Vstopna stranVsebinaArhiv

Klepetave surikate

Besedilo: Karen de Seve
Fotografije: © Cheryl Molennor / Alamy (murikati); © Thomas Dressler / Ardea (Skupina murikat); © Jack Bishop / Alamy (mladič)

Popoldansko sonce pripeka na vroč puščavski pesek. Prevroče je za lov – pravzaprav za vsakršen premik. V senci drevesa je kup rjavih kožuhov, tankih repov in drobnih nog. Skupina 20 surikat dremlje, čaka, da temperatura pade in takrat bo čas za iskanje hrane. Nihče ne opazi, da radovednega mladiča bolj zanima raziskovanje kot spanje. Z drobnimi koraki se skozi visoko travo prebija proti robu tisoč hektarov velike posesti. Nato se ustavi, dvigne na zadnje noge in razgleda.

image

Nekdo ga opazuje.
Surikato zagleda kragulj golobičar in poleti naravnost proti njej. S svojimi oranžnimi kremplji bi brez težav pograbil puhastega mladiča. Surikata sproži preplah. Cvili: »Nevarnost, nevarnost!« Klic v sili opozori krdelo, ki mu prihiti na pomoč. Golobičar odleti, saj spozna, da se z veliko skupino ne more kosati. Surikate dobro vedo, da v južnoafriški puščavi Kalahari vsepovsod preži nevarnost. Te živali, ki živijo v podzemnih brlogih, se zanašajo na svojo številčnost. Druga veščina, ki jim pomaga pri preživetju in življenju v krdelu, je sporazumevanje. Surikate uporabljajo celo vrsto ščebetanja, cviljenja in renčanja, vsak glas pa pomeni nekaj drugega.
»Surikate se sporazumevajo z več kot 30 različnimi klici ali glasovi. Tako si sporočajo različne reči,« pripoveduje Simon Townsend, raziskovalec pri južnoafriškem projektu Kalaharijske surikate.

Klic

imageStražarji v krdelu surikat so neprestano pozorni na to, ali v okolici preži nevarnost. Stojijo na zadnjih nogah in imajo dvignjeno glavo; gledajo, poslušajo. Mogoče je na nebu ujeda ali pa v travi velika kača. Mogoče v grmovju preži divjinska mačka. Nenadoma se na travi začne premikati senca. Stražar izdavi piskajoč krik, in vsi se zatečejo v brlog. Pri vhodu so na varnem, zato od tam strmijo v nebo, da bi videli prihajajočo nevarnost. Nad rovi, ki surikatam predstavljajo dom, leti orel. Toda orel je poldrugi kilometer proč – danes ga surikate ne zanimajo. Raziskovalci želijo ugotoviti, ali je imel klic v sili poseben pomen, zato opazujejo, kaj je stražar opazil in kako se skupina odziva na alarm. »Vemo, da poznajo določen klic, kadar v zraku ali na tleh zagledajo kaj nevarnega,« pojasnjuje Townsend. »En klic bi lahko pomenil ‘poglejte, nevarnost na tleh’, drugi pa ‘poglejte, nevarnost na nebu’.«

Glej, poslušaj, ponovi
Ko ujeda odleti, se skupina vrne k iskanju hrane. Surikate so malce bolj sproščene, ampak se vseeno zavedajo dogajanja v okolici. Nekatere klepetajo, medtem ko se stražarja zamenjata. Za zdaj plenilcev ni na vidiku.
Peščica surikat koplje zemljo v bližini grmovja. Nenadoma zaslišijo opozorilni klic in mu pozorno prisluhnejo. Stečejo v smer, od koder se je razlegel alarm, ki jih je opozoril na nevarnost na tleh. Na drugi strani grmovja je nenavadno bitje, ki bi lahko bilo nevarno. Za vsak primer se skupina raje odpravi proti rovom. Nekaj hrabrih članov pozorno stoji pred odprtino v brlog, v pripravljenosti braniti dom, če bo treba. Zagledale so zvočnik, prek katerega raziskovalci predvajajo alarm, ki pomeni ‘nevarnost na tleh’. Surikate so se vedle, kot bi za grmom videle plenilca. To pomeni, da vendarle razločujejo pomen posameznih klicev. Raziskovalci ne smejo prepogosto sprožati lažnega alarma, saj se potem surikate ne bodo več zmenile za klice. To pa bi lahko bilo nevarno, če bi se plenilec zares pojavil.

Spet v brlogu

imageDan gre h koncu in družina se vrača domov. Samica, ki je glava družine, poskrbi, da vse gladko teče. Trenutno se odpravlja podojit mladiče, saj se je doslej zunaj sama hranila. Ko se jim približa, se ji ena od starejših hčera ne umakne. Dominantna samica jezno zarenči, da ji mladička posveti pozornost. Hči pogleda navzgor, nato skloni glavo in večkrat zapored zacvili, kot bi hotela reči: »Oprosti, oprosti, oprosti.« Nato vse surikate preusmerijo pozornost na prišleka. Je vsiljivec iz druge skupine, ki se hoče naseliti na njihovo ozemlje? Žival zaščebeta in vsi se sprostijo. Po glasu jo prepoznajo kot eno svojih, njen vonj pa to še potrdi. Townsend trdi, da tako spretno sporazumevanje obvladajo samo surikate in še nekaj živali, kot so ptice, delfini, šimpanzi in ljudje. Raziskovalci odkrivajo vse več podrobnosti in ugotavljajo, kako se je sporazumevanje sploh razvilo v živalskem svetu.

Še več zanimivosti o sporazumevanju surikat preberi v novi številki National Geographic Juniorja.


Z Živo je bilo živo

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Luka Dakskobler

Živa iz muzeja se smuka po straneh Juniorja že tretje leto. Ima veliko oboževalcev. Marsikdo nam je zaupal, da v reviji najprej prebere strip o Živi, šele nato vse drugo. Živa pa ni le radovedna, pač pa tudi radodarna punca. Tudi letos bo vsak mesec nagrajevala tiste, ki bodo pravilno odgovorili na njeno nagradno vprašanje. Ob koncu šolskega leta bomo med ljubitelji Žive iz muzeja izžrebali 10 nagrajencev ter njihovih družin, ki bodo v naši družbi raziskovali arheološki park Hrušica
Da trdno držimo dane obljube (in da bo čas do naslednje pustolovščine hitreje minil), si oglej, kako smo se imeli na zadnjem Živinem potepu. Z lanskimi nagrajenci smo obiskali grad Snežnik ter ekološko kmetijo Bajer.

Poglej, kaj vse smo v Loški dolini počeli in kako smo se imeli!

image
Grad Snežnik nas je pričakal v čudovitem jutru. Mar ni kot iz pravljice!?

image
Preden smo se podali na pot po gradu, smo zaklenili grajska vrata. Da nas nihče ne bo motil!

image
Oskrbnica gradu, gospa Majda Obreza Špeh, nas je popeljala po gradu. Snežnik je nekaj posebnega, ker se je v njem ohranilo pohištvo pa tudi umetnine in številni osebni predmeti zadnjih graščakov Schönburgov. 

imageNagačeni medved, ki so ga uplenili lastniki gradu, je zbudil veliko pozornosti. Ko je bil še živ, je tehtal kar 220 kg! 

image
Nato sta besedo prevzela ustvarjalca stripa o Živi iz muzeja – pisec Žiga X. Gombač in ilustrator Ivan Mitrevski.

image
Medtem ko je Žiga s sočno pripovedjo predstavljal obe knjigi, ki sta jih v tem letu ustvarila o Živi, je Ivan pred našimi očmi risal podobe, ki smo jim z zanimanjem sledili.

image
Ko smo raziskali grad Snežnik, smo odšli na ekološko kmetijo Bajer. Tam nas je odprtih rok in src sprejela družina Mlakar. Poleg hiše imajo velik bajer, po katerem je njihova kmetija dobila ime. Naprej pa se odpirajo pašniki s kar sedmimi izviri čiste pitne studenčnice!

image
Kmetija ima dolgo, kar 300-letno tradicijo. V 18. stoletju so ob njej postavili tudi mlin, kasneje še žago venecijanko. Oboje smo si ogledali, v žagi pa smo si najprej privoščili domače kosilo.

image
Nato smo šli na sprehod po kmetiji. Spoznali smo prašiče krškopoljce, ki smo jih z zanimanjem opazovali pri kopanju po blatu. 

image
Obiskali smo tudi krave in velikanskega bika. Mlakarjevi obdelujejo približno 40 hektarjev travnikov in pašnikov, kjer se pasejo pasme govedi šarole in nemški angus.

image
Od kmetije Bajer ter njenih prijaznih lastnikov se kar nismo mogli posloviti. Naše vtise je strnila juniorka Katarina Račič, ki je dejala: »Še velikokrat bi rada doživela kakšno takšno pustolovščino!«

Zahvaljujemo se Narodnemu muzeju Slovenije, ki je pokrovitelj nagrade igre Živa iz muzeja, ter kmetiji Bajer, ki nas je tako prijazno sprejela ter gostila.


Reševanje levinje

Besedilo: Scott Elder
Fotografiji: © BFF

Mlada levinja čepi v kotu utesnjene kletke, okrog vratu jo oklepa težka veriga. Ujeta je v neki etiopski vasi v Afriki, kjer lahko ljudje, ki si želijo od blizu videti levjega mladiča, plačajo za ogled. Prestrašena žival ne more zbežati, trese se od strahu in se stiska v kot kletke.

imageVas obišče ameriška humanitarna delavka Jane Strachan in zasliši nenavadne zvoke. Posveti se ji, da gre za leva, zato vpraša, ali bi žival lahko videla. Odpeljejo jo do kletke in ko zagleda mladiča, ki zvit leži na umazanih tleh, postane zaskrbljena. »Levinja se zdi vsa iz sebe od strahu,« pove. »Tako jo je strah, da neprestano sika in cvili.« Veriga, ki jo ima okrog vratu, je zaklenjena s ključavnico, ključa pa ne morejo najti. Ko bo žival zrasla, ji bo tesna ovratnica onemogočala dihanje. »Tako ne more živeti,« je prepričana Strachanova. »Če bo ostala tu, bo poginila.«

Reševanje levinje
Strachanova se takoj odpravi v glavno mesto Etiopije, Adis Abebo, in pokliče reševalce iz centra za zaščito divjinskih živali. Pove jim za ujeto levinjo in reševalec James Young se takoj pripelje do vasi skupaj z zveznim uradnikom za divjinske živali. Takoj izprašajo skrbnike male levinje, ki trdijo, da so žival našli zapuščeno v gozdu. Young in uradnik jim povesta, da je protizakonito, če leva zadržuješ doma v ujetništvu. Prosijo jih, naj jima mladiča izročijo. Skrbniki se ne upirajo in takoj odklenejo kletko. Ko Young odpre zadrgo torbe za prenašanje malih živali, se levinja takoj skrije vanjo.

imageYoung mladičko, ki ji je ime Safia, odnese v avto in jo odpelje do centra. Takoj ji dajo uspavalo, da jo lahko pregledajo. Strokovnjake iz centra skrbi, da žival ni dobivala dovolj kalcija. »Čisto mogoče je, da so Safijino mamo divji lovci ubili v obdobju, ko je še dojila mladiče,« meni Stephen Brend, ki vodi center. Sicer pa se zdi sedemmesečna, 27 kilogramov težka mladička popolnoma zdrava. Še preden uspavalo popusti, prerežejo še verigo, na katero je bila Safia priklenjena.

Naj zarjove svoboda
Ker se Safia od svoje mame ni naučila, kako preživeti v naravi, je žal ne morejo takoj izpustiti v divjino. Toda njen novi dom v centru za reševanje divjinskih živali bo zelo podoben levjemu naravnemu okolju. Najprej Safio začasno odpeljejo v zaprt prostor, kjer se lahko giblje po travnati površini ter med grmovjem in drevesi. Levinja prostor previdno raziskuje in se pritaji ob vsakem nenadnem šumu. »Celo veter v krošnjah dreves jo prestraši,« pravi Strachanova. »Morda je to prvič, da se giblje na soncu in vidi naravo. Čisto vsako stvar povoha.« Toda žival se zelo hitro sprosti in prilagodi novemu okolju. Postane igriva, preganja ptice in se igra s plastično žogo. Dva obroka mesa na dan z dodatki kalcija ji pomagata, da postaja vedno bolj močna. »Obožuje svojo novo svobodo,« pravi Strachanova.

Kako se je izteklo reševanje levinje, pa preberi v septembrski številki National Geographic Juniorja. 

 


Skrivnost smešnih fotografij

Besedilo: Iztok Bončina
Fotografije: Iztok Bončina (mačji panda, konj); W.E. Garrett (skala)

Oglej si nekaj zabavnih fotografij in ugotovi, zakaj so smešne. Nato vzemi fotoaparat v roke in na lov za zabavnimi motivi!

Se spomniš kakšnega dogodka, ko je sošolec v razredu zgrešil stol in zviška padel na zadnjo plat? Lahko, da mu je pri tem celo kdo “pomagal”. Ker je hecno krilil z rokami in se prestrašeno pačil, se mu je najbrž smejal ves razred. Ali pa si mogoče kdaj videl svojega igrivega mačka, ki se je zapodil za majhno žogo in mu je drselo na parketu? Bil je prav smešen.
Sposobnosti, da nas takšni dogodki spravljajo v smeh, pravimo humor. Največkrat na smešne dogodke naletimo v kakšnih nepredvidljivih situacijah, ko se zgodi kaj takega, kar je neverjetno ali celo nemogoče.

image

Tačka v pozdrav
Mačji panda seveda ne pozdravlja obiskovalcev živalskega vrta. Vendar sem se mu prav nasmejal, ko je med fotografiranjem dvignil tačko v pozdrav in celo zazdelo se mi je, da je dejal: “Živjo! Če ti bo kakšna fotografija uspela, mi jo, prosim, pošlji. Jo bom dal na facebook za mačje pande.”

Super je, če se lahko zabavamo in smejimo, vendar pa moramo ločiti smešni in neškodljivi humor od tistega, ki je lahko za nekoga žaljiv ali posmehljiv. Sošolec, ki je padel s stola, je bil mogoče komu res smešen, a zanj ta padec ni bil nič kaj zabaven. Lahko bi se udaril ali poškodoval. Včasih še bolj od modrice boli posmeh prijateljev. Namesto, da se v takšni situaciji smejiš, je bolje, če sošolcu pomagaš in ga potolažiš. Tudi naši hišni ljubljenci nas pogosto spravijo v smeh s svojim obnašanjem. Vendar naj to počnejo spontano, brez naše pomoči. Počutijo se neprijetno, če jih ljudje oblačimo v svoja oblačila, jih silimo početi, kar jim je zoprno ali jih ponižujemo s svojim ravnanjem.

Zabavni modeli imageHumornih trenutkov je okoli nas vse polno. Lahko jih tudi zabeležiš s svojim fotoaparatom. Vendar moraš biti ves čas na preži, opazovati in čakati pravi trenutek. Ko se pojavi, pa hitro pritisniti na sprožilec. Mali bratec, ki je dobil “brke”, medtem, ko se je sladkal s čokolado, je lahko prav šaljiv motiv. Seveda, še preden mu mama obriše usta. Tudi pri fotografiranju domačih ali ostalih živali lahko odkriješ kak zabavni “model”, ki te spravi v smeh s svojim videzom.“Halo, te lahko prosim za majhno uslugo,” me je poklical konjiček, ko sem napravil par posnetkov: “Sicer te ne vidim, ampak vem, da si tu nekje. Če boš kje našel kakšnega frizerja za konje, ga prosim čim prej pošlji k meni.”

Kamen spotike
Da znajo tudi profesionalni fotografi poiskati prav smešne motive, lahko vidiš na naslednjih fotografijah. Slavni fotografi, ki največkrat fotografirajo ljudi, naravo, resne pa tudi tragične dogodke, znajo pogosto s fotoaparatom poiskati tudi zabavne in smešne trenutke.

image“Uhhh, težko je, ampak za takšnega silaka, kot sem jaz, to ne bo problem. Brez težav bom vrgel to skalo v dolino,” si je mislil možakar in se uprl v kamnito gmoto. No, ogromna skala je, kot že stoletja, ostala trdno na svojem mestu. Človek lahko včasih premaga naravo s pomočjo znanja in strojev, z golimi rokami pa bolj težko. Kadar to poskuša na tak način kot mož na posnetku, največkrat izpade smešen. In narava se lahko samo prizanesljivo zasmeje. Tako kot je to najbrž storil znani fotograf Garrett, ki je v Velikem kanjonu fotografiral nenavadni prizor.

Še več smešnih fotografij in nasvetov izkušenega fotografa poišči v septembrski številki revije National Geographic Junior!

Če hočeš posneti smešno fotografijo, potem:

1. hodi po svetu z odprtimi očmi za hecne stvari. Običajno tisto, kar iščemo, tudi najdemo. Motive lahko najdeš povsod: doma, v šoli, med igro, pri športu, na počitnicah, v živalskem vrtu, na praznovanju rojstnega dne …
2.imej potrpljenje in motiv, ki bi lahko postal smešen, opazuj dalj časa. Prej ali slej se bo zgodilo kaj zanimivega.
3. bodi hiter, ko se to zgodi! Prej pa preveri fotoaparat in njegove nastavitve (polne baterije, prazno spominsko kartico itd.).
4. na internetu poišči fotografije smešnih prizorov in razmišljaj, zakaj so zabavne. Ko pa fotografiraš sam, poskušaj odkriti kaj izvirnega, čisto novega in še nikoli videnega. Ne posnemaj starih štosov!
5. ne išči in ne fotografiraj ljudi ali živali v situacijah, ki so lahko zanje nevarne, boleče ali žaljive. Ko vidiš kak tak prizor, prej malce razmisli, ali je res smešen ali ne.


imageKo ti uspe posneti smešno fotografijo, jo pošlji na 10. Juniorjev natečaj za najfotografijo
Fotografije sprejemamo do 15. oktobra 2014.


Vsi za enega, eden za vse

Pogovarjala se je: Maja Omladič
Fotografije: Luka Dakskobler

»Lahko si najboljši igralec na kampu, a to še ne pomeni, da bo ekipa dobro igrala in zmagovala. Treba je znati sodelovati s soigralci,« lepo opiše bistvo ekipnega športa košarkarski zvezdnik Goran Dragić. Slednji je med počitnicami organiziral 1. košarkarski kamp, na katerem se je tako košarkarskih kot socialnih veščin učilo 74 osnovnošolcev iz vse Slovenije. V pogovoru nam je zaupal mnogo zanimivega in nas popeljal v zakulisje kampa, v svet košarke, pristnega prijateljstva, potovanj in zvezdnikov. Te zanima? Pridruži se naši ekipi!

image

NG Junior: Od kod zamisel za kamp?
Goran: Ko sem bil mlajši, so vsi moji vrstniki hodili na kampe, jaz pa nisem mogel, ker doma nismo imeli »dinarčkov«. Že takrat sem si rekel, da bi rad nekega dne sam organiziral kamp. Želja je v meni tlela več let, a mi urnik težko dopušča izvedbo takšnih projektov. Letos smo končno sestavili ekipo in pripravili kamp. 15 otrokom so kamp plačali sponzorji, ostali so plačali sami. Na prvem kampu imamo skupno 74 otrok.

NG Junior: Koliko otrok bi bilo na kampu, če bi bil daljši prijavni rok in večje zmogljivosti?
Goran: Še več, čez dvesto. Na žalost nam infrastruktura tega ne dopušča. Vse sobe v tem terminu so bile že rezervirane, a upam, da se bomo naslednje leto vseeno malo razširili.

NG Junior: Na naše veliko veselje je na parketu videti tudi dekleta. Mešana zasedba torej?

imageGoran: Filozofija tega kampa je, da je čim bolj mešana zasedba – torej tako fantje kot punce. Kampa se je udeležilo 9 punc. Sicer pa so otroci razdeljeni po znanju. Na prvem, uvodnem treningu smo preverili njihovo znanje in sposobnosti. Nato smo sestavili ekipe in jim prilagodili trening. Boljši ekipi lahko damo bolj zahtevne naloge, pri slabših ekipah začnemo z osnovnimi koraki in poskušamo nadgrajevati znanje.

NG Junior: S katerimi strokovnjaki sodelujete?
Goran: Dnevno je 8 do10 trenerjev zadolženih za košarkarski trening. Vsi imajo večletne izkušnje, saj so trenerji v mlajših ali članskih kategorijah. Trenerji so odgovorni za program treninga košarke. Na drugi strani imamo 6 vzgojiteljev, ki so pripravili program za prosti čas. Na koncu smo program celotnega kampa sestavili tako, da smo upoštevali tako želje strokovnjakov kot privlačnost za udeležence. Poleg košarke bomo imeli še razne kvize, igre … na koncu pa bo tekma.

NG Junior: Na koncu bo tekma?
Goran: Tekma je tisto najbolj pomembno. Organiziramo all star tekmo. Tako bodo zadnji dan potekala tekmovanja v trojkah, igra tri na tri … Določili in nagradili bomo tistega, ki je najbolj napredoval na kampu, izbrali najboljšega igralca kampa, najboljšega organizatorja igre, branilca, krilo … Vsi udeleženci bodo na koncu prejeli posebno diplomo.

NG Junior: Smisel kampa torej ni samo košarka?
Goran: Poleg košarke je pomembno sodelovanje med otroki, da znajo tako na parketu kot na prostem delovati kot ekipa. Poleg treningov potekajo različne dodatne aktivnosti. Danes na primer se bomo pogovarjali o nekdanji skupni republiki Jugoslaviji, spoznavali bomo narodnosti, geografijo in navade nekdanje skupne države. Imeli bomo t. i. English day – angleški dan, ko bomo govorili samo v angleškem jeziku, tudi trening bo potekal v angleščini. Nočemo se osredotočiti samo na košarko, ampak na to, da otroci celoten kamp preživijo čim bolj aktivno.

NG Junior: Ste profesionalni košarkar. Začeli pa ste z nogometom. Kaj je bolj pomembno: talent ali vztrajnost, motivacija?
Goran:To je delo, trening. Dosti je športnikov, ki so imeli večji talent kot jaz, a niso imeli delovnih navad. Tako ne morejo napredovati. Z delom in vztrajnostjo preskočiš ali premakneš mnogo ovir! Svojo vlogo ima seveda tudi talent, a pomembno je, da se hitro učiš in osvojiš znanje.

NG Junior: Košarka je v prvi vrsti individualni šport, šele nato kolektivni. Kaj je potrebno, da ekipa deluje kot eno? Ko na primer igrata skupaj z bratom Zoranom, lahko skoraj občutimo kemijo na igrišču. Na kakšen način vzpostaviti zvezo s soigralci?
Goran: Govoril bom predvsem o kampu. Najprej se morajo otroci osvoboditi različnih lastnih notranjih preprek. Potem morajo komunicirati med sabo, se pogovarjati in se nekako povezati, navezati. Ko steče komunikacija, se začnejo spoznavati, več se družijo in na igrišču zaupajo drug drugemu. »Kemija« se gradi izven igrišča. Lahko si najboljši igralec na kampu, a to še ne pomeni, da bo ekipa dobro igrala in zmagovala.

NG Junior: Otroci so tu na počitnicah. Kateri pa so vaši najljubši spomini na počitnice?

imageGoran: Z družino smo hodili na počitnice, največkrat na otrok Krk, na morje. Imeli smo se »fajn«. Zelo lepo pa je bilo tudi, kadar sem šel z reprezentanco na priprave. Košarka me je zelo veselila, tam sem spoznal nove prijatelje, pa še veliko smo potovali. Bili smo v Mariboru, Portorožu, Kranjski Gori …

NG Junior: Kdo je bil v mladih letih vaš vzornik?
Goran: Radoslav »Rašo« Nesterović, v NBA-ju pa Michael Jordan, Steve Nash, Allen Iverson.

NG Junior: Kaj pa zdaj?
Goran: Zdaj? Dobro vprašanje. Steve Nash, Grant Hill. Oba sta košarkarja, a tudi pomagata tistim, ki so pomoči najbolj potrebni.

NG Junior: Zdaj ste vi v vlogi vzornika, mladim ste vzornik, idol. Kakšni občutki vas ob tem prevevajo?
Goran: Zelo sem vesel, da me imajo radi, da me spoštujejo in da hočejo biti podobni meni. A biti vzornik je tudi veliko breme. Treba se je lepo obnašati, še posebno je pomembno nazorno prikazati, kako pomembne so delovne navade od otroških let naprej.

NG Junior: Vrniva se še malce h kampu. Je velika odgovornost skrbeti za 74 nadebudnežev?
Goran: Ja. Starši so nam jih zaupali v varstvo za teden dni in v tem času jih poskušamo čim več naučiti – in ne samo košarke. Veliko poudarka je na medosebni komunikaciji, zato smo jim v času kampa vzeli telefone, i-pade in podobno. Sporazumevanje danes namreč zelo šepa. Na večerjo gre na primer celotna družina in cel večer so na telefonih, med seboj se sploh ne pogovarjajo. A tako v življenju kot košarki je pomembna medosebna komunikacija, delovne navade in medsebojna pomoč. Poleg tega je treba spoštovati še hišni red in mir, za seboj je treba pospraviti …

NG Junior: Tile juniorji imajo poleg resničnih vzornikov tudi filmske junake. Kdo je bil v otroštvu vaš najljubši filmski junak? Tisti, ki ste ga meli prilepljenega na vratih otroške sobe?
Goran: Moram reči, da sem imel na vratih otroške sobe že v mladih letih prilepljene same košarkarje. Sicer sem imel rad risanke: Toma in Jerryja, Bugsa Bunnyja (zajčka Dolgouščka). Še posebej mi je bil všeč film z zajčkom in Michaelom Jordanom Space Jam.
V mladosti sem imel veliko knjig o dinozavrih, navduševali so me filmi o teh prazgodovinskih živalih. Takrat sem želel postati arheolog. Všeč so mi bili filmi o Indiani Jonesu, filmi iz srednjega veka o vitezih in podobno.

NG Junior: Kmalu bo svetovno prvenstvo. Kakšna so osebna pričakovanja?
Goran: Da čim bolje zastopam Slovenijo. Nekateri igralci so se po evropskem prvenstvu v Sloveniji upokojili, tako imamo zelo mlado ekipo. Še zmeraj pa mislim, da imamo kakovostne igralce in smo dovolj dober tim, da lahko posežemo po najvišjih rezultatih. V čast mi je igrati za Slovenijo in zastopati naše ljudi, državo. Potrudil se bom po svojih najboljših močeh.

NG Junior: … in spet povzročili takšno navdušenje, evforijo kat lani na evropskem prvenstvu v Sloveniji. Vam občinstvo da poleta med tekmo ali vam je v breme?
Goran: Odvisno od posameznika. Če igraš doma, tako kot lani na evropskem prvenstvu, je lahko to veliko dodatno breme. Javnost pričakuje dober rezultat in hitro lahko podležeš pritisku. Lahko pa te obrne v pozitivno smer in igralci izkoristimo navijače na tekmi, ki nam dajo dodatno energijo in nas spodbujajo. To je torej dvorezni meč. Lahko gre gor, lahko gre pa dol.

NG Junior: Športniki imate prilagojeno prehrano. Sami tudi kuhate?
Goran: V NBA-ju imamo kuharja, ki nam vse skuha. Meni sestavi torej košarkarski klub. Prevladuje zdrava prehrana, imamo tudi strokovnjaka za prehrano. Doma kuha moja žena Maja.


NG Junior: Najljubša hrana?

imageGoran: Najljubša mi je musaka. Ta mi je pri srcu že iz mlajših let, ko jo je mami vseskozi pripravljala in jo imam še zdaj zelo rad.


NG Junior: Revija in društvo National Geographic sta znana po svojih potovanjih in raziskovanju. Katera je vaša sanjska destinacija?
Goran: Ogromno držav in zanimivosti sem že videl. Rad bi šel v Peru in si ogledal Machu Picchu.

NG Junior: Katero mesto, država sta vas najbolj navdušila?
Goran: Kitajska, Kitajski zid in njihova kultura. Eno od najljubših potovanj je bilo obisk Maldivov. Še posebej sem užival v potapljanju. Od potovanj so me navdušili tudi Moskva in Rdeči trg, Mehika, Singapur …

NG Junior: Ste duši tudi malo odvisni od adrenalina?
Goran: Ja, sem ja. Mogoče sem videti zelo miren, skorajda zaspan, a ko se lotim kakšnega športa, sem druga oseba.

NG Junior: Še zadnje vprašanje oziroma sporočilo 10-, 11-letniku. Kaj je najpomembnejše v življenju?
Goran: Ne dopusti nikomur, da ti vsili nekaj, česar ne maraš. Poišči tisto, kar ti je všeč in delaj to z veseljem, vztrajnostjo in energijo. Vse drugo bo prišlo samo od sebe. Sledi svojim sanjam!

 


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov