki je bil različno obarvan in odišavljen, so nalili v kalup in pustili, da se je strdil. Izdelovali so tudi tekoča mila. Za svoj zunanji videz so tudi sicer zelo skrbeli. Zdravnik Al-Zahravi, ki je živel v 10. stoletju v današnji Španiji, je pisal o tem, kako skrbeti za lase in kožo, kako si okrepiti dlesni in poskrbeti za bolj bele zobe.Priporočal je uporabo krem za roke in ustno vodico. Svetoval je barvanje svetlejših las v črne in tudi to, kako napraviti losjon, s katerim je mogoče zravnati kodraste lase. Verjel je, da je kozmetika »medicina lepote«. Popularni glasbenik in modna ikona tistega časa Zirjab pa je Španijo seznanil z zobno pasto.

Skalpeli, nit za šivanje ran …

imageKo je Evropa vedela le malo o tem, kako se spopadati z boleznimi in zdravstvenimi težavami, so zdravniki islamskega sveta znali marsikaj. Že omenjeni Al-Zahravi je razvil skalpel in celo vrsto instrumentov, namenjenih operacijam. Mnogi so se do danes spremenili le malo. Iznašel je nit za šivanje ran, kakršna je še vedno v rabi. Za počutje svojih pacientov je bil zelo v skrbeh, zato je iznašel skalpel s skritim rezilom. Zanj pravijo, da je »oče moderne kirurgije«. V tem času je Al-Mavsili v današnjem Iraku izdelal posebno votlo iglo. Z njo je lahko uspešno odstranil sivo mreno in vrnil pacientu vid. Zdravniki tega časa so dobro poznali zgradbo človeškega očesa.

Ljubitelji znanja

Islamski svet je izjemno cenil znanje. Za knjige, ki so bile tedaj napisane ročno, saj tiskarskega stroja še niso poznali, so bili pripravljeni drago plačevati. Ponekod so za knjigo plačali s toliko zlata, kot je bila težka. Zato ni nenavadno, da so začeli že zelo zgodaj ustanavljati šole. Prvo so ustanovili v Savdski Arabiji leta 622. Kasneje je imela osnovno šolo za dekleta in fante skoraj vsaka mošeja, »cerkev«, kjer muslimani molijo. image

V šolo so začeli hoditi, tako kot danes, pri šestih letih. Šole so bile javne in brezplačne, imeli so tudi potujoče učitelje. Najstarejša še delujoča univerza na svetu pa je nastala v Maroku, na severozahodu Afrike. Leta 859 jo je v mestu Fez ustanovila Fatima al-Fihri.

Na univerzah so imeli knjižnice s knjigami o kemiji, fiziki, astronomiji … Napisane so bile v arabščini. Ta jezik so namreč uporabljali islamski učenjaki. Evropejci smo mnoge prevode knjig starogrških modrecev dobili šele, ko so bile iz grščine prevedene v arabščino. Iz arabščine so jih nato prevedli v latinščino, ki so jo govorili izobraženi Evropejci.

Še več zanimivih izumov lahko spoznaš v majski številki National Geographic Juniorja ali še bolje, na razstavi.

image
Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani si do 2. julija 2015 lahko ogledaš mednarodno interaktivno razstavo 1001 izum: odkritja zlate dobe islamske civilizacije. Za načrtovanje obiska si oglej spletno stran razstave.


Zlate metlice za prah

Besedilo: Jennifer S. Holland
Priredba: Marina Dermastia
Fotografija:  © Shutterstock

Čmrlji na delu
V velikanskih rastlinjakih po vsem svetu so paradižniki urejeni v neskončnih vrstah. Njihova stebla se iz podlag, narejenih iz kokosovih vlaken, vzpenjajo proti steklenemu nebu po omrežju jeklenih žic. Rastline napajajo kilometri vodovodnih cevi. Tehniki v laboratorijskih haljah natančno in skrbno obrezujejo rastline, na katerih vsako leto dozori na milijone in milijone ton plodov. Ti dišijo rahlo umetno sladkobno in prav nič po prsti.

V tej umetno ustvarjeni naravi pa vseeno zaznamo tudi nekaj iz pravega zunanjega sveta – slišimo brenčanje tisočih čmrljev, ki pridno opravljajo svoje delo.

Očarljivo brenčeče opraševanje
Za svoje razmnoževanje večina rastlin s cvetovi – cvetnic – potrebuje tretjega partnerja, ki prenaša cvetni prah med moškimi in ženskimi deli rastline. Nekatere cvetnice pa za sprostitev cvetnega prahu potrebujejo še dodatno spodbudo. Na primer paradižniku šele izjemno divje stresanje omogoči, da se zlati prah sprosti s cveta.  Pridelovalci paradižnikov so že preizkusili različne načine za otresanje cvetnega prahu. Uporabili so stresalne mize, ventilatorje, močan zvok in vibratorje, ki so jih ročno namestili na posamezno socvetje. In katero orodje uporabljajo v sodobnih rastlinjakih? Čmrlje. Spustite čmrlja na paradižnikov cvet, pa si ga bo takoj prilastil. Njegovo izjemno močno drgetanje med hranjenjem bo omogočilo, da se bo z moškega dela cveta – s prašnikov sprostil oblak cvetnega prahu. Ta se bo nato namestil na ženski del cveta, na brazdo pestiča; sočasno pa se bo nekaj cvetnega prahu prilepilo tudi na puhasto čmrljevo telo. Tega bo nato čmrlj odnesel do naslednjega cveta.

Kdo je najboljši opraševalec?
Razpon živalskih vrst, ki oprašujejo rastline, je osupljiv. Pred 130 milijoni leti, ko so se cvetnice prvič pojavile, so bili njihovi opraševalci le muhe in hrošči. Danes pa več kot 200.000 vrst živali na različne načine pomaga cvetovom, da izdelajo še več cvetov. Že samo med pravimi čebelami, kamor uvrščamo tudi čmrlje, so znanstveniki določili približno 20.000 različnih vrst! Vendar pa to delo opravljajo tudi kolibriji, dnevni in nočni metulji, ose ter mravlje. Cvetni prah se pritrdi tudi na polže, medtem ko drsijo preko socvetij. Komarji prenašajo cvetni prah za več orhidej. Netopirji z različno oblikovanimi gobčki in jeziki, prilagojenimi za dotikanje raznoraznih cvetov, samo na ameriški celini oprašujejo 360 vrst rastlin.

imageNalogo opraševanja lahko delno opravijo celo neleteči sesalci. Na primer nekatere opice v deževnem gozdu in lemurji na Madagaskarju kar s svojimi okretnimi rokami in kožuhi. Cvetni prah se nanje prilepi, medtem ko trgajo peclje odprtih cvetov. In najbolj presenetljivo, nekateri kuščarji, kot so gekoni in skinki, ližejo medičino in cvetni prah. Slednjega nato prenesejo na drug cvet na obraznih delih in nogah, na katere se je prilepil.

Nadaljevanje članka si oglej v aprilski številki NG Juniorja, kjer si lahko ogledaš tudi veliko nadvse osupljivih fotografij!


Odštekane restavracije

Besedilo: April Capochino Myers
Fotografije: © Whitehotpix / Zumapress (Waterfall); Neumayr / Zuma Press / Newscom (Das Auto); © Pietro Scňzzari / Alamy (Gajumaru)

image

Kosilo pod slapom
V restavraciji Waterfall (Slap) precej škropi – okrepčevalnica na prostem stoji pod umetnim slapom Labasin. Tla jedilnega predela, ki je v letovišču, so prekrita z več centimetri vode. Ko gostje prispejo, bosi bredejo po vodi, ki sega do gležnjev, od bifeja, poraščenega z listjem, do bambusovih miz, ki so le dober meter proč od kipečega slapu. Po tem, ko si privoščiš kari, meso in riž, se lahko namočiš v slap. Verjetno si lahko predstavljaš, da je restavracija vedno polna.

Prigrizek v krošnji

imageGostje, ki obiščejo gostišče Gajumaru, sedijo v drevesni krošnji. Restavracija je na umetnem drevesu iz betona. Drevo obraščajo ovijalke, streho pa prekriva zelenje, kar daje občutek, da ješ v pravi krošnji. Gostje pridejo v jedilnico tako, da vstopijo skozi vrata v deblu, potem pa se peljejo z dvigalom. Iz restavracije, ki je 6 metrov visoko, je lep razgled na bližnje pristanišče, v njej pa strežejo jedi, kot so šabu-šabu ali na tanko narezano meso, kuhano v obari. To je vsekakor obrok na visoki ravni.

image
Salzburg v Avstriji

Restavracija na kolesih
Pripni se z varnostnim pasom, čaka te posebno kosilo. Arhitekt Markus Voglreiter je zgradil restavracijo, podobno orjaškemu Volkswagnovemu hrošču, poimenoval pa jo je Das Auto, torej Avto. V restavraciji v obliki avtomobila lahko hkrati kosi 300 ljudi. V njej so okna v obliki žarometov in velikanska registrska tablica. Gostje se lahko gostijo v enem od ‘koles’, ki imajo celo platišča – krožne kovinske okvirje, ki podpirajo gume. Izdelava zgradbe je stala skoraj dva milijona evrov. Na srečo je bila avto-restavracija dobra naložba.


Še več odštekanih restavracij spoznaj v aprilski številki NG Juniorja.

 


Modri ognjenik

Besedilo: Renee Skelton
Fotografija: © Olivier Grunewald

Modra svetloba
Žareča rdeča lava, ki bruha iz ognjenika, ni nič nenavadnega. Žareče žveplo pa je. Vroči plini, polni žvepla, neprestano uhajajo iz razpok, ki se imenujejo fumarole. Ko plini pridejo na površje, se ohladijo. Nekateri se utekočinijo in postanejo tekoče žveplo, ki teče po pobočju. Ko se žveplo in preostali plini vžgejo, zasvetijo žareče modro in razsvetlijo nočno nebo. Znanstveniki so izvedeli, da rudarji, ki pridobivajo žveplo na ognjeniku, žveplo včasih prižgejo z baklami. Zaradi modrih plamenov je Kawah Ijen priljubljen med turisti, ki ga gledajo z varne razdalje. Pred kratkim so znanstveniki potrdili, da nekaj žvepla in plinov zagori tudi naravno, kadar vroči plini pridejo v stik s kisikom v zraku.

image

Rudarji z ognjenika
Žveplo je pogost ognjeniški plin, v trdni obliki pa se uporablja pri izdelavi številnih reči, na primer gume. V kraterju ognjenika Kawah Ijen ga je toliko, da se rudarji vsak dan odpravljajo na nevarno pot v krater, kjer pridobivajo žveplo iz fumarole blizu kislega jezera. »Domačini črpajo pline iz fumarole po keramičnih ceveh,« pojasnjuje John Pallister, geolog iz observatorija Cascades Volcano v ameriški zvezni državi Washington. Tudi on se je odpravil v krater, pri tem pa je nosil plinsko masko, da bi se zaščitil pred oblaki kisline, ki puhti iz jezera. »Cevi škropijo z vodo iz izvira,« pravi. Tako se plini ohlajajo in gostijo v staljeno žveplo. Nato se talina ohladi in strdi v kamen. S tem postopkom rudarji hitreje dobijo uporabno žveplo, kot če bi samo pobirali posamezne kose. S kovinskimi palicami kamnino razkoljejo, koščke pospravijo v koše in jih na hrbtih odnesejo iz kraterja. Tovor je težak – vsak koš tehta od 50 do skoraj 100 kilogramov.

Nevarno območje
Rudarjem grozi še ena nevarnost: nenaden izbruh. Kawah Ijen je zadnjič močneje izbruhnil pred skoraj 200 leti, toda ognjenik je še vedno delujoč. Močan izbruh bi lahko ogrozil na stotine rudarjev in turistov. Indonezijski znanstveniki hočejo odkriti, kako predvideti močan izbruh in pravočasno obvarovati ljudi. Toda zaradi globokega kislega jezera težko zaznavajo znake, s katerimi drugod napovedujejo prihajajoči ognjeniški izbruh. Na primer, količina nekaterih plinov tik pred izbruhom naraste. Toda v jezeru se plini raztopijo v globoki vodi, preden jih zaznajo senzorji geologov. Medtem ko znanstveniki ugotavljajo, kako predvideti nenavadno delovanje tega ognjenika, modri ogenj še naprej privablja množice, ki se navdušujejo nad veličastnim ognjeniškim plamenom.

Še več zanimivosti o ognjeniku ter Indoneziji najdeš v aprilski številki NG Juniorja.


Skrivnosti Stonehengea

Besedilo: Kristin Baird Rattini
Fotografije: © Jason Hawkes / Corbis (Stonehengeod zgoraj), © Johan De Meester / Ardea (Stonehenge)

image

Bleščeči sončni žarki sijejo skozi krog kamnov na travnatem polju. Nekateri kamni so visoki 6 metrov. Velikanski spomenik, ki se imenuje Stonehenge, stoji na angleški Salisburyjski planoti že tisočletja – vendar je še vedno ena največjih ugank na svetu. Bi novo odkritje lahko razvozlalo starodavno skrivnost?

Nepojasnjeno
Ljudje skušajo že več stoletij razvozlati skrivnost Stonehengea. Legenda iz 12. stoletja pravi, da so velikani postavili spomenik na gori na Irskem, potem pa ga je čarovnik Merlin prestavil v Anglijo.
Po drugih teorijah so priseljenci s celinske Evrope postavili kamnite bloke kot astronomski observatorij ali tempelj bogovom sonca in lune. Nobena teorija ni dokazana. Toda novo odkritje bo morda priskrbelo več podatkov o graditeljih Stonehengea in pojasnilo, zakaj so spomenik zgradili na tem območju.

Iskanje sledov
Številni znanstveniki so ugibali, da so graditelji Stonehengea tisti, ki so se na tem območju naselili prvi, pred približno 5000 leti. To je bilo okrog leta 3000 pr. n. št., ko se je začela gradnja. Zaradi nedavnega izkopavanja pa imajo ljudje pomisleke o tej teoriji.
Med izkopavanjem okoli izvira, približno 2,5 kilometra od Stonehengea, so arheolog David Jacques in njegova ekipa odkrili na stotine kosti turov – vrste goveda, dvakrat večjega od današnjih bikov, ki je nekoč tam živelo. Pravzaprav so na kraju izkopavanj, ki se imenuje Vespazijanov tabor, našli doslej največjo zbirko kosti turov v Evropi. Sklepajo, da je bil izvir postanek na selitvi, kjer so živali pile vodo.

imageEkipa je odkrila tudi 31.000 odbitkov, kamnitih lovskih pripomočkov. »Spraševati smo se začeli, ali so na tem kraju prazgodovinski ljudje lovili in jedli,« pripoveduje Jacques. »Z enim samim turom bi se lahko nahranilo sto ljudi, zato bi bil ta kraj zelo privlačen.« Eden od izkopanih odbitkov je bil izdelan iz vrste kamna, ki se pojavlja 120 kilometrov bolj zahodno. »To pomeni, da so ljudje zaradi lova morda na ta kraj potovali od vsepovsod« pravi Jacques.
Živalske kosti in kamnita orodja segajo nazaj vse do okoli 7500 pr. n. št. Zaradi starosti predmetov Jacques sklepa, da so ljudje na območje prišli pred približno 9500 leti – 4500 let prej, kot so nekateri domnevali – da so lovili ture. In Jacques misli, da so potomci teh naseljencev sestavili skrivnostni krog iz kamnov.

Stonehenge – predzgodba?
Prvi naseljenci so morda celo imeli svojo zgodnjo različico Stonehengea. Jacques misli, da so okoli 200 metrov proč od današnjega Stonehengea postavili skupino lesenih kolov. Pred kratkim so bili med gradnjo parkirišča najdeni najmanj 8500 let stari koli. Ta leseni spomenik je bil morda postavljen v spomin prednikom naseljencev. Jacques in drugi znanstveniki bodo še naprej izkopavali in iskali nove sledove, ki bi lahko enkrat za vselej razvozlali skrivnosti Stonehengea. Za zdaj pa spomenik še vedno molči »kot kamen«.

Še več o skrivnostnem kamnitem krogu preberi v aprilski številki NG Juniorja!


30 super dejstev o ekologiji

Besedilo: Sarah Wassner Flynn
Fotografiji: © Helenbr / Dreamstime (pes); Image Source / Getty Images (prašiček)

  1. Posebej izurjeni psi izvohajo škodljive snovi v vodi, da lahko odstranimo vire onesnaževanja.
  2. imageOkolju prijazno čistilo za okna lahko izdelaš sam. Zmešaj kis in vodo in čistilo je nared.
  3. Nekoč bodo morda v mestih nebotičniki, v katerih bodo kmetje gojili rastline. Tako bomo potrebovali manj površin za kmetovanje.
  4. Če zapreš pipo, medtem ko si umivaš zobe, lahko vsak dan prihraniš do 30 litrov vode.
  5. Podjetje iz Pariza v Franciji je nameravalo s telesno toploto, ki nastaja na eni od mestnih podzemnih postaj, ogrevati bližnje domove.
  6. Aprila letos praznujemo 45. obletnico dneva Zemlje.
  7. Na otočju Tokelau v Tihem oceanu uporabljajo sončno energijo in energijo kokosovega olja.
  8. Jumbo jet, katerega pogonsko gorivo je bilo med drugim tudi jedilno olje, je letelo od Finske do New Yorka.
  9. Družina iz Kalifornije v ZDA je reciklirala večino svojih odpadkov in v enem letu pridelala le za en kozarec smeti, ki se jih ni dalo predelati
  10. Okoljevarstveniki včasih odstranjujejo razlitja nafte in nevarne odpadke tako, da jih posrkajo z gobami.
  11. Kraki največje vetrne elektrarne so dolgi toliko kot krilo potniškega letala.
  12. Papir so prvič reciklirali na Japonskem že leta 1031.
  13. Kadar 1 kilometer prehodiš, namesto da ga prevoziš, v zrak izločiš skoraj 300 gramov manj CO2.
  14. imagePrebivalci nekega mesta v ameriški zvezni državi Vermont imajo ovce, da jim ni treba uporabljati kosilnic na gorivo.
  15. Vrečka za večkratno uporabo nadomesti uporabo 600 plastičnih vrečk za enkratno uporabo.
  16. Znanstveniki skušajo pretvoriti lesne in druge odpadke v gorivo.
  17. Najhitrejši električni avto lahko drvi skoraj 500 kilometrov na uro.
  18. Podjetje na Danskem izdeluje plastične jedilne krožnike iz recikliranega prašičjega urina.
  19. Kupiš lahko kavbojke, izdelane iz plastike, ki plava v morju.
  20. V akciji Očistimo Slovenijo 2012 smo iz okolja odstranili 4500 ton odpadkov v enem dnevu.


Še več zelenih dejstev preberi v aprilski, ekoštevilki NG Juniorja!

 


Vsak otrok ima svoje sanje

Pogovarjala se je: Irena Cerar
Fotografije: Nina Blaž (potret, golf); osebni arhiv (otroška); Sašo Kos (s pokalom)

image

NG Junior: Prihajate iz družine športnikov: vaš oče in brat sta hokejista, babica je igrala košarko … Ste vseskozi vedeli, da boste hokejist, ali so vam bili pri srcu tudi kakšni drugi športi?
Anže: Hokej je bil v moji glavi vedno številka ena; kot otrok pa sem igral veliko drugih športov: tenis, nogomet, košarko, ampak so se vedno vsi podredili hokeju, kar se je na koncu izkazalo za dobro. To sem seveda »pobral« po svojem očetu, ki je igral hokej in se mi je zdelo zelo »fajn«. Že kot majhnega otroka me je vozil s sabo. Ko sem v garderobi začutil to posebno vzdušje, se mi je to zdelo »fejst dobro«. In sem zato še rajši igral hokej.

NG Junior: Znana je zgodba, da sta vam oče in dedek za hišo naredila drsalno površino, kjer se pri štirih letih naučili drsati …
Anže:Ja, v bistvu sem se tam naučil drsati. Vsak otrok začne z neko oporo, na primer s stolom, ki se ga lahko oprime, da lahko začne izvajati drsalne korake in to sem počel tudi jaz. Površina je bila ravno dovolj velika, da se je to dalo in tako sem se naučil drsati. 

Mladi hokejist NG Junior: Danes igrate v profesionalni hokejski ligi NHL. Na dresu LA Kingsov nosite številko 11. Ima kakšen poseben pomen?
Anže: Moja babica je igrala košarko in je imela številko 11. Meni je to številko sicer dodelil naš športni direktor. Morda zato, ker sem bil izbran na naboru za moštvo Los Angeles Kings kot 11. po vrsti. V Ameriki se me je ta številka zelo prijela in mi je zdaj prav všeč.

NG Junior: Navezani pa ste bili tudi na drugo babico, kajne?
Anže:Ja, ta babica, ki je žal že pokojna, je vedno igrala hokej z mano. Oba starša sta bila edinca, tako ni bilo nobenih stricev in tet, h katerim bi šel lahko v varstvo. Zato sta to vlogo dobro opravili babici.

Pogovor zmoti moški, ki pristopi in prosi za avtogram, Anže prijazno in vdano podpiše in se pošali, da ne bo treba nič plačati zanj … 

NG Junior: Kdo so bili vaši zgledi v mladosti?
Anže: Moj športni vzornik je bil vedno moj oče. Ko je bil internet malo bolj razvit in tudi nam dostopen, sem imel par hokejskih idolov s Švedske, iz Rusije … a prvi je bil oče.
Vsak otrok ima svoje sanje, potem se te sanje spremenijo v cilje, ki jim slediš oziroma jih poskušaš izpolniti. Jaz sem šel korak za korakom, pa mi je kar uspevalo vse skupaj. 

NG Junior: Res je, da ima vsakdo neko mladostne sanje, uresniči jih pa ne vsak. Kako je mogoče, da fant iz Hrušice doseže največ, kar se v hokeju sploh da? Kaj je potrebno, da uresničiš sanje?
Anže: Potrebno je veliko trdega dela, odrekanja. Sam recimo nisem šel na maturantski ples, srednješolske zabave niso prišle v poštev, ker so bile ob koncih tedna, ko sem imel tekme … Tudi počitnice so bile krajše … ampak tako pač je. Hokej imam zelo rad in zato mi ni bilo nič težko. Tudi ko sem bil mlad, sem redko občutil, da se mi ne bi dalo na trening, komaj sem čakal; najhujša kazen je bila, če nisem smel na trening.
Ko pa si iz tako majhne države, kot je Slovenija, pa moraš zagotovo biti ob pravem času na pravem mestu. Dobiti moraš priložnost. Tako sem sam dobil priložnost, da sem šel na Švedsko, ko sem bila star 17 let. Tam sem se potem moral tudi dokazati in uresničiti pričakovanja.

NG Junior: Kaj si rečete, ko stvari ne gredo po vaših željah … hokej je timski šport, a vendarle ste gonilna sila ekipe.
Anže: Naša tekmovalna sezona je sestavljena iz 82 tekem in normalno je, da na vseh ne more iti vse prav. To vzameš v zakup in poskušaš imeti slabih tekem in dni čim manj. Naučil sem se že, da vse ne more biti rožnato. Kaj boš pa naredil, da se iz krize potegneš, je pa čisto tvoja stvar. Lahko se smiliš samemu sebi (kar se tudi jaz včasih), nato pa moraš pljuniti v roke in se nekako izvleči.

NG Junior: Verjetno pomaga tudi podpora družine?
Anže: Zagotovo. Žena me vidi vsak dan in tudi ona trpi, če jaz trpim. Fantje smo taki, da se včasih, ko pademo v krizo, rajši malo odmaknemo. Zdaj tudi ona ve, kako to gre in mi pomaga na način, ki mi ustreza. Stoji mi ob strani, vse sva podredila moji karieri, hokeju, da bova lahko kasneje, ko bo moje športne kariere konec, brez skrbi živela naprej.

Anže s prestižnim Stanleyjevim pokalom, eno najbolj zaželenih športnih lovorik na svetu

NG Junior: Na katere tekme imate najlepši spomin?
Anže: Najbolj sta mi ostali v spominu obe tekmi, ko smo z LA Kingsi osvojili Stanleyjev pokal, pa prva tekma v ligi NHL, olimpijske igre, tudi svetovno prvenstvo … Ni samo NHL, tudi naše reprezentančne tekme so zelo zanimive.

NG Junior: Ste zvezdnik v pravem pomenu besede. Ljudje v Ameriki po vas poimenujejo svoje otroke, celo hišne ljubljenčke! Kako doživljate slavo? Vam to laska ali vam je v breme?
Anže: To je jemljem kot del kariere in življenja. Vsak dober rezultat prinese s seboj tudi to, da se moraš slikati, dajati intervjuje, se odzvati na vabila za različne prireditve … V mejah normale mi je to všeč. Včasih pa je lahko tudi zoprno, ko želiš imeti čas zase in svoje najbližje, pa tega ne moreš. 

NG Junior: V Juniorju veliko piše o živalih in naši bralci jih imajo radi. Menda imate tudi sami psa?
Anže: Doma imamo kužka, ki mu je ime Gustl in je pasme goldendoodle. Žena je imela že prej kužka, ampak hišnega, tudi doma smo jih imeli, vendar so bili vedno zunaj, tako da se nisem mogel toliko navezati nanje. Zdaj pa imamo tega kužka, ki nam je res spremenil življenje. Spravlja nas v dobro voljo in vsak dan z njim je nekaj novega!

Anže Kopitar na Bledu gosti tradicionalni dobrodelni turnir v golfu.NG Junior: Skrb za živali je pomembna, prav tako tudi skrb za okolje. Naša ekoštevilka je namenjena prav temu. Mislite, da dovolj skrbimo za Zemljo? Kako vi varujete okolje?
Anže: Zagotovo je odnos vsakega posameznika do okolja zelo pomemben, pomemben je že zdaj, v prihodnosti pa bo še bolj odločilen. Mislim, da nikoli ne skrbimo dovolj za naš planet. Smeti na sodijo v okolje, zato mi je všeč, da se odnos do tega spreminja, tudi z možnostmi, ki jih prinaša reciklaža. V Ameriki so ta prizadevanja zelo razvita: pri NHL zbiramo in recikliramo plastenke, ki jih uporabljamo v našem centru; predelujejo pa jih v različne namene. Tako se iz starega in neuporabnega lahko naredi nekaj novega in koristnega. Tudi pri nas, v Sloveniji se sedaj odpadki ločujejo, kar je super. 

NG Junior: Tudi sicer ste zelo srčen človek. Vsako leto prirejate dobrodelni turnir v golfu, z izkupičkom pa pomagate otrokom. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Anže: Zamisel sem prinesel iz Amerike, tudi z LA Kingsi organiziramo dobrodelni turnir v golfu, kjer se zbere v kratkem času veliko denarja. Otrokom pomagamo zato, ker je ravno njim treba omogočiti oziroma spremeniti prihodnost. Komurkoli lahko pomagaš, je super. Predvsem mladim pa je treba dati največjo možnost za napredek.

NG Junior: NG je znan po raziskovanju sveta … Mi lahko naštejete 5 držav, ki bi jih želeli obiskati?
Anže: Enkrat bi zelo rad šel pogledat Avstralijo. Obiskal bi Havaje, Dominikansko republiko in Aljasko. Rad bi videl tudi kakšno drugačno kulturo, na primer japonsko ali kitajsko.

NG Junior: Kaj pa vam je najbolj ostalo v spominu od tega, kar ste že obiskali?
Anže: Bela hiša. Zelo rad imam zgodovino in Bela hiša v Washingtonu, kjer živi ameriški predsednik, je kakor velik muzej. Pogovarjal sem se tudi z varnostnikom, ki mi je povedal veliko zanimivih zgodb, koliko dela je potrebnega, da vse skupaj čim bolj spretno vodijo.

NG Junior: Kakšno je vaše sporočilo našim bralcem?
Anže: Ključ do uspela je, da delaš to, kar te najbolj veseli in da v tem uživaš. Če uživaš, boš tudi zelo trdo delal, da boš uspel in izkoristil svoj potencial – pa naj si želiš postati karkoli ….

Zabavajte se pri tem, kar počnete, delajte s srcem in uspeha ne bo manjkalo.


Med visokimi debli

Besedilo: Barbara Ploštajner
Fotografije: Hrvoje Teo Oršanič (sadovnjak, jabolko, zelena žolna); Dušan Klenovšek (dlesk)

Pogled nazaj
Pa poglejmo nekoliko v zgodovino, v čas pred 100 ali 200 leti, ko še ni bilo trgovin. Le kje so takrat dobili sveže sadje, kompot, jabolčni sok ali suhe krhlje? Naši predniki so bili zelo iznajdljivi in so si znali vse to pridelati sami in shraniti za dolge in hude zimske dni. Zato je vsaka domačija imela svoj sadovnjak, v katerem so že spomladi začele zoreti češnje, marelice, pa kaj kmalu že kakšne zgodnje sorte hrušk, nato pa še slive, jabolka, lešniki, orehi, kutine in skorši. In tako je bilo večji del leta na razpolago sveže sadje, nekaj so ga posušili za krhlje in stisnili v sok ali predelali v kis, vino in žganje. In prav različne lastnosti posameznih sort so bile vir raznolike hrane in pijače skozi vse leto. Pa poglejmo le nekatere sorte jabolk: carjevič je »carsko« okusen, mošancelj je najboljši za kompot, šarlamovski za pečena jabolka,  kanada za krhlje, bobovec, ki se v kleti obdrži celo do junija, pa za jabolčni zavitek.

sadovnjak

Kaj pomeni visokodebelni travniški sadovnjak?
Zbirko starih vrst (jablana, hruška, sliva …) in sort (jonatan, krivopecelj, viljamovka, modra sliva …) sadnega drevja imenujemo visokodebelni travniški sadovnjak. Ime je res nekoliko dolgo, ampak zelo smiselno. Visokodebelni zato, ker imajo ta drevesa visoka debla in moramo sadeže ponavadi obirati z lestvijo, so pa zato bolj odporna na bolezni in škodljivce. To pomeni, da v njih ni treba uporabljati pesticidov (kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni in škodljivcev). Travniški pa zato, ker je pod sadnim drevjem travnik, kjer se pase živina in kosi trava. Sadje iz visokodebelnega travniškega sadovnjaka je zato najbolj zdravo sadje na svetu!

image

Nenavadna imena
Poznamo več kot 100 različnih sort jablan, ki rastejo v visokodebelnih travniških sadovnjakih.
Pa jih spoznajmo nekaj: carjevič, dolenjska voščenka, ovčji nos, goriška sevka, škrbotavka, krivopecelj, ferdekelca, pohorka, zlata parmena ali pisani kardinal so le nekatere v široki paleti jablan. Nenavadna imena izvirajo iz lastnosti plodov – oblike, barve, okusa ter kje in kdo jih je vzgojil. Med hruškami poznamo okoli 60 sort: junijsko lepotico, dobro lujzo, vinogradovko, krasanko, tepko, viljamovko … Si morda že slišal za skorš, katerega plodovi, deblo in krošnja so podobni hruškam, listi pa jerebiki? Gotovo te že mika, da bi poskusil katero od teh zanimivih sort!


imageDrevesni prebivalci Če se pozno spomladi ali zgodaj poleti odpraviš na jutranji sprehod v sadovnjak s starimi sortami sadja, ti ne bo žal! Pesem sadovnjaka te bo očarala. Kaj kmalu boš ugotovil, kdo je tako glasen. To so seveda ptiči, v travniških sadovnjakih živi veliko zavarovanih vrst ptic. Zaradi ptic spadajo visokodebelni travniški sadovnjaki med evropsko pomembna varstvena območja Nature 2000.

zelena žolnaTo so vsa območja po Evropi, kjer so življenjski prostori redkih in ogroženih rastlin in živali. Tu mora biti človekova dejavnost tako prilagojena, da ne škoduje tem rastlinam in živalim, sicer bodo izumrle.  V starejših drevesih namreč ptice – duplarji – zelena žolna, pivka, vijeglavka, smrdokavra, čuk in veliki skovik naredijo gnezdilna dupla. V krošnjah sadnih dreves pa gnezdijo pogorelček, rjavi srakoper, dlesk, zelenec, lišček in kos.



Še več zanimivosti o visokodebelnih travniških sadovnjakih preberi v aprilski številki National Geographic Juniorja.

image

Nagrajence 7. Juniorjevega likovnega natečaja na temo Jabolko – čudežni sadež bomo predstavili v majski številki Juniorja!



Več o Kozjanskem parku lahko izveš na spletu:
kozjanski-parki.si ali facebook.com


image


Facebook Junior.si

Anketa


Največja slana puščava na svetu je v:


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov