Vstopna stranVsebinaArhiv

Juniorju iz srca

image“Za uspeh v življenju ni nujno, da imaš najboljše ocene,” pravi Paul Tough, kanadsko-ameriški pisatelj, ki v knjigi z naslovom Zakaj nekaterim otrokom uspeva, piše, da ima uspeh precej opraviti s človekovim značajem – z lastnostmi, kot so vztrajnost, radovednost, vestnost, optimizem in samoobvladovanje. Pri samoobvladovanju malo šepam, posebej, ko gre za čokolado, zato pa sem toliko boljša v radovednosti ... Za uspeh v življenju je namreč fino, če te kaj zanima, še zlasti če uspeha ne meriš izključno s številom zlatih palic pod posteljo ... V življenju se ravnam po misli »stranske ceste so zapeljivejše od glavnih«. Je bolj zanimivo. Medtem ko se prijatelji hvalijo, kako hitro so prispeli do cilja, jaz naštevam, kaj vse smo na poti in ob poti videli in doživeli. Junior je na poti že deset let in presneto dobro mu gre!

Smilja Štravs, novinarka Dela in prva urednica NG Juniorja (2003–2004)

 

Preberi voščila drugih pomembnih odraslih:

Juniorju iz srca!
Voščilo Roka Kvaternika, založnika
Voščilo dr. Uroša Grilca, ministra za kulturo
Voščilo Mete Krese, fotografinje in novinarke
Voščilo dr. Ivana Šprajca, arheologa
Voščilo Beatriz Tomšič Čerkez, slikarke in likovne pedagoginje
Voščilo Luke Dakskoblerja, fotoreporterja
Voščilo Barbare Ravnik, direktorice Narodnega muzeja Slovenije
Voščilo Iztoka Bončine, fotografa

Oglej si voščilnice naših bralcev!

Preberi še druge članke o Juniorjevi 10-letnici:

10 Neverjetnic o Juniorju
10 največjih Juniorjevih pustolovščin

 

 

 

 


Posnemovalci

Besedilo: Aline Alexander Newman
Fotografiji: Nature / UIG / Getty Images (delfina); © Andy Rouse / Nature Picture Library

Resnica ali laž?

1.Orangutani jedo samo sadje.
2.Vsi šimpanzi si s kamni pomagajo pri odpiranju orehov.

Obe trditvi sta napačni. Zakaj? Znanstveniki so dolgo verjeli, da se živali vedejo samo tako, kot jim narekuje nagon. Da je že ob rojstvu določeno, kako se bodo vedle. Toda zdaj vedo raziskovalci veliko več kot nekdaj. Med drugim vedo tudi to, da se vsi orangutani in vsi šimpanzi še zdaleč ne obnašajo enako.

To velja tudi zate. Žemljo za sendvič na primer prerežeš naravnost, tvoja prijateljica pa postrani. Oba sta se svojega načina naučila v svoji okolici, na primer od staršev.

Tudi živali se učijo na podoben način. Zato nekateri orangutani jedo ribe in samo nekateri šimpanzi uporabljajo kamen, da zdrobijo orehe.  Tega so se naučili tako, da so opazovali druge.
Preberi spodnje zgodbe, iz katerih izveš, kaj vse živali posnemajo pri drugih.

S spužvo na nosu

imageMladi delfin Bingo se požene iz valov, v ustih pa trdno drži veliko morsko spužvo. »Hitro je bežal pred svojo mamo, ki mu je bila tik za repom,« pravi Janet Mann, psihologinja in biologinja. »Skoraj smo jo lahko slišali, kako vpije: ‘Vrni mi spužvo, ti mali zmikavt!’« Toda namesto tega se je Bingo pognal pod vodo, mama pa mu je sledila. Ko sta se znova pojavila na površju, je imela mama spužvo spet v svoji lasti. Bingo si je moral poiskati svojo. Na svetu je samo 55 delfinov, za katere vemo, da so ‘spužvarji’, vsi živijo v zalivu Shark Bay v Avstraliji. Zakaj uporabljajo spužve? Mannova verjame, da si z njimi zaščitijo usta, ko brskajo za hrano po ostrem pesku na morskem dnu. Mladi delfini, kot je Bingo, se tega naučijo od svojih staršev. »Večina delfinov ne potrebuje pripomočkov,« pravi Mannova. Toda ti morski sesalci so morda odkrili nekaj, kar jim olajša iskanje hrane. Če si delfin v Shark Bayu, je ponavljanje za drugimi pametna reč.

Šimpanzji junak

imageŠimpanz Foaf vodi ostale šimpanze skozi afriški tropski deževni gozd v Bossouju v državi Gvineji. Nenadoma obstane in zgrabi za palico. Foafova palica se zdi kot mnoge druge palice, ki ležijo na gozdnih tleh, vendar je ta privezana na zanko, ki tiči v odpadlem listju. Če bi se Foaf dotaknil zanke, bi ta sprožila past in opičja noga bi se ujela v tesno žico. V afriških gozdovih kar mrgoli pasti. Divji lovci jih nastavljajo v upanju, da se bodo vanje ujele podgane, vendar se vanje pogosto ujamejo šimpanzi. Toda to se ne dogaja v Bossouju. Tam so šimpanzi drug drugega naučili, kako se izogniti zankam. Foaf stoji na zadnjih nogah in večkrat zatrese palico. In končno … huš! Past se pretrga. Primatolog Tetsuro Matsuzawa iz Univerze v Kyotu na Japonskem se nasmehne. »Kako pametne šimpanze imamo,« pravi. Matsuzawa je še srečnejši čez nekaj minut, ko vidi mladega šimpanza, ki opazuje zlomljeno zanko. »Šimpanzi so zelo motivirani,« pove znanstvenik. »Ta mladič se želi naučiti, kako zlomiš zanko, da bi to znal narediti tudi sam.« Ker mu je Foaf to tako dobro pokazal, bo to zagotovo nekega dne obvladal tudi sam.

Še več neverjetnih zgodb si preberi v junijski številki National Geographic Juniorja.

 


Podvodni svet

Besedilo: Irena Cerar
Fotografije: Borut Furlan

image

Potapljaški zemljevid
Boruta Furlana so morske globine privabile že kot najstnika. Potapljati se je začel s sedemnajstimi leti, čez dve leti je začel še fotografirati. Navdušili so ga namreč posnetki njegovih starejših klubskih kolegov in vzornikov. A od takrat je preteklo že precej vode. Danes je tako izkušen, da ne more na prste vseh rok (in nog) našteti vseh držav, v katerih se je potapljal. Kar 24 jih je, in sicer: ZDA, Mehika, Kostarika, Panama, Kolumbija, Kuba, Bahami, Norveška, Španija, Francija, Italija, Slovenija, Avstrija (jezero), Hrvaška, Turčija, Egipt, Južna Afrika, Mozambik, Maldivi, Tajska, Indonezija, Malezija, Filipini, Salomonovi otoki.

A katero morje mu je najljubše? »Večkrat me vprašajo, kje se najraje potapljam, kateri kotički sveta so mi najbolj pri srcu,« odgovarja Furlan. »Na ta vprašanja zelo težko odgovorim, saj je povsod lepo, le na različne načine. A če se ozrem nazaj, ugotovim, da so to vendarle tri dežele in tri morja, kamor se neprestano in z veseljem vračam.«

Hrvaški Jadran

Morska mačka je v vodah hrvaškega otoka Biševo ostala žalostno ujeta v ostanke zapuščene mreže. Tako je sama, čeprav plenilka, kmalu postala hrana rakcem in drugim morskim prebivalcem, ki se prehranjujejo z mrhovino.»Najprej je to hrvaški del Jadrana,« nadaljuje fotograf. »To je zibelka mojega potapljanja, tu sem spoznal morje in globine, zakone potapljanja, tu sem preživel svojo potapljaško mladost in v tem morju sem tudi fotografsko dozorel. Sredozemlje sem pretaknil od Turčije do Španije in z gotovostjo lahko trdim, da je hrvaški del Jadrana najlepši kotiček tega morja in verjetno eno najlepših netropskih morij na svetu sploh.« Kaj pa slovensko morje, ga vprašam – saj vem, da smo pred časom v Juniorju objavili njegove izvrstne fotografije s piranske Punte. Kje je najlepše? »Brez dvoma je to piranska Punta, kjer tudi naredim 95 % svojih slovenskih podvodnih slik,« brez oklevanja izstreli Furlan.

Rdeče morje

Med lovkami tropskih morskih lilij se skrivajo številni rakci in celo nekatere ribice. S svojim gostiteljem se barvno popolnoma zlijejo in tako postanejo nevidni za morebitne plenilce. Opaziš, kje se skrivata dva rakca? Zamahnimo še nekajkrat s plavutkami, da nas odnese malo dlje … Kje je naslednji sanjski potop? Za Furlana je to egipčansko Rdeče morje. »Evropejci bi lahko mirno rekli, da je to “naše” tropsko morje. Je blizu, predvsem pa lepo. Ponaša se s čisto vodo, zdravimi koralnimi grebeni, veličastnimi podvodnimi stenami, predvsem pa je v njem polno rib. Če je bil Jadran moja šola potapljanja, potem je Rdeče morje zagotovo moja tropska šola. Tu sem prvič srečal tropske ribe in koralni greben – najlepši ekosistem na svetu. Predvsem pa sem spoznal, kako zelo krhek in občutljiv je ta ekosistem.«

Indonezijska morja

Pritlikavi morski konjički so ene najmanjših rib na svetu. Bitjece na posnetku je veliko komaj 20 mm in lahko ga opazi le zelo izurjeno oko. Ostane nam še tretji konec sveta, kamor se Borut Furlan že več kot desetletje nenehno vrača. V indonezijska morja, ki se mu zdijo najlepša tropska morja na svetu. To je »dežela, kjer se prepletata dve celini in dva oceana, dežela ognjenikov in najlepših koralnih grebenov na svetu. Tu najdemo največ različnih vrst organizmov, tu dobesedno vsak dan odkrivajo nove vrste. Nikjer drugje niso koralni grebeni barvitejši kot tu. A koralni grebeni niso edina odlika tega morja – ponekod je dno prekrito z navidez nezanimivim črnim vulkanskim peskom. Prav tu najdemo najbolj redke in najbolj nenavadne prebivalce našega planeta.«

Še več o delu slovenskega podvodnega fotografa si preberi v junijski številki National Geographic Juniorja.

 


30 norih dejstev o počitnicah

Besedilo: Alicia Klepeis
Fotografiji: © Solvin Zanki / Nature Picture Library (pingvin); © Colette3 / Shutterstock (tiger)

image

  • V živalskem vrtu v Edinburgu na Škotskem pingvine izpustijo iz ograde, da se sprehajajo z obiskovalci.
  • Obiskovalci zabavišča v Singapurju lahko pravzaprav pilotirajo letalo.
  • Vlak smrti Thunder Dolphin v Tokiu na Japonskem vodi skozi središče velikega vrtiljaka.
  • V kampu v kanadskem Thornhillu ponujajo učne ure skakanja po trampolinu.
  • V tematskem parku v nemškem Krausnicku sta plaža in pokriti deževni gozd.
  • V parku v Fairbanksu na Aljaski so tobogani, labirinti in živalski kipi narejeni iz ledu.
  • V Méridi v Venezueli je sladoledarna, kjer strežejo več kot 850 okusov sladoleda.
  • Potniki priljubljene križarke pojedo v tednu dni okrog 7000 hamburgerjev.
  • Obiskovalci vodnega parka v Dubaju v Združenih arabskih emiratih se spuščajo po 30 metrov visokem toboganu s hitrostjo 80 kilometrov na uro.
  • Obiskovalci Diggerlanda v Angliji z buldožerji iščejo zaklad.
  • image
  • V vesoljskem taboru v ameriški Alabami lahko v simulatorju z nizko gravitacijo začutiš, kako je hoditi na Luni.
  • Obiskovalci Sun Cityja v Južnoafriški republiki lahko švignejo vzdolž 1,6 kilometra dolge žice, ki je napeljana 270 metrov visoko.
  • V tematskem parku Bush Gardens na Floridi lahko vlečeš vrv s tigrom skozi odprtino v njegovi ogradi.
  • Leta 1816 si je ameriški predsednik James Madison privoščil najdaljše predsedniške počitnice v kraju Montpelier Station, kjer je preživel štiri mesece.
  • Virginia
  • Letala, ki pristajajo na karibskem otoku St. Maarten, letijo le nekaj metrov nad obiskovalci plaže Maho.

Še več norih dejstev o počitnicah si preberi v junijski številki National Geographic Juniorja.

 


Filmi o Winnetouju ali kako je Hrvaška postala Divji zahod

Besedilo: Mateja Gruden
Fotografije: © Shutterstock / Lianem (Zrmanja); Erich Hammerler / Z dovoljenjem Turističke Zajednice općine Starigrad (film); © Shutterstock / Gulio Fornasar (knjige) 

Priprimo oči in razgibajmo domišljijo!
Veter vrtinči po zraku rdeč pesek. Skozi meglico se v daljavi izrisujejo obrisi indijanske vasi s pisanimi vigvami. Nenadoma se iz nje izlušči postava in nekam odhiti. Sledimo ji – do roba, s katerega pogled strmo pade v kanjon, zalit s kristalno čisto vodo. Po njeni bleščeči gladini drsijo proti nabrežju poslikani indijanski kanuji ...

Hrvaški Divji zahod
Reka Zrmanja ustvarja 200-metrski kanjon, ki je postal prizorišče za snemanje filmov o Winnetouju. Vse to nam zlahka zapleše pred očmi, če si le izberemo pravi kraj: ploščad nad kanjonom reke Zrmanje blizu Zadra na Hrvaškem. Zakaj? Ker se je tukaj rodil pogumni apaški poglavar Winnetou! In nedaleč proč je umrl, v zavetju snežno belih skalnatih stolpičev! Nikakor, se boste morda ujezili. Kaj imajo pustolovski romani Karla Maya o Winnetouju skupnega s Hrvaško? Saj se zgodba dogaja na Divjem zahodu! Seveda se, ampak: tvoji starši ali celo stari starši so zagotovo gledali filme o Winnetouju. Nemci (Karl May je bil navsezadnje Nemec!) so jih posneli enajst, že dolgo tega nazaj, za veliko večino filmskih prizorov pa so izbrali Hrvaško: pretežno Liko, naravni park Velebit (kjer sta kanjon Zrmanje in Tulove grede, kraj, kjer je filmski Winnetou preminil) in narodne parke Paklenica, Krka in Plitviška jezera. Snemali so tudi drugod po Dalmaciji in v Istri.

Velika Paklenica
Hrvati seveda niso mogli kar pozabiti na to svojo pomembno filmsko dediščino. Najskrbneje so jo ohranili v slikovitem kanjonu Velike Paklenice ob obalnem mestecu Starigrad blizu Zadra. Tam so uredili dva kilometra dolgo Winnetoujevo pot.

Filmski Winnetou Pierre Brice (levo) je igral v vseh enajstih filmih.Veliki kanjon Paklenice je s svojimi vrtoglavimi stenami najbolj poznan med plezalci, tudi slovenskimi. Če si ga že obiskal, si morda opazil table, na katerih piše Winnetou. Deset jih je, označujejo pa lokacije, kjer so snemali nekatere prizore filmov o Winnetouju. Recimo: razbojniška banda se skriva pred pravico v saloonu v El Doru, mestecu zlatokopov nekje na Divjem zahodu. A pravica jih doseže! Dolgolasi mladenič (Winnetou) jih s strelom iz srebrne puške odločno požene v zrak! Ta prizor je iz filma Med jastrebi. Poleg tega so v Veliki Paklenici posneli še tri filme: Zaklad v srebrnem jezeru, Old Surehand I. ter Winnetou in Shatterhand v dolini smrti. V bližnjem hotelu Alan v Starigradu pa je urejen manjši Winnetoujev muzej. V njem so razstavljene predvsem dokumentarne fotografije s snemanj in filmski plakati. Na ogled sta tudi preprosti sobi, v katerih so spali člani filmskih ekip.

Za to, da pred nami oživijo filmski prizori, sicer potrebujemo vodnika ali pa zloženko z opisi. In potem v družbi z domišljijo samo še odpotujemo tja daleč na Divji zahod!

Še več o Winnetouju pa si preberi v junijski številki National Geographic Juniorja.

Da ti med počitniškimi dnevi ne bo dolgčas, beri pustolovsko klasiko!

image

  • Slavko Pregl: Odprava zelenega zmaja
  • Daniel Defoe: Robinson Crusoe
  • Anton Ingolič: Tajno društvo PGC
  • Jules Verne: V 80 dnevih okoli sveta
  • Erich Kästner: Emil in detektivi
  • + sodobni pustolovski roman Tadeja Goloba: Zlati zob


Resnica o treh izvrstnih filmih

Besedilo: Johnna Rizzo
Slikovno gradivo: Blitz Film & Video Distribution (Rio 2, Kako izuriti svojega zmaja 2); Cenex (Avioni 2)

Rio 2

image

  • Med spuščanjem vzdolž reke Amazonke papagaj Blu s svojo družino prenočuje na ladijski palubi. Blu pripada vrsti ara, te papige pa v resnici prenočujejo v majhnih skupinah v krošnjah dreves v gozdu. Med spanjem so zravnane, kljune pa skrijejo v svoje mehko perje.
  • Strokovnjaka za ptice Tulio in Linda prečkata reko barve kave in prideta v Amazonski pragozd. V resnici je področje Amazonke polno rečnih rokavov, v katerih voda teče skozi trohneče rastline in pesek, ki je na dnu. Zato je reka temnejše, rjave barve.
  • Ko eden od Blujevih otrok po nesreči požre nekaj gline, jo takoj izpljune. Prava ara tega ne bi storila, saj nekatere papige jedo glino – ta vsebuje natrij, ki ga ptice potrebujejo.

Avioni 2: V akciji

image

  • Praško je avion, ki je nekoč škropil žitna polja, potem pa se je odločil, da bo raje gasilsko letalo, ki iz zraka z vodo gasi plamene. Tudi v resnici so nekatera letala za škropljenje v Združenih državah Amerike v 50-ih letih prejšnjega stoletja uporabili za gašenje požarov v zvezni državi Kaliforniji.
  • Film se odvija v izmišljenem narodnem parku Ventilni vrh, v katerem so ogromne skale, soteske in druge naravne lepote. Vse znamenitosti narodnega parka so posnetki resničnih naravnih lepot, toda iz drugih narodnih parkov. Oblikovalce Ventilnega vrha so navdihnile znamenitosti ameriških narodnih parkov Yosemite in Yellowstone.
  • Praško v jezeru zajema vodo in z njo gasi požar. Tudi prava gasilna letala vodo zajemajo iz morja, jezer, večjih ribnikov in celo bazenov.

Kako izuriti svojega zmaja 2

    image
  • Viki in njegov zmaj Brezzobi se odpravita od doma, da bi izdelala zemljevid sveta. Pravi Vikingi, ki so pred tisoč leti živeli v severni Evropi, niso uporabljali zemljevidov. Na morju so se znašli tako, da so opazovali letenje ptic.
  • Viki se odpravi na sever, v deželo, kjer so ledene gore visoke kot nebotičniki. Najvišja ledena gora v severnem Atlantskem oceanu, kar jih poznamo, je v višino merila 170 metrov – toliko kot 55-nadstropna stavba.
  • Zmaj Brezzobi zavije Vikija v svoja krila, da ga zaščiti, medtem ko letita skozi ogenj. Ustvarjalci so krila Brezzobega oblikovali po netopirjevih krilih. Samice netopirjev v resnici ovijejo svoje mladiče v krila, ko jih želijo zavarovati.

Še več filmskih zanimivosti si preberi v junijski številki revije National Geographic Junior.


Družinski potep: Pocarjeva domačija

Besedilo: Irena Cerar
Fotografiji: Tine Štular
Ilustracija: Matej de Cecco

Zares staro!
Pocarjeva domačija je ena najstarejših v Triglavskem narodnem parku. O tem pričajo listine, najdene v hiši, med katerimi najstarejša nosi letnico 1609! Če boš dobro pogledal, boš v osrednjem prostoru stanovanjske stavbe, v hiši, lahko našel letnico 1775, ki je vrezana na stropnem tramu. Ko jo boš iskal, poleg nje ne spreglej lepo izrezljane velike rozete – to je sončno kolo, v katerem se prepleta sedem manjših, a med seboj povezanih sončnih kolesc. Po starodavnem prepričanju ima sončno kolo čarobno moč, da zaščiti stavbo, prostore in ljudi. Morda je zaščitilo tudi to domačijo, da se je ohranila do danes.

image
Skozi stoletja je v Pocarjevi domačiji živelo mnogo rodov, a danes je urejena kot muzej, ki si ga lahko ogledamo.

Zakaj je to sploh pomembno?
Zato, ker danes ne živimo več tako, bi se glasil preprost odgovor. Hiša in gospodarska poslopja ob njej predstavljajo izjemen spomenik arhitekturne in etnološke dediščine. Vse pohištvo, oprema in orodje so »pravi«, nekoč so se dejansko uporabljali. Hiša je urejena tako, kot da so njeni prebivalci ravnokar odšli in vse stvari pustili na svojem mestu. Še posebej zanimivi so predmeti, ki pričajo, da so v hiši nekoč bivali tudi otroci. Med 1400 predmeti, ki so jih raziskovalci našli v hiši, so bile tudi tri stekleničke za dojenje, šolski zvezek iz leta 1841, šest kamnitih frnikol, punčka iz lesa … Preveri, če so igrače podobne kateri od tvojih!?

imageV hiši je ohranjenih veliko starih igrač, ena od njih je voziček, s katerim so se otroci prevažali.

S kolesom ali peš!
Če se od Pocarjeve domačije želite s starši še kam sprehoditi, jo morda lahko mahnete v bližnji dolini Krma ali Kot. V zatrepu doline Kot boste našli čudovito naravno igrišče – prodišče potoka Kotarica, nad katerim šumita dva slapova.
Kolesarski navdušenci pa se boste morda rajši odločili za kolesarsko pot po dolini Radovne, ki vodi od Krnice pri Zgornjih Gorjah do Pocarjeve domačije. Dolga je 16 kilometrov, na poti pa je več informacijskih tabel, ki predstavljajo številne naravne in kulturne znamenitosti doline. Simbol poti je Srečko, ki predstavlja sončno kolo, izrezljano v stropnem tramu na Pocarjevi domačiji.

Zgodba o »ta debevmo kamno«

image Ljudsko izročilo rado najde pojasnila za različne (naravne) pojave; tako tudi za veliko skalo, ki stoji ob cesti iz Gorij v Radovno. Tako velika je, da se zaradi nje cesta zoži. Zgodba pravi, da je bil nekoč neki mož, ki je naenkrat zaslišal močno hrumenje; zelo se ga je ustrašil. Nato je zagledal gromozansko kačo, ki se je zvijala dol z Mežakle in opletala z repom. Kamorkoli je prišla, je prožila kamenje, pa tudi veliko skalo, ki se je zakotalila v dolino ter ustavila šele ob poti. Kača je izginila v Radovni, skala pa še danes kraljuje ob cesti.

Več o Pocarjevi domačiji si preberi v junijski številki National Geographic Juniorja ali na www.tnp.si.


Skrivne poti Triglavskega narodnega parka

Besedilo: Majda Odar
Fotografije: Dan Briški (Triglav); © Shutterstock / Tomaž Kunst (Mostnica); © Shutterstock /  Standa Riha (slap)

TriglavZlatorogovo kraljestvo je skrivnostna stvar. Ali te spreleti srh ob vprašanju, kdo si je prvi upal čez Hudičev most? Te zanima, kje je bil doma okrutni velikan? Zakaj Ajdovska deklica tako milo gleda? Kakšna je njena povezava z zlatorogom? Torej, če si radoveden, potem velja, da je Triglavski narodni park vreden poglobljenega obiska. Ne zgolj tistega z zemljevidom, nahrbtnikom in lupo, pač pa tudi literarnega potepanja skozi stare zgodbe tega lepega sveta.


Naj hudič zgradi ta most!

Stara Fužina, nedaleč od Bohinjskega jezera, velja za tipično alpsko vas, še danes je polna mukanja in še danes je obdana z razglednimi pašniki. Nikjer ni bila ta trava sočnejša kot za mostom, ki pa je bil svojevrsten problem. Vedno, ko so ga domačini čez dan zidali, ga je nekdo ponoči podrl. Pa so si čez čas rekli: “Hudič naj ga vzame.” In res je prišel hudič! Dejal jim je: “Če bo prva duša, ki bo šla čez ta most, moja, potem vam ga zgradim.” Po treznem premisleku so vaščani sklenili kupčijo: “Velja, naj bo. Prva duša bo tvoja ...” Bili pa so prebrisani. Ko je bil most dokončan, je eden izmed njih čez most vrgel telečjo kost. Za njo je stekel pes. Tako je hudič namesto človeške dobil pasjo dušo. Od jeze je zamahnil z repom in podrl ograjo. Hudičev most pa stoji še danes, preko njega vodi pot v čudovita korita Mostnice.

korita Mostnice

Družinski izlet v Bohinj, eno izmed src Triglavskega narodnega parka, je vedno zanimiv. Poleg poletnega kopanja v jezeru in vztrajnega sopihanja do katere izmed bohinjskih planin, je prijeten tudi sprehod ob vedno hladnih koritih Mostnice in skozi dolino Voje. Ne pozabi na povečevalno steklo in ustrezno pohodniško opremo!

Velikana so z ukano zaprli v jamo ...

slap MartuljekVršaci nad Gozd Martuljkom so mogočni. To pa zato, ker so povezani z velikanom Ledencem. Ne posebno prijazen velikan je bil bolj lene sorte. Užival je v mrazu in ledu, vetru in snegu. Nekoč si je zaželel, da bi zraven njegove jame stala najvišja gora sveta. Z rjovenjem je nagnal skupaj ostale velikane in jim ukazal, naj jo pričnejo graditi. Ker so se ga bali, so ga ubogali. Gora je rasla in rasla, Ledenec pa še kar ni bil zadovoljen. Utrujeni in naveličani velikani so razmišljali, kako ga ukaniti. Pa so pred njegovo jamo, medtem ko je spal, zakurili mogočen kres. Ukana je uspela! Edina stvar, katere se je Ledenec bal, je bil ogenj. Nikoli več ni prišel ven. V jami se tali še danes – dokaz za to sta dva Martuljkova slapova – Zgornji in Spodnji. Rad kolesariš? Varno speljana kolesarska pot po severni strani Triglavskega narodnega parka, po Zgornjesavski dolini, vodi tudi skozi vas Gozd Martuljek. Celodnevni izlet si tvoja družina lahko popestri z obiskom enega ali obeh Martuljkovih slapov. Ne glede na odločitev pa bo kar lep del kolesarske poti spremljal tudi pogled na mogočno goro Špik, ki naj bi jo zgradil Ledenec. Ob obisku slapov boš kolo moral pustiti v dolini, pohodniško opremo pa vzeti s seboj navkreber.

Bi rad izvedel še zgodbo o ajdovski deklici in zlatorogu? Najdeš ju v junijski številki National Geographic Juniorja.

Da boš laže počakal na izletniški dan v Triglavskem narodnem parku, najprej obišči spletno stran www.tnp.si. Če želiš o povedkah iz Triglavskega narodnega parka izvedeti še več, priporočamo zbirke pripovedi, ki so jih zbrali Marija Cvetek, Dušica Kunaver, Zmago Šmitek in drugi.


image


Facebook Junior.si

Anketa


Katera žival ima na glavi rog, zato ji rečemo tudi morski samorog?


Juniorjeva nagradnica


Tukaj izveš imena srečnih nagrajencev.







Slovenija RSS: RSS 2.0
Izdelava spletne strani :: CMS :: Hosting :: SEO NETKO NGJZaložba Rokus Klett                
Oglaševanje
Seznam piškotov