Vstopna stranVsebinaArhiv

Vrhunski psi

Besedilo: Karen de Seve
Fotografija: © Robert Mcgouey / All Canada Photos / Superstock

Med drevjem so se premikale sence, ko je sonce zahajalo za mlado kojotinjo, ki je hodila po obronku gozda. Krenila je proti vzhodu, proč od domačega območja, kjer je s starši preživela leto in pol. Napočil je čas, da si najde svoje bivališče in partnerja. Nenadoma je sredi koraka otrpnila in ovohala pomladni zrak. Zaznala je volka. Jo bo napadel?V zahodnem delu Združenih držav Amerike volkovi in kojoti ne živijo na istem območju. Volkovi, ki so močnejši in večji, na zahodu pogosto ubijajo kojote. Ta prizor pa se je odvijal pred desetletji, ko so kojoti širili svoje ozemlje proti vzhodu, kjer so bili volkovi redki in so težko našli partnerja. Kojotinja je počakala, volk pa se ji je približeval. Živali se nista spopadli, temveč sta se sparili in imeli leglo mladičev.

Sorodni pasji vrsti

imagePo raziskavah so se volkovi in kojoti začeli pariti v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Ljudje so z lovom, pastmi in krčenjem gozdov pregnali skoraj vse vzhodne volkove,  zato so se zahodni kojoti uspešno razširili proti vzhodu, kjer so si prilastili nova območja. Nekaj volkov je preživelo v predelu ob Velikih jezerih. Bili so osamljeni in odrezani od drugih pripadnikov svoje vrste, zato so se parili z novo prispelimi kojoti – in tako je nastal križanec med kojotom in volkom. Okrog leta 1950 so križanci iz Kanade prispeli v ameriško zvezno državo New York. Leta 1978 so jih ljudje opazili v Južni Karolini. »Pravimo jim vzhodni kojoti,« pravi Roland Kays, vodja laboratorija za biološko raznovrstnost v naravoslovnem muzeju v Severni Karolini. Vzhodni kojoti naj bi sicer bili ista vrsta kot zahodni in obdržali značilno premetenost svoje vrste, toda vzhodni bratranci in sestrične imajo tudi nekaj drugačnih lastnosti. Razvile so se, ko so se živali in njihovi potomci še naprej širili na vzhod po parjenju z volkovi. Zdi se, da so »novi« pripadniki pasje vrste na vzhodu tako uspešni, ker združujejo kojotove možgane z volkovimi mišicami.

Večji in močnejši

Vzhodna kojota tiho zalezujeta in se približujeta nič hudega slutečemu belorepemu jelenu, ki v gozdu žveči liste. 15-kilogramska kojota skočita v napad in mladega 70-kilogramskega jelena prikleneta k tlom z močnima čeljustma. Zahodni kojoti po navadi lovijo manjši plen, na primer zajce in miši; njihovi večji vzhodni sorodniki pa so v jedilnik vključili tudi srnjad. Ena od prednosti večjega plena je, da se z njim več dni hrani do pet kojotov. Kays meni, da je parjenje med vzhodnimi volkovi in zahodnimi kojoti verjetno pomagalo križancem, da so se prilagodili plenu, ki je na vzhodu dostopnejši. »Novi kojoti so po volkovih podedovali lastnosti, zaradi katerih so postali malce večji,« pripoveduje Kays. »Njihove lobanje so širše, zato imajo tudi močnejše čeljusti, ki jim omogočajo lov na večji plen, na primer srnjad.« Še več zanimivosti o kojotih, si preberi v novembrski številki National Geographic Juniorja.


30 norih dejstev o deževnem pragozdu

Besedilo: Alicia Klepeis
Fotografija: © Mgkuijpers / Dreamstime

1. Če se dotakneš strupene rastline Gympie-gympie v avstralskih in indonezijskih pragozdovih, te lahko peče več mesecev.
2. Ljudstvo Korowai v deževnih gozdovih Nove Gvineje živi v drevesnih hišicah, ki so skoraj 50 metrov nad tlemi.
3. Samo približno šest odstotkov zemeljskega površja prekrivajo deževni gozdovi – ampak v njih živi približno polovica vseh živalskih in rastlinskih vrst.
4. Darwinovi drevesni pajki v gozdovih Madagaskarja lahko spletejo kar 25 metrov široke mreže.
5. Goljati iz afriških deževnih gozdov lahko tehtajo toliko kot rezina masla.
6. Deževna kaplja lahko pada iz košate krošnje na tla deževnega gozda deset minut.
7. Jagodnordeče podrevnice iz gozdov Srednje Amerike se lahko med seboj spopadajo do 20 minut.
image8. Deževni pragozd ob Amazonki v Južni Ameriki je skoraj tako velik kot Evropa.
9. Ko se luskavci – sesalci iz afriških in azijskih deževnih pragozdov – zvijejo v klopčič, spominjajo na storže.
10. Drevesa moabi v gozdovih ob reki Kongo so lahko visoka kot 14 dvonadstropnih avtobusov skupaj.
11. V avstralskem deževnem pragozdu Daintree uspeva drevo, ki mu pravijo ‘idiotsko drevo’.
12. Ptič kljunorožec iz gozdov jugovzhodne Azije ima na glavi izrastek v obliki roga, ki je videti kot dodaten kljun.
13. V gozdovih Latinske Amerike domujejo črni vriskači, katerih kriki se razlegajo skoraj pet kilometrov daleč.
14. Mavrični udav ima luske, ki spominjajo na prizmo, saj svetlobo, ki se odbija od kače, spreminjajo v mavrico.
15. V deževnih pragozdovih pogosto pade več kot 250 centimetrov dežja na leto. V drugih gozdovih ga po navadi ne zapade več kot 150 centimetrov.
16. Pri enem od obredov plemena Sateré-Mawé iz amazonskega deževnega pragozda si ljudje oblačijo rokavice, polne pikajočih mravelj.
17. Posebna vrsta smreke na severozahodu ZDA lahko vsebuje toliko vode kot 60 kadi skupaj.
18. 25 odstotkov sestavin sodobnih zdravil nastaja iz rastlin, ki uspevajo v deževnih pragozdovih.
19. Vitorepi medvedi, ki živijo v deževnih pragozdovih Srednje in Južne Amerike, radi ližejo med iz čebelnjakov.
20. V indijskem gozdu Jeypore-Dehing živi sedem vrst divjinskih mačk, to pa je največ, kar so jih kdaj zabeležili na enem samem območju.

Še več odštekanih in nenavadnih zanimivosti o deževnem pragozdu, preberi v novembrski številki National Geographic Juniorja.


Nevsakdanji hišni ljubljenci

Besedilo: Maja Babič
Fotografije: Iztok Bončina

Domače hišne živali živijo s človekom že tisočletja. Med njimi so naši najpogostejši “sostanovalci” psi in mačke in najbrž imaš tudi ti, tvoj sošolec ali prijatelj igrivega kužka oziroma simpatično muco. Navihana živalca ti s svojimi norčijami polepša dan in te vsakič znova spravi v dobro voljo. Obstajajo pa ljudje, ki jim psi in muce niso dovolj zanimivi. Bolj jih privlačijo nenavadne, posebne in, kot jim včasih rečemo, tudi eksotične živali. Želijo jih spoznati, se kaj naučiti o njihovem obnašanju, predvsem pa skrbeti zanje in jih imeti ob sebi. Predstavljamo vam nekaj ljubiteljev in lastnikov nevsakdanjih hišnih ljubljencev.

image
Nagajivi raziskovalec
Med bolj razigrane in radovedne hišne ljubljence vsekakor sodijo beli dihurji. V vsako luknjo vtaknejo svoj nos in nič ni varno pred njimi. To njihovo lastnost zelo dobro pozna Maja Čonč, študentka veterine, ki je bele dihurje vzljubila že pred dobrimi desetimi leti. Sedaj jih ima doma kar pet: Čilija, Kalo, Škrata, Nea in zadnjega, pet mesecev starega mladiča Joreka. Hrani jih z okusnimi briketi in mesom. “Nekateri dihurji se radi “crkljajo”, drugi ne preveč. Prva dihurka, ki sem jo imela, je bila pravi razgrajač,” pravi Maja: “Raztresla je smeti iz kante, razbila kar nekaj kozarcev in celo zgrizla škatlo z oljnimi barvami, da so se razlile po tleh.” Čeprav dihurji živijo tudi v divjini, je beli dihur udomačen že skoraj toliko časa kot mačka. Na človeka se hitro naveže in potrebuje njegovo pozornost. Kako pa so starši sprejeli njene dihurje? “Dihurji imajo poseben vonj, ki nekatere moti, drugih pa ne. Moji starši so bili najprej proti, sedaj pa so se jih navadili,” prizna Maja. Maja je tudi predsednica društva Zverinice, ki ga je z ljubitelji dihurjev ustanovila leta 2008. Društvo skrbi za dihurje, ki se jih ljudje naveličajo in jih zavržejo, ukvarja pa se tudi z informiranjem in izobraževanjem ljudi o teh zanimivih in prisrčnih hišnih ljubljencih.

image
Pernati ponočnjak Šluki
Simon Pernat je vzljubil živali že kot otrok. Sedaj ima zelo rad sove in najbolj je ponosen na svojo veliko uharico – Šlukija.
“Dobil sem jo iz domače vzreje, kajti v naravi so sove zaščitene. Kmalu sva postala najboljša prijatelja,” se pohvali Simon: “Ko se mu približam, se Šluki zelo razveseli, kar pokaže z glasnim gruljenjem. Zelo rad ima božanje in prija mu pozornost.”
Sove so nočno dejavne živali in tudi Šluki ni izjema. Njegova največja poslastica so miši in podgane. Rad sedi na roki svojega lastnika. Čeprav je Šluki prijazen in vajen ljudi, uporablja Simon debelo usnjeno rokavico. Sove uharice imajo namreč dolge in ostre kremplje, s katerimi lovijo svoj plen in bi zlahka poškodovale kožo na roki. Šluki je poseben gost tudi v različnih šolah in na zanimivih delavnicah, kjer otroke in odrasle izobražujejo o obnašanju in načinu življenja ptic. Otroci pa najbolj uživajo, ko si Šlukija lahko ogledajo od blizu in ga celo pobožajo.

image
Kača ni igrača
Med nevsakdanje hišne ljubljenčke sodijo tudi kače. Tem živalim se pogosto godi krivica, saj se jih nekateri zelo bojijo in do njih čutijo odpor. Marsikomu pa so, ravno nasprotno, prav zanimive. Tudi Matej Mihailovski je navdušen nad njimi. Od nekdaj ima rad naravo in že kot otrok se je zanimal za žabe, različne plazilce, še posebej kače. Sedaj je že nekaj let lastnik več kot dva metra dolgega udava, ki tehta skoraj deset kilogramov! “V terariju (posebni ogrevani stekleni posodi, kjer ima idealne pogoje) lahko ta vrsta kače živi tudi do 40 let. Moja jih ima že več kot dvajset,” pohvali Matej svojega plazečega hišnega ljubljenca. Kače se na lastnika ne navežejo in sploh so zelo samosvoje živali. Posebne bližine človeka ne potrebujejo. Tudi Matejeva kača ne zna nobenih trikov, ne počne norčij, pa tudi igra ji ne pomeni ničesar. “Zelo je plašna in ob neprimernem ravnanju, če se počuti ogroženo, lahko postane napadalna in ugrizne,” pove Matej.

Še več skrbnikov nenavadnih hišnih ljubljencev, pa tudi veterinarju, ki jih zdravi, spoznaj v novembrski številki National Geographic Juniorja.


Medved proti ribam

Besedilo in fotografije: Michel Roggo

Na ruskem polotoku Kamčatka je poletje in moj tokratni cilj je, da na reki Ozernaja fotografiram rjave medvede, kako lovijo ribe. Naloga je precej naporna, saj se medvedom ne smem preveč približati. A ugotovil sem, da tudi za medvede lov na ribe ni prav lahka stvar. Kot je medvedka na desni sliki že dojela, velikost in moč pri ribarjenju nista vedno prednost. Toda z nekaj potrpežljivosti smo tako medvedi kot jaz le dobili, kar smo želeli.

image1. Čakanje Prve dni sem na Kamčatki samo iskal in opazoval različne medvede, da bi ugotovil, katere bom najlažje ujel v objektiv. Običajno sem jih videl deset ali petnajst, toda ko so prišli lososi, ki so plavali navzgor po reki, na drstenje, se je ob reki zbralo več kot 600 medvedov. Ko fotografiraš rjave medvede, je zelo pomembno, da poznaš njihovo vedenje. Zato sem si za podvodno fotografiranje izbral dobro točko, pritrdil svoj podvodni fotografski aparat na 30 metrov dolgo palico, pripravil daljinski sprožilec in čakal, da pridejo medvedi. Nikoli se jim nisem približal, pustil sem, da so se sami odločili, ali bodo prišli bliže. Sčasoma so se navadili na mojo prisotnost. Toda ko je začel kateri od njih obračati glavo levo in desno, sem vedel, da se moram umakniti.

2. Vidim te
Ta dominantni samec je bil zelo miren. Zdelo se je, da ga moja prisotnost ne vznemirja. Približal se je fotoaparatu in pod vodo strmel vanj. Nazadnje se je odločil, da naprava ni preveč zanimiva. Zato se je obrnil in se odpravil iskat najzanimivejšo stvar v reki: losose.
image

3. Lov se začne
Za več kot pol tone težkega medveda ribolov ni lahka stvar. Medvedi so namreč pod vodo precej okorni, lososi pa hitri in okretni. Ranjene ali bolne ribe so najlažji plen, medvedi pa so dovolj pametni, da najdejo takšne losose.
Kmalu sem našel medveda, ki je počel prav to. Ko sem stal na bregu s fotoaparatom, sem videl, da sledi eni ribi. S pomočjo palice sem približal fotoaparat in ga ujel v trenutku, ko se je še zadnjič zapodil za lososom.


Kako se je pustolovščina končala? Čudovito fotografsko zgodbo o potrpežljivosti, ki se obrestuje, si lahko prebereš v novembrski številki revije National Geographic Junior.


Družinski potep: Kostanjevica na Krki

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: © Shutterstock / M.M. (iz zraka); Matej Jordan (ostale)
Ilustracija: Matej de Cecco (ilustracija)

Slovenija nima prav veliko otokov. Morda takoj pomisliš na tistega, ki stoji sredi Blejskega jezera, na kakega drugega pa najbrž ne. A jih je še nekaj in na enem od njih stoji celo manjše mestece. Če vprašaš starše, se ga morda sprva sploh ne bodo spomnili. Šele ko jim poveš za njegovo ime, bodo najbrž rekli: »Ja, saj res!« V mislih imamo Kostanjevico na Krki.

image

Žepno mestece

To žepno dolenjsko mestece res z vseh strani obdaja voda. Natančneje voda reke Krke, ki je, mimogrede povedano, druga najdaljša reka, ki teče zgolj po ozemlju Slovenije. Ampak naravi je bilo treba malce pomagati – ta otok je pravzaprav umetnega nastanka. Krka, ki je sprva hitro tekoča reka, tu le še počasi vijuga. V objemu ene od teh »vijug« so začeli graditi mestece. Ko so napravili kanal, ki je povezal tok reke po najkrajši poti, je bila Kostanjevica naenkrat z vseh strani obdana z vodo. Na okoli 500 metrov dolg in 200 metrov širok otok vodijo trije mostovi.

Skozi čas

imageKostanjevica je zelo stara. Z malo sreče boš morda celo dočakal njeno 1000-letnico, saj so jo prvič pisno omenili že davnega leta 1091. Njen nastanek je povezan s koroškimi plemiči Spanheimi, ki so jim pripadali ti kraji. Najprej so dali na otoku zgraditi dvorec, kmalu pa še samostan v bližini. Ta je močno vplival na razvoj Kostanjevice, ki je že kmalu postala zelo pomembna. Med drugim je imela tudi kovnico denarja, s katerim si lahko plačeval marsikje. Našli so ga celo v današnji Romuniji; v časih, ko so ljudje večinoma potovali peš ali na konjskih hrbtih, je bila to res daljna dežela.

Mesto umetnosti

imageMirno lahko rečemo, da je Kostanjevica mesto umetnosti. Nekdanji samostan, kjer že dolgo ni več menihov, je preurejen v razstavno galerijo. Imenovana je po velikem dolenjskem slikarju Božidarju Jakcu. Ta največja slovenska galerija razstavlja dela mnogih naših najpomembnejših slikarjev in kiparjev. Okoli nje so razstavljene velike lesene skulpture, ki so jih ustvarili kiparji z vsega sveta. V Kostanjevici se zbirajo tudi nadarjeni mladi umetniki. Na likovni koloniji, ki se imenuje mednarodni otroški ex tempore, se zbirajo otroci iz Slovenije in Hrvaške ter ustvarjajo pod vodstvom izkušenih mentorjev.

Okamnele vile

Ko so začeli zidati kostanjeviški samostan, so tri vile, ki so živele v votlini bližnje gore, nasprotovale gradnji. imageS svojimi čarobnimi močmi so vsako noč razdrle vse, kar so delavci zgradili čez dan. Menih, ki je vodil gradnjo, je poklical na pomoč vse ljudi in v enem dnevu so dokončali samostan. Ko je zvon v novem zvoniku prvič zapel, je nastal strašen vihar; z vilinske gore pa je prihrumel kamniti plaz. Ob zvonjenju so vse tri vile okamnele. Ljudska zgodba pravi, da jih je prekletstvo doletelo ravno v trenutku, ko se je ena izmed njih česala, druga mesila kruh in tretja dajala hlebec testa v peč. Še danes jih lahko vidite!


Kako do Kostanjevice na Krki?

Kostanjevica leži v jugovzhodni Sloveniji, tik pod Gorjanci, gozdnatimi hribi, po katerih poteka meja med Slovenijo in Hrvaško. Če prihajamo iz osrednje Slovenije, zapustimo avtocesto Ljubljana–Zagreb na odcepu pri Dobruški vasi. Od tu je do Kostanjevice, ki se nahaja južno od avtoceste, še približno 15 kilometrov.

 

Več o Kostanjevici na Krki preberi v novembrski številki National Geographic Juniorja ali na:
www.kostanjevica.si, www.galerija-bj.si, www.kostanjeviska-jama.com.


Razmišljaj kot žival

Besedilo: April Capochino Myers
Fotografiji: Frans Lanting / Frans Lanting Stock (orangutan); Ashleigh Scully (lisica)

Včasih je težko ustvariti dober posnetek živali v divjini. Da bi fotografi posneli čudovite fotografije, pogosto poiščejo žival v sebi tako, da poskušajo razmišljati in se celo vesti kot žival, ki jo fotografirajo. Najsi zasledujejo smrtonosno kačo ali plavajo s pingvini, morajo biti kot umetniki drzni – hkrati pa morajo vedeti, kdaj je čas za umik. Šest izjemnih fotografov pripoveduje zgodbe o tem, kako so jim uspele njihove neverjetne fotografije.

Gremo afne guncat!
Fotograf: Frans Lanting
Žival: Orangutan
Kraj posnetka: Borneo v jugovzhodni Aziji

image»Fotografijo sem posnel v gozdu, kamor ljudje pripeljejo orangutane, rešene iz krempljev tihotapcev živali. Pri preučevanju vsakodnevnih navad teh prvakov sem opazil, da vsako jutro prihajajo na isti kraj po hrano. Nekega dne sem naletel na mladega samca, ki je tam »afne guncal« – dobesedno – in vedel sem, da bo posnetek odličen. Orangutani imajo tako kot ljudje različne značaje. Ta samec je bil navihan. Potem ko sem ga fotografiral, mi je sledil skozi gozd in mi iz nahrbtnika celo ukradel steklenico vode!«

Zvitorepka
Fotografinja: Ashleigh Scully
Žival: Lisica
Kraj posnetka: Zatočišče za živali Great Swamp v New Jerseyju, ZDA

image


»Prispela sem v zatočišče za živali, saj sem vedela, da tam živi neka lisica. Švigala je sem ter tja, jaz pa sem ji tiho sledila. Nato se je vrgla na tla in začela žvečiti travo. Hotela sem fotografirati prizor, zato sem hitro legla le kakšen meter proč in začela slikati. Pri fotografiranju lisic moraš biti uren, saj pogosto zbežijo. Čez kratek čas je mladička stekla proč, da bi našla svojo mamo.« Ashleigh je vrhunska fotografinja – stara pa je samo 12 let!

Še več zgodb fotografov preberi v oktobrski številki National Geographic Juniorja.

Če je tudi tebi uspelo posneti zanimivo fotografijo živali, jo pošlji na 10. Juniorjev natečaj za najfotografijo. Fotografije sprejemamo do 15. oktobra! Več o pogojih ter privlačnih nagradah lahko prebereš v septembrski številki Juniorja ali tukaj.

 


Življenje z leopardi

Besedilo: Crispin Boyer
Fotografiji: © Andy Rouse / Nature Picture Library (na drevesu); © Ingo Arndt / Nature Picture Library (v vodi)

Leopardja samica po imenu Strela je kot filmska zvezda. Ko elegantno hodi, okrog nje bliskajo fotoaparati, turisti pa jo zalezujejo ali čakajo na njenih najljubših kotičkih. Strela celo nosi drago ovratnico. In ko počiva v senci, ji jantarne oči prekriva mehka maska za počitek.

image

Fotoaparati so v resnici kamere, ki se same sprožijo. Posejane so po gričih Namibije z namenom, da bi raziskovalcem pomagale proučevati divjino v tej afriški državi. Draga ovratnica pa je opremljena z napravami, prek katerih raziskovalci lahko Strelo izsledijo.

Ravno danes so staro nadomestili z novo, sodobnejšo in bolj izpopolnjeno ovratnico. (To tudi pojasni masko za počitek – ta njene oči ščiti med tem, ko jo znanstveniki uspavajo, da bi ji namestili novo ovratnico.) Toda kljub vsemu naštetemu je mačka še vedno zvezda. Strelo so rešili po tem, ko je neki kmet ubil njeno mamo.

Zanjo so poskrbeli v centru fundacije N/a’an ku sê, od koder so jo po dveh letih rehabilitacije izpustili v divjino. »Ko smo jo izpustili, smo menili, da ima samo 50 % možnosti za preživetje,« je povedal Florian Weise, glavni raziskovalec organizacije. »Toda nazadnje je Strela sama postala zgodba o uspehu.« V regiji, kjer so leopardi in ljudje v konfliktu, je Strela živ dokaz, da lahko eni in drugi uspešno sobivajo.

Napadene mačke
Leopardi so superjunaki mačjega sveta. So najmanjše od tako imenovanih velikih mačk, kamor poleg leopardov uvrščamo še leve, tigre in jaguarje. Toda kljub majhnosti so neverjetno močni in izurjeni zasledovalci in plenilci. »Leopardi so pravi mojstri zasledovanja,« pravi Jeannie Hayward iz organizacije Cape Leopard Trust, ki spremlja leoparde v južnoafriškem gorovju Cape Mountains. »Ko se želijo skriti, se prihulijo k tlom in se tako premikajo praktično neopaženi.«

imageLeopardi so tudi najbolj razširjeni od vseh divjinskih mačk, svojo hrano lahko prilagodijo glede na to, kar imajo na voljo. Jedo vse od zajcev do antilop in vsega, kar je v določenem trenutku na voljo. Toda prav te neverjetne moči so v Namibiji pripeljale leoparde v težave. Tu si živali delijo pokrajino s kmeti, ki svoje črede pasejo na prostem. Leopardi običajno ne napadajo živine, to počnejo le redke izjeme, ‘težavne živali’. Toda kmetje jih kljub temu pobijajo in jim nastavljajo pasti.

Tako se maščujejo za vsako glavo živine, ki jo kjerkoli v državi naključno pokonča kakšen leopard. V prejšnjem stoletju so kmetje tako zelo zmanjšali število levov na tem območju in strokovnjaki se bojijo, da jim bodo sledili še leopardi, gepardi in druge mačke.

Organizacija N/a’an ku sê je začela kmetom pomagati zaščititi živino, hkrati pa jih ozavešča o tem, da večina leopardov ne predstavlja nevarnosti. Prepričali so kmete, da ponoči živino zaprejo za improvizirane ograje ali za posebne ograje iz vej grmičevja s trni, imenovane boma. Uvedli pa so tudi staro metodo varnosti na kmetiji: osla čuvaja.

Še več o leopardih lahko prebereš v oktobrski številki National Geographic Juniorja.


Družinski potep: Rakov Škocjan

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografija: © Shutterstock / Totajla
Ilustraciji: Wikimedia Commons (Valvasorjeva litografija); © Shutterstock / Giinger (čarovnica)

V šoli se najbrž učiš kup stvari, ki si jih ne znaš prav dobro predstavljati. Ali pa o teh stvareh mimogrede slišiš na televiziji oziroma kje drugje. Da bi postale razumljive, jih je treba videti na lastne oči. Ponorne kraške jame, naravni mostovi, ponikalnice in drugi kraški pojavi prav gotovo sodijo mednje. Oglej si jih na potepu po kraški dolini Rakov Škocjan!

Kako je nastal?
Včasih si narava privošči malce gradbeniškega dela, med katerim postavi tudi kakšen most. No, njen način »gradnje« mostov je nekoliko drugačen. Lahko bi rekli, da najprej nekaj zgradi, potem pa to deloma poruši. Tudi Mali in Veliki naravni most v Rakovem Škocjanu sta nastala tako. imageV pradavnini je najprej nastal podzemni rov, po katerem je tekla voda. A ker je deževnica raztapljala apnenec v stropu rova, se je ta sčasoma zrušil. Tako je nastala soteska, kjer je voda počasi raztopila še kamenje, ki je padlo ob porušitvi stropa. Dolina, po dnu katere je začela teči rečica, se je ponekod razširila in ozelenela. Na dveh mestih pa je strop ostal nepoškodovan. To sta danes naravna mostova. Čez Veliki most, ki se dviga 37 metrov visoko, vodi makadamska cesta. Ob njej je nad mostom razgledišče, od koder se lahko peš napotiš pod most. Če le ni preveč vode, pod njim brez težav prideš na drugo stran. Nedaleč stran je tudi Mali most in tudi pod njim se zlahka sprehodiš.

Začetek dolge poti
Rečica, ki danes teče po dnu doline Rakov Škocjan, se imenuje Rak. Izvira v Zelških jamah, po katerih pritekajo vode s Cerkniškega jezera. A pot te rečice po površju je dolga le dva kilometra. Potem znova ponikne v Tkalci jami. Pred njo pa je še dolga, ponekod zelo skrivnostna pot.

image

Po treh kilometrih se v Planinski jami, še vedno globoko pod zemljo, zlije v Pivko, reko, ki je oblikovala znamenito Postojnsko jamo. Združeni reki privreta na plan z imenom Unica. Tudi ta že kmalu ponikne in pride na površje pri Vrhniki kot Ljubljanica. Ta se izlije v Savo, Sava v Donavo, Donava v Črno morje ... Če bi torej vrgel v rečico Rak plastenko ali kakšen drug predmet, bi ta lahko čez čas prišel v roke romunskemu otroku, ki se igra na obali Črnega morja. No, seveda v vodo ne bomo odvrgli prav ničesar.

Pot pod noge
Po Rakovem Škocjanu je speljana lepo označena naravoslovna učna pot, ki sledi toku Raka. Opremljena je s pojasnjevalnimi tablami, ki nas seznanijo s posebnostmi, zanimivostmi in zgodovino te doline pa tudi z bogatim rastlinstvom in živalstvom. Pot je dolga približno tri kilometre in vključuje 14 točk. Prva točka je pri Malem naravnem mostu, kjer se nahajajo tudi Zelške jame, zadnja pa pri ruševinah cerkvice sv. Kancijana. Skupaj z vrnitvijo na izhodišče zahteva okoli štiri ure ne prav naporne hoje. Za izhodišče si lahko izberemo hotel Rakov Škocjan, kjer lahko kupimo tudi vodnik po učni poti. Za ogled je priporočljiva pohodna obutev. Spomladi in poleti, ko vode narastejo in je teren blaten ter spolzek, so priporočljivi škornji.

Po okolici
V okolici Rakovega Škocjana si lahko ogledamo še več zanimivosti. Če rad kolesariš, pa sploh! V bližini je presihajoče Cerkniško jezero, ki se spomladi in jeseni običajno napolni z vodo. imageMed potjo skozi Cerknico lahko ob cesti vidimo bronasti kip Martina Krpana, ki je ravno dvignil svojo kobilico, da bi se umaknil cesarju in njegovemu spremstvu. Pravijo, da je bil Martin doma prav iz teh krajev. Nad Cerknico se dviga Slivnica, ki pa je za tak izlet malce preveč s poti. Z nje, kot pravijo, vzletajo čarovnice, njihova mati Uršula pa se med pustnim karnevalom vselej sprehodi še po cerkniških ulicah. Če napraviš ovinek, si lahko pri vasi Planina ogledaš še lepo obnovljen Ravbarjev stolp, ki je bil nekoč del gradu. Tu je tudi vhod v Planinsko jamo, iz katere izvira Unica.

Kako do Rakovega Škocjana?
Rakov Škocjan leži med Cerknico in Postojno. Avtocesto Ljubljana–Koper zapustimo na izstopni postaji Unec, od koder je po dobro označeni cesti še približno pet kilometrov poti. V dolini stoji hotel Rakov Škocjan, ki je morda najustreznejše izhodišče za ogled, v njem si lahko privoščimo pijačo ali kosilo. V domu ponujajo različne dejavnosti – kolesarjenje, vožnjo s kanuji, plezanje v jamah, lokostrelstvo, igre z žogo …

Več o Rakovem Škocjanu lahko izveš na spletnih straneh:
www.rakov-skocjan.si
www.notranjski-park.si


Ko čevelj škorenj rata

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Arne Hodalič (otroka); arhiv Tržiškega muzeja (delavnica)

Ko smo otroci, nam noga raste vse prehitro, da bi se nam v omarah kopičili čevlji. Če pa se ozreš po obutvi odraslih in jo prešteješ, boš najbrž začudeno ugotovil, da je imajo kakih dvajset ali trideset parov. Mame imajo najbrž precej več čevljev kot očetje. Težko pa bi se kakšna primerjala s 85-letno gospo po imenu Imelda Marcos. To je žena nekdanjega filipinskega predsednika, ki je znana kot velika zbirateljica čevljev. Pravijo, da jih ima v svoji zbirki več kot tisoč parov. Postavlja se seveda vprašanje, koliko od teh sploh kdaj obuje. Prav tako ne vemo, kdaj smo se ljudje začeli obuvati. Dosedanja odkritja kažejo, da pred okoli 9000 do 10.000 leti, morda še prej. Toliko je približno star preprost sandal, ki so ga našli v neki jami v Združenih državah Amerike.

Tržič, mesto čevljarjev
Od takrat smo ljudje prehodili dolgo pot. Sprva še bosih nog, potem pa vse bolj s takšnim ali drugačnim obuvalom. Tudi v naših krajih ima izdelovanje obutve že dolgo zgodovino. Čevlje so izdelovali mojstri v različnih slovenskih krajih, najbolj poznan med njimi pa je prav gotovo Tržič. Tu so začeli čevlje izdelovati že v srednjem veku, pred 600 in več leti. Seveda ne v tovarnah, te so se pojavile šele veliko kasneje. Tržiška obutev je bila zelo cenjena, nosili so jo tudi v krajih daleč onkraj meja današnje Slovenije.

image

V Tržiškem muzeju si danes lahko ogledaš novo, zelo zanimivo čevljarsko zbirko in se seznaniš s kupom zanimivosti. Pri oblikovanju zbirke so mislili tudi na otroke, saj ima zbirka več igralnih kotičkov. Med ogledom ti postane jasno, kako težko je bilo nekoč izdelati par čevljev. Pa čeprav se ti morda zdijo na pogled smešni, saj so bili precej drugačni od teh, ki jih nosimo danes. Še v začetku prejšnjega stoletja je bilo na primer razširjeno izdelovanje obutve, kjer sta bila čevlja za levo in desno nogo povsem enaka!

Šuštarji, berštat, jungri …
Čevljarji, narečno šuštarji, so čevlje izdelovali v delavnicah, ki pa jih niso imenovali s tem imenom, pač pa so jim rekli berštat. Večina delavnic sploh ni bila zgrajena za ta namen. Navadno so za to uporabljali kar osrednji bivalni prostor v hiši. Čevljarji so uporabljali kup izrazov, ki jih danes poznajo le redki.

image

Večinoma izvirajo iz nemščine. Tako so mladim vajencem, ki so se učili čevljarske obrti, pravili jungri. Ko so ti morali ob koncu šolanja dokazati svoje znanje, so rekli, da imajo frejšprehungo. Usnjenemu jermenu so rekli kneftra, špiritnemu gorilniku prenlampca, kleščam conge ...

Ko čevelj škorenj rata
V delavnicah so na trinožnih stolčkih sedeli pomočniki in vajenci. Mojster pa je bil običajno pri mizi, kjer je izrezoval kose usnja, iz katerega so izdelali čevelj. Pogosto do vajencev ni bil nič kaj prijazen. Pravijo, da je mu je pri tem prišla prav tudi kneftra, usnjeni jermen.

image

Ta je bila sicer namenjena za pritrjevanje čevljev, da je imel čevljar proste roke za šivanje. Tako je pogosto največje veselje v življenju vajencev predstavljalo žvrgolenje ptičev v kletkah. Te so lovili na limanice, palčke, ki so jih premazali s posebnim lepilom. Ko so vajenci postali mojstri, so bili do svojih vajencev tudi sami pogosto zelo neprizanesljivi. Še posebej, če so špirit (metilni alkohol), ki je bil namenjen za gorilnike, zlili raje sebi v grlo. Tako je tudi zanje veljal pregovor, da ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sestre ne brata.

Še več zanimivosti o tržiškem čevljarstvu ter novi zbirki si lahko prebereš v oktobrski številki National Geographic Juniorja.

Novo stalno razstavo Tržiški šuštarji si lahko ogledaš v Tržiškem muzeju.


image


Facebook Junior.si

Vpiši se


Ime Geslo

Anketa


Koliko mišic uporabimo ljudje, da izgovorimo en stavek?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izrada web stranica :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov