Vstopna stranVsebinaArhiv

Žilave mačke

Besedilo: Karen de Seve
Fotografije: © Arco Images Gmbh / Alamy (samica in mladič); © Lisa Husar / Team Husar (mladički); Robert Harding World Imagery / Getty Images (samica)

Na vznožju gorovja Teton v ameriški zvezni državi Wyoming se med drevesi vijejo sledovi v snegu. To so stopinje pume, ki zasleduje losa. Ob njej sta igrivi sedemmesečni mladički. Učita se tako, da posnemata mamo. Pst! Samica sikne mladičkama, naj se skrijeta, nato otrpne. Počepne, da se pripravi na mačji skok – tiho in mirno. Potem 50-kilogramska mačka plane. Izurjena plenilka v oblaku snega upleni losa in že nekaj sekund pozneje je večerja nared.

image

Samica da mladičkama znak, naj se ji pridružita pri jedi. Sestri igrivo priskakljata, pri tem pa druga na drugi vadita skok za napad. Mladički sta se morda že naučili nekaj malega o tem, kako preživeti – samico ubogata; kadar jima da določen znak, sta tiho, se skrijeta, ali pa ji sledita. Poleg tega se na domačem ozemlju že znajdeta – toda mladi pumi bosta morali še približno leto dni ostati v materini bližini. Njuna zaščitnica in učiteljica je. Včasih se z njima celo igra. Njena naloga je mladički naučiti, kako loviti in se braniti. Mladi pumi morata samo pozorno opazovati, kaj počne mama.

Mačkam na sledi
imageStrokovnjaki za pume, kakršen je Mark Elbroch iz organizacije za ohranjanje pum Panthera, skušajo ugotoviti, kako se mlade pume učijo loviti. »O njihovem skrivnem življenju ne vemo ničesar,« pravi Elbroch. Skupaj z ekipo zasleduje pume globoko v divjini Wyominga. Samica z mladičkama je bila ena od pum, ki so jih opazovali – samica, poimenovana F51. Sledili so ji s satelitskim signalom, ki ga je oddajala njena elektronska ovratnica. Neke jeseni, ko je Elbroch ugotovil, da je F51 skotila štiri mladiče – tri samice in enega samca – je tudi njim nadel raztegljive ovratnice s sledilnimi napravami, da bi jih spremljal, ko bodo odraščali.

Vzrejanje družine
Ko je Elbroch našel mladiče, so bili, kot vse pravkar skotene pume, polkilogramske puhaste kepe z zaprtimi očmi in uhlji. Skotili so se v značilnem gozdnem brlogu, udobni votlini pod kupom padlih dreves. Približno teden dni po tem, ko so prišli na svet, so se jim oči razprle, in bile so modre kot pri vseh mladičih. Mlade mačke so imele gosto dlako, da bi jih ščitila v prihajajoči mrzli zimi. Zaradi rjavih in črnih pik so mladiči v gozdu bolje skriti pred plenilci. Ko so bili stari štiri tedne, so hoteli zapustiti brlog.

image

Pri samici bodo sesali mleko še mesec dni, vendar so bili pripravljeni, da se s samico podajo iz skrivališča. Začeli so spoznavati materino ozemlje. Ko so odraščali in se krepili, so se učili iskati hrano, tako da so samici sledili, kadar je zalezovala plen in ga ulovila. Skrb za štiri razgrajaške mladiče je pravi izziv. Ruvajo se in skačejo drug na drugega, samica pa jih straži in jim daje povelja. »Na različne načine čivka in žvižga,« pojasnjuje strokovnjakinja za pume Toni Ruth. »Oglaša se kot ptič.« Ko so mladiči stari komaj nekaj tednov, jim samica ukaže, naj se skrijejo, kadar lovi. Včasih mora prepotovati nekaj kilometrov, da najde kaj za pod zob. »Takoj ko žival upleni, jo spravi na varno in se odpravi po mladiče, ki ji nato sledijo k plenu,« pripoveduje Ruthova. »Losov mladič zadostuje za vso družino kar tri dni, odrasel los pa najmanj pet.«

Več o tem, kako mlade pume opazujejo mamo, da bi preživele, si preberi v januarski številki National Geographic Juniorja.


Nevsakdanje zimske radosti

Besedilo: Maja Omladič
Fotografije: Marko Prezelj (alpinisti, obe); © Shutterstock / Dudarev Mihail (kopanje v ledu);  www.novoletniskokvmorje.eu (kopalec)

Zimski pogled z neba
Hoja po hribih in gorah poleti ni nič nenavadnega. Pozimi pa gore zaradi številnih nevarnosti niso dostopne ravno vsakomur. A izkušene alpiniste takšne ekstremne razmere, skale, led in mraz, včasih tudi žgoče sonce ne motijo in jih še bolj podžgejo. A kot pri vseh športih in prostočasnih aktivnostih je za to potrebnega veliko znanja, izkušenj, razmeram primerna oprema, dobra telesna pripravljenost, pa še zvrhana mera zdrave pameti.

image

Alpinizem je vzpenjanje na visoke vrhove po nezavarovanih, nezaznamovanih smereh. Zimski alpinizem vključuje plezanje po snežno-lednih in kombiniranih smereh, ledno plezanje, alpinistično smučanje in deskanje. Delno spada zraven tudi turno smučanje in pristopi na vrhove v zimskem času. Za takšne podvige je obvezna primerna alpinistična oprema; tako navadno ne manjkajo cepini, dereze, krplje, lopate, varovalne vrvi …

Gore so lahko tako poleti kot pozimi ob nepazljivosti, malomarnosti ali drugih okoliščinah zelo nevarne. Marsikateri, tudi izkušeni alpinist je v osrčju gora izgubil svoje življenje. Največjo nevarnost pozimi predstavljajo plazovi, ki so najpogostejši ob novozapadlem snegu. Vreme je na splošno eden izmed dejavnikov, ki jih alpinisti vselej upoštevajo pred odhodom v gore.

A gore pozimi imajo še poseben čar. Moč in energijo, ki alpinista privlačijo kot magnet kovine. Alpinist z navdušenjem čaka na razgled z vrha večtisočaka ter občutek, ki ga prevzame ob dosegu cilja in uspešni vrnitvi v dolino. Na svojo najvišjo goro (2864 m) smo Slovenci prvič stopili leta 1778, na najvišjo goro sveta Mount Everest (8848 m) pa leta 1979. Vsako leto naši alpinisti pišejo nove zgodbe s tako novimi kot ‘‘starimi’’ izzivi osvojitve domačih vrhov kot tistih v Aziji, Ameriki in na drugih celinah sveta.

Ali veš?

imageOb tem zato ne moremo mimo najnovejšega uspeha slovenskega alpinizma in septembrske odprave v Himalajo. Takrat so Marko Prezelj, Aleš Česen in Luka Lindič (z leve proti desni)  splezali po novi, še nepreplezani smeri v severni steni Hagshuja (6657 m). Slovenski alpinisti so vzpon ocenili z ED (extreme difficile oziroma ekstremno zahtevno), kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Čestitke!

Čof in plavanje v mrzli vodi

A si ti malo nor? Da, prav ste prebrali! In tu nimamo v mislih plavanja v kakšnem Rdečem morju ali na drugi strani sveta na Tajskem ali v Avstraliji. Mislimo na plavanje v ledeno mrzli vodi. Slovenci smo zelo trdoživi ljudje, zato ne zaostajamo za tujino ter na novega leta dan stisnemo zobe in skočimo v ljubo Jadransko morje ali se v zimskih mesecih namočimo v Blejskem jezeru.

Zimsko plavanje postaja vedno bolj priljubljen, predvsem pa množičen šport. Pri nas smo celo leta 2010 na Bledu gostili svetovno prvenstvo v zimskem plavanju, ki so ga sicer prvič priredili leta 2000 v Helsinkih. Takšni množični skoki v mrzlo morje zdaj že niso nič novega in jih izvajajo Nemci, Finci, Nizozemci …

image

A takšno plavanje seveda ni za vsakogar! Držijo dejstva, da lahko pride do pohladitve, po drugi strani pa tudi pravijo, da kopanje v mrzli vodi pozimi prežene gripo in prehlad. Telo naj bi se okrepilo in tako laže prenašalo temperaturne ekstreme in mraz.

In kaj je najbolj pomembno pri pravem zimskem plavanju? Poleg dobre fizične pripravljenosti je bistvena psihična pripravljenost. Zakaj? Ko se človek potopi v vodo s 5 °C ali manj, telo na okoliščino odreagira kot na utapljanje, umiranje. Telo se v ‘‘sovražnem’’ okolju začne odzivati z obrambnimi mehanizmi. Pri tem lahko človek v zelo kratkem času doživi bolečino, izgubo dihanja, omotico in vročičen občutek pretakanja krvi, da bi se telo ogrelo. Tovrstni športniki zato trenirajo v ledenih bazenih, da se jim ‘‘glava’’ pripravi na takšen izziv.

Ali veš?

imageJadransko morje je razmeroma toplo morje in ima pozimi v povprečju med 12 in 16 °C. A vseeno: plavanje in skakanje v mrzlo vodo nista za vsakogar! In ker ste bralci NG Juniorja še malo premladi za tovrstno plavanje, vam raje priporočamo ogled takšnega dogodka. Vabljeni na tradicionalni novoletni skok v Jadransko morje, ki se bo odvijal na plaži Meduza v centru Portoroža 1. januarja 2015 ob 14. uri. Več na www.novoletniskokvmorje.eu .

Ali veš?

Na Bledu bo tudi letos potekalo zimsko plavanje. Najpogumnejši bodo v jezero skočili 15. februarja 2015 in se pomerili v zimskem plavanju na 25 oziroma 50 metrov. Pa še informacija: Blejsko jezero ima navadno v tem času 5 °C, lahko pa je tudi zamrznjeno!

Več o drugih nevsakdanjih zimskih radostih preberi v januarski številki National Geographic Juniorja!

 


Družinski potep: Olimje

Besedilo: Irena Cerar
Fotografija: © Shutterstock / leonp (samostan); Iztok Bončina (čokolada)
Ilustracija: Matej de Cecco

image

Kamen na kamen …
Nekoč, v davnih časih, je na mestu današnjega samostana v Olimju stal samo stolp. Čez čas so ga povečali v podeželski dvorec, še nekoliko spreminjali ter obnavljali, dokler ni zasijal kot renesančni grad, kakršnega poznamo še danes. V 17. stoletju so ga preuredili v pavlinski samostan in mu dozidali cerkev Marije Vnebovzete. Menihi pavlinci so sloveli po zeliščarstvu, zato ni čudno, da so v vogalnem stolpu uredili lekarno, ki velja za eno najstarejših v Evropi. Prečudovito je poslikana z motivi iz Svetega pisma, ki se nanašajo na bolezni in zdravilna zelišča, ter portreti znamenitih antičnih zdravnikov. Umetniška vrednost fresk je velika, še večje pa je njihovo sporočilo, saj nam govorijo o poti do zdravja in sreče. Samostan je leta 1782 razpustil avstrijski cesar Jožef II.

Cesar na obisku

O tem, zakaj je cesar Jožef II. razpustil samostan, govori tudi stara ljudska zgodba. Ta pravi, da so se v starih časih menihi v Olimju bolj brigali za posvetne kot za cerkvene zadeve. imageS tlačani, ki so prihajali k njim na tlako, pa so zelo slabo ravnali. Zato je nekega dne v Olimje prišel sam cesar ter se nastanil pri mladi vdovi. Namesto nje je šel k menihom na tlako in ti so z njim zelo grdo ravnali. Toda mladi mož se ni dal tako hitro ugnati in je grajal nekatere meniške razvade, tudi pohlepnost. Opat, predstojnik samostana, je mladeniča zaradi predrznosti obsodil na zapor. Takrat je ta odpel svoj plašč in pred opatom je z vsem sijajem stal sam cesar. Še tisti dan je bil samostan ukinjen. Olimčani pa so menda še danes ponosni, da imajo v posesti njivo, na kateri je oral sam cesar Jožef II.

Tovarna čokolade
Danes v obnovljenem gradu bivajo patri minoriti, ki so ponovno oživili bogato zeliščarsko tradicijo. V poletnih mesecih imajo ob gradu čudovit zeliščni vrt; vse zdravilne rastline so označene s slovenskim in latinskim imenom ter opisom, kako se uporabljajo.

image

Prav blizu samostana – skoraj dovolj bo, če sledimo nosu – nas sprehajalna stezica pripelje do naslednje znamenitosti – Čokoladnice Olimje. To je verjetno najbolj sladka lokalna znamenitost in temu primerno priljubljena med obiskovalci. Tu lahko preizkusite raznovrstne pralineje in čokolade, ki so vsi po vrsti izdelani ročno. Ko se napolnite z energijo, pa jo morate samo še porabiti v kakšnem od bazenskih kompleksov, ki jih imajo v Olimju ...

Opis poti
V Olimje (minoritski samostan, čokoladnica) se pripeljemo iz Podčetrtka. Nenajavljene skupine in posamezniki se za ogled stare lekarne prijavijo ob prihodu oziroma pozvonijo pri samostanskih vratih. Za vnaprej najavljene skupine so bratje minoriti na voljo ob dogovorjenem času.
www.olimje.net


Reševanje slonice

Besedilo: Scott Elder
Fotografija: © Harry Page / Alamy

Prestrašena slonja mladička v vroči in suhi divjini afriške države Kenije se stiska k samici, ki leži na tleh. Divji lovci so odraslo slonico ustrelili v nogo in zdaj je prešibka, da bi vstala. Brez materine nege mladička ne bo nahranjena in bo lahka tarča lačnih levov in drugih plenilcev. Čas teče in odrasla samica je vse šibkejša, mladička pa ima vse manj možnosti, da preživi.

Prispe pomoč
Slonici najdejo izvidniki z bližnjega ranča, ki se vozijo po območju. Nemudoma vzpostavijo stik s kenijsko organizacijo za divjinske živali in Skladom za ohranjanje divjinskih živali Davida Sheldricka. Mobilna enota veterinarjev prihiti na kraj nesreče in začne oskrbovati ranjeno samico. Čeprav se ekipa zelo trudi, ji ne uspe. Tolaži jo vsaj to, da je videti, da je z mladičko vse v redu.

Reševalci zavijejo mlado slonico v odejo in ji dajo zdravilo, da bi se laže umirila. Dremajočo 300-kilogramsko mladičko položijo na tovornjak, se odpeljejo na bližnje letališče in jo naložijo v letalo, ki jo bo odpeljalo v kenijsko mesto Nairobi, kjer ima Sklad svoje prostore. Šibka in dehidrirana žival med letom prejema infuzijo – hranljivo tekočino po cevki – da bi se okrepila.

image

Po pristanku odpeljejo 18-mesečno mladičko v Skladov oddelek za mladiče, kjer oskrbujejo osirotele slone in nosoroge, dokler niso dovolj stari, da lahko živijo v divjini. Osebje pregleda slonico in jo poimenuje Zongoloni po hribu v bližini kraja, kjer so jo rešili. Zongoloni je sicer podhranjena, vendar je videti, da se ji je zdravstveno stanje ustalilo. Še vedno je omotična zaradi zdravila in dovoli, da jo oskrbniki v novi ogradi hranijo z mlekom po steklenički.

Ko pa učinki zdravila prenehajo in Zongoloni postane bolj dojemljiva za dogajanje, ljudem ne zaupa več. Napade vsakogar, ki se ji približa. Oskrbniki ji morajo skrivaj prinašati poganjke in vejice, da jih slonica lahko grizlja v svoji ogradi, in tako ne postane lačna. Angela Sheldrick, vodja Sklada, upa, da se bo Zongoloni umirila, saj so v sosednjih ogradah drugi mladi sloni. »Že samo ob zavedanju, da je obdana z drugimi sloni, bi se morala umiriti,« pravi.

Kako se bo zgodba razpletla? V januarski številki National Geographic Juniorja preveri, ali bo imela srečen konec …

Rešuj živali, rešuj svet

Z Juniorjevo pobudo Misija: Reševanje živali želimo otrokom pokazati, kako lahko rešujejo ogrožene živali, tudi slone. Tudi ti lahko pomagaš. Preizkusi naslednje reševalne ukrepe.

Napiši igro o tem, kako pomembno je, da ščitimo slone. Prijateljem dodeli vloge in skupaj vadite besedilo. Nato igro uprizorite pred gledalci.

Ustanovi klub zunaj šolskega urnika, kjer se boste s prijatelji in sošolci naučili več o slonih.

Povabi strokovnjake, kot so oskrbniki v živalskem vrtu, da vam bodo povedali več o teh živalih.

Če želiš več podatkov ali če želiš prispevati k pobudi, s starši obiščite angleško spletno stran: National Geographic Kids.

 


Čudoviti svet mineralov

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Iztok Bončina (deklica); Miha Jeršek / PMS (sadra); Ciril Mlinar / PMS (opal)

Najbrž se ne zavedaš, a minerali te obdajajo vsepovsod. In tako je že, odkar obstaja človeški rod. Pravzaprav še veliko, veliko dlje. Mnogi minerali izvirajo še iz časov pred dinozavri in so stari stotine milijonov in celo milijarde let. Njihov svet je izredno pester in raznolik, saj poznamo več kot 4000 mineralov. Mnogi so nastali globoko pod zemeljskim površjem, nekateri pa so padli k nam dobesedno z neba; tem pravimo meteoriti. Nekateri so ti poznani – steklo, iz katerega je denimo izdelana steklenica za pivo, je iz minerala, ki mu pravimo kremen. Minerali so celo v tebi in so pomembni za tvoje zdravje. Sol, ki jo izločaš iz telesa z znojem, je mineral. Videl boš, da so ti minerali bolj domači, kot se ti morda zdi na prvi pogled.

image

Sadra, saj jo poznaš
Sadra je eden redkih mineralov z imenom ženskega spola. Njeno ime ti verjetno ne pomeni prav veliko. Tudi ko slišiš besedo alabaster, ki je ena od vrst sadre, najbrž le skomigneš z rameni. Iz alabastra so Egipčani izdelovali sarkofage – krste za posmrtne ostanke faraonov, iz njega je izdelano okrasje v mnogih cerkvah, luči … A sadra je mineral, ki ti je v resnici dobro znan. Morda si imel z njo celo sam opravka, pa čeprav na način, ki ti ni bil nič všeč. Vsaj sprva ne. Kasneje, ko so ti sošolci nanjo kaj narisali in napisali, se ti je zdelo čisto zabavno. Če si si zlomil roko ali nogo, so ti jo dali v mavec – ta pa je iz sadre. Sadra je tudi sestavni del cementa, malte in izravnalnih mas, ki se nanesejo na zid, da je raven. Uporabna je v poljedelstvu, sadjarstvu, živinoreji, z njo zapolnjujejo opuščene rudniške rove, filmarjem pa pride prav, ko je treba ustvariti umetni sneg.

Dragi kamni

imageNekateri minerali so zelo redki in zelo lepi, še posebej, če so zbrušeni. Pravimo jim dragi kamni ali dragulji in jih uporabljamo kot nakit. Dragi kamni so rubin, opal, safir, topaz, turkiz, smaragd in drugi. Najbolj zaželen pa je diamant. Njegovo ime izvira iz starogrške besede »adamas«, ki pomeni »nepremagljiv«. Diamante je res težko »premagati,« saj so najtrša snov, ki jo poznamo. Nastali so 150 kilometrov in še globlje pod površjem Zemlje. Na površje so prišli s pomočjo posebnih vulkanskih izbruhov in s pomočjo tektonike – premikanja zemeljske skorje. Zlasti veliko jih izkopljejo v Srednji in Južni Afriki, v Kanadi in Rusiji. Ko jih zbrusijo, nastanejo iz njih dragoceni dragulji. V laboratorijih pa izdelujejo sintetične diamante, ki se uporabljajo za brušenje raznih snovi, za rezila kirurških nožev, v elektroniki, v zadnjem času tudi kot plemeniti kamni. Zelo zanimivo je, da je diamant iz iste snovi kot krhki, drobljivi grafit v svinčniku – iz ogljika. Grafit in diamant sta zelo različna zato, ker so ogljikovi atomi, »osnovni gradbeni delci«, med seboj povezani na različne načine. Mnogi diamanti poti iz notranjosti Zemlje na površje niso preživeli – vročina v vulkanskem žrelu jih je spremenila v malovredni grafit. Sintetične diamante pridobijo tako, da grafit v posebnih pogojih močno segrejejo. No, na domačem štedilniku ti ne bi uspelo ...

Več o mineralih si lahko prebereš v decembrski številki National Geographic Juniorja.

Živeti s kristali

imageV Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani si lahko vse do 15. januarja 2014 ogledaš razstavo z naslovom Živeti s kristali. Tu se lahko pobliže seznaniš z minerali in kristali. Ti so namreč med seboj tesno povezani – mnogi minerali so kristali. Kristali so delci snovi, ki imajo lepe, ravne zunanje ploskve, zaradi česar se ti lahko zazdi, da so jih izdelali ljudje. Dr. Miho Jerška, ki je s sodelavci pripravil to zanimivo razstavo, so začeli zanimati že dolgo tega. »Kot otrok sem zahajal k babici v Tržič, kjer je moja mama sodelovala pri vsakoletni razstavi mineralov. Nič lepšega ni bilo za moje oči, kot si ogledovati najrazličnejše bleščeče minerale. Danes Gašper, moj devetletni sin, kaže zanje enako zanimanje. Pa saj ni čudno, svet mineralov je res lep.« Kdo ve, morda bo tvoj prvi korak v ta čudoviti svet prav ogled te razstave ...

 


Starševstvo v ekstremnih razmerah

Besedilo: Ruth A. Musgrave
Fotografiji: © Tui De Roy / Minden Pictures (vrsta); © David Tipling / Nature Picture Library (pingvin z mladičem)

Kot stroj, ki iz sebe meče svežo in debelo pokovko, se zdi, da tudi ocean meče na plano pingvina za pingvinom. Žival plane iz morja in s trebuhom pristane na ledenih tleh. Cesarski pingvini – »plemstvo« južne poloble – so prispeli. Celina Antarktika ima samo dva letna časa: poletje in zimo. Cesarski pingvini se vsako zimo z oceana vrnejo na Antarktiko. Visoki so skoraj 120 centimetrov, tehtajo pa 40 kilogramov in so edini pingvini, ki so dovolj veliki in vzdržljivi, da kljubujejo zimi na ledeni Antarktiki ter tam vzrejajo svoje mladiče.

Uravnoteženo jajce

image Pri nas aprila padajo spomladanske plohe, na južni polobli pa je takrat konec poletja. Cesarski pingvini se v tem času vrnejo na Antarktiko, kjer preživljajo zimo. Na Antarktiki je že poletje precej mrzlo, zima pa je še hujša. Takrat divjajo snežni meteži, neprestano je noč, temperature pa so globoko pod lediščem. Ni boljšega kraja za vzrejo mladiča! Ko napoči zima, pingvini navkreber in po ravnem racajo ali se navzdol, kot po toboganu, vozijo po trebuhih. Tako prepotujejo 120 kilometrov dolgo pot po ledu do gnezdišča. Potem se združijo po parih in vsaka samica izleže eno jajce. Preda ga samcu in se vrne v morje. Jajce lahko preživi samo, če se nikoli ne dotakne ledenih tal. To je pravi izziv. Na Antarktiki ni dreves ali grmičevja – skoraj vsepovsod sta samo sneg in led. Samec mora nekako ustvariti gnezdo, zato uporabi svoja stopala. Jajce leži na vrhu samčevih stopal, pokrito pa je s posebno kožno gubo. Tako samec vzdržuje stalno temperaturo jajca, ki je približno 36 °C. Dva meseca samec brez prekinitve vali in čuva jajce.

Skupinski objem

Medtem ko poležavaš ob bazenu in se mažeš s kremo, cesarski pingvini kljubujejo strupenemu mrazu. Temperatura pade na -40 °C, veter pa lahko divja s hitrostjo 200 kilometrov na uro. Ko postanejo vremenske razmere zares krute, samci spet izkoristijo tisto, kar imajo – drug drugega. Nagnetejo se skupaj, da ustvarijo zavetrje in se grejejo. Temperatura v veliki gruči lahko doseže skoraj 38 °C. Pingvini v gruči neprestano hodijo; vsakih 30 do 60 sekund naredijo majhen korak. Zato se vsaka ptica lahko ogreje, saj se vrsta kot val pomika v notranjost skupine in potem spet navzven. Tudi samica je marljiva. Medtem ko samec stoji in čaka, samica pleni. Na voljo ima približno dva meseca hranjenja z ribami v morju, da se poredi in se s hrano vrne ravno takrat, ko se mladič izvali iz jajca. V dveh mesecih, ko se samica potaplja in išče ribe, lahko preplava do 2500 kilometrov. To je toliko, kot bi se vsak dan 15-krat povzpela na Triglav.

image

Večerja

Ko se repenčiš, ker se spet začenja pouk, se samice vrnejo v kolonijo, lepo porejene in pripravljene pomagati samcem. Suhceni samci niso jedli kar štiri mesece in morajo kmalu odriniti na morje, da se najedo. Mladiči se izvalijo približno takrat, ko se vrnejo samice. Enako kot jajce bi tudi mladič na ledu zmrznil v pičlih nekaj minutah. Tako mladič ostane na enem od toplih stopal svojih staršev, samec in samica pa se pri tem izmenjujeta. Ko mladič dopolni približno 50 dni, se zmore že sam dovolj greti, da lahko stoji na ledu. Starši hitijo k oceanu in nazaj, da lahko hranijo hitro rastočega mladiča.

Kako odraščajo mladi pingvini, pa si preberi v decembrski številki revije National Geographic Junior.

 


Prve jamske stezice

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Katja Bidovec (fotografije dogodka); Borut Lozej / arhiv PŠJ (stari raziskovalci), ponvice)

image

Z nagrajenci 10. Juniorjevega fotografskega natečaja smo odšli na nagradno pustolovščino v Škocjanske jame. Skupaj smo začutili pogum prvih raziskovalcem, hkrati pa smo v družbi dveh izvrstnih jamskih fotografov Arneja Hodaliča ter Boruta Lozeja mladim nagrajencem pokazali prve korake v svet jamske fotografije.

image
Odgovorna urednica Irena najprej predstavi delo strokovne žirije natečaja ter podeli knjižne nagrade. Desetletna Tija Šiles, najmlajša nagrajenka ter udeleženka delavnice, prejme knjižno nagrado za 3. mesto v kategoriji Neverjetne živali.

image
Marija Okršlar, absolutna zmagovalka natečaja, je žirijo prepričala s svojo podvodno fotografijo hobotnice.

image
Za uvod v fotografsko delo je poskrbel Arne Hodalič s kratkim predavanjem o značilnostih jamske fotografije. Osupnili smo nad njegovimi primeri in zgodbami z vseh koncev sveta!

image
Po predavanju nas je vodnik Borut odpeljal v jamo po prvi turistični poti, ki so jo zgradili leta 1823.

image
»Naravni most, na katerem stojimo, je ostanek jame med Veliko in Malo dolino,« nam je pojasnil Borut.

image
Prva lekcija v Mariničevi jami: postavljanje stativa. Večina ga ni še nikoli uporabljala. Druga lekcija: delo v jamah ne poteka vedno v običajnih razmerah: povsod kaplja voda, včasih lahko drsi. Reka je tako bučala, da se skoraj nismo mogli pogovarjati!

image
Naslednji fotografski postanek smo imeli v Tominčevi jami, ki je znamenita zaradi arheoloških najdb iz prazgodovine. Najstarejše spadajo v bakreno in zgodnjo bronasto dobo in so shranjene v muzejih na Dunaju in v Trstu.

image
Po drugi fotografski postaji pod naravnim mostom, je bil čas za »marendo«, kakor malici reče naš vodnik Borut. Ampak je bilo treba paziti na vsak grižljaj…

image
Borut nam je v Šmidlovi dvorani pripovedoval o pogumu prvih raziskovalcev. Videli smo vrtoglavo izklesane poti, ob njegovi pripovedi pa smo si skoraj lahko predstavljali, kako so drzni domačini v 19. stoletju s čolni in baklami ter preprostimi orodji raziskovali jamo. Na fotografiji seveda nismo mi, to je filmska upodobitev prvih raziskovalcev!

image
Nato smo se povzpeli v Dvorano ponvic. Ponvice so eden redkejših kraških pojavov, tu pa jih je kar okoli 130. Vsekakor so ponvice hvaležen fotografski motiv!

image
Za konec: še skupinska fotografija pred spominsko tablo Škocjanskih jam, ki so vpisane v seznam svetovne dediščine UNESCO.

Vas zanima, kaj smo posneli? Tule je izbor nastalih posnetkov!

image
Ema Breščak, 14 let: Tominčeva jama

image
Žiga Debevc, 14 let: Dvorana ponvic

image
Marija Okršlar, 14 let: Mariničeva jama

imagePia Golob, 13 let: Pod naravnim mostom

Vse fotografije so posnete v Parku Škocjanske jame. Nagrajence letošnjega fotografskega natečaja si lahko ogledaš tudi tukaj.

 

Ponosni pokrovitelj jamske pustolovščine je: image

 


Družinski potep: Mitrej pri Rožancu

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: Marko Pršina
Ilustracija: Matej de Cecco

V ovalni vrtači sredi belokranjskega gozdička se skriva mitrej. To je tempelj, posvečen Mitri, bogu sonca, svetlobe in resnice. Kult Mitre izvira iz Perzije, od koder so ga rimski legionarji v tretjem stoletju zanesli tudi v naše kraje. V mitrejih so se dogajali nadvse skrivnostni obredi, prežeti z mistiko, pri katerih so lahko sodelovali samo moški. Vrhunec so ti obredi dosegli v času zimskega sončnega obrata, ko se je praznovalo rojstvo Mitre in s tem povezano ponovno rojstvo Sonca.

image

Da bi dobro premagalo zlo
Na najvišji steni vrtače, ki je kot nekakšen mini amfiteater, je vklesan danes že močno zabrisan relief – bog Mitra, ki ubija bika. Po perzijski legendi se je sončni bog Mitra rodil iz skale, nato pa je moral darovati belega bika. Odnesel ga je v votlino, v naročje zemlje, in ga tam daroval zato, da bi dobro premagalo zlo. S tem žrtvovanjem so nastali rastlinstvo, živalstvo in človek. Poleg podobe Mitre je na skalo vklesan tudi napis, posvečen »nepremagljivemu bogu Mitri« in živalska simbolika iz staroiranske mitologije: pes, kača, škorpijon in krokar.

Sveti kraji

imageMitreji so bili pogosti na krajih, ki so ponazarjala svete kraje iz te legende: v naravnih ali umetnih jamah in pri vodnih izvirih. Okolje rožanskega svetišča je popolno. V neposredni bližini mitreja stoji obnovljena cerkvica sv. Jurija, obdana s kamnitim obzidjem. V listinah je prvič omenjena leta 1526, vendar je verjetno starejša. Jurij je podoben Mitri, oba ubijata temo in zlo; prvi bika, drugi zmaja. V Sloveniji je ohranjenih več mitrejev, posebej v okolici Ptuja. Rožanski mitrej pa poleg I. mitreja v Spodnji Hajdini in III. mitreja na Zgornjem Bregu sodi med edine tri, ki si jih lahko ogledamo na mestu, kjer so jih izvorno postavili v antiki.

Ajdi, Kelti ali kdo tretji?

imageTo nenavadno svetišče, skrito v odročni vrtači, je v preteklosti močno burilo ljudsko domišljijo. Po eni od razlag naj bi podobo v skalo izklesali velikani ajdi, ki so verovali v skrivnostna božanstva. Po drugi naj bi bila delo Keltov, ki so tod imeli skrivni tempelj, v katerem so častili boga vojne. Ker so se zbali, da bi jim Rimljani vzeli zlate zaklade, so jih pretopili v kip zlatega teleta in ga zakopali v bližini templja. Zgodbe pravijo, da so ljudje, ki so slišali to zgodbo, poskušali že izkopati zaklad, a so našli samo kosti … Spet tretji pravijo, da je ta kamniti oltar v starodavnih časih postavil neki lovec v zahvalo, ker se je rešil pred hudo divjo zverjo.

Kako do mitreja pri Rožancu?
Tri kilometre pred Črnomljem zavijemo s ceste Semič–Črnomelj za Rožanec, kjer je ob tabli, ki opozarja na Mitrej, možnost parkiranja. Nato gremo skozi vas in kmalu dosežemo železniško progo Semič–Črnomelj. Takoj, ko prečkamo progo, se kolovoz začne vzpenjati v gozd, ki se imenuje Judovje. Kmalu se levo odcepi stezica k svetišču. Od izhodišča do mitreja ne potrebujemo več kot 20 minut. Pred vrtačo je pojasnjevalna tabla. Po ogledu mitreja se lahko sprehodimo še k cerkvi svetega Jurija, do katere nadaljujemo pot po kolovozu.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov